Trapasti Američani in njihovi kovanci za bilijon dolarjev

Če imate občutek, da so slovenski politiki najbolj trapasti na tem svetu in da se ne morejo o ničemer zmeniti, morda nimate čisto prav. So (morda) še hujši primerki, in to v državah, ki bi naj bile naš vzor demokracije in racionalnosti. Tak primer je ameriška zgodba o izdaji kovanca za en bilijon dolarjev (ja, prav ste prebrali, kovanca za 1.000 milijard dolarjev). Zgodba, ki se je začela kot hec na enem blogu pred dvema letoma in pol, se razvila v hudo resno diskusijo med najbolj resnimi ljudmi v najbolj resnih institucijah v ZDA ter se prejšnji teden dogajala kot celotedensko poziranje starega-novega ameriškega predsednika Baracka Obame za portret na platinastem kovancu in se zaenkrat ta ponedeljek končala kot začasna odločitev Bele hiše, da tega kovanca vseeno (še) ne izda. *

Zgodba je dejansko zelo preprosta in je izključno posledica neumnosti politikov. Tokrat ameriških. Ameriški politiki si zelo radi nagajajo med seboj. Spomnite se samo dveh epizod »zaprtja« ameriške vlade (novembra 1995 za en teden in med decembrom 1995 in januarjem 1996 za štiri tedne) ter posledične začasne odpustitve nekaj tisoč vladnih uslužbencev, ker se demokrati in republikanci niso mogli dogovoriti glede financiranja proračuna. Spomnite se neumne afere Lewinsky in posledične tragikomedije ob republikanskem poskusu »impeachmenta« predsednika Clintona. Takšne trapaste zgodbe so se dogajale tudi med poskusom sprejema zdravstvene reforme v prvem Clintonovem mandatu ter ob sprejemanju zdravstvene reforme v prvem Obaminem mandatu.

Podobna trapasta zgodba se je odvijala v preteklih dveh mesecih, ko se demokrati in republikanci niso mogli dogovoriti o zmanjšanju davčnih olajšav za bogatejše in povečanju olajšav za revnejše, zaradi česar je ZDA grozil »fiskalni prepad« in padec ameriškega gospodarstva v recesijo. Tragikomična dramatična pogajanja so se vrstila med novoletnimi prazniki in se nato tik pred zdajci končala z nekakšnim ad hoc in zelo slabim začasnim kompromisom.

Dejstvo je, da ameriški republikanci (skorajda) ničesar ne sovražijo bolj kot programov splošnega zdravstvenega zavarovanja (od Medicare do sedanje zadnje zdravstvene reforme) in (skorajda) ničesar ne ljubijo bolj od davčnih olajšav za tiste z najvišjimi dohodki ter olajšav za dobičke korporacij. Za republikance je splošno zdravstveno zavarovanje ena najhujših oblik socializma, kjer morajo tisti, ki ustvarjajo, financirati ostale. Ne motijo pa jih dramatična povečanja izdatkov za oboroževanje, ki »požrejo« nekajkrat več denarja, kajti s tem vlada daje posle zasebnim korporacijam. Na drugi strani so davčne olajšave za korporacije in posameznike z najvišjimi dohodki zanje naravna, skorajda biološka pravica. Zato, če pogledate, zgodovino zadnjih treh desetletjih, lahko opazujete proračunske fronte med republikanci in demokrati vedno okrog istih vprašanj. In te fronte so povsem realne in spopadi smrtno resni, diskusije pa povsem ideološke.

Zadnja proračunska fronta med sprtima stranema in dramatična pogajanja med novoletnimi prazniki, ki bi lahko zaradi nepremostljivih ideoloških razlik ZDA pognale v recesijo, so zato privedla do resne obravnave na najvišji državni ravni neke tako idiotske ideje, kot je izdaja kovanca za 1 bilijon dolarjev. Ker je kongres, ki ga večinsko obvladujejo republikanci, blokiral in še vedno blokira dvig meje zadolževanja, s čimer vladi preprečuje, da bi lahko financirala izdatke za socialno in zdravstveno varstvo, sta ameriškemu predsedniku ostala na voljo le dva izhoda. Prvi je, da se sklicuje na 14. amandma in da »mejo zadolževanja« razglasi kot protiustavno. Drugi pa je, da republikanski Kongres »nategne« z izdajo kovanca z neskončno vrednostjo, s čimer bi lahko financiral potrebne izdatke. Od konca lanskega leta in vse do tega ponedeljka se je Barack Obama nagibal k drugi opciji.

Zgodba o kovancu z neskončno vrednostjo datira nazaj v december 2009, ko je Wall Street Journal razkril, kako bistri potniki s kupovanjem spominskih kovancev pridejo do zastonj milj pri letalskih družbah. Ideja je v tem, da posamezniki s kreditnimi karticami, ki jih izdajajo letalske družbe, kupujejo spominske kovance ameriške državne kovnice, jih prodajo banki in s tem poplačajo stanje na kreditni kartici, hkrati pa akumulirajo milje pri svoji letalski družbi. In tako v nedogled. Ustvarjajo premoženje iz nič. Ta zgodba je pravnika iz Georgie, ki se je na spletu podpisoval s psevdonimom Beowulf, navedla na idejo, da bi aktualno debato glede »meje zadolževanja« lahko presegli z izdajo kovanca z neskončno vrednostjo, denimo za bilijon dolarjev. Ideja se je kot virus razširila prek blogov in tviterja, nato pa sta jo pograbila resna ekonomista James Galbraith in Paul Krugman ter povzeli vsi nacionalni mediji. In sicer kot »idiotsko rešitev za idiotski problem«, kot je to lepo poimenoval blogger Neil Irwin.

Mehanizem pri ideji je tako preprost kot pri ustvarjanju milj iz nič. Ameriška kovnica bi po uredbi zakladnice (ministrstvo za finance) izdelala kovanec za denimo en bilijon dolarjev, ga deponirala pri Fedu, Fed pa bi v zameno povečal dobroimetje zakladnice v enaki vrednosti. Kot pravi nekdanji direktor kovnice Philip Diehl, je postopek povsem podoben kot pri običajnih kovancih. Druge razlage gredo v smeri, da je postopek podoben kot pri »kvantitativnem popuščanju«, kjer Fed odkupuje državne obveznice v velikih količinah in v ta namen izda nov denar. Tudi tam gre za ustvarjanje denarja iz nič. Da bi se izognili inflacijskim pritiskom, bi Fed pač moral odprodajati druga sredstva ali se več zadolževati pri bankah, da bi nadomestil povečane izdatke, ki bi jih finančno ministrstvo trošilo iz sredstev, pridobljenih s »prodajo« kovanca.

»Najlepše« pri vsej stvari je, da je zakonska podlaga za to idejo zagotovljena že od leta 1996. Zakonodaja omogoča, da ima minister za finance diskrecijsko pravico, da občasno izdaja spominske platinaste kovance poljubne oblike, v poljubni količini in v poljubni vrednosti. Pravniki te ideje velikega kovanca ne vidijo kot pravne luknje, pač pa kot proceduro, povsem skladno z zakonom. Bistvo je, da mora biti kovanec iz platine, da bo zadoščeno zakonu.

Mimogrede, ideja ni zelo daleč od ideje mojega kolega Igorja Mastena, ki je nacionalnim interesentom predlagal podoben mehanizem, kako bi lahko iz nič, z enim samim evrom – prek depozita tega evra s strani države v NLB, s katerimi bi banka kreirala nove kredite in kupovala državne obveznice, ki bi jih država nato spet perpetualno nalagala v bančne depozite – dokapitalizirali in rešili vse banke ter poplačali vse državne dolgove.

No, če se vrnemo v ZDA, kot zatrjuje Krugman, Obama veliko drugih možnosti ob republikanskem izsiljevanju sploh nima. Kongres ne pristane na dvig »meje zadolževanja« dokler Obama ne pristane na znižanje izdatkov za zdravstvo in socialo. S tem kongres bodisi sili Obamo, da prekrši zakon ali pa da ZDA postanejo plačilno nesposobne ozirama ne morejo poravnavati določenih obveznosti. To bi seveda imelo velike negativne učinke na finančne trge, na gospodarsko situacijo v ZDA ter posledično na ves svet. Krugman ravnanje »republikanskega Kongresa« slikovito opiše kot ravnanje možakarja, ki pride v nabito poln prostor, opasan z bombo ter s sprožilcem v roki, nato pa grozi, da se bo razstrelil, če ne izpolnijo njegovih zahtev.

Ta ponedeljek je tiskovni predstavnik ameriškega ministrstva za finance oznanil, da ne bodo izdali »velikega kovanca«. Mnogi komentatorji se zato sprašujejo, če ne gre v ozadju za politično akcijo, za hazardiranje Bele hiše v odnosih s Kongresom, kjer bi v primeru nedogovora o povečanju meje zadolževanja odgovornost za delni bankrot ZDA preložili na republikance.

No, obstaja pa še ena »rezervna«, vendar podobno idiotska rešitev za ta problem, ki jo je prejšnji teden obelodanil Krugman. Bela hiša bi lahko namesto kovanca denimo izdala kupone, neke vrste moralne zadolžnice, ki bi jih prodala na finančnem trgu. Ker formalno ne gre nov dolg, pač pa je v ozadju le implicitna garancija ameriške države, s tem Bela hiša ne bi kršila zakonsko določene zgornje meje zadolževanja.

Uf, se mi je zdelo, da živimo v odraslem svetu z zrelimi politiki. Toda zdi, da je ta predpostavka povsem nerealna. Je pa žalostno gledati, kako se morajo zaradi trapastih politikov tudi resni ekonomisti povsem resno ukvarjati z idiotskimi koncepti iz virtualnega sveta kreativnega računovodstva. Morda je pa res že čas za »hard reset« ali celo »reboot« celega sveta. Ampak samo, da nam to ne naplavi nove generacije resetašev in rebutašev s povsem enakimi vzorci obnašanja kot pri »prejšnji« generaciji politikov.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.

3 responses

  1. 1. Lewinsky in Klemenčič nista tako različni aferi. Dobro, implikacije so hujše pri Klemenčič, po formi sta si pa precej podobni. Enkrat imamo krivo izpoved, drugič neprijavo / ne dajanje pojasnil.
    2. Tudi političen špil med predsednikom in kongresom se mi zdi kar v redu. Vsak ima svoje pristojnosti in v njihovem okviru poskuša izbojevati koncesije za svoje politične cilje. To je dobro.

  2. Politiki so resnično tepci, kajti ne uvidijo, da je meja zadolževanja, ki si jo postavi monetarno suverena država, umetna in nepotrebna. ZDA kot monetarno suverena država lahko preprosto ustvari nov denar in ga porabi (kar pa ne pomeni, da je v tem resnično neomejena). Nov denar v vsakem primeru nastaja iz nič – tako na računovodskih knjigah centralne banke kot na računovodskih knjigah komercialnih bank. Kar se tiče kvantitativnega sproščanja – bistvo QE ni v količini kupljenih obveznic, temveč v tem, da centralna banka neposredno kupi dolgoročne obveznice (torej ne gre za običajne kratkoročne repo operacije), vendar je mehanizem enak.

    Drugače pa debata okoli kovanca niti ni tako neumna, kajti bistvo je v tem, da bi finančno ministrstvo na ta način zaobšlo umetno mejo zadolževanja, ki bi jo izglasoval kongres in v na ta način zagotovilo potrebno financiranje.

    Kot razlaga ekonomist L. Randall Wray na New Economic Perspectives (MMT Primer, blog #23, Response to readers’ comments):

    »As discussed above, Congress and the President first work out a budget. That authorizes Treasury spending. We can come up with all sorts of procedures to allow Treasury to accomplish that task. A relatively primitive but effective one would be for it to simply print up Treasury notes and spend. Or it can directly key stroke entries into the deposit accounts of recipients—but that requires that Treasury can also keystroke reserves onto bank balance sheets. Since we divide the tasks between Treasury and Fed, having banks “bank at the Fed”, it must be the Fed that keystrokes the reserves. There is no fundamental reason for this—banks could have accounts at the Treasury used for clearing and then the Treasury would keystroke the reserves. But we don’t do it that way. So we could have the Fed act as the Treasury’s bank, accepting a Treasury IOU and key stroking bank reserves. But we don’t do that either—we say that although the Fed is the Treasury’s bank, it is prohibited from directly accepting a Treasury IOU. And hence we created complex procedures that involve private banks, the Fed and the Treasury to accomplish the same thing.”

  3. Glavni namen operacij odprtega trga (OOT) je s stališča bank menjava imetja, ki ne prinaša obresti (rezerve) za imetje, ki prinaša obresti (obveznice). Oz. v obratnem primeru za zamenjavo manj likvidnega imetja (obveznice) za bolj likvidno imetje (rezerve). Ker gre za zamenjavo, se skupno imetje bank na računovodskih knjigah ne poveča. S stališča (monetarno suverene) države pa glavni namen OOT ni v njenem zadolževanju, temveč v vzdrževanju želene medbančne obrestne mere. Kvantitativno sproščanje (ekscesne rezerve v medbančnem prostoru) je možno samo v primeru ničelne (oz. skoraj ničelne) obrestne mere. Glavni namen prodaje slovenskih obveznic pa seveda JE zadolževanje, saj nismo monetarno suvereni in ne vodimo lastne monetarne politike. (takšno je moje trenutno razumevanje)

    Sodobna monetarna teorija (Modern Monetary Theory), ki opisuje funkcioniranje suverene valute in kateri pritrjujejo tako uradni dokumenti kot tudi uslužbenci Zakladnice in Fed-a (Fullwiller, MMT – A Primer on operational realities of the monetary system, str. 2), z njo pa se strinja tudi Bernard Lietaer, sam nekoč zaposlen pri belgijski centralni banki (pomagal pa je tudi sooblikovati evrosistem), razlaga takole (L. Randall Wray, New Economic Perspectives, MMT Primer, blog #22):

    “Bond sales provide an interest-earning alternative to reserves. We can say that short term treasury bonds are an interest earning alternative to bank reserves (as discussed earlier reserves at the central bank often do not pay any interest; if they do pay interest, then government bonds are a higher-earning substitute). When they are sold either by the central bank (open market operations) or by the treasury (new issues market), the effect is the same: reserves are exchanged for treasuries. This is to allow the central bank to hit its overnight interest rate target, thus, whether the bond sales are by the central bank or the treasury this should be thought of as a monetary policy operation.

    … If the banking system has excess reserves, the overnight interbank lending rate falls below the target (so long as that is above any support rate paid on reserves), triggering bond sales; if the banking system is short, the market rate rises above target, triggering bond purchases. The only thing that is added here is the recognition that no distinction should be made between the central bank and the treasury on this score: the effect of bond sales/purchases is the same.”

%d bloggers like this: