Ali BlackBerry iz nas dela črne ovce?

Tale link na zapis v New York Timesu mi je danes poslal kolega. Glavna poanta članka je, da je BlackBerry (BB) zaostal v razvoju, da nima vseh tistih “nujnih in nepogrešljivih” aplikacij, ki jih ponuja konkurenca pri “pametnih telefonih” in da je tiste, ki jih še imajo, sram v družbi. Svoje BB-je raje skrivajo, počutijo se klavrno in so de facto odrinjeni na rob. Uf, ali BB res stigmatizira? Moramo zdaj vsi preklopiti na iPhone 5? Samsung? HTC?

Najprej nekaj sočnih zapisov iz članka:

The BlackBerry was once proudly carried by the high-powered and the elite, but those who still hold one today say the device has become a magnet for mockery and derision from those with iPhones and the latest Android phones. Research in Motion may still be successful selling BlackBerrys in countries like India and Indonesia, but in the United States the company is clinging to less than 5 percent of the smartphone market — down from a dominating 50 percent just three years ago.

“I’m ashamed of it,” said Ms. Crosby, a Los Angeles sales representative who said she had stopped pulling out her BlackBerry at cocktail parties and conferences. In meetings, she says she hides her BlackBerry beneath her iPad for fear clients will see it and judge her.

The cultural divide between BlackBerry loyalists and everyone else has only grown more extreme over the last year as companies that previously issued employees BlackBerrys — and only BlackBerrys — have started surrendering to employee demands for iPhones and Android-powered smartphones.

Out in the world, the insults continue. Victoria Gossage, a 28-year-old hedge fund marketer, said she recently attended a work retreat at Piping Rock Club, an upscale country club in Locust Valley, N.Y., and asked the concierge for a phone charger. “First he said, ‘Sure.’ Then he saw my phone and — in this disgusted tone — said, ‘Oh no, no, not for that.’ ”

“You get used to that kind of rejection,” she said.

Uf, to so naravnost hude obtožbe o “stigmatiziranosti” uporabnikov BB-jev. Ampak hude seveda, če spadate ali želite spadati v jet-set elito. Če je denimo vaš mentalni radius gibanja in interesov omejen s “Sex-and-the-city” kulturnim in intelektualnim prostorom. Če se želite postavljati z novo igračko. Če želite, da se otroci igrajo igrice na vašem službenem telefonu. Če želite vsak trenutek vedeti, kakšno je denimo vreme v vaši priljubljeni počitniški lokaciji. In tisoč drugih stvari, ki lahko postanejo pomembne, ker so pač pri Applu in konkurenci razvili aplikacije za njih.

Kaj pa če vsega tega ne potrebujete? Kaj če potrebujete zgolj telefon ter hiter, varen in poceni dostop do elektronske pošte, kjerkoli na svetu se nahajate? V tem primeru vam ne iPhone, ne Samsung Galaxy, ne HTC Desire, ne druge bleščeče “pametne” igračke z velikimi na dotik občutljivimi zasloni ne pomagajo kaj preveč. Nasprotno. “Browsanje po netu” je v mednarodnem roamingu peklemansko drago, prav tako samodejno osveževanje, elektronska pošta ni tako dobro “stisnjena”, predvsem pa je manj varna kot na BB-ju.

Res je, BB je že nekaj časa v težavah. Najprej je padel svetovni sistem BB komunikacije, nato so v zadnjem letu prišli na trg slabši modeli. Pri tem mislim na slabše od konkurence, če jih primerjamo z istimi parametri. Denimo resolucija monitorja je bila slabša, zmogljivost baterije pa je na zadnjih Curve in Bold modelih z na dotik občutljivim ekranom katastrofalno slaba. Kanadski RIM pač ni dobro opravil svoje naloge, ko se je že odpravil izzivat konkurenco.

Bojim, da bo ob preteklih tudi tale zapis v New York Timesu razpihal ogenj na kresu self-fullfilling prophecy glede propada BB. Ob takšni negativni kampanji se bo BB stežka pobral na noge. Še lani je imel za milijardo dolarjev dobička, v prvi polovici letošnjega leta pa že za 753 milijonov dolarjev izgube. Zdaj vsi nestrpno čakajo, če bo RIM-u uspelo obrniti trende z novim telefonom, ki bo prišel na trg naslednje leto. Pričakovanja bodo morda prehuda in odziv trga zaradi tega preveč intenziven v negativno smer.

Toda najhujše pri vsem tem je, da si jaz sploh ne želim novega BB. Meni je (tri leta) stari model (denimo Bold 9700 ali 9780) ne samo povsem dober, ampak naravnost odličen. Odličen za to, kar potrebujem. Lahko ga imam še 10 let. Problem je le, da če propade BB, ni nikogar, ki bi znal (ali hotel) ponuditi nekaj ekvivalentnega. Nekaj tako učinkovitega in nepretencioznega.

P.S.

Seveda bi bilo še bolje, če telefona sploh ne bi potrebovali in bi se mentalno vrnili nazaj v tisto pred-GSM-jevsko stanje pred 20 leti. Toda bojim se, da povratek tja nazaj, za mnoge v “kameno dobo”, ni več možen.

5 responses

  1. Tale članek krasno potrjuje to kar Renata Salecl trdi v knjigi Izbira. Namreč to, da vse večja potrošniška izbira ljudem v bogatih državah ne koristi več, temveč povzroča vse večje občutke neadekvatnosti, nesposobnosti in celo tesnobe. Vsi ti občutki so toliko večji v bolj razslojenih družbah, kar Slovenija niti ni. Zato se vam ni treba sramovati svojega “BB”.

    Zakaj ekonomisti tega še ne merijo? Zakaj se vsi še vedno ukvarjajo s koristnostjo, oz. takoimenovano mejno koristnostjo? Očitno ne moremo več govoriti o mejni koristnosti, temveč o mejni patologiji. Ko dodatna enota prinese že več slabega kot dobrega. Kaj takega imenovati “negativna koristnost” seveda nima smisla.

  2. Hm, tak komentar lahko nastane samo v primeru nepoznavanja ekonomije nasploh ter ekonomske teorije, ki ekonomijo poskuša razložiti. Marginalizem oziroma koncept padajoče mejne donosnosti je že celo stoletje prisoten v ekonomski teoriji. Pravi pa, da vsaka naslednja enota dobrine ali vsaka naslednja diferencirana dobrina prinese manjšo dodatno korist. V neskončnosti je lahko taka dodatna korist enaka nič.

    Amapk tega z BB-ji ni mogoče pojasniti s tem konceptom. Preprosto, ker so BB-ji že bili na trgu, nakar pride nov diferenciran izdelek, ki “starega” naredi “obsolete”, zastarelega in s tem manj koristnega. To pa je povsem običajni koncept “zastarevanja”, ki je prisoten v vseh ekonomskih teorijah.

    Če bi želeli aplicirati koncept padajoče mejne koristnosti na trg pametnih telefonov, bi moral iPhone5, Samsung Galaxy III itd. za uporabnike prinesti manjšo korist od BB-jev, pa tudi od prejšnih verzij iPhonov itd. Še vedno pa ne bi prinesli negativne koristi. …razen, če mi seveda kdo to pokaže z dobro teoretično in empirično raziskavo in to objavi v dobri znanstveni reviji.

  3. Prava skrivnost je v tem zakaj mejna koristnost pada v primeru BB-ja. Ne zgolj zato, ker potrošnik v njem ne vidi koristi (vi jo še vedno vidite), temveč zato ker se primerja z drugimi ljudmi in njihovimi telefoni.

    Mejna koristnost si za izhodišče jemlje izoliranega posameznika. Recimo šesti kozarec vode mi pomeni manj kot prvi zato, ker pač nisem več tako žejen. Če pa stvar prevedemo v svet mobilnih telefonov in logike zgornjega članka, bi mi šesti kozarec vode pomenil manjšo koristnost zgolj zato, ker moj sosed že pije jupi, jaz sem pa še vedno “kmet na vodi”.

    Kaj ni v tem primeru moja percepcija koristnosti že rahlo iracionalna? Kaj ni koristnost nekaj kar bi moralo izhajati iz dobrine kot take, ne pa iz primerjave z drugimi in iz občutkov neadekvatnosti / superiornosti?

    • Ojoj! Ne, v primeru “zastarelih” BB gre za zelo preprosto in prastaro zadevo, staro kot človeštvo – zavist na eni strani in na drugi občutek manjvrednosti, ker ima nekdo bolj sodoben, bolj moden, bolj “in”, bolj trendy aparat. To čustvo je bojda še posebej razvito med Slovenci, vendar je kar univerzalna zadeva.

      Celotna veja ekonomija, ki preučuje srečo (ekonomika sreče) zelo jasno ugotavlja, da je sreča relativna zadeva. Natančneje, ljudje svoj občutek sreče merijo relativno glede na preteklost ali glede skupino, s katero se dnevno primerjajo (peers). Denimo letos boste bolj srečni, če se vam je prihodek glede na lansko leto izboljšal in vaš občutek sreče bo večji, če boste imeli večji dohodek (boljši avto, lepšo hišo itd.) kot vaš sosed, prijatelj. In čisto enako je s temi klinčevimi telefonskimi aparati.

%d bloggers like this: