Bratje Dalton in Ciper kot model “reševanja Slovenije”

Tisti, ki ste brali Taličnega Toma v hrvaščini (sicer Lucky Luke v originalu), veste, kaj pomeni “metoda nježnog ubedjivanja“. To je, ko najmanjši, vendar najbolj močan in bister izmed bratov Dalton, pretepe največjega in najmanj bistrega brata, da bi prepričal srednja dva brata v njegov prav. Tako nekako bi lahko opisali ciprsko lekcijo, ki jo je dobila Slovenija z “reševanjem ciprskega problema”.

Verjamem, da morda vsi tega ne bodo razumeli, posebej tisti, ki bi morali. Zato kratek dodaten komentar. Ko je ciprski parlament furiozno in čustveno zavrnil osnovni predlog reševalnega paketa s strani trojke, je s tem izzval odziv EU, ki je neprimerno hujši od osnovnega predloga trojke. Spomnimo, osnovni predlog je bil precej benigen: vlada naj bi zbrala za 6 mlr evrov sredstev lastne udeležbe in sicer z enkratnim davkom na depozite v ciprskih bankah. Predlog davčnih stopenj je bil zelo nizek: 6.75 % za depozite, nižje od 100.000 evrov, in 9.9 % za depozite, višje od 100.000 evrov.

Toda z zavrnitvijo tega predloga je ciprski parlament svoji državi nakopal bes evropskih voditeljev, predvsem pa Merklove. Ciper se namreč z nasprotovanjem uvedbi enkratnega davka na depozite de facto ni hotel odpovedati svojemu offshore statusu. Po mučnih “pogajanjih” (bolje: stiskanju za vrat) prek vikenda in dolgo v nedeljsko noč je Ciper moral pristati na nekajkrat hujše pogoje: v drugi največji banki Laiki bodo svoje vloge izgubili vsi nad mejo zajamčenih 100.000 evrov, v največji banki Bank of Cyprus pa se bodo vlagatelji z vlogami nad 100.000 evrov morali odpovedati 30-40% svojih vlog.

Ciper je namesto benignega enkratnega davka moral pristati na vse: na (popolno ali občutno) razlastitev velikih bančnih komitentov in na likvidacijo druge največje banke. Hkrati se je de facto odpovedal offshore statusu. Evropska komisija bo pazila, da Ciper nikoli več ne bo mogel ponujati takšnega zatočišča za tuji kapital.

EU je s “ciprsko zgodbo” dala učinkovito lekcijo vsem ostalim državam. Po vzoru bratov Dalton je ostalim državam “dala nežno vedeti”, kaj jih čaka, če bodo izbirčne ali ne dovolj kooperativne pri reševanju lastnih težav. Lekcija za Slovenijo je očitna. Če nova vlada do sredine maja ne bo uspešna pri prepričevanju finančnih trgov, da ji posodijo denar za refinanciranje zapadlih obveznosti (v začetku junija zapade za 1.1 milijarde evrov obveznic), se mora pripraviti na “koncesije“, ki jih bo morala dati trojki. Že zdaj lahko ponudi zmanjšanje plač v javnem sektorju za 20%, števila zaposlenih za 10%, pokojnin za 10%, takojšnjo privatizacijo Triglava, Telekoma, Petrola in energetike, takojšnjo likvidacijo Abanke itd.

Vendar to ne bo dovolj. To je namreč že startni implicitni predlog trojke. Nov predlog trojke bo še bolj brutalen. Bolj kot si bodo vlada ali parlament ali sindikati izmišljevali pogoje, bolj brutalni bodo predlogi trojke na “pogajanjih” nekega nedeljskega večera čez 2 ali 3 mesece. In na vse bodo politiki in sindikalisti morali pristati. Alternative namreč nimajo. Edina alternativa je bankrot.

%d bloggers like this: