Nekaj mesecev nazaj me je na poti v službo zjutraj po radiju zbodel pristni cinizem napovedovalca. Pripovedoval je o najnovejšem traču o neki menda slavni starleti (nisem si zapomnil imena), ki je menda javno razgalila svojo najnovejšo razvado – uživanje v pitju neke nove vode. No, ni šlo za novo vrsto vode ali kak nov še posebno poseben okus vode, pač pa za dejstvo, da ima gospodična posebnega dobavitelja vode. Dobavitelja, ki ji vodo dobavlja v steklenicah, okrašenih z dragimi kamni. Gospodični ta voda menda še posebej tekne. Cena steklenice vode naj bi znašala – 30 evrov po litru. Napovedovalec je bil iskreno ciničen: ‘Si predstavljate? 30 evrov za flašo vode?‘*

Moram priznati, da me je cinizem napovedovalca precej zbodel. Pa ne zato, ker tisti starleti bi ali ne bi privoščil steklenice vode za 30 evrov. Briga me zanjo. Tudi če pije vodo iz zlatih kelihov. Saj sama plača. Pač pa me je zabolelo, ker mene še bistveno bolj nategujejo. Nategnejo me vsakič ko letim v Bruselj. Natančneje, vsakič ko z Adrio Airways letim v Bruselj. Kajti vsakič plačam za kozarec tiste posebne vode, ki mi jo servirajo, 460 evrov. Prav ste prebrali, za kozarev vode, ki mi jo na našem nacionalnem prevozniku postrežejo, mi zaračunajo 460 evrov! (Tukaj bi morala biti huda kletvica, vendar jo zaradi olikanosti izpuščam.)

Ne verjamete? Mislite, da pretiravam, a ne? No, vam bom kmalu dokazal. Pojdite na Adrijino spletno stran in vtipkajte kot odhodno lokacijo Ljubljano, kot destinacijo pa Bruselj (nacionalno letališče), odkljukajte direktni let ter dajte med odhodom in povratkom en dan razlike. Brskalnik vam bo kmalu vrgel ven nekaj opcij in, tiste, ki ste navajeni na cenike Ryanaira, Easyjeta ali podobnih, vas bo vrglo na rit. Kajti za povratno karto od Brnika do Bruslja vam bodo na Adriji zaračunali okrog 800 evrov (no, če ste malce nepazljivi, lahko dobite tudi ceno 1,332 evrov). Moja povprečna cena v zadnjih petih letih na tej relaciji je 797 evrov. To je rop pri belem dnevu!

Precej pogosto letim na tej relaciji in vedno znova se počutim grdo nategnjenega. Res je, ko mi potne stroške pokrijejo na evropski komisiji ali ko mi pot plača univerza v Leuvnu, se ne pritožujem. Toda ko moram ta potni strošek pokriti iz svojega žepa, ga preprosto ne. Nimam toliko denarja. Pač pa poiščem alternative. Včasih je bila alternativa Ryanairov let iz Trsta v Charleroi. Druga alternativa je let iz Zagreba. Croatia Airlines prav tako ponuja direktne lete iz Zagreba v Bruselj. Če denimo danes na spletni strani Croatie poiščete let iz Zagreba za jutri v Bruselj, s povratkom čez en dan, boste dobili zelo spodobno ponudbo, in sicer povratno karto za 311 evrov. V zadnjih nekaj letih je bila moja povprečna cena za let na tej relaciji 345 evrov.

No, če vam je ura in še malo vožnje do Zagreba predaleč, lahko v Bruselj poletite ceneje tudi iz Ljubljane. Le Adrije ne smete izbrati. Recimo, da na expedia.com poiščete najbolj ugodne lete iz Ljubljane v Bruselj. Zdaj, ko to pišem, je bil najcenejši let s Czech Airlines prek Prage – povratna karta bi vas stala 337 evrov. Drugi najcenejši povratni let danes bi bil let z Austrian Airlines prek Dunaja – za 460 evrov (s tem, da je Adria operater leta do Dunaja in nazaj). Sem pa v preteklosti že našel lete v Bruselj prek Dunaja tudi pod 350 evri.

Zdaj pa malce preračunajmo. Če letim iz Zagreba, privarčujem glede na Adrijo natanko 486 evrov. Če letim iz Ljubljane prek Prage in pač enkrat vmes prestopim, privarčujem glede na Adrijo natanko 460 evrov. Precej podobne prihranke lahko dobim, če letim prek Dunaja in če kakšna dva tedna vnaprej rezerviram let. Torej me kozarec vode iz roke slovenske stevardese in s prijaznim nagovorom v slovenščini, globoko vdihnite, stane natanko 460 evrov (če primerjam z letom prek Prage). Lahko me pa stane tudi 486 evrov, če primerjam s ponudbo Croatie prek Zagreba.

Dvomim, da ste kdaj že pili tako drago vodo (razen če letite z Adrio v Bruselj). Dvomim, da je kdo pri zdravi pameti pripravljen toliko plačati za kozarec vode. Za kozarec navadne vode iz plastičnega kozarca. Verjamem, da bi se tudi tisti starleti iz uvoda feržmagalo plačati toliko za navadno vodo. Pa tudi, če bi ji jo servirali iz kozarcev, okrašenih z diamanti.

V čem je torej fora? V čem je marketinški trik? Kako to, da Adriji uspeva, da nam prodaja kozarec vode za 460 evrov? Imamo v Sloveniji tako prav posebno vodo, ki jo je mogoče tako drago prodati? Je morda trik v plastiki? Ali je trik v roki slovenske stevardese in v prijaznem nagovoru v slovenščini? V izjemno mehkem pristanku Adrijinih pilotov?

Bojim se, da ste uganili. Trik je v slovenski storitvi. Adriji je pač uspelo ustvariti delovna mesta z izjemno visoko dodano vrednostjo. S tako visoko dodano vrednostjo, da lahko za kozarec vode zaračunajo po 450 in še nekaj evrov več kot denimo Hrvati, Čehi in Avstrijci. To je bolje od Qatar Airways, kjer so sicer dobri v postrežbi, toda tako visoke dodane vrednosti v postrežbi kot na Adriji pri vsakem kozarcu vode pa niti slučajno ne dosegajo.

Ne razumem pa, kako to, da se Adria otepa s stalno izgubo in nenehnimi zahtevami po državni dokapitalizacijah. Kako to, da ji s tako visoko dodano vrednostjo pri vsakem kozarcu postrežene vode ne uspe delati dobička?

Hja, odgovora sicer nočete slišati, pa je vseeno na dlani: zato, ker Adria tako visoko dodano vrednost dosega samo na letu v Bruselj. Pri veliki večini ostalih letov je Adria zgolj operater in se pač zadovolji s postavko, ki ji jo za let denimo na relaciji za Frankfurt, München ali Dunaj dodeli Lufthansa. Visoka dodana vrednost Adrie na relaciji Ljubljana – Bruselj pa nastaja zgolj in samo zaradi dejstva, ker ima na tej relaciji naša Adria monopol. (Zdaj bodo na Adriji skočili v zrak in šli v oster demanti, češ ni res, na tej relaciji leti tudi Brussels Airlines. Res je. Toda operater leta je – Adria?)

Z drugimi besedami, naš nacionalni operater nas lupi (izpustil bom grde besede), ker si je, glej no, glej, izboril monopolni položaj na relaciji Ljubljana – Bruselj. Najbrž gre za nacionalni interes. Morda celo za nacionalno varnost (le kako bi na drugih letalskih linijah lahko zagotavljali tako visoko raven varnosti deseterici ali dvema državnih uradnikov, ki vsak dan romajo v Bruselj in nazaj?!). Nerodno je le to, da za tako visoko raven varnosti ceno plačujemo mi, navadni državljani. Kajti državni uradniki potujejo v Bruselj po subvencioniranih cenah. Pardon, po posebnih cenah. Po posebnih cenah, ki jih je v trdih pogajanjih z Adrijo, pet let bo tega, izpogajal tedanji minister za javno upravo.

In tako smo spet nazaj pri stari zgodbi o majhni državi, nacionalnem interesu in monopolih. V nacionalnem interesu je, da imamo svojega, domačega, nacionalnega letalskega prevoznika. Ki nam sicer zaračunava hudo visoke monopolne cene za vsak kozarec vode. Toda le tam, kjer lahko. In le nam, navadnim državljanom. Nemška Lufthansa mu namreč na ostalih relacijah tega ne dopušča.

In za konec bogokletno vprašanje. Na katerega sicer nimam odgovora. Samo sprašujem. Se bo za našo vključenost v mednarodno mrežo poletov kaj spremenilo, če – bognedaj, ampak res bognedaj – naš nacionalni ponos Adria Airways gre po poti Maleva? Ali po poti Austrian Airlines, ki ga je pred bankrotom rešila nemška Lufthansa. Je Avstrija danes manj letalsko povezana s svetom kot pred tem? Ali Avstrijo obišče kaj manj turistov? Bo madžarska Budimpešta od prejšnjega petka naprej odrezana od sveta? Madžari so sicer na hitro izračunali, da bodo z bankrotom Maleva izgubili za približno pol odstotka BDP. Pri tem pa so v to »izgubo« vračunali seveda vse stroške, ki jih je Malev pokrival na budimpeštanskem letališču ter vse izgubljene prihodke od turistov, ki jih zaradi bankrota Maleva več ne bo v Budimpešto. Ker seveda nikoli več nihče ne bo letel v Budimpešto in zaposlil ljudi na tem letališču. In ker več ne bo turistov v Budimpešto.

Ne vem, res ne vem. Vidim pa, da vsa letališča v soseščini (od Trbiža, Trsta, Celovca do Graza in naprej) mrgolijo od turistov, ki jih nizkocenovni prevozniki trumoma prevažajo tja in nazaj. Le na naših letališčih se nič ne dogaja (z izjemo Easyjeta na Brniku), mariborsko letališče je na dražbi, ker se na njem nič ne dogaja. Kako, hudiča, najdejo nizkocenovni prevozniki Celovec, Graz, Trst, ne pa denimo Ljubljane ali Maribora? Česa jaz tukaj ne razumem?

Aja, nizkocenovni prevozniki bi radi nizke tarife za letališke storitve. Mi smo pa, drugače kot Italijani in Avstrijci, nacija, ki ustvarja visoko dodano vrednost. Za tako nizke tarife že ne bomo delali. Konec koncev, zakaj pa bi, če pa lahko kozarec vode prodajamo po 460 evrov in več!

_____
* izvirno objavljeno v Finance Weekend