Zakaj ne moremo biti vsi Skandinavci?

V še čisto sveži študiji si Acemoglu, Robinson in Verdier (2012) postavijo čisto preprosto vprašanje: če je blaginja večja v bolj blagi obliki kapitalizma, kot je skandinavski socialdemokratski tip, zakaj potem tega institucionalnega sistema ne prevzamejo tudi ZDA? Zakaj vse države ne prevzamejo enakega tipa kapitalizma? Njihov odgovor je dokaj preprost, ki pa ne bo osrečil tistih bolj socialno-pravičniško usmerjenih duš: ker inovacije zahtevajo posledično večje donose inovatorjev in s tem večje družbene razlike, zato vse družbe tega potenciala ne morejo ali ne želijo doseči. Ali drugače rečeno, nekatere države se morajo zaradi bolj egalitarističnega institucionalnega sistema odpovedati večji inovativni dinamiki, vendar to ni problem, dokler lahko te nove tehnološke rešitve prevzemajo od drugih. In takšna delitev sveta med grobim in blagim kapitalizmom je optimalna za svet.

Kot na podlagi teoretičnega modela pravijo Acemoglu, Robinson in Verdier (2012):

A greater gap of incomes between successful and unsuccessful entrepreneurs (thus greater inequality) increases entrepreneurial effort and hence a country’s contribution to the world technology frontier. We show that, under plausible assumptions, the world equilibrium is asymmetric: some countries will opt for a type of “cutthroat capitalism” that generates greater inequality and more innovation and will become the technology leaders, while others will free- ride on the cutthroat incentives of the leaders and choose a more “cuddly” form of capitalism. Paradoxically, those with cuddly reward structures, though poorer, may have higher welfare than cutthroat capitalists; but in the world equilibrium, it is not a best response for the cutthroat capitalists to switch to a more cuddly form of capitalism. We also show that domestic constraints from social democratic parties or unions may be beneficial for a country because they prevent cutthroat capitalism domestically, instead inducing other countries to play this role.

In kot nadaljujejo na blogu Why Nations Fail? je naravna razdelitev med državami, ki hočejo bolj oster kapitalizem, in državami, ki hočejo bolj blagi kapitalizem, optimalna za vse države:

Our model verifies the plausible notion that those under cuddly capitalism will be poorer but happier because of the greater social insurance that these institutions provide. The surprising result — which as we explain below is the main reason for writing models in the first place — is this: in equilibrium those under cutthroat capitalism cannot switch to cuddly capitalisms because of the interdependences in the world economy: when others are doing cuddly, it’s a best response to do cutthroat because the cutthroat country is contributing disproportionately to the world technology frontier and a switch from cutthroat to cuddly would slow down world growth. But given the cutthroat strategy of one (or a subset of countries) pushing the world technology frontier forward, it is a best response for others to cuddly.

Ta razlaga razlik v inovativni dinamiki držav pa je izzvala že precej kritičnih odzivov med akademskimi kolegi. Večinoma, kot pravijo, zaradi ideoloških razlogov in nerazumevanja tega, kaj je raziskovalno delo:

We are surprised and intrigued. This is the first time, to the best of our knowledge, that one of our papers, a theoretical one at that, has become such a hot button issue. Upon reflection, we think this says not so much about the paper but about ideology and lack of understanding by many of what economic research is — or should be — about. So this gives us an opportunity to ruminate on these matters.

Predlagam, da preberete celoten odziv Acemogluja in Robinsona. Tukaj naj navedem samo en delček njihove argumentacije, zakaj večja enakost ne bi mogla sprožiti enako visoke dinamike inovativnosti kot v bolj neenakih družbah:

The second criticism (for example this) questions the premise of the paper on the basis that the US wasn’t less innovative when it was more equal in the 60s and 70s and several other unequal countries are not very innovative. This is a good point, but it again takes certain aspects of the model more seriously than one should. First of all, in reality of course reward structures are not chosen optimally but result from a variety of economic and political factors. The model simplifies things by assuming that a benevolent social planner at the country level makes these choices (with the explicit caveat that this is a simplifying assumption). In reality then there will be many nations away from the “optimal inequality” beyond what would be necessary to provide incentives to entrepreneurs. As we have argued in several forums (for example here and here), US inequality has at least in part political roots and causes severe challenges to the (already dwindling) inclusivity of American institutions. So current inequality is likely way beyond what would be necessary to provide the right sort of incentives to entrepreneurs. Second and equally importantly, the mechanism in our paper clearly refers to inequality among entrepreneurs, whereas a lot of the inequality in the United States is among workers. It should be obvious that providing a safety net at the bottom of the distribution will not be a major factor in innovation decisions. Perhaps this should have been made clearer in our paper, but then again the paper wasn’t written as a general commentary on inequality but for developing a novel theoretical point.

The third questions the assumption that greater inequality should really lead to more innovation, for example, because better insurance might encourage entrepreneurial risk-taking. This is a fair point. Clearly, in a world in which there are no financial contracts, inequality can be too high, involving very low consumption for failing entrepreneurs, and can consequently discourage entrepreneurship altogether (or attract the wrong people and entrepreneurship). In such a world either financial contracts or other financial arrangements such as venture capital that enable better risk sharing, or if such private arrangements aren’t possible, government intervention that improves risk sharing, could encourage entrepreneurship and risk-taking. We certainly wouldn’t want to deny this point. However, the main argument here is that still some amount of reward for successful entrepreneurship is necessary for entrepreneurs to try hard and put effort for success. So our argument, again without making any judgment on US inequality being optimal by any metric (clearly it isn’t as we have argued), just agreed with what Alexis de Tocqueville noted more than 200 years ago when he wrote (see here p. 323) :

Thus inequality itself will work to forward the wealth of all, for, everybody hoping to come to share the privileges of the few, there would be a universal effort, an eagerness of all minds directed to the acquisition of well-being and wealth. Make of this nation a huge center of commerce, so that the chances of attaining the wealth with which all the rest can be obtained, multiply infinitely and ever give the poor thousand hopes, and so a thousand reasons for remaining satisfied with their lot.

Kakorkoli, debata se je, kljub temu da gre še za zelo svež članek, ki je šele ta ponedeljek izšel v obliki NBER Working paperja, že zelo razživela. Dober povzetek kritik članka je bil včeraj objavljen tudi na blogu bruseljskega think-tanka Bruegel.

Pri članku je očitno intrigantno in najbolj moteče dejstvo, da teoretski model, ki so ga kreirali Acemoglu, Robinson in Verdier, zrele kapitalistične države razvršča v dve različni ligi. Tiste v višji ligi, bodo bolj inovativne, ker omogočajo večje socialne razlike, tiste v nižji ligi pa zaradi zmanjševanja dohodkovnih razlik nikoli ne bodo tako zelo inovativne. Kot dobra primerjava se ponuja ameriški univerzitetni sistem, ki privablja najboljše znanstvenike s celega sveta z visokimi plačami, ki se določajo na podlagi inidividualne pogodbe. Zaradi tega so seveda ameriške univerze boljše tako po kvaliteti objav kot tudi po številu Nobelovih nagrad itd. Evropski kontinentalni tip ima regulirani plačni sistem s kolektivnimi pogodbami, kjer plača profesorja ni odvisna od izvrstnosti njegovega dela, raven plač za rednega profesorja pa je nekajkrat nižja kot v ZDA. Zato seveda evropske države izgubljajo vrhunske znanstvenike in ne morejo biti konkurenčne ZDA pri kvaliteti objav itd. Podobno primerjavo bi lahko naredili med ameriško profesionalno košarkarsko ligo NBA ter njeno evropsko različico Euroleague.

Če torej pristanemo na tak diferenciran, ligaški sistem, pri čemer je prvi bolj učinkovit kot drugi, ali to pomeni, da postaja trade-off med enakostjo in uspešnostjo zelo pomemben? Se moramo odpovedati dohodkovni enakosti, da bi hitreje napredovali? Moramo biti vsi kot ZDA?

6 responses

  1. Kot predstavnika “kreativnega razreda” me zmeraj znova preseneča, kako naivno ekonomisti (ne) dojemate inovativnosti in kreativnosti…me prav zanima, kaj je za zgoraj pisoča gospoda inovativnost…pa vzemimo samo za primer avtomobilsko industrijo: ameriški avtomobili so po evropskih, sploh pa nemških kriterijih totalen “junk”…in seveda po japonskih tudi …tudi tehnološko…v industrijskem dizajnu se Američani npr. s Skandinavci ne morejo primerjati…v razvoju uporabe obnovljivih energij tudi niso ravno pred Evropo…Airbus tudi ravno ne zaostaja za Boeing-om…V primerjavi z Ameriško je Nemška in Avstrijska proizvodnja montažne (predvsem lesene) gradnje visoko avtomatiziran science fiction…edino prednost vidim (zaenkrat še) v Silicijevi dolini…vprašanje koliko časa še…software se piše itak po celem svetu…mimogrede Linus Torvalds prihaja iz Finske…že res, da je Google naredil Android in da Nokia pada, samo te stvari so dinamične…bo precej zabavno, če bo Linux preko Androida izrinil Microsoft iz PC-jev…Bazična znanost je pa sploh domena inštitutov in državnih subvencij…Res, da imajo Američani MIT…ampak mislim, da tudi kak Frauenhofer Institut ni ravno na odmet…pa je Nemčija po ameriških kriterijih zelo “cuddly”…Ameriški razvoj je v znatni meri poganjala hladna vojna, NASA in orožarska industrija…in stvari se spreminjajo….
    Gospodje ekonomisti, dajte se no malo pozanimat o inženirstvu in znanosti in kako sploh pride do produkta,..pa brez zamere…

  2. Kot ste sami ugotovili so ZDA tako inovativne zaradi peščice crem della crem raziskovalnih institucij, ki v veliki meri živijo od privabljanja tujcev.

    Če pa pogledamo njihove javne šole, tako srednje kot osnovne, so poden od podna. Po mednarodnih PISA testih se njihovi srednješolci ne prebijejo niti med top 20.

    Kot je enkrat rekel nek slovenski avtor: Amerika si lahko privošči magari 98% idiotov, ker sta tista 2% dobro naoljen intelektualni motor, ki vse supaj vodi in pelje naprej. No, očitno bolj slabo “pelje naprej”, zato tudi tolikšna neenakost.

    Vprašanje ni ali bi bili drugi tako inovativni, če bi bili tako neenaki kot so v ZDA, temveč ali bi bile ZDA bolj inovativne, če bi bile njihove javne šole bolj podobne skandinavskim, ki so po PISA testih najboljše na svetu? Ne vidim razloga zakaj ne.

    Če pogledamo Kitajsko, delajo bolj podobno kot Evropejci. Izjemen poudarek je na kvalitetnih javnih šolah, kar je logično saj ne premorejo kakega MIT-ja. Zanesti se morajo na “rajo”, ne pa na uvoženo elito.

  3. “Podobno primerjavo bi lahko naredili med ameriško profesionalno košarkarsko ligo NBA ter njeno evropsko različico Euroleague.”

    To ni res! Euroleague je bolj liberalna, vendar ima bistveno manjši trg, zato se posledično vrtijo manjši zneski. V NBA imajo igralci kolektivno pogodbo, ki določa najnižjo plačo, pravtako prvo leto (rookie) igralec prejema plačo po kolektivni pogodbi. Plača posameznika v ligi NBA je individualna (tudi Euroleague), vendar mora klub paziti na salary cap, oziroma plačevat penale, če ga preseže.

    • Ehm, evropski trg je večji od ameriškega. Le košarka je manj skomericializirana v Evropi kot v ZDA, medtem ko je pri nogometu seveda obratno.

      Se pa strinjam, moja primerjava glede določanja plač med NBA in Euroleague ni bila na mestu

  4. Ali dohodkovna enakost res sili k napredku? In kako sploh definiramo napredek? Napredek družbe, države, moje in vaše plače? Keynes je zagovarjal živalski instinkt. Ko ga ni več so trgi pod vprašajem. Če karikiramo potrebujemo volka, da bo lovil vse te ovce. Ko je skupina ovc na velikem pašniku ni problema. Ko je ista skupina ovc na majhni zelenici si že grizejo ušesa med sabo. Ko pride volk skočijo čez ograjo in dosežejo prostranstva. Še pomembneje pa je koga je volk prisilil teči najhitreje, da je sploh preživel in dosegel prosperiteto in svobodo, neomejeno količino sočne trave.
    Primerjava ZDA s skandinavijo je težavna. Tudi preskok ZDA na skandinavski model bi bil prej boleč kot karkoli užitnega za ljudi ali državo. Stvari se je treba navaditi. Poglejte nas ubožce. V 22ih letih se je skoraj 2 miliona ljudi naučilo manj kot se jih v istem času nauči povprečni najstnik. Predolgo na “puf” ne gre. Ko so hlače premajhne so premajhne. Lahko jih odreže v kratke hlače a za v zimo pač več niso. Če imaš luknjo v copati se ti zmoči cela nogavica. Če zaužiješ preveč slabega boš slej ali prej moral nekaj vreči ven.
    Preskok iz prejšnjega v sedanji sistem je bil po mojem mnenju prevelik predvsem mentalni preskok, da bi ga večina ljudi dojela/izvedla. Vsaj kar se državne ureditve tiče je ljudem, ki niso saj malo blizu stroke povsem tuje dogajanje, ki smo mu priča danes. Imamo predsednika brez večjih pristojnosti. Denar izgine pa se ne ve kam. Ponavadi je z denarjem izginila sled še za tistim, ki ga je nosil. Tako ali drugače. Takrat je sindikat pomenil vse. Pogajalsko moč, počitnice v Bovcu ali kje na obali in tako naprej. Skrbeli so tudi za ozimnico med drugim.
    Ta komu-socio generacija se je po mojem mnenju razdelila v 2 skupini. Tisto, ki je stvari vozila naprej kot, da se ni nič zgodilo in večini je to tudi uspelo. In drugi, ki mentalno in moralno še vedno bivaju v času pred 1980. Tako sta obe skupini ostali ujetnici prejšnjega sistema in sta nezmožni narediti preskoka potrebnega, da država dejansko zamenja sistem.
    Na mladih svet stoji. Vsak deseti pa službo dobi.
    In tako peljemo to zgodbo o razvoju. Pomislimo na hitro kaj je reakcija ljudstva, ko je rahlo totalitarističen, rahlo prisilno naravnan, capo di comanda-ovski sistem mimo?
    Zdaj sem pa jaz na vrsti, da bom šef!
    Mogoče je moja razprava preveč politično obarvana. Vsaj za koga. Toda, ko raziskuješ vzroke za ta in oni problem. Na koncu pa vedno prideš do iste ugotovitve. Da brez politike, ki je “willing and able” ne gre. Si rahlo razočaran.
    Saj veste, preden politika dojame, da velik krogec ni enako kot majhen krogec mine toliko časa, da stvar katere se velik in majhen krogec tičeta sploh več ni pomembna. Bodisi zlata ali ne zlata. Se še kdo spomni tega? In še smo tukaj? Kljub temu, da ustava ni bogatejša za pravilo? Potem politika le dela v naše dobro?
    Na majhnem vrtu za hišo je ostala debela ovca, ki ni mogla preskočiti ograje in sleherni volk, ki je uspel priti na pogostijo.
    Nekako tako si predstavljam našo ljubo Slovenijo v tej veliki zgodbi tranzicije.
    Wyplosz meni, da gre pri tranziciji predvsem za to, da se “bolna gospodarstva” usmeri na pot ozdravitve. (Wyplosz, 1999)
    Na grobo gre za prehod iz socialističnega v kapitalistično gospodarstvo. Gospodarstvo, ki ustvarja razmere kjer je tekmovalnost enaka preživetju. To omenjam zato, ker bi pričakovali, da bo tak prehod prinesel za sabo tudi razvoj. V veliki večini je to pomenilo, da so naše razvojne oddelke povozili tuji bolje financirani oddelki, ki jih je s kadrom zalagalo bolj tekmovalno šolstvo. Ali pa smo razvojne oddelke prodali in so odšli v tujino ali pa so se zaprli. Sedaj nam ostane le še zametek razvoja. In to je šolstvo, ki bo rodilo kader, ki bo sila razvoja. Vemo pa na koliko je po novem odprta pipica za šolstvo. Tako bomo šolstvo pripeljali pred dilemo. Samo se zaveda, da lahko študentom ponudi več. A nima sredstev, da bi financirala take programe. Zato bo uvedla šolnine za programe iz katerih bodo prihajali “kvalitetnejši kadri”. Ti bodo lažje zaposljivi in razgrabljeni veliko hitreje kot ostali. Ali je to v končni fazi res ceneje za državo ali ne presodite sami. Če s krčenjem sredstev za šolstvo zagovarjate socialno stanje države ste si ravnokar zadali strel v koleno. Vse kar boste dosegli je to, da boste razslojili še tisti del države, ki je do sedaj zagotavljal pravice za vse po enakih pogojih. Temu se bomo s krčenjem sredstev za šolstvo na veliko odpovedali!
    Debelo bolno ovco je pojedlo nekaj volkov.
    Morda je bila predebela, da bi zbežala…

    In a country well governed, poverty is something to be ashamed of. In a country badly governed, wealth is something to be ashamed of. Confucius

%d bloggers like this: