Zakaj države bankrotirajo in zakaj jih je tako težko rešiti?

Megan McArdle je nedavno v reviji Atlantic objavila zanimiv članek o bankrotih podjetij in zakaj se bankrotu tako težko izognejo. Kot glavni primer je vzela »The Big Three«, veliko trojico ameriških avtomobilskih podjetij iz Detroita ter njihove vzpone in padce v zadnjih treh desetletjih. Denimo General Motors (GM) je od časov avtomobilskega velikana v 1960. letih stalno nazadoval v primerjavi z japonskimi in nemškimi konkurenti, pri tem trendnem upadanju pa je nihal med izmenjujočimi se kriznimi in ugodnejšimi obdobji. Od velikanskega dobička v letih pred sedanjo krizo pa do bankrota leta 2008 je minilo samo 5 let.*

GM je takrat rešila ameriška vlada z državno pomočjo v višini 50 milijard dolarjev. Novembra 2010, dve leti po rešitvi s pomočjo države, je GM izvedel največji IPO (prva izdaja delnic) v ameriški zgodovini po ceni 33 dolarjev za delnico in zbral z njim 20 milijard dolarjev. Predsednik Obama je takrat proglasil ponovni vzpon ameriške avtomobilske industrije. Toda le leto kasneje je zaradi nekaterih neuspešnih poslovnih dogodkov delnica GM padla na vsega 20 dolarjev. Če je ameriška vlada kot lastnik prednostnih delnic GM še novembra 2010 računala s tem, da bo s finančno injekcijo GM izgubila dobrih 14 milijard, je natanko leto kasneje svoje ocene izgube popravila na skoraj 24 milijard dolarjev, torej na polovico finančne pomoči. GM pa tudi po tem zaradi serije neugodnih poslovnih dogodkov v primerjavi s konkurenco nazaduje. Pa čeprav je denimo japonska konkurenca v tem istem obdobju doživela uničujoč cunami in jedrsko nesrečo.

Bolj kot te epizode v poslovanju GM ter ostalih dveh podjetij iz velike trojice je pomembno generalno vprašanje: zakaj ta podjetja že tri desetletja v primerjavi s konkurenco trendno nazadujejo? Zakaj ta podjetja stalno zapadajo v ponavljajoče se krize in zakaj pravočasno ne reagirajo? Zakaj čakajo, da pridejo na rob bankrota preden reagirajo? In zakaj tudi po »rešitvi« zelo hitro ponovno zapadejo v povsem podobne neracionalnosti in zgrešene poslovne poteze kot prej? Zakaj ne zamenjajo menedžmenta in enkrat za vselej napačnih metod vodenja ter se prestrukturirajo?

Kolektivi in podjetja se znajdejo na vlaku z visoko hitrostjo navzdol proti katastrofi, pa ne naredijo ničesar, da bi katastrofo preprečili.

Te zadeve so težje, kot se zdi napisano na papirju. Je povsem podobno ravnanju odvisnika od drog, ki se kljub številnim terapijam in očiščenjem, vedno znova ponovno vrača na stara pota odvisnosti. Jeff Stibel, nekoč ambiciozen znanstvenik s področja kognitivnih znanosti, danes pa uspešen krizni menedžer, ki je med drugim vodil prestrukturiranje znanega podjetja Dun & Bradstreet, pravi takole: »Ko se človeški um odloči nekaj narediti ali mu je prešlo v navado nekaj početi, je to spremeniti zelo težko«. K temu dodajte še grupno dinamiko v velikem kolektivu ter splošen odpor ljudi do sprememb in zadeve postanejo še bistveno težje. Kolektivi in podjetja se znajdejo na vlaku z visoko hitrostjo navzdol proti katastrofi, pa ne naredijo ničesar, da bi katastrofo preprečili. Čisto na koncu, ko je katastrofa že nastopila, privolijo v drastične spremembe, ki jih izvedejo krizni menedžerji. Še teden pred nastopom katastrofe, čeprav je bila zelo jasno predvidljiva, v te iste spremembe ne bi privolili.

Nič drugače ni z gospodinjstvi. Ali denimo z državami. Za Grčijo je bilo že leta 1998, ko so se države EU odločale o članstvu v Evropski monetarni uniji (EMU), povsem jasno, da njen makroekonomski model ni vzdržen. Grški proračunski deficit v 1990. letih nikoli ni padel pod 3% BDP. Grčiji so takrat vstop v evro območje odložili za dve leti, na leto 2001. Toda ob koncu leta 2000 je grški proračunski deficit znašal -3,8% BDP, medtem ko je povprečje držav evro območja v istem času znašalo -0,1% BDP. Ob vstopu v evro območje pa je grški javni dolg znašal že 108,9% BDP, kar je skoraj dvakrat več od maastrichtskega kriterija. To je preprosto pomenilo, da Grčija v celotnem desetletju pred vstopom v evro območje ni bila makroekonomsko uravnotežena. Njen »poslovni model« je bil nevzdržen. Ali z drugimi besedami, Grčija je celo desetletje prej javno porabila mnogo več, kot je bila sposobna pobrati davkov. Po vstopu v evro območje pa je s to prakso ne samo nadaljevala, ampak jo je še intenzivirala. Že v letu vstopa (2001) se je proračunski primanjkljaj povečal na -4,5%, nato pa vsako leto pridelal v povprečju še pol odstotne točke. V predkriznem letu 2007 je grški proračunski primanjkljaj znašal že -6,8% BDP, strukturni primanjkljaj, očiščen konjunkturnih gibanj, pa kar -8,1% BDP.

Grčija je s preveliko javno porabo glede na fiskalne zmožnosti drvela v prepad. In vsi so to ne samo vedeli v naprej, ampak so lahko tudi sproti opazovali brezno katastrofe, ki se je približevalo. Toda zakaj Grčije na tem vlaku smrti navzdol ni nihče zaustavil? Zakaj grški politiki niso potegnili ročne zavore?

Odgovor je povsem podoben kot denimo pri GM ali kateremkoli zgubarskem podjetju, ki trendno drsi ali drvi proti propadu: navade in s tem metode vodenja je zaradi človeške narave praktično nemogoče spremeniti, dokler vlak še pelje naprej – pa čeprav navzdol in čeprav proti breznu.

Inercija navad in vztrajnost držav v drvenju v katastrofo zaradi previsoke javne porabe so naravnost osupljivi.

Grčija pri tem ni noben osamljen primer. Kot poročata Reinhartova in Rogoff v izjemno poučni analizi (This Time is Different: A Panoramic View of Eight Centuries of Financial Crises, 2009), je Francija denimo v obdobju 230 let (med 1558 in 1788) kar 8-krat bankrotirala zaradi prevelikega javnega dolga, ki ga ni bila sposobna odplačevati. Španija je še hujši primer: v vsega 90 letih (med 1557 in 1647) je kar 6-krat bankrotirala zaradi prevelikega javnega dolga in nato v 19. stoletju še 7-krat! Nekdanja Avstro-Ogrska je v obdobju zgolj 14 let (med 1802 in 1816) kar 4-krat bankrotirala, Portugalska pa v obdobju vsega treh desetletij (med 1828 in 1852) kar 5-krat. In da ne bi pomislili, da gre zgolj za stara zgodovinska dejstva in da se bankroti držav zaradi neobvladljivega javnega dolga niso dogajali tudi v 20. stoletju oziroma v zadnjih nekaj desetletjih. V 20. stoletju lahko naštejemo nekaj ducatov držav, ki so bankrotirale več kot 5-krat. Samo v zadnjih treh desetletjih lahko naštejete dva ducata držav zgolj med evropskimi in latinskoameriškimi državami, ki so bankrotirale dva in trikrat.

Bankroti držav niso nič posebnega. Toda, kar je zanimivo pri njih, je njihova velika zgoščenost v zgolj nekaj letih. V novejšem času je denimo običajno, da je posamezna država bankrotirala po 2 ali 3-krat znotraj zgolj enega desetletja. To nakazuje na to, da so države – podobno kot podjetja – podvržena temu, da vzdržujejo slabe »poslovne modele«. Znotraj tega kratkega obdobja se denimo lahko vlade zamenjajo po 3 ali 4-krat, pa se makroekonomsko »obnašanje« držav prav nič ne spremeni. Inercija navad in vztrajnost držav v drvenju v katastrofo zaradi previsoke javne porabe so naravnost osupljivi.

Toda vrnimo se h Grčiji, ki jo je EU po maratonskem zasedanju pravkar rešila z odobritvijo novih kreditov, privatni investitorji pa z več kot polovičnim odpisom dolgov, ter primerjajmo njeno trajektorijo ekscesne javne porabe z denimo nemško in slovensko. Presenečeni boste, kako malo se Slovenija glede drsenja proti katastrofi razlikuje od Grčije in videli boste, kako se je z resnimi vladnimi politikami – na primeru Nemčije – mogoče katastrofi izogniti, in še več kot to.

Podatki OECD v sliki kažejo trajektorije strukturnega deficita (proračunskega deficita, očiščenega konjunkturnih vplivov) v Nemčiji, Grčiji, Sloveniji in Španiji v obdobju 1994-2011. Glede Grčije je zgodba zelo jasna – v zadnjih dveh desetletjih je živela krepko prek svojih zmožnosti. Le leta 1999 je svoj strukturni primanjkljaj zaradi »lepotnega ocenjevanja« za vstop v evro območje znižala izpod -3% BDP. Takoj zatem pa krenila nazaj na pot ekscesne javne porabe daleč prek lastnih zmožnosti in na račun zadolževanja v tujini.

Strukturni deficit

vir: OECD (http://www.oecd.org/dataoecd/5/51/2483816.xls).

Na drugi strani je Nemčija, ki je zaradi financiranja stroškov združitve v 1990. letih imela zajeten strukturni deficit, toda le enkrat pod -3% BDP. Po letu 2000 so se nemške javnofinančne težave zaostrile in v obdobju 2003-2005 je bila pod vodstvom kanclerja Gerharda Schröderja Nemčija prisiljena v boleče strukturne reforme, na čelu z reformo trga dela, davčno reformo, reformo javnih transferov in pokojninsko reformo. Schröderja so reforme stale oblasti in je na izsiljenih predčasnih volitvah krepko izgubil. Toda te reforme so nemško gospodarstvo spet naredile vitko in izjemno konkurenčno. Zaradi teh reform je Nemčija to globalno krizo prešla kot zmagovalka in se danes otepa s presežnim povpraševanjem po delovni sili.

Zanimiva je trajektorija strukturnega deficita Slovenije, ki po letu 2001 kljub obilni gospodarski rasti (ali pa prav zato) javne porabe ni bila sposobna oklestiti na vzdržno raven. Strukturni deficit je med leti 2002 in 2005 vztrajal na okrog -2% BDP, nato pa se – pazite! – v obdobju močne konjunkture v letih 2006 in 2007 celo poslabšal na raven med -2.6 in -2.8% BDP. Ali z drugimi besedami, tedanja Janševa vlada kljub reformni retoriki in kljub izjemni gospodarski rasti ni uspela znižati javnih izdatkov na raven pobranih davkov. Če bi denimo Slovenija v krizo leta 2008 prišla s strukturnim presežkom, bi bilo krizne javne izdatke bistveno lažje financirati in potrebno javno zadolževanje bi bilo bistveno manjše. Toda namesto tega je konec leta 2008, ko je vodenje vlade od Janše prevzela Pahorjeva vlada, Slovenija v krizo prišla s kar 5.2-odstotnim strukturnim deficitom. Pahorjeva vlada pa je na tej ravni nadaljevala. Še več, namesto krčenja nekriznih javnih izdatkov (denimo z zamrznitvijo plač v javnem sektorju in pokojnin) je kumulativno za 10% odstotkov še dvignila plače v javnem sektorju ter dvignila minimalne plače za skoraj četrtino.

Obnašanje Slovenije v zadnjem desetletju pred krizo dejansko ni bilo bistveno drugačno od grškega.

Po drugi strani pa pogled na trajektorijo španskega deficita kaže, da se večina ljudi glede španske poti v krizo moti. Namreč Španija je v desetletju pred krizo vodila skorajda vzorne javnofinančne politike, vztrajno zniževala strukturni deficit ter v času visoke konjunkture v letih 2005-2007 imela celo strukturni presežek. Španijo je v sedanjo javnofinančno krizo dejansko vrglo reševanje njenih bank, ki so si nakopale ogromne bilančne luknje s kreditiranjem nepremičninskega balona. Povsem podobne trende je imela Irska. Ne pa tudi Portugalska, ki se je pred krizo obnašala podobno zapravljivo kot Grčija in Slovenija.

Če povzamem, obnašanje Slovenije v zadnjem desetletju pred krizo dejansko ni bilo bistveno drugačno od grškega. Vse slovenske vlade so v tem desetletju namesto reform po nemškem vzoru raje ubrale lagodno grško pot z velikodušnim zaposlovanjem v javnem sektorju, velikodušnimi plačami in dodatnim odobravanjem socialnih izdatkov. Tudi če so varčevale, so še vedno vsaj za 2% BDP potrošile več javnega denarja, kot so ga uspele pobrati z davki.

Primerjava slovenskega in grškega ali portugalskega trenda drsenja v katastrofo zaradi ekscesnih javnih izdatkov je naravnost osupljiva. Ali to pomeni, da bomo tudi mi šli po isti poti v bankrot? Verjamem, da ne. Toda ne zato, ker bi že dosegli brezno in bi zato moral nov krizni menedžer v obliki sedanje vlade takorekoč v obupu narediti boleče strukturne reforme. Dvomim, da bi se vlada pod pritiskom ulice upala resno ugrizniti v pravo javno varčevanje in narediti resne strukturne reforme. To epizodo in pomanjaknje poguma smo pri sedanjem krmarju vlade enkrat že lahko spremljali. Pač pa zgolj zato, ker nam grškega »kolektivnega samomora« ne bo dovolila Nemčija. Pod pritiskom določil fiskalnega pakta bomo boleče reze v javne izdatke, predvsem v plače, transferje in pokojnine, morali narediti prisilno pod diktatom Bruslja in finančnih trgov.

Težko je rešiti nekoga, ki se noče spremeniti. Zato imamo v bistvu izjemno srečo, da je Slovenija država in ne podjetje in da je članica evro območja. V nasprotnem primeru bi nas mirno pustili, da bankrotiramo, če nismo sami sposobni korenito spremeniti »poslovnega modela«.

_____
* izvirno objavljeno v Finance Weekend

2 responses

  1. Zdaj pa sledi plaz razno raznih družbenih teoretikov tipa Liberalna akademija in ostale Kardeljeva ploščad struje na relaciji FDV-Ekonomska fakulteta-Metelkova, ki bodo s peno na ustih skušali spreobračati matematiko iz minus v plus in z velikimi besedami kot so “nasilje finančnega kapitalizma”, “nov družbeni koncept” ter “socialna država” pa tudi “nacionalni interes” še naprej zamegljevali situacijo.

    Plačilne liste omenjeni seveda vsakega petnajstega v mesecu poberejo na bližnji izpostavi javno-sektorske sklede (kvazi inštituti, kulturne ustanove, gibanja, kolegiji, okrogle mize, društva,…) in z diplomo iz kakšne od tako rekoč endemitskih ved poznanih predvsem vzhodno in južno od Dunaja-marskizem, osnove samoupravljanja, socializem,…

    Vsi njihovi kimavčki, ki jim po dvajsetih letih še vedno ni jasno, da se osebni dohodek zasluži in ne predpiše pa so na istem spektru razumevanja naših strukturnih problemov.

  2. Pa saj tale diagram je v bistvu slavospev Pahorjevi vladi, ki je prišla na oblast konec leta 2008. Od leta 2009, oz. le kakšen mesec po prevzemu oblasti, gre diagram lepo počasi navzgor. Ne tako hitro kot nemški, ampak gre pa.

%d bloggers like this: