Pri nas na vlaganja v R&R, raziskave in razvoj, gledamo zelo instrumentalistično, češ da bo to samodejno dvignilo tehnološki razvoj. Toda delež javnih izdatkov v R&R lahko dvignemo tudi na 10 odstotkov BDP (namesto samo na nekoč ciljni Lizbonski delež v višini 1 odstotka), pa se s stanjem razvoja tehnologije ter inovativnosti gospodarstva ne bo nič bistvenega spremenilo. Le več univerz, inštitutov in raznih centrov odličnosti bomo imeli.
Problem je v tem, da ni tistega odločilnega impulza iz gospodarstva. Podjetja morajo povpraševati po odličnih kadrih z univerz ter po skupnih razvojnih projektih z univerzami in inštituti. Vendar pri slednjem ne zato, ker bi s tem prišla do zastonj dodatnega državnega denarja, ampak zato, ker verjamejo, da jim na univerzah in inštitutih lahko razvijejo določene tehnološke rešitve hitreje in ceneje, kot če bi se sami lotili tega. Pri nas tega osnovnega impulza oz. interesa s strani gospodarstva ni.
Da ne bo nesporazuma – veliko je povpraševanja po klasičnih pravnih in ekonomskih ekspertizah, ki podpirajo tekoče poslovanje podjetij, toda to, kar pravniki in ekonomisti počnemo za podjetja, običajno nima zveze s tehnološkim razvojem podjetij, inovacijami in novimi izdelki. Za tehnološki razvoj podjetja potrebujejo predvsem sodelovanje s tehnično stroko. Toda podjetja morajo to potrebovati (zaradi zavedanja, da bodo na ta način dosegala višje dobičke), ne pa, da mi filozofiramo, da podjetja to potrebujejo.
Problem je v strukturi gospodarstva, v katero smo zaklenjeni. Več kot polovico izvoza predstavljajo vmesni proizvodi, torej sestavni deli za tuje naročnike. Če delaš sklopke za BMW ali luči za VW, je to sicer iz razvojnega vidika boljše kot sekati drevesa in hlode izvažati v Italijo. Nekaj tehnološkega znanja se vseeno prelije od tujega naročnika do domačega izdelovalca, toda prav veliko se ga ne more, ker delaš po natančno določenih specifikacijah ter z materiali, ki ti jih natančno predpišejo.
V teh okvirih se pri nas gibljemo. Če si ujet v takšnem razmerju, kar je seveda lahko donosno, če dobro obvladuješ stroške, ne boš povpraševal po razvojnih rešitvah na univerzah in inštitutih (ali zelo redko), saj tega ne potrebuješ, ker ti tuji naročniki vse vnaprej določijo. Dokler ne delaš končnih izdelkov ali ključnih inputov, ki jih samostojno tržiš, prav veliko tehnološkega razvoja ter drugih (marketinških itd.) znanj od zunaj ne potrebuješ.
Je nekaj zelo častnih in odličnih izjem, ki delajo izvrstne inovativne in uspešne izdelke, toda te izjeme zaposlujejo običajno do 100 ali največ 200 ljudi, vsi skupaj pa manj kot 3000. To pa je zelo malo v primerjavi s 150.000 zaposlenimi v industriji.
Prekletstvo leži v preskoku od dobaviteljske (oz. lohn-arbeit, dodelavne) ravni razvoja gospodarstva k samostojni in inovativni ravni. Velika javna vlaganja v R&R lahko pri tem pomagajo, vendar zgolj zelo posredno. Bolj v smislu splošnega dviga izobrazbene ravni in znanj kadrov, ki se nato zaposlijo v gospodarstvu. Nato pa ostane upanje, da ti bolj kakovostni kadri kasneje svoja podjetja zapeljejo v bolj ambiciozne vode od zgolj dodelavno-dobaviteljskih poslov za tuje naročnike. Toda ta upanja gojimo že najmanj zadnjih 20 let, delež visokotehnološkega izvoza pa je še vedno zacementiran pod 5 odstotki našega izvoza in se noče premakniti navzgor. Navkljub vsem vladnim politikam in povečanjih proračunskih izdatkov ter upanjem na boljše čase.
DAMIJAN blog 
S tem pa se strinjam 100%. Slovensko gospodarstvo Univerze ne vidi kot servis izobraževanja, ampak kot tehnični servis gospodarstva. Želeli bi si, da na Univerzah delajo inženirske posle (risanje, projektiranje), tako da morajo podjetja zaposliti le še nizkokvalificirano delovno silo. Visokokvalificirana je v tej državi itak predraga, pa tudi financiranje v razvoj prinaša dobičke šele čez 10 let, mi pa hočemo d’nar zdaj!!
Všeč mi jeVšeč mi je
Hm, točno isti članek bi lahko napisal o stanju v kulturi … 😦
Všeč mi jeVšeč mi je
Resnična je samo trivialnost, da hitrih skokov tu pač ni, in da sta prepogosto enako (slono)koščeni ta raziskovalna kot podjetniška sfera. Za kaj več je pa tak pogled prepovršen (s tipičnim nevedno-vsevednim omalovaževanjem npr. Centrov odličnosti ali – sploh neomenjenih – Kompetenčnih centrov…). In seveda danes ni poanta zgolj v povečevanju tozadevnih proračunskih izdatkov, ampak v njihovi instrumentalizaciji, kar se je v omemeb vrednem obsegu žal začelo šele v prejšnjem mandatu. In se bo očitno že prenehalo, saj se tudi takale rezoniranja zlahka uporabijo za alibiziranje opuščanja razvojnih mehanizmov in redukcij razvojnih spodbud. In prerokba se bo samouresničila.
Všeč mi jeVšeč mi je
če pričnem na koncu se mi zdi, da zadnjih dvajset let nismo ravno dvigovali nivo sploošnega znanja, temveč smo nivo spustili do meje, ki je dosegljiv povprečnemu. To je odgovarjalo vsem, vključno z denimo slovensko akademsko ekonomijo, ki je sicer po letih hiperinflacije svojih diplomantov, v zadnjih letih, ko je vpis vseeno omejen (pa še vedno daleč previsok) dosegla, da je plačana pavšalno in ne več “po glavi”, kot v časih poplavnega dotoka študentov (v resnici je še zmeraj tak). Primer, ki pojasni kako tisti, ki bi naj vedel uči tiste, ki bi naj znanje dobili (zakaj mi nenehno vleče razum na butalski, če sam ne vem bom pa druge učil?) in, kako potem sodobna upravljalska elita razume pomen razvoja in raziskav (kot prijave na projekte raznih ministerstev, ki so spisana na končnega odjemalca davkoplačevalskega denarja in so torej državne subvencije in ne financiranje razvoja, kot je opisan v glavnem delu prispevka). Peter pred mano je izpostavil ceno delovne sile, ki je, visokoizobražena, predraga za podjetja, ki razumejo ustvarjanje profita v “low tech” panogah, inovativnost in prodornost z “novim” pa jim ni v genskem zapisu (še pod vplivom strašnih mutagenih dejavnikov, kot je pričujoča kriza se ne uspe najti materiala, ki bi bil podlaga novi miselnosti v podjetništvu in razumevanju izumov, patentov, objav za ustvarjanje novih produktov, ki bi morali biti že davno na tržišču za izboljšanje popolno uničene kvalitete bivanja na planetu), ter zato posledično razumejo tehniško inteligenco kot servis za opravičitev pridobljenega davkoplačevalskega denarja. Da se to razume bi bilo treba, kot pravi Peter, razumeti, da se nič ene dobi zastonj, še najmanj pa znanje, inovativnost, pogum in prodornost. Pravne in ekonomske ekspertize? V kolikor to obstaja (pa ja ne, da se zato plačuje kakšnim dekanom pravnih fakultet in ekonomistom s titlni, ker če je to res jih je treba ta hip vse do zadnjega odpustiti, saj niso naredili osnovnega zakar so bili poklicani, naučiti svoje brezštevilne študente njihovega posla – takoj z vsemi na cesto, brez izjem na borzo dela) smo še dosti bolj pod vodo, kot sem do sedaj upal. Upal sem, da ravno še oči držimo nad gladino.
Očitno smo zavozili vsepovsod – osamosvojili smo se z narodovo tragedijo največjih razsežnosti v zgodovini slovenstva t.j. denacionalizacije v naravi, privatizirali smo na način, ki ga danes ni vredno niti omenjati drugače, kot v psovkah, pravosodje smo vpeli v družbene klike, ki obvladujejo prenos narodovega bogastva na posameznike, ki bi morali biti po zaporih, in za smetano na torti še nacionalizirali njihove dolgove (še ena tragedija), podelili smo univerzitetno izobrazbo množici s povprečnim znanjem slabega srednješolca (po končanem faksu), izgubili moralni kompas pri huronski propagandi za razplojevanje (za boga milega, še v ustavo bo zapisano, da brez štirih otrok nisi človek, kam bodo šli vsi ti novorojeni in, da jih plačuje vsa družba,.o tem pa nič), brezglavo pustili, da nas nosi plaz brezumnosti pri uničevanju prostora, ki nas obdaja (propaganda kurjenja drva je ponovno manifestacija brezkrajne neumnosti, ki nas zastruplja iz individualnih kurišč bolj, kot nas bo TEŠ 6 kadarkoli, da o tem, da brez drevesa fizično ni človeka, sploh ne govorim),.na kratko smo na začetku. če že ponavljamo vajo se odočimo sedaj, kaj bomo razvijali, kaj so prioritete in zberimo kritično maso, da to doseže tudi na področju, ki ga opisuje današnji prispevek,..dajmo si možnost za prihodnjost tako, da ustarjamo, imamo high tech gospodarstvo in proizvode, katerih tržišče je svetovni trg. To pa vemo kaj je: zdrava in polnovredna hrana, alterntivni viri energije, ki ne vključujejo sekanje gozda (vključujejo kvečjemu pogozdovanje), javna prevozna sredstva, ki morajo ugonobiti metastazirani rak avtomobilizma,..
Všeč mi jeVšeč mi je
V Sloveniji smo ujeti med dvema ognjema. Na eni strani imamo težnjo k čim manj potratni in vitki državi, ki bi jo z raznimi “kapicami” financiralo “razbremenjeno” gospodarstvo, na drugi strani pa taisto gospodarstvo pričakuje, da ga bo tako shirana država še izdatneje servisirala/financirala. Po malem me tak scenarij spominja na Marxov koncept medkapitalističnega rivalstva (kjer podjetja, da si ohranijo čim večji delež presežka, težijo k čim manjšemu davku, ki bi ga iz tega presežka morala plačevati).
Všeč mi jeVšeč mi je
Kaj pa, če bi država poskusila čisto na drugem koncu – preko šolskega sistema naj vzgoji državljane, ki jim podjetništvo ne bo tuje – prej kot ga bodo začeli spoznavati, bolj bo jim zlezlo pod kožo. Ne vem zakaj otrok že v osnovni šoli ne bi naučili tudi o kaj o kapitalizmu in podjetništvu. Za njihovo nadaljnje življenje, sploh pa za družbo kot celoto, zna biti vsaj tako koristno kot zgodovina, risanje, telovadba, gospodinjstvo, petje,… Učencem naj se za začetek razloži, kaj sploh je kapitalizem. Vedno znova se zgražam, ker ljudje – tudi univerzitetno izobraženi – pljuvajo kapitalizem, vendar redko, redko koga srečam, ki mi zna povedati razliko med kapitalizmom in socializmom. V glavnem se kapitalizem pri nas enači z negativnimi / deviantnimi pojavi v naši družbi ali drugje po svetu. Če smo znali najti toliko pozitivnega o socializmu, ni hudiča, da ne bi mogli najti še kaj za kapitalizem. Kot da nam je malo nerodno.
Nato naj država ustvari družbeno klimo, kjer bodo podjetniki spoštovani. Tudi, če se komu ponesreči, ga družba ne sme zaznamovati. Če državi ni težko nameniti 700.000 € za ribjo kampanjo, naj nameni sredstva še za propagando podjetništva (če seveda misli, da je podjetništvo koristno) in ustvari primerno družbeno klimo.
Verjamem, da kmalu ne bomo več potrebovali »Centrov odličnosti ali Kompetenčnih centrov« (hvala g. Golobič, ker sploh nisem vedel, da to tudi obstaja). A država res verjame, da so npr. inkubatorji bistveni za razvoj podjetništva – vsak podjetnik iz pravega sveta si bo zagotovo sam našel poslovne prostore, ki jih potrebuje; pa tudi če bo soft ware razvit doma ali v študentski sobi namesto v inkubatorju, ne bo nič slabši. Še več – verjamem tudi, da bo vsak dovolj podjeten s pravo idejo našel tudi (privatne) investitorje. Če ideja, kljub tehnični briljantnosti, ni prava, je pa jasno, da tudi nobena urbana in poslijevanje gostincev z elektronskimi boni (kljub ceni, ki je 100%!!! višja od papirnatih), ne more preprečiti propada podjetja. Pa ne me narobe razumet – vesel bi bil, če bi Ultri (na normalen način) uspelo – ker bi od tega imeli koristi vsi. Res ne vem, zakaj država verjame v nadnaravne sposobnosti svojih birokratov, ki so sposobni samo iz poslovnega načrta zaslutit nesluten uspeh facebooka in zuckerbergu nameniti sredstva, da bo lahko napisal prvo vrstico kode.
Če bo država poleg ugodne družbene klime podjetnike stimulirala še tako, da jim preko davkov ne bo prisilno konfiscirala velik del prisluženega, se bo s podjetništvom ukvarjalo veliko ljudi in zagotovo je večja verjetnost, da se bo med 100.000 podjetnimi posamezniki slej ko prej našel kakšen zuckerberg. Vsekakor prej kot med tistimi 100 posvečenimi, ki jih je izbrala država.
Všeč mi jeVšeč mi je
Kot je povedal Mitja V.
Všeč mi jeVšeč mi je
Se strinjam z avtorjem, z dodatno opombo.
Znanje, skoraj vseh vrst, je tako v Sloveniji kot tudi v svetu izrazito precenjeno, tako imenovana “družba znanja” kot izgovor za večanje proračunskih naložb v visoko šolstvo in znanstveni sektor pa neumnost. Slednje je v zadnjem desetletju in pol proizvedlo natanko nasprotno od želenega – torej maso povprečnih diplomantov večinoma družboslovnih in upravnih ved, ki še pred kratkim ne bi imeli niti višje šole, ki pa ne gredo v zasebni sektor investirati in odpirati inovativnih podjetjih, ampak skoraj brez izjeme trkajo na vrata javnega sektorja in državnih podjetij z namenom pridobitve lahkotne službe z ugodnostmi in brez odgovornosti, čeprav nimajo sposobnosti zanje. Njihovo “znanje” je dejansko povsem nepotrebno, ker opravljajo dela, za katera ne vem kako veliko šolanja sploh ne rabijo. Večjega števila obupno potrebnih kirurgov pa nam te investicije niso prinesle.
Enako velja za nekajkrat preveč zaposlenih po fakultetah in inštitutih, od katerih ima le peščica dejanski akademski in raziskovalni talent (zato pa toliko več časa in možnosti za vzporedno poslovanje, pisanje raznih mnenj, študij itd). Zato imamo namesto ene vrhunske celo serijo vaških univerz, kjer se da diplomo kupiti za jurja ali malo več.
Celi Evropi, sploh pa Sloveniji, ne manjka znanja, diplomantov in inštitutov ali raziskovalcev. Manjka ji kapitala, investicij in podjetij. Če poenostavimo, radi bi se šli kapitalizem brez kapitalistov. In v takih razmerah (absurdno visoki davki, izjemne omejitve pri zaposlovanju, bližina cenejše delovne sile) pri nas ne bo investiral nihče, še domači kapitalisti ne (se spomnite Murine majice, ki so jo sešili v Maroku??)
Všeč mi jeVšeč mi je
Veseli me priznanje ekonomista, da skupaj s pravniki prodajajo meglo podjetjem. Nekaj tech znanja smo imeli koncem 1980-ih ampak je prislo do razpada Iskre. Znanja na fakultetah so vecinoma zgodovinskega znacaja iz casov studij profesorjev. Konkurenca strogo kontorlirana in negativna sinergija se hitro pokaze. Floskule so bile okrog bancnistva in igralnistva ampak tudi tamo smo zasrali. Destimulativno okolje sa tranzicijskom tajkunizacijom in prekomerno javno upravo? Nekaj je gnilega v dezeli Kranjski…
Všeč mi jeVšeč mi je
Za moje pojme je glavni problem zastarelo šolstvo, ki nas v najboljšem primeru uči pridnosti in golega pomnjenja nepotrebnih podatkov, namesto bi bilo usmrejeno v krepitev razmišljanja in inovativnosti. Ampak najbrž smo še vedno na nivoju, kjer je cilj imeti poslušne ovčice namesto kritično razmišljajoče družbe. Končujem strojno fakulteto in sem enormno razočaran. Projektnega dela praktično ni, še tisto ki je, pa je naravnost smešno. Tako da je večino uporabnega znanja možno dobiti le samoiniciativno, ali pa potem na delovnem mestu… kjer si pa na začetku povsem zgubljen in precej neuporaben. Pričakovati neko inovativnost od takega je torej zelo optimistično, če že ne utopično!
Všeč mi jeVšeč mi je
Visoka dodana vrednost je praviloma rezultat resnega in kontinuiranega (najbrž večletnega, če ne celo več desetletnega) razvoja. Izjema je mogoče do določene mere IT tehnologija. Takšen razvoj si pa dejansko lahko privoščijo le velika podjetja. Cel kup malih podjetij in takšnih in drugačnih uspešnih samostojnih in malo manj samostojnih podjetnikov si tega pač ne more privoščiti.
Sedaj pa poglejmo koliko je v Sloveniji takšnih močnih podjetij, ki imajo resen razvoj? Ne prav veliko. Večina podjetij je takšnih, kot je zgoraj napisal JPD. Skratka, raznih doktorjev takšnih in drugačnih znanosti večina podjetij v Sloveniji dejansko ne potrebuje oz. jih niti ne zna izkoristiti. Ta podjetja potrebujejo kvečjemu inženirje.
Sicer pa je za to, da neko, recimo temu proizvodno podjetje, začne več vlagati v razvoj je potreben tudi premik v glavah ljudi, ki vodijo takšna podjetja. Pri teh premikih pa na žalost tudi država ne more prav preveč pomagati…
Sicer je pa pred časom na to temo zelo dober prispevek napisal g. Artičekk Jure v Delu. Prilagam spodaj.
===========================================
Zakaj je razvojni sektor v naši industriji neučinkovit
Delo, 20. januarja
Omenjeni članek izpod peresa dr. Marka Kosa je v meni zbudil nemalo zanimanja, predvsem zaradi izhodišča, iz katerega analizira neučinkovitost RiR v Sloveniji.
Naj na začetku povem, da se strinjam z tezo, da je RiR dejavnost v Sloveniji premalo učinkovita. Malo manj se strinjam s tezami, ki poskušajo opredeliti razloge za takšno stanje, čeprav ne trdim, da so zmotne. Ker sem že celotno svojo poklicno pot (23 let) preživel v RiR v industrijskem sektorju, imam pač nekoliko drugačen pogled na problematiko in morda bodo moji pogledi dodali še kakšen vzročni element k celotni sliki.
Začel bom pri tezi »eksperimentalnega razvoja« in kaj sploh v razvoj spada. Praviloma je razvoj v podjetju sestavljen iz več enot (oddelkov). Te so nosilci razvoja na tehnoloških področjih, ki jih podjetje potrebuje za vgradnjo v svoje izdelke/storitve. Vsaka od teh enot lahko prispeva delček inovacije v nov končni izdelek. To so lahko tako enota za mehansko konstrukcijo, enota za materiale, enota za elektroniko, enota za programsko opremo, kemijski oddelek ipd. Strinjam se, da predkalkulacije, normiranje, ponudbeni projekti in podobno niso razvojna dela v smislu inovacije, vendar je obseg teh del v celotnem razvojnem ciklu običajno zelo majhen in ne bi smel povzročati statističnih anomalij takšnih razsežnosti, ko jih navaja avtor. Zagotovo pa lahko takšno anomalijo povzroči razvoj programske opreme. V zadnjih letih je v mnogih panogah delež razvoja programske opreme v končnem izdelku v velikem porastu. Verjamem, da lahko z izločitvijo le-tega pridemo bližje pričakovanim statistikam, vendar se sprašujem, če je to pravilna metoda. Osebno menim, da bi v razvojno delo morali vključiti vsa dela, ki »omogočajo reševanje problemov na kateri koli točki implementacije izvorne ideje«. Tudi samo implementacijo.
Moje izkušnje v RiR namreč kažejo na nek drug vzrok neučinkovitosti razvoja: razvijalci preprosto nimajo več časa za razmislek. Podjetja, posebej tista z ne preveč sijajno finančno situacijo, se trudijo prodati svoje izdelke na vse mogoče načine. Pri tem se običajno zatečejo k prilagajanju izdelkov zahtevam kupcev v velikem obsegu. Prilagoditve dobijo absolutno prednost, ker pomenijo najhitrejšo pot do prodaje. Vsaka prilagoditev obstoječega izdelka pa nujno zaposli določene vire v razvoju. Podjetja in njihovi razvojni oddelki se tako znajdejo v nekakšnem krču, ko večino časa porabijo za prilagajanje obstoječih izdelkov željam trga – jaz to imenujem aplikativni razvoj – in povsem zanemarijo razvoj novih inovativnih izdelkov. Tudi na ta način pridemo do zelo zmanjšanega deleža inovativnega razvoja v celotnem vloženem delu v RiR. Če za primerjavo pogledamo še slovenska podjetja z največjim številom zaposlenih v RiR in njihovo finančno stanje, bomo najbrž ugotovili, da je – razen farmacije – stanje bolj klavrno.
Kje je torej izhod? Težko sprejmem tezo, da aplikativni razvoj ni del RiR. Nekdo to delo mora opraviti. In edini, ki ga zna opraviti, je razvijalec izdelka, ki ga je treba prilagoditi. Po mojem lahko k višji produktivnosti RiR največ prispeva vodstvo podjetja in sicer s tem, da se zave, da pretirano prilagajanje izdelkov vodi v stagnacijo in da si postavi omejitve v tem pogledu. Posledično bo takšna politika dala RiR možnost za razmislek in za inovativni del razvoja. Ni nujno, da bo to obrodilo uspeh. Za uspeh so potrebni še drugi elementi. Brez takšne politike pa je neuspeh zagotovljen.
Ali res pretiravamo pri štetju raziskovalcev? Seveda, tudi. Vendar precejšen del razlogov za porazno statistiko leži v sami industriji. ∙
Jure Artiček, univ. dipl. inž., Zgornja Besnica
Všeč mi jeVšeč mi je
Kar nekaj jih je omenilo krepitev razmišljanja in inovativnosti. Naučiti se razmišljanja in inovativnosti je za večino študentov zacelo težje, kot se na pamet naučiti pol knjige. Posledično bazični predmeti, ki dejansko študentom dajejo logična orodja za pristop k problemom, na tehničnih fakultetah predstavljajo nekakšno sito, ki prepušča samo tiste, ki so res sposobni dojemati in razmišljati nove stvari.
In kaj se je zgodilo na slovenskih tehničnih fakultetah? Bazične predmete so začeli zapostavljati in ukinjati!! Zaradi majhne prehodnosti študentov predstavljajo “problem”, ker zmanjšujejo prihodke fakultet. Torej, da, dobro ste slišali, pod pritiskom države, da se vsem ljudem podelijo diplome, se celo na tehničnih univerzah pojavlja vedno več učenja na pamet!! Adijo pamet!!
Všeč mi jeVšeč mi je
@Peter
To je dejansko eden ključnih problemov. Trenutno ga “vzdržuje” predvsem notranja inercija visokošolskega sistema, saj vsaj v zadnjem mandatu “država ni pritiskala” v opisano smer – dejansko slepo ulico. Skozi novo uredbo o financiranju (odmik od glavarinske logike, ipd.), skozi definicijo in ustanovitvijo Nakvis, zahtevo iz NPVŠ, da se strogo (tudi institucionalno) loči izvajanje univerzitetnih od visokošolskih strokovnih programov, kar je posebej uničujoče prav v opisanem dogajanju na tehničnih fakultetah.
Všeč mi jeVšeč mi je
in tako smo na nivoju, ko je, mogoče celo ponarejena, spričevalo srednje gostinske šole dovolj na vpis na filozofsko fakulteto naše “prestižne” univerze in takisto spirčevalo (dobljeno v ex-Yu republikah za 400 do 700€ in to množično?) za vpis na tehniški del taiste univerze? dodajmo še pravnike in ekonomiste,.. takoj zdaj nazaj na sistem elitizma in ukinitev vseh podeželskih in političnih družboslovnih visokošolskih,.. lepo vas prosim, visokošolskiH, producentov kapitala.
Všeč mi jeVšeč mi je
@GregorGolobic
Izjava s senata tehnične fakultete: “Zdaj, ko so spremenili financiranje, pa študente več ne smemo spuščati naprej brez znanja.”
Saj ni res, pa je!
Škoda je bila narejena in vprašanje koliko časa bo še potrebno, da se vzpostavijo normalni kriteriji. Mogoče desetletje ali več!
Všeč mi jeVšeč mi je
Nekateri na univerzah so bili v zadnjem deseletju zelo nabunkani, zato ker niso dovolj spustili kriterijev: Bili so kritizirani, odvzemane so jim bile ure, ukinjani predmeti. Mogoče bo trajalo spremembo generacije, da se rehabilitirajo, da se spet vzpostavi normalno stanje Pri zgoraj omenjenem bunkanju so namreč nekateri pridobili zelo veliko in se pridobljenega ne bodo želeli odreči. Slovensko visoko šolstvo bo še nekaj desetletij v slepi ulici. Žal!
Všeč mi jeVšeč mi je