Slovenija v recesiji že lani – Okrevanje bo dolgotrajno in boleče

Državni statistični urad je danes sporočil, da se je leta 2011 po prvih ocenah bruto domači proizvod (BDP) v Sloveniji realno zmanjšal za 0,2 odstotka. V zadnjem četrtletju lani pa se je obseg BDP v primerjavi z zadnjim četrtletjem leta 2010 zmanjšal za 2,8 odstotka. Te ocene o ponovnem zdrsu Slovenije v recesijo so bile pričakovane. Po negativni rasti BDP v tretjem četrtletju je bilo glede na trende držav v evro območju, ki so naše največje zunanjetrgovinske partnerice, bilo mogoče pričakovati padec BDP tudi v četrtem četrtletju . Nekoliko presenetljiv je le dramatičen obseg upada gospodarske aktivnosti v zadnjem četrtletju, zaradi česar je celotno leto 2011 negativno.

To nakazuje na dejstvo, da je slovensko gospodarstvo tudi po spraznitvi gradbeniškega balona, kar se je zgodilo v letih 2009 in 2010, v izjemno slabi poslovni kondiciji. Kljub pozitivni gospodarski rasti v Nemčiji in ostalih velikih partnericah v letu 2010 in prvi polovici 2011 slovenska podjetja tega pozitivnega povpraševanja niso uspela v celoti izkoristiti. Tudi podjetja, ki imajo naročila, ne morejo dobiti financiranja niti za obratna sredstva. Razlogi so tako na strani bank, ki so močno zaostrile kreditne pogoje, kot na strani podjetij, ki so močno zadolžena in ne morejo ponuditi primernih zavarovanj za nove kredite. Težave v slovenskem gospodarstvu so zelo globoke in strukturne narave. Hitrih rešitev za izhod pa ni.

V tej situaciji bo izjemno težko pognati cikel gospodarske rasti. Po eni strani bodo sanirane banke, če bi jih lastniki sanirali oziroma dokapitalizirali, izjemno previdne pri odobravanju kreditov prezadolženim podjetjem. Po drugi strani pa tudi država zaradi nujne konsolidacije javnih financ ter omejenega in dragega zadolževanja v tujini ne bo mogla z javnim denarjem financirati velikh projektov in tako posredno pomagati domačim podjetjem.

Čaka nas težko in dolgo obdobje prilagajanja in razdolževanja podjetij ter konsolidacije bančnega sektorja in javnih financ. Vsi načrtovani ukrepi vlade glede stroškovnega in administrativnega razbremenjevanja gospodarstva bodo imeli učinke šele na srednji in daljši rok.

14 responses

  1. gledam datum, če ni mogoče pomota in je copy-paste Mencingerjevih prispevkov leta 1991? Se bo že našel za vsakim vogalom vrli ekonomist, ki bo prodajal beton in asfalt in baby-boom za oživitev,..patetično se to sliši, “oživitve gospodarstva”. In, če sem pošten do tistih, ki berejo,..popolnoma enako je žurnalizem poročal v SFRJ v času, ko je pričela mandat,.. no, kako se je že pisala, kot čokolada,.. aja, Milka Planinc. štiri desetletja, popolnoma enaki teksti,.. občutek, to sem pa že slišal je nadležen.

  2. Hvala Jožetu P. Damijanu za enostavno zapisano besedilo.

    Čeprav nisem zagovornik pretiranih intervencij države, tudi za jamstvene sheme nisem popolnoma prepričan, da so odigrale svojo pričakovano vlogo, pa vendar mislim, da bi s primernimi ukrepi država le lahko pomagala k hitrejšemu in manj bolečemu obratu v pozitivno smer.

    Velik problem so banke s slovenskim kapitalom (ki predstavljajo 60% bilančne vsote bank v Sloveniji). Te so v slabi finančni kondiciji in vseh odpisov še niso opravile. In zato same po sebi – razen če se najde čudežni tuj investitor – ki bi jih kupil in dokapitaliziral – ne bodo mogle dosti pomagati k gospodarskemu preobratu.

    In tako bi bila primerna intervenca države. (Ponovna. Na žalost.) Morda s čiščenjem bilanc preko prenosa nekaterih naložb (npr zavarovanih s stanovanji) na poseben sklad. Morda – in še bolje – z garancijami za kredite najpomembnejšim podjetjem.

    Čeprav gospodarstvo sestavlja preko 50.000 gospodarskih subjektov (poleg vsega ostalega), pa velja Paretov pravilo – pomembnih je pribl 20% gospodarskih subjektov. In te je potrebno podpreti.

    Tako z denarjem (in garancijami), kot tudi z ukrepi, ki bodo krepili kakovost upravljanja in vodenja teh podjetji.

    Na slednjem področju ima Slovenija še veliko rezerv!

  3. Statistična objava in komentar sta pompozna. Pravilno je opazovati desezonirane podatke in jih primerjati s predhodnim četrtletjem, kar prikazuje manj dramatično sliko. Strokovno objektivno ne moremo govoriti o recesiji pri -0,2% letni rasti ampak o ničelni rasti ali gospodarski stagnaciji. V gospodarski recesiji pa je gradbeništvo.

  4. Seveda banke ne dajejo kreditev, če pa so same do grla zadolžene. Denar, ki so si ga izposodile iz tujine, pa so namenile (predvsem) za menedžerske prevzeme. Danes je v Večeru dober intervju z dr. Mencingerjem. Ki pravi, da se zdajšnja vlada naj raje preveč ne baha z gospodarsko rastjo do l. 2008, ko pa je v istem obdobju (2005-2008) zadolženost države in državljanov narasla za vrtoglavih 10 milijard(!) evrov.

  5. @Aless,
    Treba je gledati spremembe glede na isto obdobje pred enim letom (drugo in četrto vrstico), padec BDP se je torej zgodil v Q3 in Q4.

  6. hja, treba je samo pogledati, kdo je prevzel nadzor nad bankami, ko so razdelile na stotine milijonov evrov tajkunskih in drugih slabih posojil!

    kot pravijo nekateri, so politično nastavljeni člani nadzornega sveta NLB vedeli o bančništvu le to, da imajo odprt bančni račun pri svoji banki.

    Bo moral Igor Marinšek kaj več povedati, čigave “nasvete” je poslušal. mar ne?

    To so bili verjetno nasveti, ki jih ne bi bilo dobro zavrniti 😉

  7. Poljudno je tehnico recesija dva Q padca bdp, glede na predhodni kvartal, desezonirano. Aless ima prav.

  8. @PeterG
    Malo bi pojasnil podatke, ki jih Mnecinger ne samo v tem intervjuju, temveč že nekaj let ponavlja. Pravi, da je bila do leta 2005 neto zunanja investicijska pozicija Slovenije nič, potem pa se je zgodilo to kar se je zgodilo. Kot je običajno, vir podatkov pri tem ni naveden. Zato si dajmo pogledati podatke.

    Podatke o zunanji investicijski poziciji držav najdemo v bazi External Wealth of Nations (EWN Marko II), ki sta jo v okviru Mednarodnega denarnega slada sestavila Gian-Maria Milesi-Feretti in Philip Lane. Ta kaže, da je bila leta 2005 neto zunanja investicijska pozicija Slovenije -12% BDP. (Približno) uravnotežena pa je bila do 2001. Do leta 2007, ko je zadnje leto, za katero imamo te podatke na vojo (ažuriranje za kasnejša leta je v teku) pa je bila približno -27% BDP. Skratka, ker Mencingerju tako paše, saj leto 2005 sovpada s spremebo vlade, pač dejanske številke malce popravi za cca. 4 milijarde evrov.

    Fajn je tudi, da Mencinger preblematizira zadolževanje bank za namene managerskih prevzemov, kar je hecno samo po sebi glede na to, kar predlog privatizacije je njega dni dal. In ima prav, do tretjega kvartala 2008, ko smo še beležili pozitivno gospodarsko rast, je bila kvartalna stopnja rasti kratkoročnega(!, saj dolgoročnih virov banke zaradi krize v tujini niso mogle dobiti) zadolževanja bank v tujini presegala 50%. In bila praktično popolnoma korelirana z izpostavljenostjo do holdingov, kot jo je kasneje izračunala Banka Slovenije. In nagradno vprašanje seveda je, kdo (in iz katere firme) je napisal manifest nacionalnega interesa v gospodarstvu, kjer je postavljena trditev, da morajo skrbeti za kanalizacijo sredstev v slovenske blue chipe ravno s tem namenom.

