Zakaj se v letu 2011 nismo nikamor premaknili?

Leto 2009 je bilo za Slovenijo z vidika konkurenčnosti katastrofalno. To se je pokazalo tako v hudem padcu BDP (za 8%) kot seveda v hudem padcu na večini lestvic konkurečnosti, ki merijo učinkovitost poslovnega okolja v državi. Na lestvici IMD za leto 2010 je Slovenija med 58 državami, zajetimi v analizi, padla za neverjetnih 20 mest. Na lestvici World Economic Forum (WEF) pa je Slovenija v letu 2010 padla za osem mest (iz 37. na 45. mesto). *

Leto kasneje (2010) je bilo nekoliko boljše. BDP je zrasel za 1.4%, kar pa nikakor ni spektakularno glede na dejstvo, da je v članicah EU-27 BDP zrasel v povprečju za 2%. Ustrezno šibki gospodarski rasti v 2010 so nespektakularne tudi uvrstitve Slovenije na lestvicah konkurenčnosti v letu 2011 (te analize merijo konkurenčnost na podlagi podatkov z enoletnim zamikom). Na lestvici IMD je Slovenija pridobila eno mesto (povzpela se je z 52. na 51. mesto med 59 državami). Vendar pa je to izboljšanje predvsem po zaslugi dejstva, da analiza IMD v letu 2011 vključuje eno novo državo ter dejstva, da je Sloveniji eno mesto prepustila Grčija, ki je zdrsnila s 44. na 56. mesto.

Na lestvici WEF pa Slovenija drsi še naprej, v letu 2011 je izgubila dodatnih 12 mest (zdrs s 45. na 57. mesto). To je delno rezultat treh novih vključenih držav v analizo, pretežno pa posledica relativno slabših pogojev poslovanja v Sloveniji.

Pri nas nekako noče dozoreti spoznanje, da so pogoji podjetij za poslovanje in s tem konkurenčnost gospodarstva tesno povezani z rezultatom obojega – z gospodarsko rastjo. Kot menedžerji boste temu verjetno pritrdili. Toda to ne pomaga, če to ne pride do živega politikom ter njihovim svetovalcem. Pred tedni mi je po inerciji (še vedno sem naročen) prišel pod roko zeleni zvežčič Gospodarska gibanja, ki ga izdaja EIPF d.o.o., ki ga imajo v lasti in v katerem objavljajo “najbolj ugledni slovenski ekonomisti”. Lastnike in raziskovalce tega inštituta najdemo seveda med glavnimi kreatorji slovenske makroekonomske politike v zadnjih dveh desetletjih. Njihov podpis (svetovalne pogodbe) je mogoče najti tudi pod vsemi večjimi projekti v Sloveniji, od cestne in železniške infrastrukture, energetike, oblikovanja in zaščite nacionalnih monopolov do finančnega sistema.

No, prvi med njimi, profesor Mencinger, naj bi služil tudi kot svetovalec za konkurenčnost nesojenemu mandatarju vlade Zoranu Jankoviću. Verjetno je temu dejstvu tudi treba pripisati Mencingerjev uvodni sestavek v Gospodarskih gibanjih o pomenu koncepta konkurenčnosti za gospodarski razvoj. Mencinger je v navedenem sestavku “proučil” osem zadnjih lestvic znanih ocenjevalnih institucij (od IMD, WEF, Doing business Svetovne banke do indeksov svobode, ki jih objavljata Heritage Foundation in Fraser Institute). Med njimi je naredil preprosto korelacijsko matriko, ki pokaže, koliko so posamezne lestvice med seboj povezane in ugotovil, da so nekatere pozitivno povezane, nekatere pa celo negativno. Mencinger je v njemu lastnem slogu nato sestavek zaključil s tem, da “zdrsi na lestvicah konkurenčnosti niso tragedija, vzponi pa si ne zaslužijo evforije”.

Toda pomembno je to, česar Mencinger v svojem sestavku ni naredil. Ni namreč pogledal, v kolikšni meri so različne lestvice konkurenčnosti povezane z gospodarsko rastjo. Če so nesmiselne, kot trdi, potem višina uvrstitve na lestvici ter zdrsi in padci na njih ne bi smeli vplivati na gospodarsko uspešnost držav. Na žalost se tega dokazovanja ni lotil. Še več, nekaj mesecev pred tem je v intervjuju za MMC prostodušno povedal, da je v bistvu “vseeno, kaj izvažamo“. “Izvoz na prebivalca, čeprav posredno, najbrž precej bolje pokaže izvozno konkurenčnost posameznega gospodarstva kot pa različni kazalniki o strukturi izvoza”, trdi Mencinger. “Po njegovih besedah tudi ni pomembno, ali gre za izvoz tehnično zelo zahtevnih proizvodov ali pa za krompir. Kot primer navaja Nizozemsko, od katere kupujemo čebulo in solato, pa ‘bi najbrž težko trdili, da gre za tehnološko zaostalo državo’“.

Hm, te Mencingerjeve prostodušne “ugotovitve” postanejo zelo problematične, če jih soočimo s podatki. Pred leti so namreč trije ekonomisti s Harvarda (Hausmann, Hwang & Rodrik (2005)) – med katerimi izjemen svetovni ugled uživa Dani Rodrik, ki velja za velikega kritika nenadzorovane globalizacije in zagovornika institucionalnega pristopa k odpiranju gospodarstev – objavili raziskavo z naslovom “What you exports matters”. Trije ekonomisti z empirično analizo za 113 držav na podlagi njihovih 5,000 izvoznih proizvodov v obdobju 1991 – 2003 izračunavajo, kako sofisticirane izdelke v povprečju izvažajo posamezne države. Natančneje, ugotavljajo, kam (v katero državo) so posamezni izvozni izdelki namenjeni in na podlagi tega izračunajo “dohodkovno vsebnost izvoza”. Njihove ugotovitve so zanimive in za večino ekonomistov pričakovane: prvič, bolj razvite države izvažajo bolj sofisticirane proizvode; drugič, te bolj sofisticirane proizvode izvažajo v bolj “bogate” države (in s tem dosegajo višjo dohodkovno vsebnost izvoza); in tretjič, države z višjo dohodkovno vsebnostjo izvoza dosegajo značilno višjo gospodarsko rast. Kaj države izvažajo, je torej zelo pomembno. Škoda, da se Mencinger, preden je dal te izjave, ni lotil resne analize na podatkih, čeprav pod njegovo sliko – kot v posmeh – piše “Ekonomisti in “ekonomisti”, se – da bi stvari prikazali slabše, kot so – na daleč izogibajo številk, trdi Mencinger.”

Na podoben način – s podatki – je mogoče ovreči tudi Mencingerjev pavšalni negativni odnos do lestvic konkurenčnosti držav in njihovega poslovnega okolja. Zelo preprosto je mogoče pokazati, da so indeksi makro konkurenčnosti držav tesno povezani s kvaliteto poslovnega okolja v posameznih državah. Zadnje poročilo Svetovne banke Doing business 2012 ugotavlja zelo močno korelacijo med njihovim indeksom enostavnosti poslovanja z lestvico konkurenčnosti, ki jo pripravlja WEF. Bolj konkurenčne države imajo tudi bolj konkurenčno poslovno okolje. Na enak način lahko pokažemo, da države, ki imajo bolj konkurenčno okolje, hitreje rastejo oziroma še več, da države, ki bolj izboljšujejo konkurenčnost gospodarstva, tudi hitreje povečujejo gospodarsko rast. Glej moj komentar Ali je konkurenčnost ‘brez veze’?

Te ugotovitve seveda niso naključne. Pač pa preprosto ponazarjajo dejstvo, da je mikroekonomska uspešnost podjetij ključno odvisna od “zdravja” poslovnega okolja, v katerem delujejo, in da mikroekonomska uspešnost podjetij seveda določa tudi makroekonomsko uspešnost držav. Vsakemu študentu ekonomije in vsakemu menedžerju je to kristalno jasno. Ni pa to očitno jasno politikom in njihovim svetovalcem. Sicer se pretekli vladni mandat s katastrofalno ekonomsko politiko ne bi zgodil.

Nikoli ne bom pozabil mojega prvega srečanja s pokojnim Andrejem Bajukom konec leta 2004, ko me je povabil k sodelovanju. Na sestanek ob čaju je prišel z najnovejšim izvodom poročila IMD World Competiveness Report 2004 in rekel, da bi moral bodoči gospodarski minister temu poročilu slediti kot bibliji in odpraviti administrativne ovire in druge pomanjkljivosti, ki jih IMD navaja kot razloge nizke konkurenčnosti Slovenije. Že takrat je IMD kot glavne razloge navajal previsoko obdavčitev, visoke administrativne ovire za poslovanje, rigidnost trga dela, zaprtost za tuje investicije in neučinkovitost državne administracije. Bajuk je sicer kasneje kot finančni minister postopal malce drugače in njegovo navdušenje za spodbujanje tujih investicij, liberalizacijo trga dela in davčne spremembe je kmalu zamrlo (zato ga je bilo potrebno vsaj pri davkih k večini reformnih ukrepov prisiliti). Toda vsaj v osnovi je razumel, zakaj pri konkurenčnosti države in podjetij gre.

Večini politikov pa to povečini ni jasno oziroma se jim zdi – glede na druge, bolj pomembne cilje – to relativno nepomembno. Zato smo v tej situaciji in se iz leta v leto pogrezamo še globlje. Poročila WEF nas zadnja štiri leta vztrajno, leto za letom, opozarjajo, da so najbolj problematični dejavniki za poslovanje na prvem mestu dostop podjetij do financ, neučinkovita vladna administracija, restriktivna delovna zakonodaja, visoki davki in zapletena davčna zakonodaja ter korupcija.

Podobno velja za raziskavo Doing Business 2012, ki kaže še vedno zelo kritično sliko slovenskega poslovnega okolja in da Slovenija tudi v zadnjem letu poslovnega okolja ni izboljšala (ostala je na istem 37. mestu). Izmed 10 področij je Slovenija v zadnjem letu izboljšala poslovno okolje le na dveh področjih (pri registraciji nepremičnin in zunanjetrgovinskem poslovanju). Pri polovici (petih) področij so se pogoji poslovanja za podjetja celo poslabšali, najbolj pri pridobivanju gradbenih dovoljenj, zaščiti investitorjev, dostopu do financ, plačevanju davkov in reševanju insolvenčnih postopkov. Na najbolj kritičnih področjih – glede višine in zapletenosti plačevanja davkov, glede dostopa podjetij do financ ter glede sodnega uveljavljanja pogodb – ostaja Slovenija še naprej podobno ali celo še bolj neprijazna do svojih podjetij kot pred enim letom. Na teh področjih je poslovno okolje v Sloveniji za dva- do trikrat bolj neprijazno kot pri ostalih področjih. To so ob rigidnem trgu dela glavne rakaste rane slovenskega poslovnega okolja.

To sliko nam že dolgo vrsto let v debelem tisku zelo jasno kažejo vse tri glavne lestvice konkurenčnosti. Pa vendar naša vlada na teh področjih ne naredi ničesar, (ne)konkurenčnost Slovenije se še poslabšuje. Medtem ko so poslovanju najbolj prijazne države krizo izkoristile za še večje izboljšanje pogojev poslovanja, se pri nas ni zgodilo nič. Nasprotno, Slovenija po reformatorskih naporih vlade, kot jih ocenjuje Evropska delodajalska konfederacija BusinessEurope z anketiranjem podjetij v 23 članicah EU, tudi v letu 2011 ostaja krepko na zadnjem 23. mestu tudi v letu 2011.

Če nam vse svetovne lestvice konkurenčnosti poslovnega okolja v ogledalu kažejo, da je naše poslovno okolje v mednarodni primerjavi zelo nekonkurenčno in če se stanje iz leta v leto še poslabšuje, ter če je po drugi strani Slovenija v času sedanje krize med vsemi članicami EU utrpela četrti največji padec BDP, potem je nekaj narobe z nami in ne z ogledalom, mar ne?

Lanskoletni zapis na istem mestu sem končal z naslednjimi stavki: “Ta neaktivnost vlade oziroma pomanjkanje aktivne ekonomske politike na področju vzpostavljanja bolj ugodnih pogojev za poslovanje podjetij Slovenijo potiska v vedno globlje brezno. Čez eno leto bomo spet ugotavljali, da smo zabredli še globlje v nekonkurenčno poslovno okolje. Kako globoko mora še pasti gospodarstvo, da se bo vlada zbudila?” K temu nimam kaj dodati. Apel na vlado, naj končno naredi nekaj pozitivnega za gospodarstvo, se kvečjemu z vse globljim drsenjem v brezno samo še stopnjuje.

* Komentar je v originalu objavljen v Managerju.

%d bloggers like this: