Razprave o morebitnem ameriško-izraelskem napadu na Iran se pogosto začnejo in končajo pri vojaški tehnologiji. Koliko letal, koliko raket, koliko prestreznikov. Ta perspektiva je zavajajoča. Ne zato, ker bi bila napačna, temveč zato, ker zgreši bistvo sodobnih konfliktov: zmaga ni več funkcija ognjene moči, temveč funkcija vzdržljivosti, stroškov in politične ekonomije konflikta.
Če pogledamo suha dejstva, je razmerje vojaških zmogljivosti jasno. Združene države in Izrael imajo popolno prevlado v zraku, satelitsko izvidovanje, natančno vodenje ognja in večslojno protiraketno obrambo. Iran na drugi strani nima primerljive zračne sile, ima pa nekaj drugega: veliko količino razmeroma poceni napadalnega orožja – balistične in križarske rakete ter brezpilotne letalnike – in doktrino, ki je zgrajena okoli množičnosti in izčrpavanja.
Tu se začne problem za napadalce. Obrambni sistemi, kot so Železna kupola, Davidova frača in Arrow, delujejo. A delujejo po ceni, ki je ekonomsko nevzdržna v daljšem časovnem obdobju. Prestrezna raketa stane od več deset tisoč do več milijonov evrov. Dron ali enostavna raketa, ki jo prestreza, pa pogosto nekaj tisočkrat manj. To ni tehnični, ampak ekonomski problem.
Če bi Iran izvedel enkraten, omejen povračilni napad, bi ga obramba absorbirala. Če pa bi sledila serija napadov, raztegnjena čez več tednov, bi v ospredje stopile omejitve, o katerih vojaški načrtovalci neradi govorijo: zaloge prestreznikov, proizvodni roki, vzdrževanje sistemov in človeški faktor. ZDA lahko proizvajajo orožje, vendar ne v realnem času. Zaloge pa niso neskončne, še posebej v razmerah, ko so že obremenjene zaradi drugih kriz.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.