Kombinacija ukrepov za znižanje primanjkljaja oziroma 600-milijonski prihranek

Od te srede naprej je Slovenija tudi uradno spet zašla v recesijo in se tako pridružila klubu tistih obrobnih evropskih držav, ki jih druži gospodarsko nazadovanje in hkrati neobvladovanje javnih financ. Pri čemer pri slednjem nimam v mislih (pre)velike proračunske luknje zaradi keynesianskega javnega spodbujanja gospodarske rasti, pač pa zgolj nerazumno, prekomejno nerazvojno trošenje javnih sredstev navkljub krizi. Slovenska država se je preprosto obnašala, kot da krize ni in je še bolj intenzivno trošila za nerazvojne namene več, kot je ustvarila.*

Od sredine leta 2008 do konca 2011 se je po podatkih Umarja slovenski BDP kumulativno realno zmanjšal za okroglo 9 odstotkov (kar je drugi najvišji padec med vsemi članicami EU). V istem času so se po podatkih ministrstva za finance odhodki konsolidirane bilance javnih financ (ki vključuje tudi neproračunske javne izdatke, vključno s pokojninami) leta 2009 glede na leto 2007 nominalno povečali za 18 odstotkov in na tej ravni ostali do konca leta 2011. Kljub nižji ustvarjeni dodani vrednosti v celotnem gospodarstvu smo tako v treh letih, od 2009 do 2011, v obliki javne porabe kumulativno porabili za 5,3 milijarde evrov več, kot nam je uspelo v ta namen pobrati prispevkov. Ali drugače rečeno, v povprečju smo vsako leto javno porabili za skoraj 1,8 milijarde evrov več od naših zmožnosti. Za financiranje tega proračunskega primanjkljaja (ter nekaterih drugih izdatkov) smo se v tujini neto dodatno zadolžili za dobrih 7 milijard evrov.

Kaj smo financirali iz te proračunske luknje? Večino, za okroglo 3 milijarde evrov, ustvarjenega deficita smo, po domače rečeno, “pojedli”. V treh letih smo za plače v javnem sektorju porabili skupaj za 980 milijonov evrov več kot leta 2008, razdelili za 960 milijonov evrov več pokojnin ter za dobro milijardo evrov več transferjev posameznikom in gospodinjstvom. Pri slednjih se le tretjina nanaša na nadomestila plač novim brezposelnim.

Kaj pa “razvojni” javni izdatki? Hja, v letih 2009-2011 smo glede na leto 2008 javne investicijske odhodke države ter javne investicijske transferje države drugim subjektom kumulativno celo zmanjšali za dobrih 340 milijonov evrov. Preostanek pa je šel v bančne depozite in bančne dokapitalizacije.

Slovenska vlada se torej v času krize ni obnašala keynesiansko, pač pa izključno socialno. Namesto dodatnega javnega financiranja naložb, denimo v infrastrukturo, je vlada skoraj 60 odstotkov deficitnega proračunskega financiranja namenila za socialne namene. Kar je seveda – glede na ideologijo vladne koalicije – lahko povsem legitimno. Prav modro pa ni. Tako kot ni modro, da si v gospodinjstvu, tik preden eden izmed staršev izgubi službo, omislijo nov drag avtomobil, nato pa kljub eni plači manj še povečajo svoje tekoče izdatke za 20 odstotkov. Ne gre.

Prejšnja, Pahorjeva vlada je v času krize naredila narobe praktično vse, kar se je dalo narediti narobe. Ne samo, da ni naredila kriznega krčenja proračunskih izdatkov v skladu z zmanjšanimi prihodki na račun varčevanja pri nepotrebnih izdatkih, pač pa je javne izdatke še povečevala. Takoj v začetku ni zamrznila reforme plačnega sistema, niti ni zamrznila zaposlovanja v javnem sektorju. Povprečna bruto plača v javnem sektorju v letu 2009 je zrasla za 6,6 odstotka in na tej ravni ostala vse do danes, hkrati pa so javne institucije vsako leto dodatno zaposlovale po skoraj 2 odstotka več. Zaradi tega se je masa plač v javnem sektorju v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 dvignila za dobrih 9,3 odstotka in na tej ravni ostala do konca leta 2011. V primerjavi s predkriznim letom 2007 pa je masa plač v javnem sektorju višja kar za 17,6 odstotka. Temu so z usklajevanji sledile tudi pokojnine, ki predstavljajo enako maso kot plače v javnem sektorju (4 milijarde evrov letno). Toda medtem ko je vlada plače v javnem sektorju leta 2010 končno zamrznila, so pokojnine šle svojo pot in so se tudi leta 2011 povečale za dodatne 3,4 odstotka.

Po drugi strani je vlada za seboj v brezno potegnila tudi gospodarstvo, s tem ko je vsilila povečanje minimalne plače za skoraj četrtino. S tem je najbolj prizadela seveda najbolj ranljiva podjetja, ki so ob zmanjšanih naročilih in povečanem razdolževanju pri bankah komajda životarila. Slovenija je ena izmed petih držav v EU, kjer so se stroški dela na enoto v času krize najbolj povečali. Ob tako znižani splošni konkurenčnosti gospodarstva, veliki (pre)zadolženosti podjetij in usahnitvi bančnega financiranja bi bilo seveda težko pričakovati, da se bodo podjetja lahko hitreje izvila iz brezna recesije.

Toda glede na to, da smo ponovno zabredli v recesijo, je čas odplačevanja dolgov in konsolidacije javnih financ prišel v zelo neugodnem času. Ta teden je slovenski predsednik vlade v Bruslju podpisal sporazum o fiskalnem paktu, ki od nas zahteva, da proračunski primanjkljaj takoj zmanjšamo na še dovoljeno zgornjo maastrichtsko mejo 3 odstotkov BDP, nato pa ga postopno zmanjšujemo proti največ 0,5 odstotka BDP strukturnega primanjkljaja. Če želi vlada letos zmanjšati proračunski primanjkljaj na 3 odstotke BDP in če lahko računa le na okoli 7,8 milijarde evrov prilivov v proračun, bo morala zmanjšati javne izdatke za 500 do 600 milijonov evrov.

Teh proračunskih prihrankov ni mogoče narediti s kozmetičnimi ali začasnimi ukrepi, pač pa bo potreben tudi strukturni rez v javne izdatke. Prav tako ni smiselno še bolj zmanjševati javnih investicij in investicijskih transferjev, saj bi vlada s tem prociklično še bolj poglobila recesijo in seveda posledično vplivala na zmanjšanje davčnih prilivov. Po drugi strani pa bi seveda vplivala tudi na imenovalec v koeficientu dovoljenega proračunskega primanjkljaja – ob nižjem BDP bi se proračunski primanjkljaj kot delež v BDP še bolj povečal. Namesto tega bi vlada morala znižati davčno breme podjetjem z olajšavami in socialno kapico ter tako spodbuditi gospodarsko aktivnost.

V javnosti kroži nekaj možnih ukrepov za znižanje javnih izdatkov. V javnosti najbolj popularen ukrep – množično odpuščanje v javnem sektorju – pa je pri tem dejansko najmanj izvedljiv. Za ponazoritev si predstavljajte, da je v širšem javnem sektorju (ob vladnih in nevladnih službah, lokalnih administrativnih enotah ter zaposlenih v šolstvu, zdravstvu itd.) zaposlenih skoraj 161.000 ljudi. Če državo posamezen zaposleni stane v povprečju 25.000 evrov bruto na leto, bi morala država decembra odpustiti natanko 24.000 ljudi (oziroma 15 odstotkov vseh zaposlenih), da bi letno privarčevala 600 milijonov evrov. Takšno množično odpuščanje je seveda v praksi neizvedljivo. Vendar ne samo zaradi pritiskov sindikatov ter posledičnih socialnih nemirov, pač pa predvsem zato, ker izvedbe tega niti zakonodaja niti tradicija epilogov delovnih sporov na delovnih sodiščih ne dopuščata. Kdorkoli je kot delodajalec imel opravka z delovnopravnimi procesi na sodiščih, ve, da je odpuščanje razen v primeru stečaja ali ukinitve posameznih obratov praktično nemogoče, in se tega raje sploh ne loteva na tak način.

V javnem sektorju so kratkoročno izvedljive le mehke oblike odpuščanja (predčasno upokojevanje), v nekaterih primerih pa denimo ukinitve celotnih vladnih služb in uradov. Glede na dejansko stanje in glede na pretekle izkušnje z “racionalizacijo” števila zaposlenih v javni upravi je zelo optimistična ocena, da bi bilo mogoče število zaposlenih v javnem sektorju zmanjševati po največ 1 odstotek letno (1600 zaposlenih letno). Toda s tem enoodstotnim zmanjševanjem števila zaposlenih bi letno “bruto” privarčevali le okoli 40 milijonov v masi plač, nato pa bi seveda morali povečati izdatke iz drugih javnih blagajn – za nadomestila za brezposelnost, socialno zavarovanje in druge oblike socialne varnosti. “Neto” prihranek pa bi bil le okoli 16 milijonov evrov letno.

Kakorkoli popularen v širši javnosti, bi bil torej tak ukrep množičnega odpuščanja v javnem sektorju neizvedljiv, ukrep postopnega odpuščanja pa bi imel zelo pičle učinke na javne finance. Bistveno bolj smiselna, izvedljiva, socialno sprejemljiva ter javnofinančno izdatna sta druga dva ukrepa. Prvi je zamrznitev pokojnin in socialnih transferjev za obdobje treh let na nominalni ravni. Večina evropskih držav je v času krize take ukrepe sprejela. Drugi ukrep pa je linearno znižanje plač v širšem javnem sektorju. Z linearnim znižanjem mase plač v javnem sektorju za 10 odstotkov bi na letni ravni privarčevali okoli 390 milijonov evrov, z 12-odstotnim znižanjem pa 470 milijonov evrov. Če bi k temu dodali še morebitno znižanje pokojnin za 5 odstotkov, bi dodatno privarčevali okoli 210 milijonov evrov. Najbolj smiselna kombinacija ukrepov bi bila 10-odstotno znižanje plač, 5-odstotno znižanje pokojnin ter 1-odstotno letno zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju. Na ta način bi lahko na letni ravni privarčevali dobrih 600 milijonov evrov.

Pri izvedbi teh ukrepov pa je seveda pomembno troje. Prvič, s tem bi zaposleni v javnem sektorju in upokojenci delno delili breme zaposlenih v gospodarstvu, kjer je bilo znižanje plač in zaposlenosti v času najhujše krize najbolj drastično. Drugič, tovrstne ukrepe so izvedle praktično vse države v EU, na Irskem in v Grčiji so denimo plače v javnem sektorju znižali za 20 odstotkov. In tretjič, zaposleni v javnem sektorju in upokojenci s tem dejansko ne bi izgubili nič glede na obdobje pred krizo, saj so se njihove plače in pokojnine po letu 2007 dejansko nominalno povečale za 18 oziroma 23 odstotkov.

Vrag je že zdavnaj odnesel šalo in skrajni čas je, da državne javne finance spravimo v red, da bomo lahko ponovno zagnali gospodarsko rast. Vsak izmed nas bo moral solidarnostno prispevati k temu. Pravično je, da si breme reševanja te krize razdelimo tudi tisti, ki s(m)o bili doslej v neupravičeno privilegiranem položaju. Če ne bomo, bomo zabredli tako globoko kot Grčija. Zdaj si lahko pomagamo samo še sami, v primeru grškega scenarija pa nam lahko pomaga samo še bog.

_____
* izvirno bojavljeno v Dnevnikovem Objektivu

16 responses

  1. Podjetja v kriz so skrajšaka delovni teden na 4 delovne dni in ob tem znižala plače za 20%
    Popolnoma enak recept bi lahko uporabili v delu javnega sektorja. Rešitev bi bila poštena in učinkovita. Ob tem je nujno potrebno poenostaviti postopke dela v javni upravi, ki so iz leta v leto vse bolj zapleteni in nepregledni in omejujejo njeno učinkovitost.

    Boštjan

  2. Vlada? Pogljemo ponovno malo v resničnost, daleč od “oči široko zaprtih” kot je to tako tipično za gospode, ki upravljajo iz pisarn in pred računalniškim monitorjem. Primer pač, eden od tistih, ki so tako zelo tipičnI: na Balkanu t.j. v Sloveniji deluje sistem po inerciji nepotizma (pa poglejmo kateregakoli obrtnika, zaposlednega v javnem sektorju, iskalca zaposlitve,..vsem je jasno le to, da mama “najde” službo svojemu sinu v upravi, skladišču, pošti, voznem parku,..ali kaj je še tega in kakorkoli-že je poimenovano v njeni instituciji, ki je del javnega sektorja – na koncu potem imaš na mestu nosečnice – s četrtim otrokom, kakopak in z medaljo za zasluge ter nedotakljivo svetostjo in velikimi otroškimi dodatki – kar naenkrat dva novozaposlena potomca s priimki,..) partijske izkaznice (zaposlovanje preko knjižice komunistične partije, ali danes pač SDS omrežja v Bruslju, denimo, kamor gredo “šolani kadri partije”), prijateljskih zvez (Šušteršič takoj zaposli ženo Pezdirja, da vpeljemo vlado,.. janša petka in njemu podobne dvorjane, plače se takoj dvigne svojim,..), itd. Presekati kulturo, ki je na balkanu prisotna podkar se o upravljanju lastnih držav sploh pogovarjamo,.. na način, “kriva je vlada” ostali pa nič – malo morgen spoštovani avtor. nimate pojma, na življenje je namreč potrebno gledati z odprtimi očmi,.. potem vidite, da globalne spremembe okolja so (saj je divjina popolnoma uničena in življenje poklano,.. a tega ne vidite?), da se množimo, da ga v naravi ni primera, ki bi nam bil kadarkoli raven, medtem ko dušebrižni, kot ste, tulite o izumiranju ( a lahko kdorkoli sebe imenuje človek razuma, ko izjavi tako vele neumnost?), da mladi posledično iščejo in najdejo načine kako biti del družbe t.j. zaposlen na prej opisan način in tako postanejo del sistema, ki ga bodo pridno prenesli na svoje čedalje številčnejše potomstvo (s tem si zagotovijo eksistenco – imam socialni transfer, družba miplača otroke, jaz pa sem heroj, ki se zanjo žrtvujem,..pa še ljubezen je zraven, bog se nas usmili primitivizma),.. in krog, ki ga stalno tečemo se prekinja občasno in tragično z dogodki, kot so bili ob razpadu SFRJ, pa prej v vojnah svetovnih razsežnosti,..
    vlade? so le del množice. gradnja infrastruktuire? a nimate že dovolj betona in asfalta? kaj za vraga bodo počele bodoče generacije, ki jih sedaj razplojujemo v brezštevilčnost? oboževale vaše infrastrukturne podvige, kot danes mi, ko imamo hvalevredno gnečo vzhodnjaških tovornjakov, ki drvijo trumomo čez deželico z,.. oči široko zaprte?

  3. Hja, skozi celoten tekst sem imel občutek, da dr. Damjan ne podaja celovite slike. Pravzaprav podaja precej enostranski prikaz situacije, ki je mogoče všečen ljudem, ki imajo radi številke, bogatim in tistim, ki zelo radi iščejo krivce (seveda v drugih ljudeh) iz zornega kota libertaristične filozofije in neoliberalne religije.

    Če svoje pomisleke strnem v nekaj točkah…

    1.) Torej, Pahorjeva vlada je preveč “jedla”; naredila narobe vse, kar se je le dalo; povišala minimalno plačo (kako bogokletno?!?) itd. Čeprav nočem opravičevati Pahorjevega vladanja (za njega nisem glasoval še na nobenih volitvah – pravzaprav o njem mislim, da je kvazilevičar), pa je vseeno potrebno priznati, da se v tem času stopnja neenakosti ni povečevala. V mojih očeh je to precejšen dosežek. Ali pa bi bilo po vašem bolje, da bi »stradali«?!?

    2.) Mogoče bi že bil čas, da bi nehali na delavce gledati kot na potrošno dobrino – ki jih je potrebno z zmanjšanjem ali celo ukinitvijo minimalne plače narediti dovolj poceni in v primeru njihove “neuporabnosti” dovolj hitro znebiti, da jih bodo “velikodušni podjetniki” prepoznali kot še sprejemljiv strošek. Kot še komaj sprejemljiv strošek. Mogoče bi morali pričeti gledati na delavce in na njihovo delovno silo kot na edino ustvarjalno med vsemi produkcijskimi sredstvi. Ker to tudi je. Kapital brez dela ni nič. Prav tako stavbe, stroji in zemlja, saj šele delo daje izdelkom in/ali storitvam njihovo vrednost.

    3.) Malce paradoksno zveni tudi povečevanje državnih sredstev za investicije v povezavi z davčnimi razbremenitvami podjetij in uvedbno t.i. socialne kapice. Po vašem mnenju torej privatni sektor pazljiveje ali vsaj bolj preudarno in razumno investira svoja presežna sredstva? Že po eni izmed obstoječih ekonomskih teorij bo privatni sektor investiral v projekte, kjer bo imel dobiček. Dobiček pa bo v tem času iskal v izdelovanju izdelkov in ponujanju storitev za tistim ljudem, ki imajo denar. Ti bodo njegova ciljna skupina. Bogatih pa je vedno manj. Zato ni odveč ponoviti rahlo modificirano definicijo trga, ki pravi, da »na trgu se z dobrinami ne zadovoljujejo potrebe, temveč se z dobrinami zadovoljujejo le tiste potrebe, ki si jih ljudje lahko privoščijo«. Da ponazorim: jaz lahko izkažem potrebo po npr. hlebcu kruha, a če za njegovo nabavo nimam denarja, ta moja potreba ne bo zadovoljena. Istočasno pa se lahko bogataš zaželi na krožniku kakšno tropsko ribo in ker jo lahko plača, jo bo tudi dobil. Seveda sledi vprašanje… Ali bo privatni sektor investiral v proizvodnjo kruha ali v ribolov v tropskih morjih? Odgovor je na dlani.

    Marsikatera pripomba bi se še lahko dala, a morebiti le še to… Mogoče, dr. Damjan, bi bilo ne samo umestno, temveč tudi potrebno pokazati vsaj z mezincem na tistega, ki je omogočil nebrzdani najem kreditov in naredil slovensko gospodarstvo (in posledično vso državo) na predvečer krize s takšnim dejanjem za izredno ranljivo.

  4. Moj predlog je tudi združevanje občinskih uprav po Sloveniji, na ta način bi prihranili kar veliko število nepotrebnih delovnih mest glede na to, da imamo 250 občin – manjše občine (do 5000 ljudi) pa imajo v javni upravi zaposlenih tudi po 30 ljudi, kar je občutno preveč in nepotrebno.

    Dr. Damijan, mislim, da bi se močno dalo privarčevati pri občinskih proračunih, ki so v veliko primerov v lasti nesposobnih županov in občinskih uprav.

  5. Vasja ugitavlja prav- najhujša metastaza raka v javni upravi (rak tipa hiperinflatorne zaposlitve nepotrebnih kadrov po prijateljski ali sorodstveni liniji) je ponorelost decentralizacije. agresivnost metastaz, ki zanesljivo ubijejo bolnika (državo) se že sedaj kaže z njegovo paralizo, ki jo povzročajo smrtonosne spremembe prostorskih načrtov, ki so botrovale v skoraj popolnem unilčenju najkakovostnejših kmetijskih zemljišč, devastirale do neprepoznanvnosti t.i. kulturno krajino z abotnimi infrastrukturnimi projekti za potrebe drugih, ponorelo gradnjo nemogočih mavričnih gnusob, hektarji asfaltiranih površin brez enege samega parkovnega dreveščka, milijardami kubikov betona za hangarje v t.i. obrtno-poslovnih conah, ki so namenjene translokaciji narodnega bogastva v žepe lokalnih kraljev na Betajnovi,..
    narediti največ 10 občin – vse ostale zdaj in takoj ukiniti in nehati s kričanjem in laganjem o potrebi po decentralizaciji, ko pa krvavo potrebujemo zdravilo za raka (močno kombinacijo kemoterapevtikov v kombinaciji s kirurškim posegom, radio terapijo in prilagojenimi biološkimi zdravili), to pa je centralizacija odločanja!

  6. @PeterG
    To, da se stopnja neenakosti ni povečala, je res vrhunski dosežek Pahorja in njegove ekipe. Sploh, ker so to uspeli narediti tako, da smo sedaj vsi bolj revni. Pa še tu bi se dalo narediti precej več, saj obstaja še nekaj socialističnih držav, ki so na tem področju precej boljše od nas in bi nam lahko bile za zgled. Res je mega uspeh, da je nekaterim (komunističnim) voditeljem uspelo izenačiti prihodke ljudi znotraj nekaj dolarjev na mesec. Za čestitat. A ste kdaj pomislili zakaj kažejo vse silnice ljudi vedno proti kapitalističnim državam z največjimi stopnjami neenakosti? Zakaj so po vašem mnenju nekatere države morale svoje ljudi »varovati« z zidovi, stražarji in bodečo žico? Prav nekega večjega navala na Jugoslavijo in SZ včasih ni bilo. Tako kot ga tudi sedaj ni na S. Korejo, kljub temu da imajo (so imeli), vsaj po joku ljudi sodeč, najboljše voditelje na svetu. Pa še popolnoma enaki so.

    Kaj je po vaše boljše, da ima delavec plačo manjšo od minimalne (predpisane) ali da izgubi službo in je sploh nima? Strinjam se z vami, da je tudi trenutna minimalna plača majhna. Ampak, če vaša logika drži, ne vem zakaj se je Pahor ustavil pri sedemsto evrih? Zakaj niso uzakonili minimalne plače 5.000 €? Potem bi nam res šlo odlično, ker bi vsi, in ne samo najbogatejši, imeli ogromno denarja in bi lahko vsi jedli tropske ribe. Saj to, da bi ob taki potezi vlade kakšno podjetje propadlo ali ga bi lastnik preselil drugam in bi ljudje ostali brez služb, se zagotovo ne bi zgodilo!? Pa ja ne verjamete, da se propadanje podjetij / povečevanje brezposelnosti / ne dogaja zvezno – do minimalne plače, ki jo je uzakonila bivša vlada se to ne dogaja, ampak šele, ko plača naraste preko 1.000€? A nismo že enkrat jemali, »izkoriščevalce ljudi po ljudeh« zapirali, izganjali in pobijali, ter se hvalili z enakostjo? Kako se je že končala ta zgodovinska epizoda našega naroda? A nismo na koncu bili vsi precej na slabšem? Pa tako dobre teoretične podlage za to smo imeli, saj tudi delo bilo na popolnoma »pravem« mestu med produkcijskimi sredstvi.

    Saj nima smisla. Na mojo precejšnjo žalost imajo v državah, kjer cenijo kapital in kapitaliste, od kar vem zase, vednoveč kot mi – tako revni kot bogati. Mi pa smo lahko že srečni, da lahko nekdo napiše odgovor kot je moj in se ne rabi bat, da bi mu država omogočila brezplačne počitnice na kakem od jadranskih otokov.

  7. Re: Mitja Vidovič

    Bom začel kar tam, kjer ste vi končali…

    Bili so časi, ko v najbolj kapitalistični in svobodni državi na svetu (kar so in še vedno sami zatrjujejo) – ZDA – nisi smel biti komunist. Niti bivši. Temu času se je reklo McCarthyjev lov na čarovnice. Priznam, da ljudi niso pošiljali na otoke (vsaj ne, da bi vedel), so jih pa uničili na dosti bolj sofisticiran način. Če si imel službo – si jo izgubil. Če si imel prijatelje – so se odvrnili od tebe. Če si imel družino – se te je odrekla in se te sramovala. Povrh vsega pa si bil na sodišču kot izdajalec obsojen protidržanega delovanja. (No, danes je termin ‘komunist’ zamenjal termin ‘terorist’.) Da, tudi to so (bile) značilnosti nekomunističnih držav. Ne da bi opravičeval dogodke, vendar SFRJ (FLRJ) pri stigmatizaiji (telesni in/ali duševni) ni bila ne vodilna in zagotovo ne prva.

    Kapital in kapitaliste se je mogoče cenilo v času socialne države (pa še ta je nastala kot kapitalistični odgovor na komunistično “grožnjo” z vzhoda). Zagotovo jih niso cenili denimo angleški delavci v 19. stoletju (preberite malo Dickensa, če ga še niste), zagotovo jih danes ne cenijo Američani, ko jih “vrli” kapitalisti mečejo iz hiš na cesto. Kjer so, mimogrede, gotovo na slabšem kot mi.

    Po vašem je torej bolje, da ima človek delo, pa si vseeno ne more zagotoviti človeka dostojno življenje? Verjetno bi vaš odgovor bil, naj si poišče dodatno zaposlitev. Ali dve. To že delajo v ZDA od 1970-ih, ko so realne plače kljub naraščanju produktivnosti pričele stagnirati in so še vedno na istem nivoju. Danes se ZDA posledično ponašajo s čudovito statistiko: ljudje v povprečju delajo 20%/h več, kot katerakoli druga država v OECD; povprečen prebivalec je zadolžen za 120% svojih letnih dohodkov; predstavljajo ~5% prebivalstva, a zaužijejo 65% psihotropnih zdravil (poživil, pomirjeval, antidepresivov,…) Zraven tega pa dodajmo še bolezni in socialne težave kot posledico dramatične neenakosti (opisano v Wilkinson, Pickett: The Spirit Level), ki so občutki superiornosti in inferiornosti, več najstniških nosečnosti, več debelosti, več sladkorne bolezni več avtodeskruktivnega nasilja, več ropov, več umorov itd. Spisek posledic neenake družbe se kar nadaljuje. Zato sem tudi izpostavil ta dosežek Pahorjeve vlade. Ne enakosti v revščini, temveč enakosti v (zdaj še relativnem) miru. Če pa se bo ob hkratnem krčenju socialnih in zdravstvenih pravic neenakost povečevala, potem nas resnično ne čaka nič dobrega.

    Sprašujete, če sem kdaj pomislil, zakaj “kažejo vse silnice ljudi vedno proti kapitalističnim državam z največjimi stopnjami neenakosti”. Ne, na to nisem nikoli pomislil. Ker trdim, da ni neenakost tisti dejavnik, ki privlači ljudi. Privlači jih boljše življenje v teh državah. Vendar pa se je potrebno tudi vprašati, na kakšen način pa so (če se omejim na Z Evropo in ZDA) te države dosegle tako visok življenjski standard. Hmmm… Mogoče ima kaj pri tem stoletno kolonialno izkoriščanje dežel, od koder sedaj prihajajo emigranti. Da ne govorim o sedanjem, neokolonialnem izkoriščanju bivših kolonij s strani korporacij. One imajo pri tem dobičke, stroški družbene uničenosti izkoriščanih dežel pa pridejo nad nas vse. Stroški v obliki varovanja meje, socialnih pomoči imigrantom, državnih pomoči njihovim državam, humanitarnih pomoči itd.

    Saj bi lahko še pisal, a za konec le še ena stvar…
    čeprav sem obiskoval srednjo ekonomsko šolo, me ekonomija ni nikoli pretirano zanimala. Do l. 2008. Ko z lastnimi očmi gledam in vidim, kaj kapitalizem počne z ljudmi (ne samo pri nas), se mi dobesedno obrača želodec. Kristalno jasno mi je, da potrebujemo boljši sistem. Sistem, ki ga ne poganja egoizem, izkoriščevalnost, napihavanje mehurčkov in nenehno zadolževanje.

  8. Nikjer nisem trdil, da je kapitalizem idealen. Trdim le to, da je boljši od socializma. Pravične družbene ureditve, ki jo imate v mislih vi, ne poznam in se zato z vami težko spuščam v polemiko o njej. Dokazljivo dejstvo je, da so uspešnejše države tiste, ki so v preteklosti spoštovale privatno lastnino in dovolile posamezniku več osebne svobode. Stopnja terorja, ki se je izvajala (oz. se še izvaja) nad ljudmi v komunističnih državah, se ne da primerjati s stopnjo terorja v kapitalističnih državah. Nehumano je npr. primerjati McCarthyjev lov na čarovnice z metodami, ki so se uporabljale v komunizmu, npr. s Stalinovimi čistkami. Pa to ne pomeni, da se strinjam z enimi ali drugimi metodami. Vsaka oblast se je borila za svoj obstanek in cilj seveda ne opravičuje sredstev, ne ve enem ne v drugem sistemu. Vendar krutost metod za ohranitev oblastnikov v komunizmu tako rekoč ne pozna meja. Koliko intelektualcev pa je emigriralo iz kapitalističnih držav v komunistične? Prav navala ni bilo. V obratno smer jih je bilo veliko, kljub temu, da so ljudje s tem tvegali svoje življenje.

    Jasno je, da ima vsak sistem svoje anomalije. Do anomalij, ki jih opisujete vi, v večini tretjega sveta še niti prišli niso. Ali pa mogoče celo so, ampak jih zaradi nerazvitosti državnih statistik nihče ne evidentira. Ne priporočam vam polnočnega sprehoda s polno denarnico po ulicah glavnega mesta Haitija, kljub temu, da ni nobeden napisal knjige o ropih, umorih, …, ki se dogajajo tam. Bil sem v marsikateri eksotični državi, pa se nisem nikjer tako brez skrbi sprehajal zvečer po ulicah kot npr. v Londonu. V razvitem (kapitalističnem) svetu, npr. ZDA, je tudi veliko več smrti zaradi avtomobilskih in letalskih nesreč, pa ta podatek o kvaliteti življenja v ZDA v primerjavi s tretjim svetom ne pove prav veliko. Približno toliko kot dejstvo, da je v Severni Koreji zelo malo debelih ljudi in da nimajo težav z antidepresivi.

    Saj to je ravno težava Pahorjeve vladavine, da je preveč »jedla« in bomo sedaj vsi (na)»stradali«, saj se v nedogled za obilno obloženo mizo ne moremo zadolževati. Kljub nenehni hvali o zgodbi o uspehu in metanju peska v oči slovenskemu narodu, uradne statistike kažejo, da smo si priborili stopničke med državami, ki jih je kriza najbolj prizadela. Vsa opozorila mladih in napredno mislečih kot so npr. Mrkaić , Pezdir ali Damijan, so bila vedno deležna javnih linčev z vseh strani. Še najbolj perverzno pa se mi zdi, da jih sedaj napadate še naprej, kot da so oni krivi za vse skupaj. Kaj vam pa je? Saj so vedno trdili ravno nasprotno, sploh od vladajočih elit, ki so nas pripeljale v sedanje stanje? Edina enakost, ki je zame opravičljiva, je da imamo vsi enake možnosti, ne pa, da država izenačuje rezultate. In pri nas smo, na žalost, še precej daleč od tega ideala.

    Tudi jaz bi lahko še pisal, a za konec le še ena stvar…
    v naprej se opravičujem, ker nočem biti žaljiv, ampak vaša srednja ekonomska šola, nima veze z izrazom ekonomija, ki jo imam v mislih jaz (pa tudi nisem ekonomist ampak naravoslovec) ali kateri od zgoraj naštetih gospodov, ko govori o ekonomiji. Hkrati me je groza, ko za dogajanje v naši družbi krivite kapitalizem in neoliberalizem, pa ničesar od tega tako rekoč niti povohali nismo. Krivi so politiki, ki neukemu narodu z opranimi možgani, brez sramu prodajajo neresnične zgodbe o vzrokih in posledicah. Ga strašijo z zlobnimi tujci, ki nas bodo naredili za hlapce. Si brez sramu za osebno izkoriščanje izmislijo zgodbo o nacionalnem interesu pri čemer mu brez trohice slabe vesti (za primerno plačilo seveda) asistirajo ekonomske »veličine«. Seveda pa tudi brez mižanja varuha konkurence ne gre. Tudi jaz se strinjam, da potrebujemo boljši sistem, sistem v katerem bodo zgornje malverzacije nedopustne in (sodno) kaznovane. Vsekakor pa ne potrebujemo sistema, ki bo izhajal iz nerealnih / neresničnih predpostavk, da ljudje nismo egoisti. Smo točno to in še leni povrhu, saj bi vse radi dosegli po liniji najmanjšega odpora oz. nas nič ne moti, da koga izkoristimo. Če bomo ponovno naredili sistem na takih (napačnih) predpostavkah, nas bo čez 50 let spet bolela glava.

  9. “Edina enakost, ki je zame opravičljiva, je da imamo vsi enake možnosti, ne pa, da država izenačuje rezultate. In pri nas smo, na žalost, še precej daleč od tega ideala.”

    Raziskave kažejo, da imajo prebivalci držav, kjer je dohodkovna neenakost nižja, bolj enake možnosti kot tam, kjer je prepad med revnimi in bogatimi globok. Dohodkovna neenakost negativno vpliva na enake možnosti.

  10. Idealno bi bilo, da bi vsi imeli enake možnosti. S to temo se – med drugimi – ubada Michael Sandel, profesor na Harvardu v…

    …prvih 30 minut. Poučno in argumentativno.

    Ni vas potrebno biti groza. Tudi jaz vidim pokvarjenost naših politikov (ne vseh) in gospodarstvenikov (ne vseh) ter deviatnosti njihovih ravnanj. Tudi jaz hočem, da bi za svoja ravnanja odgovarjali. Pa vendar smatram, da njihova zamenjava ne bi rešila problema. Bilo bi tako, kot če bi v sužnjelastništvu zamenjali ene lastnike sužnjev z drugimi. Bi bili drugi lastniki kaj boljši? Morda. A vseeno bi še vedno bili lastniki sužnjev v sistemu, ki omogoča lastništvo sužnjev. In slej kot prej bi postali enaki svojim predhodnikom. V zdravstvu imamo dober slogan: “Bolje preprečiti, kot zdraviti!” Zakaj ne bi istih besed upoštevali tudi pri kreiranju ekonomskega sistema? Sistema, ki bi že v osnovi onemogočal pohlepu in sebičnosti, da se “razcvetita”; ki bi že v osnovi onemogočal izkoriščanje.

    Ko omenjate, da smo ljudje egoisti in leni, imate seveda prav. Vendar je to le ena, temna stran medalje. Po drugi strani pa smo ljudje sposobni tudi izredne ustvarjalnosti in delavnosti, medsebojne pomoči in solidarnosti, empatije, sočutja itd. Zakaj smo potem ustvarili ekonomski sistem, ki nagovarja le človeške slabosti. In ki jih – kar je še slabše – predstavlja in celo časti kot vrline?!?

    Zato kapitalizma ne podpiram predvsem zaradi naštetih moralnih razlogov, a tudi zaradi dvoličnosti njegovih zagovornikov. Ideološka prevlada kapitalizma je očitna. Bil bi naj pravičen prerazdeljevalec dobrin, nagrajeval bi naj drzne in sposobne, slavil uspešne. Komunizem mu je uspelo demonizirati do te meje, da sta naša prva asociacija z njim povojni poboji in stalinovske čistke. Uspešno pa skriva svoje grehe. Makartizem, ki sem ga že omenil, je v primerjavi z njimi le slaba šala. Skriva smrt več kot 500.000 tkalcev (Hobsbawm: Čas revolucije), ki so v Angliji zaradi lakote pomrli, ko so kapitalisti uvedli tkalske stroje; skriva oz. vsaj prikriva, da so štiri kapitalistične države (VB, Francija, ZDA in Japonska) l. 1919 neizzvane napadle takrat izredno šibko in še pretežno neomadeževano SZ; skriva, da so bili v času kolonialnega širjenja v njenem imenu celotni narodi in plemena Afrike in Azije zdesetkani ali celo iztrebljeni itd. Lahko bi rekli, da tega (vsaj slednjega) ni povzročil kapitalizem, temveč vladarska politika evropskih držav (in ZDA). A kaj je ta politika hotela doseči? Več ozemlja, nove poslovne priložnosti, nova tržišča, razvoj(sic!). In zakaj so hoteli to doseči? Ker kapitalizem le z širjenjem (potrošnje, prostora, proizvodnje, sektorjev, “tržnih niš”) dosega gospodarsko rast, potrebno za poplačilo dolgov, ki sploh omogočajo kapitalizem. Kot bi mačka lovila lasten rep. (Mimogrede, junija lani, ko so imeli v ZDA debate o povečanju javnega dolga, je nek ekonomist rekel, da če bi bili republikanci resnično zavezani poplačilu vseh dolgov, bi efektivno ukinili kapitalizem.)

    Pa vendar, če pogledamo natančneje, komunizem 20. stoletja ni tako zelo drugačen od kapitalizma. Seveda lahko ugovarjate, še prej pa naj poizkusim svoje besede argumentirati.
    V kapitalizmu delavci v zameno za svoje delo prejemajo plačo. A ta plača je vedno nižja od vrednosti njihovega dela. Če ne bi bila, se kapitalistu ne bi izplačalo najemati delavce. Presežek delavčevega dela (torej razliko med njegovo plačo in celotno vrednostjo njegovega dela) si zadrži kapitalist v obliki profita. Če je npr. delavec na mesec ustvaril za €2000 izdelkov ali storitev, njegova plača pa je €1500, potem je presežna vrednost €500, ki jo kot dobiček dobi kapitalist. V komunizmu je ostala struktura proizvodnega procesa popolnoma enaka. Edina razlika je bila ta, da je v komunizmu kapitalista kot prejemnika presežne vrednosti zamenjala država. Delavci so še vedno bili izkoriščani, še vedno so imeli občutek, da ne delajo zase.
    Ta ideja ni moja. Avtor je ameriški ekonomist Richard Wolff. Ki ima tudi razlago, kako organizirati ekonomski sistem, da nas čez 50 let ne bi bolela glava 🙂

  11. @ PeterG

    Meni osebno bi bilo ljubše imeti nekaj 100k Gatesov in Buffetov pod slovenskim pasportom in tiste na margini na švicarskem minimalcu kot 1250-evrske davčne bogataše in 572-evrske reveže… Pa še 1,8 milijarde pufa nam letno ne bi bilo potrebno vzeti…

    Tale matematična STM izpeljava presežne vrednosti ima maaaaaaajčkeno površnost…v teh 500€ se skriva cel kup stroškov, davkov, dajatev, amortizacija…in tveganje. Če boste kdaj imeli jajca “iti na svoje” vam bo to v sekundi jasno. Pa tudi transfer med ekipama bo čisto enostaven…obisk notarja, še lažje VEM točke, 7.500€ ustanovnega kapitala (če jih nimate, gre tudi brez tega…z malce več tveganja)…in že niste več ubogi, izkoriščani delavec ampak pravi pravcati prasec kapitalist…

    Bolela glava čez 50 let? Mene boli že danes.

  12. @ dule sedej

    Četudi Buffet sam pravi, da plačuje nižje davke, kot njegova tajnica(!), vseeno sprejmimo hipotezo, kako bi bilo, če bi imela Slovenija nekaj 100.000 bajno bogatih ljudi. Milijarderjev.
    Po moje bi nam bilo še slabše. Zakaj?
    Prva posledica bi bil drastičen porast cen. Verjetno bi se najprej povečale pri nepremičninah, nato ostalih luksuznih predmetih in storitvah, nato pa bi povišanje cen zajelo vse dobrine. Mogoče nekako tako kot v Monaku. Takrat bi imeli s švicarskim minimalcem verjetno približno enako kupno moč, kot jo imamo sedaj.
    Druga posledica bi bilo celo povečanje javnega dolga. Ne verjamete? ZDA so nam v tem trenutku vzorčni primer. Po neki študiji (ne spomnim se več kateri) imajo najbogatejši Američani – tisti, ki posedujejo več kot 1 milijon dolarjev v delnicah, obveznicah, depozitih,… – skupaj več kot 12 trilijonov dolarjev. Če bi samo to njihovo premoženje obdavčili z npr. 10%, pri tem pa pustili vse njihove nepremičnine, avtomobile, tovarne itd. nedotaknjene, bi letno zbrali 1.2 trilijona dolarjev. V nekaj letih bi lahko svoj javni dolg spravili na sprejemljiv nivo, v še nekaj letih pa bi ga lahko celo popolnoma odplačali (kot nazadnje ~l. 1835). A tega ne storijo. Seveda se spet postavlja vprašanje ‘zakaj’. Zato, ker ti bogataši, raje kot da bi plačevali davke, ki bi pomagali vsem, raje plačujejo lobiste in politike, ki jim omogočajo davčne olajšave. Posledično njihov javni dolg narašča, levji delež stroškov njegovega odplačevanje pa nosijo ljudje, ki se komaj prebijajo skozi življenje.

    Izpeljava izračuna presežne vrednosti pa ni bila površna. Bila je definicija dobička po kritiki kapitalističnega sistema. Ta presežna vrednost ne pride v roke osebe, ki jo je ustvarila, temveč jo dobi nekdo drug. Nato ta drugi, običajno kapitalist, distribuira to presežno vrednost (mislim da se ji v tem momentu reče ‘dobiček pred davki in prispevki’). Del seveda nameni državi, del enostavni ali razširjeni reprodukciji, del menedžerjem in administratorjem (če jih ima), del delničarjem (če je d.d.), del bankam kot obročna odplačila za najete kredite (če jih ima), del odvetnikom ter ostalim zunanjim svetovalcem itd. In seveda si del zadrži tudi za sebe. A vse to so za njega upravičeni stroški. Za katere je vedel, da jih bo moral plačevati. Država mu zagotavlja stabilno okolje in kolikor toliko izobraženo delovno silo; banke kredite; menedžerji in administracija nadzor nad delovnim procesom; delničarji svoje denarne vložke; odvetniki ščit pred zunanjimi vplivi (tožbe) itd. Ti izdatki, ki gredo iz presežne vrednosti delavcev, mu omogočajo, da se celoten ciklus lahko ponovi in ponavlja.

    Tveganje? Tukaj je potrebno ločiti med malimi in srednjimi podjetji ter velikimi korporacijami. Prvi dve skupini se z razliko od slednje dejansko soočata s tveganjem. Za velika podjetja pa veljajo popolnoma druga pravila (četudi bi ekonomisti zatrjevali drugače). V našem okolju se temu pravilu reče ‘nacionalni interes’, ki pa je le domača folklorna različica globalnega bojnega krika ‘Too Big To Fail’. Tukaj tveganja zagotovo ne nosijo kapitalisti, saj s socializacijo dolgov preidejo stroški tveganja nad nas vse.
    Zraven tega pa obstaja tendenca velikih podjetij, da “jedo” majhne. Bodisi s prevzemi in odkupi, bodisi z nelojalno konkurenco, lahko tudi z grožnjami in izsiljevanjem. Hkrati pa njihova ravnanja zaradi njihove velikosti pomembno, če ne dominantno, vplivajo na nacionalno in globalno ekonomijo.
    Na tak način so mali podjetniki, predvsem s.p., dvojno ogroženi. Na eni strani neposredno s strani velikih podjetij, po drugi strani pa posredno, preko makroekonomskih gibanj, ki pa so jih (pretežno) spet sprožila velika podjetja.

    Tudi to je razlog današnjih glavobolov…

  13. @PeterG

    Pravzaprav se mi ne ljubi z vami uprizarjati ideološko bikoborbo, vam razlagati, da smo v 80-tih hodili po špecerijo v celovški KGM, kolona je bila do Borovelj. Zaradi nižjih cen. Danes kupujem majice v USA, v najslabšem primeru stanejo toliko dolarjev kot pri nas evrov, teniške strune kupim v UK, dobim jih ceneje kot slovenska teniška online štacuna, za avte v USA velja približno enaka formula kot za majice (uvoz se močno zakomplicira zaradi homologacij), na munchenskem letališču me je po pristanku iz New Yorka razmontiral nemški (in EU) carinik in poblaznelo iskal iPoda. Sedaj pa tole vstavite v vašo “čez prst” formulo…

    Če se boste res kdaj šli privat biznis, si najdite nekoga, ki ne bo sestavljal biznis plan po kritiki kapitalističnega sistema, sicer obstaja precejšnja verjetnost, da se vam zalomi…

    Over and out.

  14. @ dule sedej

    Ko boste enkrat končali z naštevanjem cenenih izdelkov, ki se jih da kupiti na Zahodu, se spomnite, da ogromno večino teh stvari proizvedejo v Aziji v t.i. izvoznih proizvodnih conah, kjer lokalni delavci garajo tudi po 14 ur, v katastrofalnih razmerah, brez delovskih pravic, brez spoštovanja okoljskih standardov, za mizerno plačilo. Le takšno, napol suženjsko delo omogoča vašo nabavo cenenih majic ali iPoda.

    Današnja vrsta kapitalizma je čudovita stvar, a ne?

    In, mimogrede, le ti poceni izdelki so še na voljo vedno večjemu številu ljudi v ZDA in Evropi, ker je naša kupna moč vedno manjša. Zakaj? Ker je ogromno število delovnih mest bilo preseljenih na področja, kjer je delovna sila cenejša. Zakaj je tam delovna sila cenejša? Glejte prejšnji odstavek.

    Ter za konec: moralne in etične standarde pojmujete kot “ideološko bikoborbo”?!??

  15. @PeterG

    Dajva še enkrat…napisal sem, da rajši izberem večje razlike, sploh če je spodnja meja zaslužka višja kot v primeru manjših razlik. In vi napišete, da bi v primeru pojava milijarderjev cene skočile…in ko vam plastično pokažem, da so v deželah milijarderjev cene celo nižje kot pri nas, me pošljete na ekskurzijo v Azijo. Pa tudi tu ni čisto tako kot pišete, situacija ima še svoje nadaljevanje. Kaj pa bi ti ljudje počeli, če ne bi imeli teh služb, kakšen je plan B? Se spomnite marketinških prijemov proizvajalcev nogometnih žog ob azijskem svetovnem prvenstvu v nogometu, ko so poznavalci opozarjali, da če bodo otrokom onemogočali šivanje žog, bodo spet končali v ulični prostituciji? Evo, tu bi lahko rekla kakšno na temo moralnih in etičnih standardov…

    Nihče ne trdi, da je kapitalizem čudovita stvar, je pa izkušnja pokazala, da zaenkrat najboljša…kaj bo jutri, pojma nimam. Ko bo to jasno, lahko spet eno rečeva…se mi pa vseeno zdi, da se bo ta sto-plus-letna debata v stilu psa, ki lovi svoj rep nadaljevala v nedogled…

%d bloggers like this: