Bine Kordež

O nastajanju presežnega premoženja

Kakorkoli se (skoraj) vsi strinjamo, da vse večja neenakost med ljudmi, družbeno ni sprejemljiva, pa se ti procesi z leti samo poglabljajo. Empirične raziskave kažejo, da je predvsem v liberalnejših državah pretežni del dodatno ustvarjenega bogastva v zadnjih desetletjih pristal v rokah ozkega kroga ljudi, večina prebivalstva pa pri tej rasti ni sodelovala. Podobni trendi so prisotni tudi v Sloveniji, čeprav pa bistveno manj izraziti, saj smo tako po dohodkovni kot premoženjski neenakosti na samem vrhu teh lestvic v svetu (imamo najnižje stopnje neenakosti).

Seveda imamo tudi zagovornike večjih razlik v dohodkih, ker so te razlike pač odraz različnih sposobnosti ljudi ter tudi stimulacija in nagrada za večjo sposobnost, prizadevnost, uspešnost (kar ni sporno). Vseeno pa ob tem zelo težko zasledimo kakšno razmišljanje, ki takšne, posebno enormno visoke razlike, zagovarja. Zakaj se torej v svetu (in doma) srečujemo s situacijo, da ni nikogar, ki bi trdil, da so te velike razlike upravičene in nujne, na drugi pa so iz leta v leto višje? Gre res samo za tako močan “podtalni lobi” kapitala, ki takšno politiko zagovarja in jo tudi vodi in kateremu se uradne politike ne morejo upreti (in z njim po tihem sodelujejo)?

Nadaljujte z branjem→

In noč se je šele začela…

V ZDA je inflacija v preteklih dveh mesecih po sprejemu Bidenovega stimulus programa pospešila. To je seveda dalo vetra v jadra inflacijskim jastrebom, ki napovedujejo hiperinflacijo že zadnjih 11 let, odkar je FED začel s prvim paketom kvantitativnega sproščanja. Tudi sicer zmerni Larry Summers, ki je od začetka trdil, da je Bidenov stimulus preobsežen in da bo povzročil pregrevanje gospodarstva, je dva dni nazaj razlagal, da je inflacijski pospešek celo večji od njegovih pričakovanj. Zdi se, da so finančni trgi višjo prihodnjo inflacijo vzeli v zakup. Vendar, je ta inflacijska nevarnost res realna?

Poglejmo nekaj argumentov. Prva stvar, ki jo glede inflacije moramo razumeti, je, da pri “tiskanju denarja” s strani centralne banke ne gre za dejansko povečevanje denarja v obtoku (denimo za dodatne količine bankovcev ali elektronskega denarja). Pri centralnobančnem “tiskanju denarja” gre dejansko zgolj za zagotavljanje dodatne likvidnosti poslovnim bankam s t.i. primarnim denarjem. Slednji služi poslovnim bankam za uravnavanje medsebojne likvidnosti. Količina denarja v obtoku se poveča šele, ko poslovne banke odobrijo nove kredite potrošnikom ali podjetjem (pri tem pa v ta namen kot depozite ali za izravnavanje pozicij uporabijo primarni denar centralnih bank). Če ni novih kreditov s strani poslovnih bank, ni dodatnega denarja v obtoku in ne more priti do inflacije. Denar ustvarja povpraševanje po njem. Problem v Evropi oziroma v evrskem obdobju v zadnjem desetletju je bil, da se vsa ta povečana likvidnost, ki jo je ECB napumpala v evrski bančni sistem, ni prelila v povečane kredite potrošnikom in podjetjem, pač pa je ostala v obliki depozitov poslovnih bank pri ECB.

Nadaljujte z branjem→

Konkretno danes to ni politični statement, sicer pa.

Odlična izvedba legendarne pesmi Leonarda Cohena.

Bine Kordež

Distribucija dohodkov iz kapitala

V prejšnjih tekstih smo ugotovili, da so v zadnjih dvajsetih letih zaposleni za vloženo delo dobili blizu 80 % skupaj ustvarjene dodane vrednosti, preostalo petino pa kapital, torej nadomestilo za vložena sredstva v gospodarske dejavnosti. Čeprav lahko slednji delež ocenjujemo kot visok, pa podatki kažejo, da je skoraj nujen, če želimo zadržati interes lastnikov premoženj, da jih vlagajo v proizvodnjo, realizirajo dobičke, a tudi prevzemajo tveganja izgube vloženih sredstev. Vlaganja pa so nujna za nadaljnji razvoj, za več delovnih mest in tudi višje zaslužke.

Pogledali smo tudi distribucijo dohodkov od dela (prejemke zaposlenih), kjer prav tako ugotavljamo, da večjih odstopanj od trenutne delitve ne more biti. Vsekakor lahko razpravljamo o relativno visokih (a v Sloveniji vsaj zaenkrat tudi dokaj močno obdavčenih) prejemkih ozkega kroga ljudi, a takšnih je pri nas le nekaj tisoč, torej desetinka odstotka vseh zaposlenih. Ključno je, da tudi omejitev teh prejemkov ne bi imela večjega vpliva na prejemke vse ostale množice zaposlenih, ker so ti pač omejeni z ustvarjeno dodano vrednostjo. Tokrat pa bomo pogledali še, kako je z distribucijo prejemkov iz kapitala.

Nadaljujte z branjem→

Sedanja vlada bo z vsemi ukrepi s fiskalnimi učinki v dveh letih (2020-2021) pridelala dodatnih 8 milijard evrov javnega dolga. Lani je proračunska luknja znašala več kot 3.8 milijard evrov (8.4% BDP), letošnja pa naj bi znašala skoraj 4.2 milijardi evrov (8.6% BDP). To povečanje javnega dolga za kar 17% BDP se seveda sliši kot nepojmljivo. Vendar preden se začnemo populistično zgražati, prej poglejmo, kako velik problem je javni dolg.

Javnost ima, tudi po zaslugi poročanja medijev, običajno izjemno negativen odnos do javnega dolga. Živi v prepričanju, da obstaja absolutna omejitev zneska dolga, ki ga lahko država izda. Če to mejo preseže, bo država bankrotirala. K temu prepričanju sta pred desetletjem izdatno prispevala ekonomista iz Harvarda Carmen Reinhart in Ken Rogoff s kontroverzno znanstveno študijo o tem, da je visoka zadolženost držav lahko prekletstvo, saj naj bi pri dolgu nad 90% BDP gospodarska rast postala celo negativna.

Nadaljujte z branjem→