V blogosferi se je razvila zanimiva konfrontacija (na relaciji Arnaud Bertrand – Brian Berletic) o pomenu najnovejše analize ameriškega (večinoma vojaško strateško profiliranega) think tanka RAND z naslovom “Stabilizing the U.S.–China Rivalry“. 

Betrand ugotavlja, da gre v tem članku za “premik od odvračanja Kitajske k sprejemanju strateške koeksistence” med državama. Berletic pa je nasprotno zelo kritičen do analize in pravi v smislu, da gre bolj za taktični politični manever, s katerim skuša ameriška administracija prek tovrstnih analiz nakazovati deeskalacijo odnosov med državama, da bi zavedla nasprotnika in javnost, v ozadju pa krepi sile za potencialno eskalacijo. Podobno, kot je dve desetletji počela v Ukrajini glede Rusije.

Analiza RAND v duhu deeskalacije odnosov in oblikovanja status quo rešitve predlaga nekaj načel delovanja, ki naj bi se jih držali obe strani:

• Vsaka stran sprejema, da mora biti določen obseg modus vivendi – načina sobivanja – nujni del medsebojnega odnosa.
• Vsaka stran sprejema temeljno politično legitimnost druge.
  Na posameznih področjih, zlasti tam, kjer med stranema obstajajo spori, si vsaka stran prizadeva razviti sklop skupnih pravil, norm, institucij in drugih orodij, ki ustvarjajo trajne pogoje za stabilen modus vivendi znotraj tega področja v določenem obdobju (na primer treh do petih let).
• Vsaka stran izvaja zadržanost pri razvoju zmogljivosti, ki so izrecno namenjene slabitvi odvračalnih in obrambnih sposobnosti druge strani na način, ki bi ustvaril eksistencialno tveganje za njeno domovino.
• Vsaka stran sprejema osnovni seznam značilnosti skupne vizije organizacijskih načel svetovne politike, ki lahko predstavljajo izhodišče za dogovorjeni status quo.
• Vzpostavljeni so mehanizmi in institucije – od dolgoročnih osebnih vezi do fizičnih komunikacijskih kanalov ter dogovorjenih norm in pravil za ravnanje v kriznih ali tveganih situacijah – ki pomagajo zagotavljati omejevalni učinek oziroma funkcijo vračanja v stabilno ravnotežje.

Moje branje analize je nekako vmes med obema pristopoma. Po eni strani analiza kaže na razumno racionalizacijo ameriškega ravnanja glede Kitajske, da ne pride do neposredne eskalacije, na drugi pa Washingtonu seveda ne gre verjeti, da bi nenadoma spremenil svoj politični kurs oziroma se prostovoljno odpovedal svoji vlogi globalnega hegemona in Kitajski omogočil enakovreden status v obvladovanju sveta. Morda se bo Washington navzven potuhnil, toda svoje dominantne pozicije ne bo prepustil vsiljivcu in bo zgolj prilagodil metode delovanja. Eden izmed načinov je nedavna 2-letna kibernetska akcija ameriške NSA do kitajskega National Time Service Center z namenom destabilizacije preciznosti merjenja časa v Kitajski, kar bi lahko vodilo do finančnega kolapsa v Kitajski in do kritične nenatančnosti kitajske vojske (priporočam, da preberete tekst na zgornji povezavi).

Da se ne mučim, sem GPT ustrezno vodil, da napiše daljši kritičen povzetek te analize, in sicer prav v luči te zgornje diskusije. Po nekaj iteracijah je pripravil precej dober povzetek.

Nadaljujte z branjem→

Tale spodnji zapis, ki izhaja iz Bloomberga, načeloma drži. O tem sem se pogovarjal z nekaj direktorji slovenskih podjetij. Kitajska vlada je izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj dizajnirala na način, da morajo kupci natančno dokazovati, kako bodo ti materiali oziroma komponente na njihovi osnovi uporabljeni – v katerih izdelkih, na kakšen način, kdo je končni koristnik teh izdelkov in seveda, kakšne so načrtovane količne odkupa v naslednjih letih. Kitajska vlada, vsaj uradno, želi preprečiti, da bi se ti materiali in komponente na njihovi osnovi lahko uporabili v proizvodnji orožja in, v najnovejši različici, tudi v proizvodnji čipov ter proizvodnji tehnologij za pridobivanje / predelavo redkih zemelj. V teh komponentah delež kitajskih materialov redke zemlje ne sme presegati 0.1 % vrednosti izdelka.

No, “najlepše” je, da se je kitajska vlada tega trika naučila od ZDA, ki so leta 2018 uvedle tehnološke sankcije proti kitajskima tehnološkima velikanoma ZTE in Huaweiju ter od njiju zahtevale natančen opis dizajna njunih izdelkov in njihove uporabe, da bi pobrala njun tehnološki know-how. Bumerang se je vrnil proti njegovemu sprožitelju.

Seveda je vprašanje ali Kitajska na ta način dejansko špijunira za evropskimi, ameriškimi in drugimi proizvajalci ali pa zgolj želi efektivno omejiti razvoj konkurence. Drugo je povsem očitno. Glede prvega pa je vprašanje, ali je sploh relevantno glede na tehnološko prednost kitajskih podjetij pred zahodno konkurenco. Kakšno skrivnost lahko Kitajci izvlečejo od slovenskega Impola ali nemškega Volkswagna, česar Kitajci že ne obvladujejo na višji ravni tehnološke zahtevnosti? Seveda pa ne škodi, če dobijo natančen vpogled v tehnološki dizajn svojih tekmecev.

German companies have started trading industrial secrets in exchange for Chinese rare materials – Bloomberg.

To keep rare earth supplies flowing, German companies are giving China a front-row seat to their industrial blueprints: diagrams, supply chain layouts, customer lists, and even 3-year production forecasts.

All this, just to get a 6-month license for rare earth supplies.

The German government reportedly has no clue what’s being handed over and no real plan to stop it.

Officials literally had to ask German firms what China was collecting and most didn’t even respond.

Smaller manufacturers are already shutting down. Big firms are playing along to survive.

The data covers sectors such as defence contractors, car part suppliers, and precision toolmakers.

Vir: Megatron

Tak približno je, po poročanju Wall Street Journala, zadnji odgovor kitajske vlade Trumpu: bodite prijazni in odpravite VSE omejitve na trgovanje s Kitajsko in na poslovno sodelovanje s kitajskimi podjetji, in potem se bomo začeli pogovarjati z vami. 

Kitajska vlada je po dveh stoletjih ponižanja in po treh desetletjih potrpežljivega in dragega dela na izgradnji ekonomske suverenosti ter potrpežljivem prenašanju ameriških in evropskih žalitev v zadnjih nekaj tednih z dvema potezama naredila konec temu. Najprej z uvedbo izvoznih dovoljenj za izvoz komponent na osnovi redkih zemelj in pred dvema tednoma z zaostritvijo tega ukrepa (tudi na vse tehnologije za predelavo redkih zemelj in na eksteritorialno proizvodnjo izdelkov na osnovi komponent z vsebnostjo kitajskih redkih zemelj) in zdaj še s prepovedjo izvoza komponent za proizvodnjo čipov iz kitajske podružnice Nexperie (po prisilni upravi, ki jo je nizozemska vlada “zaradi nacionalne varnosti” uvedla v matičnem podjetju Nexperie v kitajski lasti).

Kot sem že večkrat pisal, lahko s prvim ukrepom kitajska vlada kadarkoli zapre ameriško ali evropsko avtomobilsko, elektro, vojaško industrijo in globalno proizvodnjo čipov. Vse industrije, ki uporabljajo magnete s primesmi redkih  zemelj, vse industrije, ki vgrajujejo čipe in vse industrije, ki proizvajajo zaslone. Vse, kar mora kitajska vlada narediti, je, da izvozna dovoljenja prekvalificira v izvozne prepovedi in v nekaj tednih do dveh mesecih se zaustavi večina sodobne tehnološke industrijske proizvodnje. Tega se ne da preprečiti, ker ima Kitajska praktično monopol (90 % delež) nad pridobivanjem in predelavo redkih zemelj in nad tehnologijami za njihovo predelavo. Zahodne države bi potrebovale desetletje do dveh potrpežljivega fokusa na pridobivanje in predelavo redkih zemelj ter komponent na njihovi osnovi, da bi ustvarile lastne dobaviteljske verige ter zadostno proiazvodnjo teh materialov in komponent.

Too late.

No, in zavedajoč se tega, je kitajska samozavest v odnosih do zahodnih držav ustrezno porasla. Danes si Kitajska v slogu Tine Turner (po grozljivi življenjski epizodi z nasilnim nekdanjim možem Ikom) lahko privošči, da reče “You better be good to me“. In natanko to je po poročanju Wall Street Journala tudi naredila. Trumpovi administraciji je sporočila, da je njen pogoj za kakršnakoli trgovinska pogajanja z ZDA, da Trumpova adminstracija odpravi VSE omejitve, ki jih je kadarkoli uvedla proti KItajski – od carinskih in tehnoloških do črnih spiskov kitajskih podjetij, s katerimi je prepovedano sodelovati.

Nadaljujte z branjem→

Donaldu Trumpu je treba nekaj priznati. Njegova kšeftarska narava »sklepanja poslov« v lastno korist, z najbolj brezsramnimi cilji in najbolj nizkotnimi metodami, kar si jih lahko zamislite, tudi v njegovem predsedniškem življenju vedno znova daje rezultate. V »mineralnem poslu« z Ukrajino, trgovinskem z EU in Japonsko, finančnem v Natu, vojaškem v Gazi. Vse dokler ni naletel na Kitajsko.

Ko je Trump sprožil trgovinsko vojno, je izhajal iz predpostavke, da imajo ZDA — ker Amerika od Kitajske kupuje bistveno več kot obratno — prevladujočo pogajalsko moč. Vendar je ta predpostavka temeljila na šibkem temelju, da lahko ZDA zlahka nadomestijo vse blago, ki ga kupujejo od Kitajske. Toda pri vrsti ključnih surovin je Kitajska daleč najpomembnejši, pogosto praktično nenadomestljiv dobavitelj. Pri 21 elementih redke zemlje, ki so ključni za proizvodnjo čipov, pametnih telefonov in računalnikov, baterij, vetrnih turbin, LED zaslonov, laserjev, senzorjev in drugih komponent za civilno in vojaško uporabo, ima Kitajska skoraj popolni globalni monopol. V ameriški vojaški lovec F-35 je vgrajenih za več kot 400 kg redkih zemelj.

Toda redke zemlje niso edino kitajsko orožje. Kitajska je edini dobavitelj nekaterih ključnih učinkovin v široko uporabljenih farmacevtskih izdelkih – vključno z antibiotiki in zdravili za težave s srcem, raka in alergije. Okrog 700 zdravil, ki se uporabljajo v ZDA, je odvisnih od sestavin, ki so proizvedene izključno na Kitajskem.

Nadaljujte z branjem→

Belgijski predsednik vlade je, vsaj začasno, preprečil von der Leynovi ukrep de facto zaplembe ruskih monetarnih rezerv, s pomočjo katerih bi Ukrajini odobrili 140 milijard evrov kredita.

Ukrajina naj bi ta dolg po besedah von der Leynove odplačala “po zmagi Ukrajine nad Rusijo” iz naslova reparacij Rusije za vojno škodo, povzročeno Ukrajini. Ta ukrep ima vsaj štiri hakeljce.

Prvič, je v nasprotju z mednarodnim pravom, ki izrecno ščiti monetarne rezerve vseh držav, zaradi česar do takšne de facto zaplembe še nikoli doslej ni prišlo (niti med državami v medsebojni vojni).

Drugič, če bi EU države to naredile, bi razpadlo zaupanje v mednarodni finančni sistem, predvsem pa v evropski, zaradi česar bi druge države začele umikati monetarne rezerve iz Evrope (iz sistema Euroclear v Bruslju). Katera država bi hotela imeti shranjene rezerve v EU, če pa je lahko naslednjič ona tarča zasega sredstev?

Tretjič, če bi Rusija kasneje v arbitražnem postopku zmagala (kar glede na mednarodno pravo bi), bi morale vpletene EU države Rusiji povrniti zaplenjena sredstva (z obrestmi). Belgijski predsednik vlade je zaradi tega zahteval, da vse članice EU “delijo to tveganje” in da ga ne nosi samo Belgija, kjer ima sedež Euroclear. Ker te privolitve drugih članic ni bilo, že napisan sklep Komisije ni bil sprejet, odločanje pa prestavljeno na sejo EU Sveta decembra.

In četrtič, predpostavka, da bo dolg Ukrajine odplačala Rusija “po zmagi Ukrajine nad Rusijo”, je idiotska. Zmagovalci vojne ne plačujejo reparacij. Rusija je v Ukrajini zmagala (in tega nihče ne more preprečiti, ker nima s čim) in bo ona postavljala pogoje.

Torej, belgijski predsednik vlade je, vsaj začasno, državljane članic EU obvaroval pred zvišanjem davkov, ki bi sledili po vojni v Ukrajini, ko Ukrajina ne bo sposobna vrniti dolga in bo breme padlo na evropske davkoplačevalce.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Vsa strategija neoliberalizma in globalizma Zahoda je temeljila na predpostavki, da bodo obvladovanje finančnih trgov, visoke tehnologije in vojaška premoč zagotavljali dolgoročno dominacijo. Če bomo obvladovali vse to, bomo lahko dobili vse ostalo.

Z vzponom Kitajske je padla tehnološka dominacija, z napadom na Rusijo vojaška, izguba finančne dominacije pa logično sledi. Ob tem so se razkrile vse strateške pomanjkljivosti neoliberalnega globalističnega koncepta, o katerem govorim že leta. Skoraj polmilijardni blok, kot je EU, si ne more privoščiti odvisnosti ne le od redkih zemelj, temveč tudi od dobave železa, aluminija, farmacevtskih učinkovin …

Tak blok mora imeti celotne reprodukcijske verige že iz strateških razlogov. To ne pomeni, da mora 100-odstotno pokrivati posamezno področje, vendar zagotovo več kot 50 %. Absurdno je, da imamo na primer v ASML vodilnega svetovnega proizvajalca opreme za izdelavo najzahtevnejših čipov, te čipe pa praktično v celoti uvažamo. Ali ne bi bilo smiselno na osnovi te tehnološke prednosti zgraditi celotne polprevodniške industrije v Evropi? Če je to uspelo manj kot 30-milijonskemu Tajvanu, mar Evropa tega ne bi zmogla? Saj gre za industrijo znanja z visoko dodano vrednostjo in relativno majhno težo surovin, energije in transporta v prodajni ceni.

Nadaljujte z branjem→

Odgovor v  enem stavku: ker so stopile v kitajsko past tako pri redkih zemljah kot tudi farmacevtskih učinkovinah. Te kitajske komponente / surovine nimajo alternative na svetovnem trgu, nihče drug jih ne proizvaja oziroma ne v pomembnem obsegu. V doglednem času nekaj let, ali celo desetletij pri redkih zemljah, ameriška podjetja ne morejo dobiti nadomestnih količin teh izdelkov. Zato bo Trump prvi pomežiknil oziroma je že.

When Trump began his trade war, his starting assumption was that because America buys a lot more from China than the other way around — it was the US that had all the leverage.

That might have been true, if the US could easily replace all the goods that it buys from China. But, for certain key commodities, China is far and away the dominant supplier.

The most obvious category is the rare earths and critical minerals whose export China is now threatening to severely restrict. Anyone who follows the trade tussle between Washington and Beijing could see that punch coming from a mile off. Last August, I wrote a column headlined, “China has laid a rare earths trap for the west”. Now that trap has been sprung.

The US knows that if these new restrictions come into force in December, as China is threatening, it will not be long before some American production lines grind to a halt.

Nadaljujte z branjem→

China’s Rare Earth Refining at 5N (99.999%) Purity Is the Moat the U.S. Can’t Cross

By any strategic measure, China’s grip on the rare earth supply chain is not just dominant—it’s nearly unassailable. With 83% of global rare earth refining capacity and 92% of the world’s magnet production, Beijing has built a fortress around one of the most critical inputs to modern technology. But it’s not just the volume—it’s the purity that defines the moat.

China is the only country that achieves 5N purity (99.999%) in rare earth refining. This ultra-high standard is not a luxury—it’s a necessity for the semiconductor and precision tool industries. At 3N or 4N purity, rare earth oxides may suffice for wind turbines or electric vehicles. But in the world of AI chips, EUV lithography, and atomic-scale etching, even trace impurities can sabotage performance, reliability, and yield.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

Medtem ko je Nemčija mislila, da bo Rusiji zadala strateški poraz, so ZDA na koncu zadale strateški poraz Nemčiji s tem, ko so ustvarile okoliščine, v katerih je gospodarstvo njenega edinega zahodnega tekmeca kolapsiralo.

Poland’s role in providing more US LNG to Central & Eastern Europe is expected to erode Germany’s influence in this region and accelerate Poland’s revival of its lost Great Power status.

The European Council decreed that the import of Russian gas will be banned across the bloc next year, but with varying lengths of grace periods for countries with short- and long-term contracts, the longest of which will last till 1 January 2028. The Council earlier admitted that pipeline gas and LNG combined accounted for a little less than a fifth of the bloc’s imports last year. It should also be mentioned that the EU continues to import Russian oil too, including indirectly, which has proven to be similarly scandalous.

Nevertheless, the EU’s plans to phase out the remaining fifth of its gas imports from Russia will further enfeeble its economy by leading to their replacement with more expensive US LNG, which will predictably result in the costs being passed down to consumers. This was entirely predictable too since the EU agreed to purchase $750 billion in US energy by 2028 per the terms of their lopsided trade deal from last summer that was assessed here as having turned the EU into the US’ largest-ever vassal state.

Nadaljujte z branjem→