  9. Nagradno vprašanje je, zakaj blebetati o kreditnem krču, če pa so podjetja prezadolžena, priložnosti za investicije pa je vse manj? Kateri prezadolženi podjetnik pa bi se želel še bolj zadolžiti v času, ko ne more prodati svojih izdelkov in storitev, in razmišlja predvsem o tem, kako se razdolžiti?

    ECB lahko napumpa še 1000 milijard v evropski finančni sistem, pa banke ne bodo nič bolj posojale tega denarja, ker povpraševanja po kreditih pač ni. Vsa ta likvidnost bo gnila v bančnih rezervah, dokler se ne bo neoliberalnim genialcem posvetilo, da je edini vir povpraševanja po kreditih danes država, ki jo je danes modno napadati z abotami, kot so rezanje javne porabe in konsolidacijo proračunov.

    Čas je, da začne ECB direktno financirati državne proračune.

  10. Ena izmed najboljših primerjav, ki sem jih slišal o kapitalističnem sistemu…
    Zadnjih 75 let je svet doživel dve veliki recesiji (da ne rečem katastrofi), med tem časom pa še 11 manjših, krajših “turboletnih” obdobij. Če bi nekdo živel z osebo, ki je tako nestanovitna in nestabilna, kot je kapitalistični sistem, bi se že zdavnaj odselil ali pa zahteval, da poišče strokovno pomoč!

    Zato bi lahko postavili vprašanje dr. Damjanu, dr. Mastenu, dr. Polancu itd., zakaj raje krpajo sistem, ki očitno potrebuje nenehno pomoč, ki je skoraj nenehno na aparatih za oživljanje, kot pa da iščejo sistem, ki bi bolje služil ljudem?

    V tem primeru mogoče ekonomisti več ne bi bili ljudje, ki bodo jutri vedeli, zakaj se napoved, ki so jo včeraj dali, danes ni uresničila….

  11. @igor masten
    no no, se pa sprenevedamo, kot da smo SDS. Menciger je takrat predlagal interni odkup managerjev (in delavcev), ki so vodili podjetja takrat, kot protiutež certifikatom, kjer je pač povedal, da se bodo ti certifikati na koncu znašli v rokah hijen. In glej vraga, iz certifikatov malih delničarjev preko Lahov, Gantarjev, Južn, Bavčarjev (maksima), Infondov… do tukaj, kjer smo.

    Glede tega, ali naj bi države imele roko nad svojim gospodarstvom, ali pa se naj raje premestijo med lohnarbajtarje, finančno in gospodarsko moč pa prepustijo npr. koroškemu deželnemu glavarju, pa ne bi zgubljal besed. Bo raje gospod dohtar Masten s svojim ekonometričnim modelom pokazal, kaj je resnica. Najprej bo postavil resnico, potem pa bo namestil izračune.

  12. Stupid, kapital nima nacionalnosti, zato je vseeno, ali bo navaden človek lohnarbajter pri koroškemu deželnemu glavarju ali Šrotu. Marx je to dobro razumel, ko je pozval proletarce VSEH dežel, naj se združijo. V kolikor se ne bodo združili, bodo lahko kaj malo vplivali na to, kako se jim godi: kapitalisti so namreč že davno združeni, ne glede na državo, iz katere prihajajo. Tako je ameriški bankir v postelji s kitajskim izvoznikom, saj mu slednji daje provizije za nakup ameriških obveznic, ne pa morda z ameriškim delavcem, ki mora izgubiti službo, če naj kitajski biznis dobro laufa.

    Dr. Masten pa v svojem ekonometričnem lalalandu lahko dokaže prav vse, varno zavetje njegovega kabineta ga dobro varuje pred travmatičnimi vdori realnosti (Sonnenschein-Mantel-Debreu press)

  13. @Tomaž
    se popolnoma strinjam. Včasih se pri funkciji države mal zajebem, ker jo zmotno imam za servis volilcev, ki na demokratičnih volitvah izberejo oblast, ki potem dela v skupno dobro… le kje sem to pobral? Kakor dnevno slišimo so države odgovorne standard in pursu, mudisu in fitču, jaz pa sem tudi kao nekaj dolžan, čeprav sem prepričan, da si nisem nič sposodil.

%d bloggers like this: