In sonce se vrti okrog zemlje – odgovor Banki Slovenije

Zahvaljujem se gospe Mirjani Samardžija, uslužbenki Banke Slovenije, ki si je vzela čas, da ja napisala odgovor na moj komentar “Kako dober guverner je bil Marko Kranjec?” Sicer bi raje videl, da bi si tako ona kot njeni sodelavci na BS vzeli še malce več časa za odgovor, vsaj toliko, da bi premislili svoje odgovore, preden jih posredujejo javnosti. Spodaj zelo na kratko in vljudno odgovorjam na odgovor gospe Samardžije.

Prvič, kaj naj si mislim o odgovoru najvišje finančne inštitucije v državi, katere uslužbenka si ne vzame toliko časa, da bi pravilno napisala moj priimek (pravilno je Damijan, z “i”)? Kako površna je ta inštitucija šele pri drugih, bolj resnih zadevah?

Drugič, prva točka zgoraj me niti ne bi toliko motila, če se ne bi ta površnost ponovila tudi takoj v nadaljevanju prvega odstavka (in se ponavljala kasneje skozi celoten tekst odgovora). Gospa Samardžija namreč piše: “Dokaz dobrega menedžiranja bi po mnenju Damjana bil, če bi propadla vsaj ena banka in če bi že leta 2008, ko je bilo manj kot 3 odstotke kreditov, ki so zamujali z odplačili več kot 90 dni, ustanovili slabo banko.” Nič od tega seveda nisem napisal, ampak je gospa Samardžija preprosto manipulirala z mojim tekstom in povsem obrnila njegov pomen. Naprej in še huje, nikjer nisem napisal, da bi bilo treba slabo banko ustanoviti leta 2008. Gospa Samardžija bi si lahko vzela vsaj toliko časa, da bi preverila datume. Slabo banko smo s kolegi Mastenom in Polancem namreč predlagali februarja 2009. Guverner Marko Kranjec si je takrat februarja 2009 celo vzel čas in prišel v posebno oddajo na TV Slovenija, kjer je povedal, da je proti slabi banki. Kasneje je še večkrat ponovil, da je “slaba banka slaba ideja”.

Tretjič, gospa Samardžija je bila ponovno izjemno površna, ko je zapisala: “BS redno letno izvaja makro stres teste od leta 2005, pri čemer je v celotnem obdobju razvijala in izpopolnjevala pristope in metode njihovega izvajanja. Makro stres test je zgolj eno od orodij, ki temelji na številnih predpostavkah, in se nekateri rezultati simulacij od oktobra 2007 objavljajo v letnih Poročilih o finančni stabilnosti (PFS). Najti jih je mogoče v PFS 2008 (okvir 6.4, str. 78), v PFS 2010 (okvir 6.3, str. 105), v PFS 2011 (okvir 5.1, str. 96), in v PFS 2012 (okvir 5.2, str. 85).” Pri teh zadnjih navedbah gre za povsem navadno manipulacijo. Ali po domače – laž.

Zdaj sem začel že malce dvomiti, da na BS res vedo, kaj so makro stres testi. Ali pa samo nesramno manipulirajo z “neukimi državljani”. Namreč Poročila o finančni stabilnosti na navedenih straneh ne vsebujejo rezultatov stres testov, pač pa zgolj kratko (na dveh straneh) analizo preteklega kreditnega tveganja nefinančnih družb na podlagi bonitetnih ocen ter pretekle prehode komitentov med bonitetnimi razredi. Za stres teste so potrebni makro stresni scenariji in modelske simulacije teh šokov v prihodnosti. Zelo me preseneča aroganca gospe Samardžija, ko poskuša navedene matrike preteklih prehodov komitentov med bonitetnimi razredi javnosti “prodati” kot makro stres teste prihodnjih šokov. Mar na BS mislijo, da nihče tega ne bo razumel in opazil razlike? Resnično neverjetna aroganca.

Ponavljam, edini tak javno objavljen makro stres test BS (na spletni strani BS) je iz decembra 2007. Drugih (javno objavljenih) ni. Zato sem se takrat v komentarju vprašal, zakaj v BS te makro stres teste skrivajo, če jih sploh imajo.

In nisem edini. V včeraj objavljenem OECD Economic Survey SLOVENIA je OECD uvodoma napisal: “Additional capital needs are expected but their amount remains uncertain as the main results of earlier stress tests and due-diligence analysis have not been disclosed and their assumptions are most likely outdated.” Kot prvo priporočilo pa je OECD zapisal: “Conduct and disclose the main results of new top-down and bottom-up (“due-diligence”) stress tests of the banking sector, which should be conducted under conservative and transparent assumptions.” Če bo lažje razumeti v slovenščini, navajam še zapis iz Dnevnika: “Organizacija tako prepoznava potrebo po svežem kapitalu v slovenskih bankah, a je obseg potrebnih dokapitalizacij neznanka, saj poglavitni rezultati prejšnjih stresnih testov in skrbnih pregledov bank niso bili objavljeni, njihovi rezultati pa so po njihovi oceni verjetno tudi že zastareli. OECD zato Sloveniji predlaga, naj izvede in javno objavi nove celovite obremenitvene teste in skrbne preglede bank, ki bi jih bilo treba izvesti na podlagi konservativnih in preglednih predpostavk.” Le kako je lahko OECD spregledal, da BS te makro stres teste že ima?!

In še naprej, gospa Samardžija se hvali, da: “strokovne službe BS redno letno izvajajo simulacije makro stres testov, ki se javno ne objavljajo. Vendar se rezultati simulacij uporabljajo v komunikaciji z mednarodnimi institucijami kot sta IMF in ECB ob doslednem upoštevanju predpostavk in ob dobrem poznavanju omejitev, ki jih tovrstni modeli imajo.” Le kako je možno, da so IMF, ECB in EK ob komentarjih zakona o slabi banki napisali, da ni ocene potencialnih izgub in stroškov, ker ni narejenega stres testa? Le kako so lahko v teh institucijah to spregledali, če pa jim v BS te zadeve redno predstavljajo?!

Četrtič, glede tega, kdaj se izvaja sanacija bank. Gospa Samardžija je porabila ogromno prostora, da bi upravičila dejstvo, da je bila BS proti sanaciji bančnega sistema že takoj na začetku krize (v letu 2009). Pravi, da je treba problem sanacije bank reševati paralelno s sanacijo dolžnikov. Res je. Takrat leta 2009 bi to bilo bistveno lažje, manj drago bi bilo za davkoplačevalce in manj podjetij bi propadlo. Če bi BS imela narejene resne makro stres teste, bi vedela, kako velike težave imajo banke zaradi potencialnih slabih dolžnikov in bi lahko pravočasno ukrepala – v sodelovanju z bankami in vlado. Denimo na način, kot ga poskuša spodbuditi danes na vzorcu 30 izbranih podjetij.

Petič, zakaj je ustanovitev slabe banke smiselna danes, ko je slabih kreditov za skoraj 15% razvrščene aktive (skoraj 20% BDP), ne pa v letu 2009, ko je bilo slabih kreditov za 5.6% razvrščene aktive (7.5% BDP)? A je za sanacijo bank potrebno počakati, da delež slabih kreditov zraste na 20% BDP? Mar ni bilo dovolj že 7% ali 10%? Kdaj sanacija bank zajezi naraščanje slabih posojil? Očitno v BS danes mislijo, da je to pri 15% slabe aktive in 20% BDP? Na kakšni osnovi torej trdijo, da pri znesku slabih kreditov v višini 7.5% BDP sanacija bank ne bi delovala. Zakaj je delovala na Švedskem in ZDA?

Problem BS in Marka Kranjca ni zgolj, da nista reagirala, ko smo predlagali slabo banko leta 2009, temveč predvsem, da BS tudi kasneje ni reagirala. Resnici na ljubo je BS na sanacijo bank pristala šele takrat, ko je to predlagala Janševa vlada in so jo podprle mednarodne finančne inštitucije. Argumentacija BS ni samo nelogična, temveč je zgolj obrambna reakcija pred dejstvom, da bodo stroški sanacije bank zaradi njenega zapoznelega začetka višji, kot bi sicer bili. Pri tem pa se stroški ne merijo samo z višino sredstev, ki jih bomo davkoplačevalci morali več plačati za sanacijo bank, pač pa tudi v večjem številu stečajev, večjem številu izgubljenih delovnih mest in večjem izgubljenem BDP. In k tem višjim stroškom je pomembno prispevala prav BS.

In šestič, razumem in povsem človeško je, da v BS poskušajo opravičiti svojo neaktivnost glede sanacije bank, toda jaz bi bil na njihovem mestu raje tiho kot miš. Namreč, če bi si vzeli v roke priporočila katerokoli mednarodne inštitucije, bi na njihovo žalost (in sramoto) ugotovili, da prav vse priporočajo čim hitrejši začetek sanacije bank, preden se bančna kriza razvije v kapitalsko in bilančno krizo podjetij. Vsi uspešni primeri sanacij bank so se začeli takoj po izbruhu krize, denimo Švedska (1992), ZDA (2009), Islandija in Irska (2008). Če pogledate samo čez mejo, si lahko pogledate, kako bliskovito je Avstrija nacionalizirala in sanirala Hypo banko. Edina med razvitimi državami, ki je s sanacijo mečkala in jo odlagala, je bila Japonska. Končalo se je z globoko gospodarsko depresijo, zaradi katere je Japonska izgubila dve desetletji rasti, zdaj pa je že v tretjem (v strokovni literaturi znan kot termin “lost decades”). Primer Japonske vse mednarodne inštitucije navajajo kot šolski primer tega, česa države glede sanacije ne smejo početi. V strokovni literaturi se je za japonski primer “sanacije” bank uveljavil termin “too late, too little”. Ben Bernanke, ugleden profesor in predsednik FED, je podrobno analiziral japonski primer (ne)sanacije in se iz njega ogromno naučil, zaradi česar je skupaj z ameriško vlado tudi zasnoval izjemno hiter in učinkovit mehanizem sanacije bank, imenovan TARP (spomladi 2009).

Seveda pa je povsem možno, da jaz stvari ne razumem. In da je ne razumejo tudi vlade večine razvitih držav ter mednarodne inštitucije. Morda je Slovenija res oaza, kjer siceršnje ekonomske zakonitosti ne veljajo. In seveda, sonce se vrti okrog zemlje. Natanko to smo poslušali tudi pred dobrim desetletjem, takrat v zvezi z depreciacijo tečaja in inflacijo. Pa se je (jasno) izkazalo kot velika (in draga) zgodovinska zmota BS.

Spoštovana gospa Samardžija, kakorkoli obrnete in poskušate manipulirati z dejstvi, ključno dejstvo je, da je Banka Slovenije, kjer ste zaposleni, “izjemno slabo menedžirala stabilnost finančnega sistema v času krize”.

Z odličnim spoštovanjem,

Jože P. Damijan

3 responses

  1. Jože, tole dobro si napisal. Naj dodam še nekaj. V zadnjem poročilu OECD izrecno navaja, da stres testi BS niso dovolj “forward looking”. Zakaj hudiča pa imamo BS, njen analitski oddelek in petsto nadpovprečno dobro plačanih uslužbencev? Da štejejo mrtve ali da izdelujejo kvalitativne in kvantitativne scenarije za prihodnost? V istem poročilu (treba ga je brati v celoti ne le povzetke) piše, da je BS že konec 90-tih vzpostavila matriko kreditov po bankah za vsakega bančnega komitenta iz podjetniškega sektorja. Torej, če bi vodstvo BS opravilo delo za katerega je bil plačano, bi lahko že zdavnaj ugotovilo rapidno zadolževanje ključnih gospodarskih družb v državi. In trend pravočasno tj. vsaj 2007, če ne že 2006 preprečilo. Gospodarska kriza nima nič s tem. Dovolj je, da gledaš LTD in rast obsega zadolževanja podjetij , njihovo razmerje dolg/kapital in zadolževanje slovenskega bančnega sektorja v tujini. Argument naj bi bil, da so menda v vladi govorili o trajni gospodarski rasti. Sveta pomagavka! In to govori BS kot neodvisen regulator bančnega sistema! Kot, da ni njena vloga, da neodvisno (od vlade) presoja stanje bančnega sistema. To je približno tako kot izjava Francisa Fukuyame o koncu zgodovine?

    Pa še o KBC-ju. Država naj bi bila proti dokapitalizaciji KBC?! Čista laž !! KBC je naredil vse kar je mogel, da bi se izognil dokapitalizaciji. Vem, ker sem bil zraven. Resnica je taka, da so bili Križanič in vlada pripravljena v marsičem ustreči KBC-ju (preveč po mojem okusu) samo, da bi KBC dokapitaliziral kar je bila tudi sicer njegova pogodbena obveza. Je pa KBC pri tem neskončno izsiljeval. Vlada je bila pripravljena privatizirati banko in zadržati 25% plus eno delnico, ni bila pa pripravljena na to, da se NLB zreducira na lokalno hranilnico. Navsezadnje tudi zato ker je investicijska vrednost NLB predvsem v tem, da je pomembna regionalna banka. Torej ni res, da je vlada vztrajala na večinskem lastništvu v sistemskih bankah. Je pa BS vseskozi držala štih KBC-ju kljub temu, da je le-ta po mojem mnenju sistematično kršil pogodbene obveze.

    Ima pa BS v svojem odgovoru prav v tistem delu kjer opozarja na odgovornost mnenjskih voditeljev v zvezi z njihovimi izjavami. Tukaj je bila narejena neskončna škoda. Tako za časa Janševe kot Pahorjeve vlade, s strani uradnih predstavnikov kot tudi “neodvisnih ” komentatorjev.

  2. Spoštovani gospod Damijan,
    še bolj se strinjam z vašim tekstom in z vašim odgovorom BS po tem, ko sem prebral njihov »zagovor«. Rad bi pa dodal razmislek o raznih vrstah odgovornosti, ki jih je potrebno vzeti v obzir.

    Zakonodaja, ki ureja standarde poslovanja BS, Bank in podjetji, upravam in odgovornim osebam nikjer ne nalaga uspešnosti niti ne inkriminira ali odškodninsko obsoja neuspeh. Obveznost uspeha na gospodarskem področju je preprosto nerealna in jo ne sankcionira po mojem vedenju noben pravni sistem v svetu. V korporacijah je neuspeh “sankcioniran” skozi nadzorni svet, ki razreši, po njihovem mnenju, neučinkovito upravo. To s kazensko ali odškodninsko odgovornostjo nima nobene zveze. Uprave se ob neuspehu pretežno izgovarjajo na težavne okoliščine. NS pa pretežno presoja ravnanje uprav kot (analitičnega in aktivnega) obvladovalca okoliščin in jih ocenjuje, kaj so in kaj niso spoznale, uvidele in storile, pa bi lahko če … Pogled, ki ga naravno privzema NS in ga lahko dokaj enostavno opišemo kot »kriva je uprava, ker ni obvladovala podjetja in okoliščin ter ni ustvarila zadostnega uspeha«, se sooči z nasprotnim pogledom uprave »pred nami so bile neobvladljive okoliščine, ki jih nismo mogli predvideti, pa tudi podjetje je inertna masa, ki ga s težavo premikamo v zadostni meri«, se uravnotežita na sejah NS pri čemer je dominantna končna ocena NS in postopek se v skrajnem primeru konča v razrešitvi uprave. Ali je v redu deloval NS, pa presoja skupščina korporacije, to je delničarji ali družbeniki (v primeru BS enako funkcijo predstavlja državni zbor – torej posredno volivci – izberejo guvernerja). Ti so »kaznovani« s škodo, manjšimi dividendami ali celo z izgubo in padcem vrednosti svojih deležev, če niso izbrali dobrega NS, ki bi znal ustrezno izbirati in tudi po potrebi menjavati uprave. Odgovornost uprav in nadzornih svetov lastnikom za slab poslovni rezultat je torej nekaj normalnega in nima veze s prepovedanimi ravnanji ali opustitvami, ki jih sankcionira zakonodaja skozi kazensko ali odškodninsko odgovornostjo.

    Odškodninska in kazenska odgovornost pa sta seveda popolnoma druge narave in nista povezana z uspehom ali neuspehom ampak z neustreznim oziroma nedopustnim ravnanjem. Takšne odgovornosti so povezane z opustitvami potrebnih postopkov ali dopustitvami jasno neustrezne prakse zaradi malomarnega in nestrokovnega ravnanja uprav ali NS. Ravnanja uprav in NS v teh primerih ocenjujemo glede na dolžno skrbnost dobrega »finančnega« strokovnjaka, ki seveda mora poznati pravila stroke. In seveda, če so škodljiva ravnanja povzročena namerno, oziroma je stopnja malomarnosti prevelika, in je škodljiva posledica velika, imajo ta ravnanja tudi kriminalno naravo. Zakon torej ne nalaga uspešnosti, nalaga pa v vsaki in vseh okoliščinah spoštovanje profesionalnih pravil in postopkov, ki jih uprave in NS ob pričakovani skrbnosti morajo, oziroma bi morale, poznati. Kaj je to na finančnem področju za podjetja in deloma za banke, opisuje sklop ZGD+ZFPPIPP+KPFN&ETIKA.

    Če torej presojamo Banko Slovenije z gornjimi kriteriji, se BS v pojasnjevanju poslužuje predvsem prvega argumenta in neuspešnost pripisuje okoliščinam, ki jih ni mogla niti predvideti niti obvladati, ali pa njihovo obvladovanje ni bilo v njihovi moči. Pravzaprav guverner (NS molči) zaključi, da je bila BS v danih razmerah zgledna, strokovna in naravnost uspešna. To argumentacijo, kot popolnoma neustrezno, g. Damijan uspešno razkrivate. Kot pišete, pa je zaznati v delovanju BS tudi premalo strokovne »zagnanosti« in doslednosti, če že ne usodne površnosti. To je torej v nasprotju s profesionalizmom in skrbnostjo, če sem vas pravilno razumel. Nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi BS delala profesionalno in vestno, kot se za takšno institucijo in tako obsežen aparat spodobi.

    Obstaja pa še eno področje ne-profesionalizma in neskrbnosti na tem slovenskem finančnem področju. To je delo finančne funkcije v podjetjih, ki se je »razvilo« v šibko finančno funkcijo v velikem delu podjetij, pa tudi pri delu z gospodarskimi kreditojemalci v bankah. Takšen način dela pa seveda sam po sebi predstavlja veliko tveganje. Eno je, če je celovit sklop analiz in projekcij ter načrtov v skladu s KPFN napačen, drugo pa je, če sploh ni narejen oziroma umanjkajo njegovi pomembni deli. Če ga banke celovitosti niti niso zahtevale, potem v bankah niti ni bilo možnih celovitih in dobrih presoj. Tveganje, ki ga takšen necelovit način dela prinaša, tako v podjetjih kot v bankah, je seveda ogromno, pa sploh še ne govorimo o presoji ali so predpostavke, s katerimi operira podjetje, skregane z zdravo pametjo. V konjunkturnih časih, ko so se banke »teple« za posel, je bilo takšnega načina dela, po mojem prepričanju, zelo veliko. Seveda tudi v tem primeru ne vemo, kaj bi se zgodilo, če bi podjetja in banke delale tako, kot bi bilo potrebno, vsekakor pa bi finančni položaj podjetij obojim pokazal, da podjetja kreditov ne bi smela vzeti in banke ne dati ne-glede na konjunkturo. Seveda, če bi banke kredite vseeno dale in podjetja vseeno vzela, pa bi bilo to v veliko manjšem obsegu. Pred krizo leta 2009 bi bili tako vsi skupaj v realno dosti boljšem, in ne samo v navidezno dobrem, položaju. V letu 2009 je bilo zaznano samo 3,7% slabih kreditov, je bila izjava guvernerja. Zakaj tega operativnega tveganja, ki je že po ZFPPIPP eden od štirih ključnih sklopov tveganj*, ni nihče opazil ? Le kakšne so bile dispozicije raznih testiranj, da so zanemarila osnovno zakonsko klasifikacijo tveganj in »pozabila« na »šibko« finančno funkcijo ?

    Ta operativna tveganja so neodvisna od morebitnih zmotnih predpostavk, konjunkture in drugih okoliščin. Res je samo to, da so nekaterim podjetjem, ki so bila že na začetku konjunkture v slabem finančnem položaju, dodatne finančne injekcije s pomočjo bank poglobile in podaljšala tvegano življenje. Druga podjetja pa so v ta tvegan položaj zaradi nebrzdanega zadolževanja, mimo vseh principov kolikor toliko zdravega finančnega položaja podjetja, prišla in skupaj z njimi tudi banke. Slovenska kriza je po mojem trdnem prepričanju precej globlja (vsaj 2/3 dela celotnega padca našega BDP) in težje rešljiva od primerljivih, ravno zaradi finančnega primitivizma tako na podjetniški kot bančni ravni, pa tudi na ravni sistemskih institucij.

    Ob zgornjem vzroku se ne pogovarjamo več samo ocenah uprav, nadzornih svetov ali skupščin o neuspešnosti nastale navkljub profesionalnosti, pogovarjamo se o posebni vrsti »neuspešnosti« in morebitnih odškodninskih odgovornostih zaradi neprofesionalnega in neskrbnega dela, ki ni bilo v skladu s sklopom ZGD+ZFPPIPP+KPFN&ETIKA.

    Lep pozdrav Igor

    *Poslovodstvo mora pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz drugega odstavka tega člena upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje.

%d bloggers like this: