Gerhard Schröder o traktorskem potiskanju reform

V kratkem intervjuju za Finance je nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder, ki je izpeljal ključne socialne reforme v obdobju 2003-2005, zaradi katerih je Nemčija izšla iz krize skorajda neprizadeta, seveda poudaril tudi nujnost reform v Sloveniji. Še več, povedal je, da je treba reforme izpeljati ne glede na nasprotovanje sindikatov in ne glede na ceno lastnega obstoja na oblasti. Schröder je leta 2005 na predčasnih volitvah izgubil. Toda zaradi njegovih nepriljubljenih reform je zmagala Nemčija kot celota.

Kako je po vaših izkušnjah mogoče izpeljati reforme? Če bi svetovali predsedniku vlade Janezu Janši: kako naj se vede do sindikatov, ki nasprotujejo vsem reformam?

Najprej mora vedeti, kaj je treba storiti. Nato pa biti dovolj pogumen, da to tudi izpelje, pri čemer je pomembno, da parlamentarna večina drži skupaj. In reforme je treba izpeljati ne glede na grožnjo, da boš prav zaradi njih izgubil stolček. Politično liderstvo danes pomeni, da je treba narediti, kar je treba, tudi če te za to volivci kaznujejo.

Torej mora pravi voditelj iti naprej kot traktor?

Tako je.

Če bi tedanja Janševa vlada v letih 2005-2006 izpeljala tedaj zastavljene reforme, se danes v Sloveniji seveda ne bi pogovarjali o tem, ali nam bo danes popoldne uspelo prodati državne obveznice ali pa bomo morali zaprositi za tujo finančno pomoč. Takrat je Janševa vlada popustila pod prvimi javnimi pritiski sindikatov. Pa do referendumskih groženj sploh še niso prišli.

4 responses

  1. Zaradi reform je zmagala Nemčija kot celota?

    Iz časnika v katerem tudi sami objavljate:

    “Nemški inštitut za gospodarske raziskave DIW iz Berlina objavil skrb zbujajoče podatke, da je delež tistih, ki zaslužijo najmanj, porasel na 25 odstotkov, delež najbogatejših pa na 21 odstotkov. Za nemški srednji sloj je to pomenilo, da se je od leta 2000 do 2006 skrčil za osem odstotkov, McKinseyjev inštitut pa je napovedal, da se bo do leta 2020 iz nemškega srednjega sloja poslovilo 10 milijonov ljudi.”

    http://www.dnevnik.si/objektiv/v_objektivu/1042528925

    Temu pravite zmaga kot celota? Nemčija je danes leglo razslojene, nizko plačane delovne sile kjer kraljuje stagnacija plač in ubijanje srednjega sloja. Vsi točno vemo, da so dolga leta natanko takšne politika pripeljale ZDA in posledično ves svet v to govno kjer smo zdaj.

    Oprostite, ampak zato milo rečeno ne maram večine ekonomistov. Imate ponotranjen ekonomski anti-humanizem. Važno, da imamo “uravnotežen proračun” in vsi problemi tega sveta so rešeni kajne? Pa, četudi je neenakost na ravni 0,99 Ginija, pa četudi je socialna nemobilnost na ravni fevdalizma, pa četudi je družbena patologija na ravni Afrike, ni frke. Važno, da so se reforme (deforme?) spelje.

    Kar danes Evropa krvavo potrebuje niso nikakršni “traktorji”, temveč nove politične ideje, ki bodo ohranile njen največji civilizacijski dosežek: socialno državo in mir med narodi.

    Kako zgleda nesocialna Evropa, ne vemo vsaj od 2. svetovne vojne naprej. Če bi bila Evropa tako razslojena in socialno nemobilna kot so danes ZDA, bi že zdavnaj potonila v neo-nacizem. In natanko tja, natanko tja gremo z raznimi Schroderji. Neo-nacizem je in bo večna obrambna strategija tistih Evropejcev, ki nimajo kaj dosti za izgubiti. Američani nimajo tega privilegija, tam bodo pač krivili sebe in se spravili še na anti-depresive. Tough luck.

    “Torej mora pravi voditelj iti naprej kot traktor?

    Tako je.”

    In zlatega fašističnega orla dobi…

  2. Tragedija današnjega časa je, da je sredi vsega tega ekonom govoričenja postalo že popolnoma nepomebno kako večina ljudi v resnici sploh živi. Miopija ekonomistov še zlasti t.i. neoklasikov je tolikšna, da res ne vidijo patologije lastne “znanosti” in dejstva, da nas vse to na daljši rok ne pelje nikamor.

    Edini kanček pameti imajo keynesianci tipa Stiglitz, ki se zavedajo, da ima sredi vse te godlje pomebno mesto politika. In to je glavni problem današnjega neoliberalnega ekonomskega anti-humanizma. Da se ne zaveda lastne nevarnosti, ne zaveda se da de-politizacija, odločanje o usodi milijonov s strani peščice tehnokratov, vodi v nevarnost, da se bo politika vrnila z velikim P in to od spodaj navzgor. To pa nikakor ne bo zgledalo lepo ali prijazno.

    Kaj je v tem primeru politika? Politika je v tem primeru neko nasprotje ekonom blebetanju o številkah in je ponoven razmislek o enakosti in o temeljnih, ekonomskih ter socialnih pravicah vseh ljudi. Politika je o-pravičevanje (justification). Te debate ne vidim nikjer.

    Neoliberalci ne razumejo, da je neoliberalna država, še zlasti v celinski Evropi, pred večino ljudi neopravičljiva in da se z opravičevanjem same sebe sploh ne ukvarja. To je norost. To nas sili v nepokorščino in v upor, ki se drugod dogaja že kar nekaj časa. Vsaka zmaga nam je lahko samo v korist. Zakaj bi spoštovali zakone in pravila, ki nas ne spoštujejo? Golo ekonom govoričenje je pot v barbarstvo.

  3. Uf, saj vem, da nima smisla, zato moj edini komentar na to:
    – odgovorite si na preprosto vprašanje: kje raje bi raje živeli danes: na Švedskem, ki je “neoliberalne” reforme izvedla v začetku 1990. let, v Nemčiji, ki je “neoliberalne” reforme izvedla v letih 2003-2005 ali v Grčiji, ki je bila do konca hipersocialna (in še čez in ji še na pamet ni prišlo, da bi v zadnjih desetletjih izvedla kakšno “neoliberalno” reformo, raje je vsako leto porabila za 6-8% BDP več kot je ustvarila in se za tak znesek vsako leto dodatno v tujini zadolžila)?

    – nato pa to preprosto gospodinjsko logiko iz nivoja države prenesite na lastno gospodinjstvo in razmislite, če si lahko privoščite, da vsako leto porabite za 6-8% več kot zaslužite. Slejkoprej vas bodo vaši kreditodajalci prisilili v to, da boste pri sebi in ostalih članih gospodinjstva izvedli “neoliberalne” reforme glede višine in strukture izdatkov.

  4. To me rahlo spominja na hladnovojno logiko. Če si kritiziral kapitalizem si moral avtomatsko biti “commie”. Torej, če kažem da je srednji razred v Nemčiji na psu, moram avtomatsko biti za Grško “hiper-socialnost”. Ne, opozarjam le na to, da imajo v Nemčiji zgolj navidezne rešitve.

    Proračun je na državni ravni lahko uravnotežen, a v zasebnih denarnicah nikakor ni. Ker plače stagnirajo se morajo ljudje zadolževati zato, da sploh lahko govorimo o gospodarski rasti. Kam to vodi smo videli v ZDA. To ni rešitev, to se mora prej ali slej nehati, Edina rešitev je visoka obdavćenost bogatejših, kljub nekoliko manjši inovativnosti.

%d bloggers like this: