Bilo je za pričakovati, da torkovo maratonsko 12-urno zasedanje finančnih ministrov evro območja (še) ne bo prineslo dogovora glede nadaljnje pomoči Grčiji. Nesoglasja med članicami evro območja so še prevelika, še večja pa med njimi na eni ter IMF na drugi strani. Gre za to ali Grčiji odpisati še večji del dolga ter po kateri obrestni meri ji obrestovati dano pomoč.

V grobem so razlike glede nadaljnje pomoči Grčiji naslednje. Nemčija zagovarja ostrejše varčevalne ukrepe in pospešeno privatizacijo v Grčiji kot predpogoj za naslednjo tranšo finančne pomoči. Po vztrajnem prepričevanju s strani ostalih držav članic evro območja je tudi Nemčija pristala, da se grški rok za fiskalno konsolidacijo podaljša za dve leti. Toda ker ostro varčevanje še poglablja gospodarsko recesijo v Grčiji, se njen javni dolg kljub varčevanju stampedno povečuje in naj bi leta 2014 (s sedanjih 170%) že porastel na več kot 190% BDP (IMF je Grčiji še pred pol leta napovedoval zgolj 140% dolg glede na BDP v 2014). Grčija je na ta način zašla v klasično dolžniško in globoko gospodarsko krizo, kot so je bile deležne države v razvoju v 1980-tih letih, iz katere se sama ne more izviti.

Na drugi strani “brezsrčni IMF”, ki ima bogate izkušnje z reševanjem dolžniških kriz v zadnjih treh desetletjih širom sveta, ponuja drugačno rešitev. Izkušnje z reševanjem dolžniških kriz so ga namreč naučile, da se nobena država iz pasti visokega dolga in hkratne globoke gospodarske depresije ne more izviti sama in brez odpisa dolga. Iz tega je leta 1996, po desetletju in pol spopadanja z dolžniško krizo, nastala t.i. “HIPC  (Heavily Indebted Poor Countries) inciativa”, kjer so se države upnice sporazumele, da bodo najbolj zadolženim revnim državam odpisale del dolga v zameno za reforme, ki bodo znižale revščino. IMF tako tudi za Grčijo predlaga nov krog odpisa dolga, tako da bi Grčija do leta 2020 lahko znižala javni dolg na 120% BDP. (v prvem krogu so zasebni upniki odpisali za več kot 50% grškega dolga. Ne pa tudi institucionalni upniki, zaradi česar je danes 70% grškega javnega dolga v lasti držav upnic) Za Nemčijo je tak predlog IMF (še vedno) nesprejemljiv.

Razlike v stališčih med Nemčijo in IMF so najlažje razvidne, če na isto teme preberete zapise v Spieglu ali Economistu. Economist povzema in interpretira nemško stališče na naslednji način:

Germany worries that any debt relief will reduce Greece’s incentive to undertake reforms. And it would enrage German voters, who might then punish Angela Merkel’s government in the general election next autumn. Economically, it is a disaster. As long as everybody knows Greece cannot repay its debts, the country will remain shut out of private bond markets and uncertainty about how those unpayable debts will eventually be resolved will deter investment. It will slow the privatisation of state assets, which is central to Greece’s turnaround strategy.

Spiegel pa nemška (in evropska?) stališča vidi drugače:

Both sides are eager to see Greece’s overall debt load shrink to a level that Athens can shoulder on its own. But whereas the IMF believes that the only sure way to get there is by ushering in another partial Greek default, euro-zone leaders, Germany first among them, would like to avoid such a scenario at all costs.

…

Such a move, however, is anathema to Berlin. Indeed, Chancellor Angela Merkel’s Christian Democratic Union (CDU) party on Wednesday once again emphasized its opposition to such a debt haircut. Norbert Barthle, a senior CDU parliamentarian and the party’s budgetary spokesman in the Bundestag, told German radio that he “very much hopes” that Germany can ward off a debt haircut. A partial default, he said, “would be a fatal signal to Portugal, Ireland and perhaps even Spain.” Such countries, he added, would immediately wonder why they should bother adopting difficult austerity and reform measures in the future.

Toda Economist, ki po vzoru IMF zadnjih nekaj tednov vztrajno ponavlja izkušnje ostalih visoko zadolženih držav (med njimi v novejši zgodovini tudi Poljske in Argentine), ki so se iz dolžniške krize lahko izvile le na podlagi visokega odpisa dolgov (Poljska) ali enostranskega odstopa od obveznosti odplačevanja dolga (Argentina), ima za Grčijo dokaj razumen predlog, ki upošteva tudi navedene nemške strahove:

A bargain with Greece’s official creditors could follow the same principle. A deal would be agreed now: if Greece sticks to its reforms, its official debts would be reduced, in stages, to a level where the stock was manageable (say, 120% of GDP by 2020), the burden bearable and the repayment schedule feasible. The reduction could come through cutting interest rates and pushing out maturities, perhaps to as much as 50 years. That way, Mrs Merkel can explain to voters that the principal is being paid in full. The ECB, which holds Greece’s remaining unrestructured private bonds, should act fastest, accepting terms similar to those imposed on private bondholders.

Ključno v tem predlogu, ki sledi predlogu IMF je troje: (1) večji odpis dolga tudi s strani javnih upnikov, (2) podaljšanje roka za odplačilo dolga na 50 let, in (3) znižanje obrestnih mer na dolg. Prvi predlog je za Nemčijo po pisanju Spiegla še vedno nesprejemljivo, saj naj bi tokrat prvič izgubila tudi javni (davkoplačevalski) posojeni denar:

Greece’s euro-zone creditors, however, are skeptical of the IMF’s debt haircut model. In contrast to the partial Greek default last spring, which primarily affected private investors, any new debt haircut would hit public money this time — and would mark the first time that countries such as Germany actually lost money in the crisis. With Merkel facing a re-election battle next year, the appetite for such a move in Berlin is extremely limited.

Eden izmed ključnih kamnov spotike na torkovem neuspešnem zasedanju finančnih ministrov evro območja pa naj bi bila tudi višina obrestne mere, po kateri mora Grčija vrniti finančno pomoč EU. Spodnja slika iz Spiegla prikazuje višino obeh finančnih pomoči ter obrestnih mer.

Slika: Obseg finančnih pomoči Grčiji in obrestne mere

Vir: Spiegel

Ne glede na sedanja nesoglasja bo morda že naslednji ponedeljek prišlo do dogovora med finančnimi ministri evrskih držav. Prav veliko manevrskega prostora nimajo. Če do dogovora ne pride in če se IMF umakne iz tega projekta, bo to namreč povzročilo ponovno povečanje nezaupanja na finančnih trgih, kar bo spet pognalo zahtevane donosnosti državnih vrednostnih papirjev v nebo in podražilo ne samo finančno pomoč Grčiji, ampak tudi fiskalno konsolidacijo vsem ostalim EU državam. In tega se zavedajo tudi pri Spieglu:

Even if the IMF imposed debt-load target of 120 percent of GDP by 2020 is largely arbitrary, a break between the euro-zone and the IMF would likely be seriously damaging. IMF involvement in bailouts for Greece and other struggling euro-zone countries have lent the effort vital credibility and were Lagarde’s organization to back out, it could seriously alarm investors as well as make the bailouts a lot more expensive for Europe.