Mercator nad Laško: Se iz pivovarske vojne niste nič naučili?

Frustrirajoča v tej državi sta spomin zlate ribice pri večini »navadnih državljanov« in politikov na eni strani, na drugi pa pomanjkanje sposobnosti integritete institucij, ki naj bi varovale javni interes. Zaradi tega institucije, ki naj bi nas varovale, vedno znova pokleknejo pod pritiskom javnosti, politike in lobijev ter dovolijo dejanja, zaradi katerih celotno nacijo še dolga leta boli glava, ko mora iz lastnega žepa plačevati za te škodljive odločitve.*

Toda ta glavobol, pa naj bo še tako hud, nima prav nobenega streznitvenega učinka, ko pride do naslednje iteracije v zgodbi o nacionalnem interesu. Ko se je leta 2001 začela pivovarska vojna, ki jo je, se še spomnite?, s prevzemno ponudbo za Pivovarno Union, poslano po faksu, sprožila Pivovarna Laško in jo nato spretno s pomočjo politične (znana peticija 57 poslancev ter podpora nekdanjega predsednika države Milana Kučana) in splošne javne podpore ter aktivne pomoči regulatorjev trga tudi izpeljala, smo proti temu javno protestirali le redki. Le redki smo takrat javno opozarjali, da se tovrstna nedopustna monopolizacija trga ne bo končala v korist potrošnikov in državljanov te države. Končalo se je še huje od predvidevanj. Pohod Pivovarne Laško nad Union in zlom integritete regulatorjev trga je sprožilo trend tajkunskega prevzema Slovenije.

Ko je maja leta 2005 UVK pod vodstvom Andreja Plahutnika dokončno potrdil, da združeni pivovarni ne predstavljata škodljive koncentracije za trg, je bila usoda že zdavnaj tlakovana. Združena pivovarna je v vmesnem času prevzela večino slovenske industrije pijač, prevzela je časopisni hiši Delo in Večer, avgusta 2005 pa je na znanem sestanku pri tedanjem predsedniku vlade Janezu Janši dobila še dovoljenje za prevzem Mercatorja. V vmesnem času je Boško Šrot že zdavnaj oblikoval verigo lastniško povezanih podjetij, ki se je končala v njegovem družinskem podjetju in s tem pridobil vpliv nad celotno vertikalno verigo proizvajalcev pijač in največjega trgovca ter nad časopisi.

Vzporedno s tem so potekale sorodne tajkunske in interesne zgodbe (Merkur, Istrabenz, gorenjska naveza, Viator–Vektor, gradbena podjetja), katerim je skupno, da so bile mogoče zaradi neaktivnosti regulatorjev trga (UVK in ATVP) in bančnega regulatorja (Banka Slovenije). Pri tajkunizaciji Slovenije ni šlo za nekaj nepovezanih naključnih zgodb, pač pa za sistemsko napako. Oziroma bolj natančno, šlo je za sistemsko, splošno tajkunizacijo, ki so jo spodbujali odsotnost aktivne regulacije trga in bančnega sistema, aktivna politična podpora, pajdaški kapitalizem ter splošna javna podpora posamičnim tajkunskim procesom. Bolje naši tajkuni kot pa tuji lastniki.

Tajkunski prevzem države je v končni fazi zaradi nastopa globalne finančne krize sicer spodletel, toda njegove škodljive posledice so še kako žive danes in boleče za vse nas. Plačujemo jih vsak dan sproti. Z vsakim nakupom goriva na bencinski črpalki iz lastnega žepa plačamo nekaj evrov za dolgove, ki so jih je Boško Šrot, Igor Bavčar, Bine Kordež, Ivan Zidar, Hilda Tovšak in kolegi naredili v bankah za spodletele menedžerske prevzeme in nedopustne prevzeme pred tem.

Vse skupaj pa plačujemo zgolj zato, ker leta 2001 ali najkasneje 2002 nismo bili sposobni reči ne interesom politično sponzoriranih lobijev. Če bi leta 2002 oba regulatorja trga stopila na prste nedovoljenim poslovnim praksam Boška Šrota, bi kasneje lahko stopila na prste tudi ostalim nedopustnim poslovnim praksam, ki so jih uporabljali Igor Bavčar, Bine Kordež in drugi padli menedžerji. In danes bi imeli bolj zdravo gospodarstvo in za nekaj milijard evrov manj javnega dolga, ki ga bomo morali odplačati mi davkoplačevalci. In predvsem bi imeli institucije z integriteto, ki bi nas varovale pred tovrstnimi prevaranti. Da se nam kaj takšnega ne bi moglo nikoli več ponoviti.

Toda, na žalost se iz te, za naš žep izjemno boleče, pivovarske vojne kot nacija nismo nič naučili. Ko je 22.decembra letos uprava Mercatorja pod vodstvom Žige Debeljaka napovedala prevzem de facto insolventne Pivovarne Laško, da bi se tako izognila lastnemu prevzemu s strani hrvaškega Agrokorja, je večina državljanov te države tej »bistri« in »pogumni« potezi Debeljaka zaploskala. Seveda, tudi danes, deset let kasneje, spomin zlate ribice preprečuje, da bi trezni razmislek glede dolgoročnih stroškov te poteze za žep posamičnega potrošnika in državljana prevladal nad škodoželjnim zadovoljstvom nad tem, kako smo s tem malce mimo pravil izigrali Hrvate.

Vsakemu cepcu je jasno, da gre pri prevzemni nameri Mercatorja za Laško za nedostojno tržno manipulacijo.

Zaradi tega odobravanja nas bo čez nekaj let še bolj bolela glava. Kajti ta prevzemna namera Mercatorja, tudi če gre samo za obrambni mehanizem, je nedostojna in nedopustna iz vidika konkurenčnega prava. Mecatorjev prevzem Laškega bi ustvaril vertikalno integracijo med trgovcem in celotno pijačarsko industrijo, za povrh bi Mercator dobil še Delo in Večer. Žiga Debeljak bi tako postal novi Boško Šrot. Vertikalne integracije med trgovci in proizvajalci so nedopustne, ker gredo vedno v škodo potrošnikov. Zato bi tovrstno namero moral UVK z jasno izjavo o nedopustnosti že v kali zatreti. Mercatorju bi moralo biti že na samem začetku povedano, da tovrstne manipulacije UVK ne bo dovoljeval, tako kot je ATVP v samem začetku s hitro odločbo izničil prevzemno namero spečega lasvegaškega podjetja za Laško. Regulator trga mora že na samem začetku prestopnike po prstih in jim povedati, da ne bo dopuščal tovrstnih dejanj niti, če gre samo za tržne manipulacije, še manj pa, če bi šlo za resne namene.

Vsakemu cepcu je jasno, da gre pri prevzemni nameri Mercatorja za Laško za nedostojno tržno manipulacijo. Nedostojno predsednika uprave največjega slovenskega podjetja, ki bi rad bil tudi ugleden menedžer. Nihče pri zdravi pameti ne bo šel prevzemat podjetja, katerega tržna vrednost je skoraj štirikrat manjša od njegovega finančnega dolga in skoraj petkrat manjša od njegovih celotnih obveznosti. V Mercatorju so sicer na hitro spisali nekaj vrstic, kako si financiranje prevzema in poprevzemno sanacijo podjetja predstavljajo. Toda te vrstice niso v čast njihovim avtorjem. Kajti finančna struktura je izcuzana iz prsta, končna sanacija Laškega pa v bistvu pomeni razkosanje in totalno razprodajo Laškega, Mercator pa z njo dolgoročno ničesar ne pridobi.

Celoten konstrukt je tako absurden in bedast, da se z njim načeloma ne bi imelo smisla ukvarjati. Toda nekateri ga bodo resno jemali, zato poglejmo samo nekaj podrobnosti. Prvič, za prevzem Laškega, ki naj bi stal med 100 in 150 milijoni evrov, Mercator še nima denarja. Dobil bi ga naj s t.i. monetizacijo nepremičnin, tako da bi najprej prodal nekaj svojih največjih trgovskih centrov in  jih nato najel nazaj. Tudi če bi se tega lotil že prejšnji teden, teh sredstev za prevzem ne bo dobil pred drugo polovico leta 2012. In še več, če se tega loti na ta način, si bo povečal svoje tekoče stroške poslovanja. Tudi banke kot največji lastniki tega ne bodo dovolile, saj bodo zahtevale, da iz naslova monetizacije nepremičnin Mercator prednostno poplača del svojega velikega bančnega dolga, ne pa ga vlaga v visoko rizičen prevzem Laškega, od katerega Mercator nima nič.

Končni učinek operacije prevzema Laškega je predvidljiva izguba za slovensko industrijo.

V drugem koraku naj bi Mercator odplačal prvo tranšo posojila Laškega v višini okrog 160 milijonov evrov. Denar naj bi dobil s prodajo delnic Mercatorja, ki jih ima v lasti Laško. Komu jih bo prodal in po kakšni ceni? Morda favoriziranemu skladu CVC Capital Partners, ki bi jih kupil po znižani ceni, s čimer bo realizirana enormna oportunitetna izguba? Neresno.

V tretjem koraku bi Mercator finančno saniral Laško z odprodajo nepotrebnega premoženja in finančnih naložb. Toda Laško že dve leti prodaja oba časopisa in ostale naložbe, pa jim je uspelo prodati le Fructal. V četrtem koraku pa bi naj Mercator nato odprodal še obe pivovarni.

Končni učinek operacije prevzema Laškega je predvidljiva izguba za slovensko industrijo, saj bi Mercator Laško poceni razprodal po kosih. Če pa ga ne bi, ker bo morda politika to preprečila, bo Mercatorju Laško obvisel v njegovih bilancah, s tem pa tudi v bilancah bank, ki bi tako dobile še bolj rizičnega združenega dolžnika. Hkrati pa bomo potrošniki dobili še nedopustno vertikalno integracijo. Namesto razdolžitve bank in podjetij s to operacijo Mercator – Laško tako na nacionalni ravni dobimo še dodatno povečanje zadolžitve slovenskega gospodarstva, še večje sistemsko tveganje in dodatne stroške tako za potrošnike kot za davkoplačevalce. Hkrati pa se Mercator s tem ne reši potencialnega prevzema, saj ga bodo posamezne banke prodale. Le večjo oportunitetno izgubo bodo utrpele in še manj likvidnih sredstev bo prišlo do gospodarstva. Čemu torej vse skupaj?

Če oba regulatorja te norije ne zaustavita že takoj na začetku, nas bo čez nekaj let še bolj bolela glava kot danes. Namesto, da bi izplavali iz krize in vlagali v konkurenčne proizvode, se bomo ukvarjali s kreditnim krčem in državnim reševanjem podjetij, ki smo jim dovolili, da uporabljajo nedovoljene poslovne prakse v imenu nekega »višjega cilja«. Ki si ga je izmislilo nekaj mandeljcev.

Vsem bralcem voščim lepe praznike, veliko trenutkov osebne sreče ter uspehov v letu 2012. Predvsem pa, da bi jim bile nepotrebne neumnosti iz prejšnjih let prihranjene.

_____
* izvirno objavljeno v Financah

9 responses

  1. kot v prvem delu. lepo spisan kronološki pregled privatizacije po balkansko.
    In popolno strinjanje, z nekaj dodatka, ki naj malo omili pogled na nas preprosteže s spominom zlate ribice. Slednje velja za neinformirano in neizobraženo večino (se vključuje), ne more pa veljati za tiste z informacijmi. In, iz tajkunskih zgodb so se očitno nekaj naučili le tisti s spominom zlate ribice (naučili so se, da je vsaka prodaja nekomu, ki nima svojih “organskih” sredstev, ampak sam močno zadolžen kupuje z bančnimi krediti direktno nateg davkoplačevalcev). kako to, da se tega niso naučili tisti, ki druge izvolijo poimenovati talibane iz butalistana? namreč, sistem prodaje preko bančnih kreditov zapufanih koruptivnih amoralnih posameznikov se zmeraj konča na način, da države sanirajo banke (z denarjem večine, ki ima spomin zlate ribice), ki so kredite dajale in sredstev nikoli ne dobijo nazaj (že dolgo, dolgo finančni sistem tako deluje, zakonodaja, ki bi to morala že davno preprečiti pa ne deluje, ker malikovalci laži svobodnotržništva manipulirajo s tem kaj svobodni trg je). In, ko preberem skovanko “alokacija omejenih virov” (citiram jo po spominu in mi je izjemno všeč) mi nikakor ne gre avtorjevo videnje pomena skovanke v relaciji do svobodnega trga. Ker smo v demokraciji, ker to pomeni spoštovanje ustave, denimo, kot osnovnega družbenega dogovora kjer piše tudi “socialna država, se sama po sebi izpostavi legitimnost odločitve množice s spominom zlate ribice, da odkimava z glavo, ko pride ponorelo zadolženi posameznik (tako noro, da to niti dojeti več ne moremo) z bančno garancijo (ki jo bomo sanirali mi vsi, pa čeprav preko Bruslja) za posel, kot smo ga gledali, popolnom enakega, pri naših Bavčarjih.
    Drugače je bilo na začetku z belgijskim pivovarjem, ki je hotel kupiti Union,… komu se je takrat “premaknilo” od pogoltnosti, častihlepja (o tem nam je pripovedoval Kordež), občutka lastne veličine,..to pa vemo že od osamosvojitve dalje (tudi prjšnjo državo smo razbili s stotisoči mrtvih in neuradno do pol milijona priseljenih v Slovenijo).

  2. Ja, sem tudi sam opazil v stikih z ljudmi, kako malo ljudje potrebujejo, da podprejo takele ideje “nacionalnega interesa”. Če je pa v igri hrvaški prevzemnik (agrokor), pa grabijo kot sestradane ribe na vabo. Seveda o stroških tegale se ne obremenjujejo: to se jih kao ne tiče

  3. Koliko “Agrokorjevih” ponudb bomo še zavrnili in koliko nas bo to stalo, predno bomo prezadolženi pokleknili pred mednarodnimi finančnimi institucijami?

    Čedalje dražja država, manj zdravstva, manj sociale, manj izobraževanja in čedalji večji stroški ob enakih plačah…

    Kje si Semolič? Bomo eno rekli o delavskih pravicah, potem pa gremo na pivo ter sendvič…

  4. Po vseh teh letih me čudi le še Pavlov refleks, ki ga Slovenci imamo: kadarkoli kdo omeni “nacionalni interes” ali/in “socialni čut”, že nas lahko nategne in še smehljamo se zraven. Neverjetna in trajna slepota, nerazložljiva!

  5. Jože, se strinjam, regulatorji morajo opravljati svoje delo! Imam pa dva vprašanja. Menda Todorič zahteva, da banke ostanejo v Mercatorju, kar pomeni, če to drži, da ga bomo kreditirali slovenski davkoplačevalci preko dokapitalizacij bank v državni lasti. Ima tu Židan prav, da na takšen način lahko “vsakdo” kupi Mercator? Koliko casha od 850 mio. evrov bi torej prinesel s seboj v denarnici? Ne maram gledati ljudem v tošelj, svojega pa imam rad pod nadzorom. Ne zanima me ali bi morebitni prevzem (neprostovoljno) financirali Agrokorjevi dobavitelji, ki jim dolguje plačila že do 300 dni, ne zanima me niti če je sposoben dobiti evropska sredstva, ne bi pa rad, da ga kreditirajo slovenske banke in slovenski dobavitelji, ker bo štala še večja…in ko bo krog zaključen, se bom prijel za lastno denarnico?

    In drugo, ali bi bil regulator v primeru Agrokorjevega prevzema srečen, ko bi v državo dobil drugo vertikalo? Dobro bi bilo tudi povedati kje je meja okrnjene konkurence…

    Nekaj mi, ekonomskemu polpisnežu, govori, da situacija ni rožnata…drugih kupcev pa ni.

    Zanimivo je, da Agrokor ponuja tako visoko ceno brez, da bi mu Debeljak dovolil vpogled v papirje o katerih že vrabci čivkajo, da so kao zatrpani z okostnjaki in da je realna vrednost Mercatorja precej nižja tudi od drugih “vljudnostnih” ponudb…

    Mislim, da imamo ipak sistem enačb z več neznankami…

    Vesel bom, če mi tole dodatno pojasniš in vračam dobre želje v novem letu.

  6. Ko pride Hrvaska v EU, Slovenija izgubi se zadnjo stvar, s katero se lahko pogojno postavlja – status edine exYu v EU in potencialno (cetudi ne realno) perspektivnega robnega obmocja.

    Ce se sedanji trendi nadaljujejo, bomo Hrvaski cez 10 let rekli gospa in milo prosili, a bi od tam kaj kanilo cez mejo.

    To sicer ne pomeni, da je Agrokor fajn kupec; dejansko je bolj svoh, vendar govorim o makro polozaju obeh drzav.

    Glede Agrokora pa je bolj zanimivo vprasanje to, zakaj za baje cudoviti Mercator ni drugih kupcev. Zato pac, ker sploh ni cudovit; ker je tako kot Telekom, NLB, Gorenje in ostala “najboljsa slovenska podjetja” samo ena taka Mura waiting to happen, ampak z vec speha, pa dlje traja, da se do konca zagoni.

  7. jap, rabelj za Merkator je Hofer in Lidl. Zakaj pa ni drugih kupcev? Ker bo za italijanske trgovce ceneje kupiti od italijanske banke iz bankrota združenega podjetja Agrokor- Merkator. Za razliko od slovanov italijani delajo strateško. Kar se vidi pri ostalih podjetjih, je glede stališča naše države do njih najbolj delujoča Revozeva, ko pride Renault, naša država pa sfinancira delovna mesta, da ne gredo v Romunijo. Lon posli na državnem nivoju, ampak saj je to cilj, kajne JPD? Črt?
    Kar se tiče Mercatorja, pa se morate zavedati, da slovenski dobavitelji Mercatorja ne bodo mogli niti priti do nabavnega referenta novih trgovcev, tako da jim ostane le gradnja nove vertikale (kmetijsko – trgovske zadruge, kooperative?).
    Na koncu še eno vprašanje zagovornikom prostega trga. Po desetih letih brez mej, nismo navkljub konkurenčnim prednostim uspeli prodreti v Avstrijo. Npr. z storitvenim servisom, ker smo cenejši pri delovni sili. Vprašanje je: ali mso tako zarukani, ali pa se Avstrijci ne obnašajo “prostotržno”? In če se ne, ali je to naš ali njihov problem (ker kakor ga jaz vidim, imajo oni kao problem, plačujemo ga pa mi – no, njihovi potrošniki tudi, kao, hahaha.)

  8. Mene pa zanima, katere težave odpravimo, če se Mercator proda Agrokorju in katere težave s dobimo? Strinjam se z oceno gospoda Damijana glede predhodnjih dogodkov, sem pa zelo skeptičen, da je prodaja Agrokorju dobra. Ta isti Agrokor je umaknil slovenske izdelke iz svojih polic. Zakaj? Zakaj se v glavnih hrvaških medijih izvaja kampanja v korist Agrokorju? V slovenskih so članki precej bolj uravnoteženi. Tu mislim predvsem na vpliv, ki ga ima ta družba na Hrvaškem in bi ga v prihodnosti imela tudi v Sloveniji.Tudi ogromnen političen vpliv. Ima Agrokor denar za nakup ali ga mislijo izvesti podobno, kot so to počeli naši Šroti in Bavčarji? Zakaj so ponudili toliko več za delnico, kot ostali ponudniki? Verjamem, da se zdi sedanjim lastnikom ta ponudba dobra, ampak ali ima Agrokor denar in kako ga bo povrnil za najete kredite? Pa gospod Damijan je omenjal vertikalno verigo proizvajalcev, ki bi lahko nastala, če Mercator kupi Pivovarno Laško. Kakor vem je v primeru Agrokorja to še večji problem.
    Vprašanje je, kaj se nam v tem trenutku najbolj splača? Prodati Mercator Agrokorju in s tem vsaj delno pomagati slovenskim bankam, hkrati pa ogroziti obstoj delovnih mest v prehrambeni industriji. Ali pa iti še v en “eksperiment” z nacionalnim interesom.
    V obeh primerih bo tisti, ki bo kupil Mercator, najel kredite, plačali bodo pa zaposleni,dobavitelji in potrošniki.

    Ponovno se mi zastavlja vprašanje, ki sem ga podal na začetku.Kaj dobimo in kaj izgubimo ?

%d bloggers like this: