Kdaj nam bo šlo na bolje ali Zakaj sem zmerno pesimističen

Naloga je pravzaprav zelo preprosta, če na zadevo gledate tehnično. Vzamete si 10 minut časa in v excelu ekstrapolirate napovedi tujih institucij o gospodarski rasti v naslednjih letih, nato pa vse skupaj narišete v obliki grafa. To zmorejo že otroci v šestem razredu osnovne šole. Pred tem se je treba samo odločiti, kaj si predstavljate pod tem, da »nam bo šlo bolje«? Ali to pomeni, a) da zlezemo ven iz recesije in dosegamo pozitivno rast?; ali b) da dosežemo raven BDP, ki smo jo dosegali pred krizo (leta 2008)?, ali c) kdaj bomo spet rasli hitreje od ostalih članic evro območja? Nekateri očitni odgovori so v grafu.*

Dejanska in napovedana gospodarska rast v evro območju in Sloveniji (2008=100)

vir: Eurostat in OECD Economic Outlook

Najbolj enostaven in udoben je odgovor na a): že dve leti nam gre bolje, saj smo tako lani kot letos dosegali gospodarsko rast. Hudič je le v tem, da smo v tretjem četrtletju letos spet padli. In ker bo rast negativna tudi v četrtem četrtletju letos, to pomeni, da je slovensko gospodarstvo tehnično spet zdrsnilo v recesijo. Ne bomo osamljeni, bomo v družbi Grčije, Italije in Portugalske.

Tudi odgovor na b) je lahko razmeroma preprost. Pred tem se je samo treba odločiti, koliko zaupati napovedim posameznih institucij, ali smo vzeli dovolj svežo napoved ter za koliko vnaprej je mogoče zaupati tudi najbolj svežim napovedim. Napovedi imajo to slabo lastnost, da se stalno prilagajajo zadnjim gospodarskim trendom in da so le redko točne. Pri čemer govorim o napovedih za tekoče leto. Napovedi za eno ali dve leti vnaprej pa lahko v teh turbulentnih časih kar takoj vržete v smeti.

Umar je denimo letos spomladi za letos napovedal 1,5-odstotno rast, za leto 2012 dvoodstotno, Banka Slovenije pa za letos 1,3 odstotka, za leto 2012 pa 1,7 odstotka. Eurostat je bil malce manj evforičen in je za letos Sloveniji napovedal 1,1-odstotno rast, za leto 2012 enoodstotno. Napovedi OECD izpred meseca dni so precej slabše: letos enoodstotna rast, v letu 2012 pa 0,3-odstotna. Hm, v vmesnem času se je položaj še poslabšal, moja napoved je tako za letos 0,5-odstotna rast, v letu 2012 pa negativna rast 0,5 odstotka (če nam bo sreča mila).

No, če se tako oboroženi lotimo vprašanja b) in če napovedi rasti za leto 2013 ekstrapoliramo še za prihodnja leta, je odgovor na dlani: tako po napovedih Eurostata kot OECD nam bo šlo bolje »že« v začetku leta 2016, ko bomo znova dosegli raven BDP, ki smo jo imeli leta 2008 (glej graf). Torej bomo potrebovali osem let, da nadomestimo izpad BDP iz leta 2009. Po moji napovedi bomo ta izpad nadomestili sicer šele leta 2017. Samo za primerjavo naj povem, da naj bi države z evrom predkrizno raven BDP iz leta 2008 v povprečju dosegle že konec leta 2012 ali v začetku leta 2013. Torej od tri do štiri leta pred nami.

Seveda pa bi te napovedi lahko (zelo v grobem) veljale le, če se ohrani evrsko območje in če evropsko in svetovno gospodarstvo ne zdrsneta v veliko gospodarsko depresijo. Na kar si pa danes nihče ne upa staviti. Še tisti ne, ki imajo pod mizo postavljene razne piramide, da odganjajo zle duhove.

Ker med nami ekonomisti ni strinjanja niti o razlogih za tako velik upad gospodarstva, tudi ni bilo mogoče doseči konsenza v zvezi z diagnozo stanja, kaj šele političnega konsenza o primerni gospodarski politiki.

Odgovora na vprašanje c) pa vam ne morem dati. Ker pač ni odvisen od te preproste mehanike in igračkanja s številkami, ampak je odvisen od razumevanja, kaj se v slovenskem gospodarskem kolesju dejansko dogaja ter s katerimi ukrepi to kolesje spet pognati. V tej državi pa ni strinjanja niti v zvezi s pravim razlogom, zakaj je Slovenijo leta 2009 prizadel dvakrat večji upad BDP kot povprečje držav evrskega območja (Slovenija -8,1 odstotka, evrsko območje -4,2 odstotka) ter zakaj je po letu 2009 slovensko gospodarstvo okrevalo občutno počasneje od povprečja držav z evrom (slovenska gospodarska rast v letih 2010 in 2011 znaša le okoli 60 odstotkov rasti evrskega povprečja). Naj pripomnim, da je v 15 letih pred letom 2008 slovensko gospodarstvo raslo v povprečju dvakrat hitreje od gospodarstva preostalih evrskih držav.

Sicer si ne domišljam, da razumem, kaj se je v zadnjih letih dogajalo. Menim pa, da je šlo za kombinacijo neugodne strukture izvoznih proizvodov, velike zadolženosti podjetij in posojilnega krča.

Mislim, da bi se bilo mogoče temu gromozanskemu upadu BDP v letu 2009 izogniti ter pozneje hitreje okrevati, če bi vlada v začetku leta 2009 poslušala naš nasvet, oblikovala slabo banko in sanirala banke ter tako omilila finančni krč. Če bi zraven reformirala še trg dela in znižala davke na delo, bi danes bili v družbi Nemčije.

Ker med nami ekonomisti ni strinjanja niti o razlogih za tako velik upad gospodarstva, tudi ni bilo mogoče doseči konsenza v zvezi z diagnozo stanja, kaj šele političnega konsenza o primerni gospodarski politiki. Ker je finančni minister v odhodu Franc Križanič že leta 2009 ugotovil, da je finančni krč popustil, seveda tudi ni bilo nič bistvenega narejenega v zvezi z izboljšanjem dostopa naših podjetij do finančnih sredstev. Le zakaj bi sanirali bančni sistem, če pa je z njim vse v redu?! Ker je Križanič menil, da je treba minimalno plačo dvigniti na tisoč evrov neto, smo nato namesto znižanja davkov na delo dobili splošen dvig plač. Ker je današnji finančni minister v odhodu menil, da je mogoče plačilno nedisciplino zmanjšati z obveznimi poboti in predpisanimi plačilnimi roki, so se plačilni roki še podaljšali, plačilna disciplina pa je ostala na psu. In tako naprej.

V takih razmerah pa je med našimi podjetji le malo junakov, ki so zmogli uspešno poslovati in tekmovati v ligi podjetij iz držav z evrom. Težko je biti konkurenčen, če imaš na nogah dve težki svinčeni krogli in če ti jih po hribu navkreber zamenjajo še s težjima. Toda če ne bomo spodbudili konkurenčnosti, ne bomo spodbudili gospodarske rasti. In če je ne bomo zares spodbudili, se bodo škarje razlik v razvitosti med Slovenijo in preostalimi članicami evrskega območja še bolj razpirale, s tem pa se bo sesula tudi socialna država.

V prihodnjem letu bo naša gospodarska rast zelo malo odvisna od nas samih. Torej lahko naši politiki tudi zelo malo naredijo narobe.

V zvezi z bližnjo prihodnostjo sem zmerno pesimističen. Toliko smo v zadnjih letih naredili narobe in razmere so tako težke, da je le še malo odvisno od nas. Naš razvoj v prihodnjih letih bo najbolj odvisen od tega, ali se bo ohranil evro. Prvič, če evrsko območje razpade, nam bo težka predla, ker se bo ob uvedbi nacionalne valute zadolženost v evrih še povečala, trgovinske ovire med državami pa izrazito povečale. Hkrati bi to destabiliziralo tudi svetovno gospodarstvo, ki bi zdrsnilo v hudo gospodarsko depresijo. Drugič, če se evro obdrži kot skupna valuta, nam bodo gospodarsko politiko narekovali v Bruslju v skladu z direktivami iz Berlina. Naša fiskalna politika in možnosti zadolževanja bodo načrtovane v Bruslju.

Če bomo želeli rasti, bomo morali odprodati večino državnega premoženja in ta sredstva nameniti za razvoj. Verjamem, da nam bo zaradi tega šlo bolje, ker bomo z omejenimi sredstvi bolj racionalno gospodarili. Po eni strani si ne bomo več mogli privoščiti razmetavanja denarja za tako neumne in neracionalne projekte, kot je TEŠ 6, po drugi strani pa ne bomo več tako neumni, da bi spuščali iz rok priložnosti, ko nam nekdo ponudi 40-odstotno premijo za prevzem nekega podjetja, s čimer bi lahko finančno razbremenili tako ducat bank kot nekaj potencialno uspešnih podjetij.

Toda ta druga možnost, da evro preživi prihodnje leto, je na precej trhlih nogah. Precej je odvisna od pokra ECB in njene nove strategije. ECB je prejšnji teden začela delovati kot posojilodajalka v skrajni sili. Toda ne državam, ampak bankam. Prejšnji teden je ECB 523 bankam na evrskem območju dala na voljo 489 milijard evrov triletnih posojil po enoodstotni obrestni meri. Vse skupaj z namenom, da banke ta denar bodisi takoj v obliki posojil plasirajo naprej v gospodarstvo bodisi da refinancirajo svoje manj ugodne obveznosti in s tem posredno nekoliko sprostijo svojo zakrčenost. Za zdaj ta strategija ne kaže uspehov, saj so ta teden banke skoraj 85 odstotkov teh sredstev nalagale nazaj v ECB . Ker ne zaupajo dovolj situaciji, da bi si ga upale posoditi naprej. In če ta strategija spodleti, potem ECB še vedno ostane možnost, da se prelevi v posojilodajalko v skrajni sili državam. Čeprav bo takrat verjetno že prepozno.

Skratka in kot rečeno, v prihodnjem letu bo naša gospodarska rast zelo malo odvisna od nas samih. Torej lahko naši politiki tudi zelo malo naredijo narobe. Lahko se vse leto dogovarjajo o koalicijskih kombinacijah, ne bo nobene škode. Kvečjemu nasprotno. Drage bralke in bralci, ob obilju zdravja in osebne sreče nam vsem želim predvsem, da bi nam bila gospodarska usoda mila in prihranjene nepotrebne neumnosti naših politikov iz prejšnjih let.

_____
* izvirno objavljeno v Finance Weekend

3 responses

  1. in, če ekstrapoliramo v slikovni prikaz še kakšno stvar, ki jo razume otrok v otroškem vrtcu? denimo, naraščanjae prebivalstva v Sloveniji s količino hrane, ki jo pridelamo doma? pa število na novo odkritih primerov raka s količino pokurjenih drv (no ja, na odvisno os spišite biomasa, da bo starejša generacija zadovoljna, čeprav se bo otrok čudil bedariji, ki tam stoji). zakaj se mi zdi, da bo ekonomist raje koreliral barvo brisače v kopalnici na deževni dan z dolžino novoregistriranih avtov, kot da bi ob kdaj nam bo šlo bolje pomislil, zakaj njegovi grafi kažejo kar kažejo, ali resnično pozna pojav, ki ga poskuša oceniti agregirano v kazalnike, ki bi naj odsevali realni svet (in v kakšni meri dejansko jih).
    Hec pa ni, da realnost ne daje nobenega resničnega povoda za zaključek o zmernem pesimizmu. Pesimizem je lahko kvečjemu zelo velik, ostajajo samo prebliski optimizma. In, da razlog za pesimizem je čedalje večja eksplozija rojstve na planetu, ki zadovoljive kvalitete novi generaciji ne prinaša nikjer več na planetu. In tudi pri nas bodo mladi ujeti v sužnjelastniški odnos, ki ga karikirajo (temu se pa res ne da povedati drugače) zaposlovalne agencije tipa man power (zajebancija pa taka) na eni strani in penzionisti, ki v svoji ogroženosti ne premorejo niti toliko omike in olike, da bi stopili v vrsto,..no mladi prej ali slej dobili vprašanje nad glavo in.. upam, da rekli, tega se ne gremo več.
    Srečno in zdravo 2012.

  2. Točno tako. Ekonomisti se ne morete zediniti med seboj, večina bi se še vedno raje zadolževala kot kupovala s presežki oziroma privarčevanimi sredstvi. Seveda jih je mnogo med temi v vladi oziroma imajo konkretne ekonomske razloge, da vztrajajo pri svojih “naložbah”, četudi jim napovedi niso v prid. Zato so tudi ukrepi temu primerni.

    Se pa na splošno strinjam s tem kar je povedal Jože Colarič. Pomagalo bi že, če bi vlada skrajšala birokratske postopke, da bi podjetja lahko v relativno kratkem času postavila tovarne oziroma pridobila usrezna dovolja. Za kaj takšnega pa res ne potrebujemo veliko truda in sredstev. Ali pač, politika je nenasitna…

  3. Prebrano:)))

    Z dobrimi zeljami tudi za avtorja, na cimvec dobrih prispevkov, analiz in prodornih misli v njih!

    Za drugo bodo pa ze drugi poskrbeli!

%d bloggers like this: