Je konkurenčnost “brez veze”?

Vedno znova se prisrčno nasmejem, ko preberem kakšno pavšalno izjavo profesorja Mencingerja. V zadnjem času sta me zelo zabavali dve njegovi izjavi. Nekaj tednov nazaj mi je prišel pod roko zeleni zvežčič Gospodarska gibanja, ki ga izdaja EIPF d.o.o. Običajno ga le na hitro prelistam, tokrat pa se mi je pogled ustavil na uvodnem sestavku izpod peresa profesorja Mencingerja o pomenu koncepta konkurenčnosti za gospodarski razvoj. *

Mencinger je v tem sestavku analizira nekaj zadnjih lestvic znanih ocenjevalnih institucij (od resnejših IMD, WEF in Doing business Svetovne banke do raznih lestvic z indeksi ekonomske svobode, ki jih objavljata desničarski Heritage Foundation in Fraser Institute). Med njimi je naredil preprosto korelacijsko matriko, ki pokaže, koliko so posamezne lestvice med seboj povezane in ugotovil, da so nekatere pozitivno povezane, nekatere pa celo negativno. Mencinger je v njemu lastnem slogu nato sestavek zaključil s tem, da “zdrsi na lestvicah konkurenčnosti niso tragedija, vzponi pa si ne zaslužijo evforije”. Sestavek pa je seveda kasneje nekritično povzela še Mija Repovž v Nedelu.

Všeč mi je ta Mencingerjev pavšalni slog. Zabava me. Še posebej, ker na ekonomski fakulteti predavam predmete mednarodna konkurenčnost in analiza mednarodne menjave. In seveda še dodatno, ker je bil Mencinger član ekipe nesojenega mandatarja vlade Zorana Jankovića, zadolžen kot svetovalec za konkurenčnost. Zanimiva izbira. Kot svetovalca za konkurenčnost izbereš nekoga, ki je mnenja, da so koncepti konkurenčnosti dejansko “brez veze”.

No, resnici na ljubo, Mencinger ni edini, ki meni, da je celoten koncept konkurenčnosti držav “brezvezen”. Nobelovec Paul Krugman je leta 1994 na začetku svoje kolumnistično – pisateljske kariere v Foreign Affairs objavil zelo odmeven članek “Competitiveness: A Dangerous Obsession”. V članku je obračunal z avtorji, ki so začeli propagirati koncept konkurenčnosti držav in ta koncept označil kot irelevanten in nevaren. Po njegovem mnenju države ne tekmujejo med seboj na enak način kot podjetja. Ni pomembna konkurenčnost, pač pa kako hitro država povečuje produktivnost. Država, ki postane nekonkurenčna (izgubi primerjalno prednost) v eni panogi, se pač specializira v drugi. Trgovina je koristna za obe državi, ne glede na to, katere proizvode katera uvaža ali izvaža. Krugmana pri promoviranju koncepta konkurenčnosti, pri čemer njihove avtorje zmerja, da nimajo pojma o mednarodni trgovini, jezi predvsem to, da bi zaradi tega koncepta države lahko ovrgle prosto trgovino in se začele zavzemati za protekcionizem ter na domačih tleh za različne industrijske politike.

Po objavi tega članka se je na Krugmana vsul plaz kritik akademskih kolegov. Ni namreč nepomembno, da je Krugman svojo kritiko koncepta konkurenčnosti utemeljil na preprostem Ricardovem modelu mednarodne trgovine iz začetka 19. stoletja, katerega predpostavka je, da so vsi proizvodi homogeni. Z drugimi besedami, vina, pridelana denimo v Španiji ali Veliki Britaniji, so med seboj v očeh potrošnikov popolni nadomestki. Enako velja za lade iz Rusije ali beemveje iz Nemčije. Ne zveni prav prepričljivo, ane?

Na to dejstvo je Krugmana kot prvi leta 1995 zelo vljudno opozoril John Dunning v članku “Think Again Professor Krugman: Competitiveness Does Matter”. Dunning pravi preprosto, da ni vseeno, če podjetja v neki državi inovirajo in povečujejo produktivnost relativno počasneje kot podjetja iz drugih držav. Zaradi tega zaostajanja v tehnološkem razvoju, bodo seveda podjetja iz domače države prisiljena v specializacijo in izvoz tehnološko manj zahtevnih proizvodov. To pa bi utegnilo ogroziti njihovo kasnejšo gospodarsko rast.

Ni vseeno, kaj izvažaš. V miselnem svetu dvesto let starega Ricardovega modela s homogenimi proizvodi bi lahko bilo vseeno. Tudi v svetu modela mednarodne trgovine, ki ga je razvil Krugman v svojem doktoratu konec 1970. let, kjer nastopajo homogena podjetja, ki vsako proizvaja po eno različico istega proizvoda po isti ceni in z enako produktivnostjo, je za nemške potrošnike lahko vseeno ali kupujejo lade iz Rusije ali domače beemveje. V realnem svetu pa to seveda nikakor ni vseeno. V zadnjih dveh desetletjih so ta spoznanja dozorela tudi v teoriji mednarodne trgovine, ki danes, tri desetletja “po Krugmanovem času”, temelji na heterogenih podjetjih in med seboj različnih proizvodih.

Ta spoznanja očitno še niso prišla do profesorja Mencingerja, saj si je privoščil še drugo zelo zabavno izjavo na to temo. Konec lanskega leta je namreč v intervjuju za MMC prostodušno povedal, da je v bistvu “vseeno, kaj izvažamo“. “Izvoz na prebivalca, čeprav posredno, najbrž precej bolje pokaže izvozno konkurenčnost posameznega gospodarstva kot pa različni kazalniki o strukturi izvoza”, trdi Mencinger. “Po njegovih besedah tudi ni pomembno, ali gre za izvoz tehnično zelo zahtevnih proizvodov ali pa za krompir. Kot primer navaja Nizozemsko, od katere kupujemo čebulo in solato, pa ‘bi najbrž težko trdili, da gre za tehnološko zaostalo državo’“.

Ob teh izjavah se seveda lahko zabavamo ali samo zamahnemo z roko. Toda če smo resni, moramo malce pogledati tudi, kaj pravijo podatki. Poglejmo, kaj pravijo podatki o tem, da konkurenčnost ni pomembna za rast in da je vseeno, kaj država izvaža.

Dani Rodrik iz Harvarda danes velja za najbolj znanega razvojnega ekonomista na svetu, hkrati pa tudi po tem, da je zelo oster kritik nenadzorovane globalizacije in zagovornik tega, da mora vsaka država najti svoj lastni institucionalni pristop k vključevanju v globalizacijske tokove. Leta 2005 je s kolegoma Hausmannom in Hwangom (tudi iz Harvarda) objavil raziskavo “What you export matters”. Pogledali so ali izvozna struktura proizovodov držav vpliva na njihovo dolgoročno gospodarsko rast. V prvem koraku so z empirično analizo za 113 držav na podlagi njihovih 5,000 izvoznih proizvodov v obdobju 1992 – 2003 izračunali, kako sofisticirane izdelke v povprečju izvažajo posamezne države. Njihove ugotovitve so za večino ekonomistov pričakovane. Prvič, bolj razvite države izvažajo bolj sofisticirane proizvode. Drugič, te bolj sofisticirane proizvode izvažajo v bolj “bogate” države (in s tem dosegajo višjo dohodkovno vsebnost izvoza). In tretjič, države, ki so imele leta 1992 višjo dohodkovno vsebnost izvoza, so v letih 1992-2003 dosegale značilno višjo gospodarsko rast. Kaj države izvažajo, je torej zelo pomembno.

Zelo podobno lahko ovreči je tudi drugo Mencingerjevo pavšalno trditev, da so koncepti konkurenčnosti ter drame in evforije okrog njih dejansko “brez veze”. Poglejmo, v kolikšni meri so lestvice konkurenčnosti držav povezane z njihovo gospodarsko rastjo. Če so nesmiselne, kot trdi Mencinger, potem višina uvrstitve na lestvici ter zdrsi in padci na njih ne bi smeli vplivati na gospodarsko uspešnost držav. Pri tem moramo seveda poseči po tistih bolj resnih z resno metodologijo. Med njimi so ključne predvsem tri: World Competiveness Yearbook za 59 držav, ki ga pripravlja IMD, Global Competitiveness Report za 142 držav, ki ga pripravlja World Economic Forum (WEF) ter Doing Business za 183 držav, ki ga pripravlja Svetovna banka. Prva dva sta bolj široka in ob oceni poslovnega okolja upoštevata tudi makroekonomske politike države, medtem ko tretji meri indeks enostavnosti poslovanja po državah za podjetja s standardizirano metodologijo ocenjevanja administrativnega poslovnega okolja. Vse tri lestvice so med seboj močno korelirane. Zadnje poročilo Svetovne banke Doing business 2012 ugotavlja denimo zelo močno korelacijo med njihovim indeksom enostavnosti poslovanja z lestvico konkurenčnosti, ki jo pripravlja WEF. To preprosto pomeni, da imajo bolj konkurenčne države tudi bolj konkurenčno oziroma administrativno bolj preprosto poslovno okolje.

Podobno lahko pokažemo, da države, ki so bolj konkurenčne, tudi hitreje rastejo. Pogledamo lahko tudi ali so države, ki so bolj konkurenčne, bile tudi bolje pripravljene na krizo in so kasneje utrpele manjši padec gospodarske rasti. V ta namen sem naredil zelo preprosto analizo in pogledal na vzorcu 33 najbolj razvitih držav OECD in članic EU, kako je začetna raven konkurenčnosti držav v letu 2006, izmerjena z rangom uvrstitve na lestvici WEF, vplivala kasneje na odpornost držav na globalno gospodarsko krizo v obdobju 2008-2011. Slika 1 prikazuje negativno povezavo med uvrstitvijo na lestvici WEF v letu 2006 in kumulativno rastjo BDP v letih 2008-2011. To pomeni, da so nižje uvrščene (manj konkurenčne) države kasneje v času krize utrpele večji upad BDP. Slovenija je denimo bila leta 2006 na 33. mestu med takrat 125 vključenimi državami in v letih 2008-2011 utrpela kumulativni padec v BDP v višini 6.9%. Na drugi strani sta Švica in Švedska, ki sta bili leta 2006 na prvem oziroma tretjem mestu, gospodarsko krizo pa sta relativno dobro prebrodili – s kumulativno rastjo BDP v času krize za 2.7% oziroma 4.7%. Romunija je bila denimo na 68. mestu in utrpela padec BDP v času krize za 5.8%.

Slika 1: Rast BDP 2008-2011 (%) glede na uvrstitev na lestvici WEF v letu 2006 v državah EU in OECD

Vir: World Economic Forum in Eurostat.

Slika 2 pa ponazarja pomen reformnih ukrepov v pogojih poslovanja podjetij oziroma njihovega pomanjkanja za gospodarsko rast držav. Povezava med njima je močno pozitivna. Države, ki so v letih 2006 – 2011 bolj izboljšale konkurenčnost poslovnega okolja (se bolj povzpele na lestvici WEF), so kasneje tudi dosegale višjo gospodarsko rast oziroma utrpele manjši upad BDP v času krize. Na enem koncu imamo denimo Grčijo, ki je izgubila 43 mest in utrpela kumulativni padec BDP za dobrih 13%, na drugem koncu pa Belgijo in Poljsko z izboljšanjem konkurenčnosti za 5 oziroma 7 mest ter kumulativno rastjo BDP v času krize za 1.3% oziroma 10.1%. Vmes je Slovenija, ki je izgubila 24 mest ter 6.9% BDP v času krize.

Slika 2: Padec BDP 2008-2011 (v %) glede na število izgubljenih mest na lestvici WEF v obdobju 2006-2011 v državah EU in OECD

Vir: World Economic Forum in Eurostat.

Te povezave med konkurenčnostjo in rastjo seveda niso eksaktne, kažejo pa določeno ekonomsko zakonitost. Bolj konkurenčne države rastejo hitreje in so bolje pripravljene na ekonomske šoke. Države, ki poslabšujejo pogoje poslovanja svojim podjetjem, nenazadnje z zelo poslabšanim dostopom do bančnih kreditov, na kar nas zadnji dve leti vztrajno opozarjajo tako IMD in WEF kot Svetovna banka, bodo tudi utrpele večji padec gospodarske aktivnosti.

Ob vsem tem lahko seveda še vedno po mencingerjansko zamahnemo z roko in rečemo, da je konkurenčnost “brez veze” in da ni treba ničesar spremeniti. Lahko govorimo, da je vseeno kaj izvažamo in ostanemo pri gospodarski in izvozni strukturi še iz časa bivše Jugoslavije. Lahko. Prav modro pa to ni. Kajti drugi gredo naprej, inovirajo in izboljšujejo poslovno okolje za podjetja ter na ta način hitreje povečujejo življenjski standard svojemu prebivalstvu. Če smo pametni, jim bomo sledili in izboljšali tako učinkovitost ekonomske politike, kvaliteto tehnološkega in človeškega kapitala kot tudi kvaliteto administrativnega poslovnega okolja za podjetja.

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

2 responses

  1. Ideja o blogu in objavi vseh člankov na enem mestu je odlična, saj je pregled tako popoln! Ravno kak dan nazaj sem si mislila, kako osiromašena bom brez člankov in komentarjev z Razgledov, kar se Slovenije in razmer v njej tiče. Hvalaaaaa.

%d bloggers like this: