Upam, da je Gregor Virant imel dobro podlago za njegove današnje javne izjave “Če bodo stresni testi pokazali, da je v bankah nastala bistveno večja finančna luknja, kot so doslej ocenjevali, bo smiselno in najprimerneje, da vlada zaprosi za pomoč iz evropskega reševalnega mehanizma ESM, je pred današnjim kolegijem koalicijskih partneric pri premierki Alenki Bratušek ocenil prvak DL Gregor Virant.” (Finance). Pri tem kot dobro podlago razumem že dogovorjen in natančno specificiran dogovor o pomoči na najvišji ravni med slovensko vlado, Evropsko komisijo, ECB in IMF. Če te podlage nima in je govoril kar tako, utegne Sloveniji povzročiti veliko javnofinančno škodo.
Virant ni kdorsibodi, pač pa minister v vladi in predsednik koalicijske stranke, katerega besede tuji mediji in mednarodni finančni analitiki pozorno spremljajo in na tej osnovi oblikujejo svoja pričakovanja. Tako kot je nekdanji predsednik vlade Janez Janša s svojimi nespametnimi in nepremišljenimi izjavami pred enim letom o možnosti bankrota Slovenije povzročil preplah na finančnih trgih ter enkrat za vselej dvignil ceno zadolževanja, bi utegnile Virantove izjave sprožiti plaz špekulacij o morebitni skorajšnji prošnji za pomoč Slovenije, kar bi ceno zadolževanja še dvignilo. In s tem Slovenijo de facto prisililo v prošnjo za pomoč.
Tovrstne izjave politikov so izjemno nespametne in škodljive. Denimo, da stresni testi ne pokažejo tako dramatično slabe situacije v bankah, da jih slovenska država ne bi uspela sama dokapitalizirati. Toda ne glede na to bi predhodne špekulacije na finančnih trgih v obdobju do konca novembra, ko naj bi bile znane ocene stres testov, utegnile tako močno podražiti ceno zadolževanja za slovensko državo, da bi Slovenija ne glede na izid stresnih testov bila dejansko prisiljena zaprositi za finančno pomoč.
Virant najbrž ne razume, da prošnja za finančno pomoč za bančni sektor iz sklada ESM de facto pomeni splošno prošnjo za pomoč in s seboj prinaša povsem enake pogoje, kot so jih bile deležne Irska, Grčija, Portugalska in Španija. Kot sem pisal zadnjič, je iz vidika pogojev pomoči v sedanji situaciji prošnja za pomoč iz ESM sklada de facto enaka prošnji za pomoč trojke:
Država prejemnica ESM pomoči mora torej prestrukturirati konkretne banke, ki dobijo pomoč, in uvesti boljše upravljanje, nadzor in regulacijo v celotnem bančnem sektorju, hkrati pa mora tudi kot celota slediti obveznostim iz EDF procedure glede odprave makroekonomskih neravnotežij. Ti slednji pogoji pa so praktično identični tistim, ki jih zahteva trojka – torej varčevanje (zmanjšanje proračunskega primanjkljaja) in strukturne reforme.
... namreč ESM glede instrumenta neposredne bančne dokapitalizacije še ni operativen, pač pa bo to postal šele z vzpostavitvijo enotnega bančnega nadzornega mehanizma v EU (predvidoma v drugi polovici 2014). Do takrat ESM deluje na podoben način kot EFSF, mehanizmi delovanja in pogoji pomoči pa so razvidni denimo iz pomoči Cipru. Zaenkrat je prošnja za pomoč ESM efektivno enaka prošnji za pomoč trojke.
Si Virant morda želi ciprskih pogojev za odobritev pomoči nasedlim bankam? Si morda želi, da cena zadolževanja naraste na raven grške ali irske, preden sta bili prisiljeni v prošnjo za pomoč? Če ne, naj bo v javnosti raje tiho, dokler ne bodo zadeve gotove in dokler ne bo vlada z Brusljem in Frankfurtom natančno dogovorila konkretnih modalitet dogovora o pomoči. Še vedno je možno, da se prošnji za pomoč izognemo, zato bi bilo smiselno, da politiki nehajo po nepotrebnem vrteti jezik in sprožati špekulacije.
DAMIJAN blog 
Jpd, sprašujem malo iz lenobe, ker se mi ne ljubi brskat po netu za podatki…letni proračun SLO je cca. deset milijard, right? Deset milijard, ki jih nikoli ne moremo skompletirat, right? Prihodnje leto zapade v plačilo cca. 5 milijard posojil, right? Ob tem nihče ne verjame, da bodo banke potrebovale zgolj 1,2 milijarde…govora je vse tja do sedem, right? Glede na to, da zbiramo drobtine, da bi skrpali deset milijard, kar nam, again, nikoli ne rata…od kje sedaj pijana ideja, da bomo našli vse te silne nekje spregledane milijarde…ob seveda spet deset milijardnem ne-bodi-ga-treba proračunu? S tvojim naslovom iz mojih čevljev sicer že dolgo časa nimam nobenega problema ampak tole “izdajalsko” prvošolsko matematiko z everyday javnimi podatki v medijih (če držijo) Virantu res težko očitam…pravzaprav bi bilo korektno, če bi izobesil belo zastavo iz prve… Right?
Všeč mi jeVšeč mi je
Dule,
matematika je relativno preprosta:
– ker smo se nespametno zadolžili za plače in pokojnine v 2009-2011, moramo zdaj vsako leto najeti za 3 – 4 mlr eur denarja, da poplačamo zapadle kredite + plus za ca. 1 milijardo eur za tekoči primanjkljaj,
– to načeloma ni problem, vse države to počnejo v času krize in vračajo kredite v času konjunkture (oziroma BDP raste takrat hitreje od dolga, zaradi česar razmerje dolg/BDP pada),
– banke: (1) za 4 – 5 mlr evrov (morda več) bo država izdala obveznic in jih zamenjala z bankami za njihove slabe kredite. Vendar po ta denar ni treba na finančne trge, ampak gre za menjavo na relaciji država – banke,
– (2) po tem, ko bo država vzela ven slabe kredite iz bank, bo treba nadomestiti tudi del manjkajočega kapitala, da bi zadostili kapitalski ustreznosti (8% Tier 1 kapitala),
– (3) zdaj pa izračun potrebe do dokapitalizaciji, in sicer najhujši scenarij: vlada rešuje ca. 50% bančne aktive, kar je okrog 23 mlr eur, če od tega odšteješ denimo 5 mlr evrov že izvzetih slabih kreditov, bo znašala aktiva bank v sanaciji 18 mlr eur (ni tako preprosto, ampak je manj, saj je treba upoštevati slabitve itd.), in če ob tem ne bi ostalo 0 (nič) kapitala v bankah (kar seveda ne drži), bi morala država primakniti 8% te preostale aktive, torej dobrih 1.4 mlr eur.
A to zmoremo? V ta namen je vlada že sestavila proračun, ki predvideva 1.2 mlr eur dokapitalizacije. Torej?
Zadeva bi se lahko zakomplicirala samo, če bi mladinci, ki delajo stress teste, kot predpostavke vzeli izjemno hude ekstremne šoke, denimo padec BDP za 30% itd. V tem primeru bi seveda znesek slabih kreditov ustrezno zrasel in z njim tudi potreba po dokapitalizaciji. Toda slednja ne bi šla čez max 2 – 2.5 mlr eur.
Bomo zaradi teh 1.5 (do max 2.5) mlr eur šli po poti grčije ali Cipra v stand-by aranžma in za nekaj let pognali gospodarstvo v globoko depresijo in brezposelnost?!
Se ti zdi to pametna opcija?
Všeč mi jeVšeč mi je
JPD prosim za razsvetljenje oz. neko potrditev, ker se to valja že 8 let po levičarskem obrambnem besednjaku.
Današnja izjava ve se koga: “Na vprašanje o tem, kdaj namerava vlada zmanjšati število zaposlenih v javni upravi, je Bratuškova odgovorila, da Slovenije v krizo ni pripeljal javni sektor, pač pa pohlep med letoma 2005 in 2008. “Takrat se je bruto zunanji dolg povečal z 20 na 40 milijard evrov.”
Zakaj je za bruto zunanji dolg kriv Janša? Kako je sploh pomemben bruto domači dolg, da bi po njem ocenjevali delo neke vlade? Po mojem mnenju skoraj nič. Definitivno bi morala vlada takrat zakonsko preprečiti tajkunske kredite, ampak to bi bilo na podobnem nivoju, kot da bi predvidel krizo in nanjo že vnaprej reagiral…nemogoče v realnem svetu.
To so floskule na nivoju komentarju goloba tukaj ali pa Lukšičeve izjave, kako zapreti “pipico” američanom in nemcem na naš račun in se bomo valjali v denarju.
Je res to pokazatelj nesposobnosti vlade in je npr. bolj pomemben kot ničelni primankljaj v tistih časih?
Všeč mi jeVšeč mi je
Res je, za veliko povečanje javnega dolga v letih 2009-2012 (večinoma) ni kriv javni sektor. “Kriv” je le toliko, kolikor je Pahorjeva vlada zaradi uveljavitve Virantove plačne reforme (sprejete v času Janševe vlade) dvignila plače v javnem sektorju – to je približno 330 mio eur na letni ravni, vendar se je v zadnjih letih ta znesek zmanjšal. Skupaj (kumulativno) so povečane plače v javnem sektorju zaradi Virantove plačne reforme dvignile javne izdatke za malcev več od 1 mlr eur oziroma 3% BDP. Ker smo se za te izdatke zadolžili (v tujini), se je torej javni dolg iz tega naslova povečal za 3% BDP (skupaj pa se je do lani povečal za 35%).
Vendar so svoje naredile še pokojnine, ki so se avtomatsko prilagodile rasti plač v javnem sektorju in so v 2009-2012 kumulativno dvignile javne izdatke za skoraj 1.4 mlr eur oziroma 4% BDP. Tudi za to smo se zadolžili (v tujini), torej se je v štirih letih javni dolg zaradi tega povečal za 4% BDP.
(glej številke v tabeli v https://damijan.org/2013/10/09/dva-nacina-izhoda-iz-krize-vendar-ne-za-nas/ )
Potem so tu še nadomestila za brezposelnost in številni socialni transferji, ki so se zaradi krize seveda tudi povečali (to so avtomatski stabilizatorji). Ampak ti zneski so relativno majhni, skupaj jih je v 2009-2012 kumulativno za okrog 1 mlr eur oziroma 3% BDP.
Skupaj so torej vsi ti izdatki (plače, pokojnine, socialni transferji) dodali za okrog 10% BDP javnega dolga.
Skupaj se je javni dolg povečal za 35% BDP). Kam je šel preostanek (25% BDP)? Delno je skrit v zmanjšanju osnove (BDP se je kumulativno zmanjšal za skoraj 10% glede na 2008), delno v povečanih izdatkih za servisiranje tujega dolga, večinoma pa v milijardah, ki so bile najete v tujini in so bile naložene kot depoziti v banke za uravnavanje likvidnosti bank. Nekaj tega je šlo za dokapitalizacijo bank (za okrog 3% BDP), preostanek pa čaka na bankah, da se porabi za dokapitalizacijo bank po sanaciji oziroma kot likvidnostna rezerva države, če se slučajno država ne bi mogla zadolžiti v tujini (tega je za okrog 10% BDP).
O krivcih:
Jasno, za (pre)veliko kreditno aktivnost bank sta sokriva tedanja vlada v 2005-2008 in BS kot regulator bank. Vlada zato, ker je bila večinski ali pomemben lastnik največjih bank (NLB, NKBM, Abanka, banka Celje – skupaj 50% bančne aktive) in je očitno zelo slabo upravljala s svojim premoženjem, saj je večina slabih kreditov nastala prav v tem obdobju. BS pa je kriva, ker je zelo očitno gledala stran, ko se je dogajala ta orgija v bankah. BS bi lahko z zaostritvijo kreditnih pogojev in zahtevanimi povišanimi jamstvi kadarkoli ustavila prehitro rast kreditne aktivnosti bank. Vendar ni.
Ne pozabite, da so slovenske banke v 2005-2008 v tujini najele za dodatnih 12 mlr eur (kratkoročnih) kreditov – t.j. 33% BDP. Ta denar je v obliki posojil šel podjetjem in gospodinjstvom. Zdaj pa se te banke razdolžujejo v tujini (vračajo kredite) in so v 2009-2012 že vrnile 8 mlr eur. Še 4 mlr eur morajo vrniti (ca. 12% BDP). Preostalo povečanje zunanje zadolžitve je stvar zasebnega sektorja, če so podjetja ali gospodinjstva najemala kredite v tujini.
Krivda tedanje vlade in BS je v tem, da sta omogočili vso to orgijo (je nista preprečili) in s tem spravili državo v bančno krizo, ki se je nato razvila v dolžniško krizo države. Nato pa sledi krivda Pahorjeve vlade, ker je napačno reagirala na krizo – ni takoj na začetku sanirala bank (na kar smo jo opozarjali), hkrati pa je uveljavila Virantovo plačno reformo (kar smo ji močno odsvetovali). Pri zanikanju potrebe po sanaciji bank si krivdo delita tako vlada kot BS.
Torej, krivce boste našli tako pri akterjih v 2005-2008 (Janševa vlada, BS) kot pri akterjih v 2009-2012 (Pahorjeva vlada, BS).
Vprašanje je samo ali je šlo za pokvarjenost ali pa zgolj za nekompetentnost (nesposobnost) obeh vlad ter obeh vodstev BS. Meni se dozdeva, da gre za kombinacijo obojega.
Všeč mi jeVšeč mi je
Slovenija naj zaprosi za pomoč? Ste vsi nori!!! Država, ki bo imela letos skoraj 3 milijarde plačilno bilančnega presežeka. Za primerjavo, to je približno 8% BDP vs. tradicionalno visokemu nemškemu, ki se giba med 5% in 6%. Presežek je naravnost orjaški. Poleg tega poglejte gibanje mesečnih saldov proračuna in pospešeni padec deficita tekočega dela v zadnjih 3 mesecih. Avgust je pozitiven, september tudi kaže dobro. Slovenija v tekočem delu pospešeno izravnava proračun, večina deficita bo šla na račun sanacije bank (prištej tu še šušteršičevih 440 milijonov iz 2012 in še kakšnih 150 milijonov tekočih stroškov, ki jih je ravno tako prenesel iz 2012). Če pogledaš skupni obseg intervencije za sanacijo bank smo še vedno daleč pod povprečjem intervencij (v primerjavi z BP), ki so jih za podporo svojih bank namenili v državah OECD. Poleg tega smo po vseh kazalcih zadolženosti ena najmanj zadolženih držav. Tudi pri zadolženosti podjetij kjer je debt/equity sicer slab, je pa skupni dolg podjetij v primerjavo z BDP na evropskem povprečju (cca 100%). Poleg tega je obseg našega bančnega sekorja kot faktor BDP-ja pol manjši v primerjavi z Evropo. Kakšna trojka neki! Gre za čisto diverzijo, če ne celo veleizdajo. Katere edini namen je, da s pomočjo trojke uresniči političo agendo, katero jim ljudstvo nikoli ne bi dalo na svobodnih volitvah.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko,
malce bluziš – zamešal si plačilno bilanco s proračunom. Plačilnobilančni presežek (ki je predvsem posledica zmanjšanega uvoza (ta pa posledica mizerno nizkih investicij in nizke zasebne porabe), medtem ko je izvoz na isti ravni kot pred krizo) ni neposredno povezan s proračunskim saldom. Zadnjič je imel Lukšič podobne izjave.
Glede proračuna pa imaš prav – v prvi polovici leta je vanjo padla še lanska dokapitalizacija bank in plačilo obresti za najete kredite, zdaj pa se stabilizira.
Všeč mi jeVšeč mi je
Nič nisem zamešal. Namenoma govorim o plačilno bilančnem presežku ker je ta neprimerno bolj relevantna kategorija kot saldo proračuna, še posebej B bilance. Se pa strinjam s Tvojo analizo geneze razvoja plačilno bilančnega presežka. Ta je previsok, problem ni toliko manjša zasebna potrošnja kot padec investicij. V resnici bo eden od največjih stroškov napačnega reševanja krize v Slovenije ravno investicijsko zaostajanje v naslednjih letih. Eno do dvo letni zastoj še ne bi povzročil tako velike kode, še posebej glede na dinamiko pred krizo, 5 let pa bo imelo resne posledice na dolgoročno konkurenčnost.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko,
si kot Lukšič, mešaš jabolka in krompir. Presežek na tekočem računu olačilne bilance nima zveze z državo, to je presežek, ki so ga ustvarila podjetja in ga porabila za plačilo svojih tekoćih stroškov, investicije ter depozite na bankah za likvidnostne namene. Država nima s tem nič.
Država ima samo proračun in tam je bilanca B, kamor gredo denimo prihodki od prodaje premoženja itd.
Všeč mi jeVšeč mi je