Ciprska zgodba in kdo bi moral plačati izgube

V zadnjih dneh je najpogosteje obravnavana tema v finančnem svetu vsekakor Ciper in predlagana obdavčitev depozitov v tamkajšnjih bankah. Kakorkoli je seveda ta predlog precejšen precedens v dosedanjih način reševanja bančne problematike, vseeno ne moremo mimo dejstva, da predstavlja ciprsko gospodarstvo manj kot dva promila skupnega gospodarstva evrskega območja. Torej toliko, kot je vloga kake newyorške četrti v celotni ekonomiji Združenih držav, kar vsekakor kaže na krhkost funkcioniranja in predvsem reševanja problemov v celotni Evropski Uniji ter še posebej v Evro skupini.

O dogajanjih in reševanjih ciprskega problema je bilo seveda že ogromno napisanega, vseeno pa mogoče še nekaj zanimivih dodatnih podatkov in kak manj običajen pogled na to temo.

Kot prvo poglejmo, kaj se je na Cipru dogajalo zadnja leta. V spodnji sliki so prikazana gibanja mednarodnih imetij in obveznosti Cipra, torej prejetih finančnih sredstev iz tujine ter plasiranih v tujini. V zadnjih petih letih pred krizo so se obveznosti do tujine povečale od 29 na 105 milijard evrov, torej vsako leto v povprečju po 30 % ali 15 milijard evrov. V spodnji tabeli so prikazana gibanja tudi v primerjavi s Slovenijo. Tudi pri nas je bila rast kar precejšnja, a vseeno precej nižja, upoštevaje, da je BDP Slovenije približno dvakrat večji ter da ima Ciper 800 tisoč prebivalcev (grški del, ki je od 2004. leta članica EU).

Druga razlika v primerjavi s povečanjem zadolžitve Slovenije pa je v tem, da je v primeru Cipra šlo predvsem za naložbe tujcev v Ciprske banke, medtem ko gre pri nas pretežno za najemanje kreditov v tujini. Torej je šlo pri njih za interes (pobudo) tujih vlagateljev, pri nas pa za naše potrebe. Danes se v povezavi z naložbami na Cipru pogosto povezuje špekulativni ter tudi kriminalni kapital in najbrž je tudi tega kar nekaj. A ključni razlog za vlaganja na Cipru so bili tako za Ruse kot tudi Evropejce ugodni davčni pogoji, britanska zakonodaja ter urejena infrastruktura za finančno poslovanje.

Dodatna ugodnost so bile tudi dokaj visoke obrestne mere, ki so jih za depozite nudile ciprske banke (okoli 4 % letno). Ves ta priliv denarja so morale ciprske banke seveda nekam plasirati in, kot je razvidno iz slike, je šel precejšen del tudi v portfeljske investicije, naložbe v vrednostne papirje. Z začetkom krize je njihova vrednost močno padla, precej (nekaj milijard evrov) pa naj bi ciprske banke izgubile kot upniki tudi s posojili Grčiji. In s padanjem vrednosti premoženja na eni strani in nespremenjeno obveznostjo do upnikov in deponentov na drugi, je seveda nastala vrzel, ki je danes razlog za potrebno sanacijo bančnega sektorja.

Verjetno je sicer tudi pri njih prisotno veliko debat o izgubah, krajah in odgovornosti, a pretežni del zgub izhaja pač iz preprostega zniževanja vrednosti premoženja (delnic, nepremičnin). Premoženje, ki ga je na drugi strani pred tem nekdo seveda tudi zaslužil z ugodno in pravočasno prodajo svojih naložb in o katerih seveda ni nikoli govora. In v veliki meri so ti zaslužki danes tudi v obliki depozitov v istih bankah. Poenostavljeno povedano: nekdo je npr. prodal neko premoženje za milijon evrov dražje kot je bila njegova kasnejša vrednost in to vložil v banko. Banka je sredstva naložila v taisto premoženja in ko je njegova vrednost padla, se je premoženje banke znižalo, dolg pa seveda ostal. Rezultat je seveda dobiček prodajalca premoženja in izguba v banki, ki jo mora sedaj nekdo pokriti.

Kot predlog reševanja teh izgub se je torej prvič pojavila zahteva za nek prispevek deponentov, torej tistih, ki imajo denar v bankah. To je vsekakor nevarna poteza zaradi poseganja v varnost depozitov, ki je bila vsaj do sedaj zagotovljena. Kakorkoli se nam to zdi nesprejemljivo, je mogoče vseeno zanimiva primerjava z drugimi naložbami. Da upade vrednost delnic ali da se zniža cena nepremičnin, nam je popolnoma razumljivo in takšno znižanje našega premoženja pač sprejmemo (s stisnjenimi zobmi sicer, a običajno je o teh izgubah vsakdo raje tiho). Na drugi strani pa vsak morebitni poseg v depozit na banki povzroči ogromno razburjenja.

Temu smo bili priča ob predlogu trojke, da se obdavčijo depoziti v ciprskih bankah in sicer 6,75 % za zneske do 100 tisoč evrov ter 9.9 % za naložbe nad tem limitom. Razburjenje ter nasprotovanje je bilo seveda razumljivo in na koncu ciprski parlament teh predlogov ni sprejel, niti ne kompromisnega o izvzetju depozitov do 20.000 evrov. Pri tem je zanimivo, da so smo izraze nestrinjanja in ogorčenja lahko slišali samo od malih varčevalcev ter še opozorila ruskega voditelja, medtem ko glasu večjih deponentov pravzaprav ni bilo. Nihče, ki ima v banki milijon ali deset se namreč ni oglasil in komentiral tega predloga (!).

Zato še nekaj podatkov o naložbah v ciprskih bankah v primerjavi s tremi državami: Avstrijo, Italijo in Slovenijo.

Vir: Evropska centralna banka, Centralna banka Ciper

Kot vidimo ima po uradnih podatkih povprečen Ciprčan v bančnih depozitih 38,4 tisoč evrov (168 % BDP), Slovenec npr. dobrih 7 tisoč ob nekaj manjšem BDP na prebivalca. Primerjava bančnih vlog prebivalstva med državami kaže dokaj močno povezavo razvitostjo neke države in premoženjem državljanov. Glede na ta razmerja lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da znašajo bančni depoziti ciprskega prebivalstva kakih 10 milijard, preostalih 20 milijard, ki se sicer vodijo kot vloge prebivalstva, pa pripada deponentom iz drugih držav. Ta sredstva (verjetno v večjih zneskih) so pač prinesli na Ciper zaradi različnih razlogov in dvomim, če se bo kdo od njih oglasil in pritoževal v primeru plačila nekega dodatnega davka v višini obresti, zasluženih v dveh letih. To najbrž še bolj velja za vse večje deponente, ki imajo depozite prek svojih družb.

Ob teh razmerjih je težko razumljiv prvotni predlog, da se skoraj z enako stopnjo obdavči vse vloge, saj je pričakovano naletel na odpor vsega prebivalstva, ki bi bilo prizadeto pri svojih tekočih prihrankih v višini nekaj tisoč ali deset tisoč evrov. Če bi že v začetku predlagali izvzetje npr. 50 ali celo 100 tisoč evrov, bi posegli samo po depozitih katerih lastniki bi bili modro tiho, saj se nihče ne želi izpostaviti, dosegli pa bi iste cilje oz. finančni izplen. In obstaja kar nekaj razlogov, da bi bil tak poseg celo upravičen. Vsekakor bolj kot novi predlogi, ko bodo te izgube res morali pokrivati davkoplačevalci preko različnih skladov – seveda v bolj prikriti in ne neposredni obliki.

Bine Kordež

%d bloggers like this: