Selektivno spuščanje ladij skozi Hormuško ožino ima tri ključne vidike:

1. Gre za inovativen pristop Irana k poplačilu vojne škode v času te vojne. Način, s katerim bi se lahko strinjale tudi ZDA in zalivske države, saj je sicer Iran zahteval plačilo vojne škode neposredno od njih. Za zalivske države je to tudi neprimerno boljši “deal” kot Trumpov predlog (kolikor je verjeti medijskim zapisom, naj bi Trump od zalivskih držav zahteval plačilo 5,000 milijard $, da nadaljuje vojno z Iranom in 2,500 milijard $, da preneha z vojno).
2. Gre za potencialno zelo velike (in permanentne) fiskalne prihodke iranske države. Ob pristojbini 2 mio $ za ladjo in 120 ladij dnevno, to pomeni 280 mio $ dnevnih prilivov za Iran, na letni ravni pa 87.5 milijard $. Glede na to, da nekatere večje ladje plačujejo tudi po 4 mio $ za prehod, lahko računamo, da bo povprečna pristojbina za ladjo okrog 3 mio $. Kar pomeni 360 mio $ dnevno za iranski proračun oziroma dobrih 131 milijard $ letno.
3. Trump je s svojim napadom (in ameriškim porazom) – ob odpravi sankcij na izvoz nafte – Iranu omogočil lepe fiksne zaslužke od nafte, kar bo sčasoma kompenziralo izgube Irana zaradi 47 let ilegalnih ameriških (in evropskih) sankcij proti Iranu. Namreč, večina zgodnjih sankcij je bila unilateralna (predvsem ZDA), ne pa multilateralna prek Varnostnega sveta OZN; kasneje (od 2006) pa so nekatere sankcije dobile podporo OZN, vendar le za jedrski program.

Še to:

Ta iranska pristojbina ne bo imela bistvenga vpliva na ceno nafte. Če predpostavimo, da gre za tipično VLCC ladjo z 2 milijonoma sodčkov tovora (tipična velikost tankerjev, ki plujejo skozi Hormuško ožino) in da se strošek popolnoma prenese na ceno nafte (kar je realistično v transportnih stroških), bi pri pristojbini 2 mio $ na ladjo to pomenilo dodaten 1 $ na sodček. Pri 3 mio $ na ladjo pa dodatnih 1.5 $ na sodček.

So after complete obliteration of Iran and its military capabilities, USA and Israel have achieved the following:

1. Iran’s regime is still in place and is more hardline than it ever was before
2. Iran is selling more oil and at $100
3. Oil sanctions are no longer effective
4. Middle Eastern economies have been devastated and oil infrastructure damaged with medium term consequences
5. Israel is being pounded from three directions with considerable damage that has been suppressed by force
6. S. navy has run away from the Persian Gulf
7. Oil prices doubled.
8. Iran now controls 20% of world oil flows which may increase to 30% if Iran decides to close shipping in the Red Sea. (through Houthis)
9. Strait of Hormuz will remain under Iran’s control for foreseeable future.
10. Iran is likely to get out of NPT and develop nuclear weapons.
11. Trump has done so well in the war that he is likely to lose midterms.
12. Netanyahu who used to shamelessly roam around has been mostly in hiding
13. S. bases in the Gulf have been obliterated and Iran says U.S. must leave Middle East now
14. The world is likely to experience inflation and low economic growth in the next year.
15. The entire world opinion has changed in favour of Iran.
16. NATO and European allies have refused to participate in the war.

Thank you for your attention to the matter.

Dvomim sicer, da lahko Trump in Amerika kar tako požreta ta zgodovinski poraz v Iranu in ranjen ponos. Dvomim, da Američani ne bodo poiskusili vsaj enkrat s (slabo pripravljeno) polovično invazijo na orok Khrag in Hormuško obalo. Če ne bodo, pa bodo naredili vse, da do dokončnega slovesa zmobardirajo večji del iranske industrije, infrastrukture (energetske, vodne in komunalne) in vojaških objektov. Vmes pa še na stotine šol in bolnišnic. To je v njihovi naravi. In ta je slaba, zelo slaba.

Zanimiva teorija. In ni zabavna.

Tam pri Pax Juadaici sem ga izgubil. Ni dobre teorije, da bi nacija z 8 milijoni ljudi lahko premagala združene sile Irana, Rusije in Kitajske in nato zavladala svetu z digitalnim nadzorom (čeprav glede slednjega – digitalnega nadzora – nisem prepričan). Ključno vprašanje je, od kod se je vzel ta višješolski profesor Jiang in za koga dela.

(Prevedeno s pomočjo UI)

Je profesor Jiang prerok, glasnik Kitajske komunistične partije (KKP), ki je dobil navodila, ali najbolj kozmično srečen prevarant, ki je še živ? Preberite njegov eshatološki načrt, kako se bo sedanji svetovni red končal v naslednjih dveh do štirih letih – šest napovedi je že potrjenih, trinajst pa jih še čaka na vrsto –, nato pa glasujte za vsak domino na SimulationTerminal. Zaslon za nalaganje je izginil. Simulacija je v živo.

Človek, o katerem nihče ni slišal

Pred osemnajstimi meseci nihče ni slišal za Jiang Xueqina. Bil je profesor zgodovine na srednji šoli v Pekingu, ki je na tabli snemal predavanja za najstnike, ki so verjetno raje bili nekje drugje. Potem se je začela vojna in nenadoma je ta človek – z diplomo iz angleške književnosti, ki po nobeni institucionalni definiciji besede ni bil profesor, izgnan iz Kitajske leta 2002 zaradi neustreznega novinarstva in nekako spet sprejet nazaj brez pojasnila – se je pojavil pri Tuckerju Carlsonu, v oddaji Breaking Points, v vseh algoritmih hkrati, iz nikoder se je pojavilo dva milijona naročnikov, medijski aparat, ki se ni ustavil, da bi vprašal, kdo ga je spet spustil skozi vrata, pa ga je poimenoval »kitajski Nostradamus«.

Napovedal je Trumpov povratek. Napovedal je vojno z Iranom. Napovedal je, da bo JD Vance kandidat za podpredsednika maja 2024, mesece pred uradno napovedjo. Napovedal je natančno retorično okvirjanje, ki ga bo Trump uporabil za utemeljitev vojne, besedo za besedo, leto preden ga je Trump izrekel na televiziji. Ali je Jiang neodvisni teoretik, ki bere zgodovino bolje kot vsi ostali, ali pa je zelo dobro pozicioniran glasnik, ki prinaša scenarij zahodnemu občinstvu, pripravljenemu na njegov sprejem, ostaja najbolj zanimivo vprašanje, ki ga nihče v njegovem komentarju ne zastavlja. Obe možnosti sta na mizi. Nobena ni utolažljiva.

To, kar zdaj opisuje, je večje od vojne z Iranom in ima ime. Konec sveta

Nadaljujte z branjem→

Res dobra poanta spodaj. Če bi bile nemške vetrnice ali španske sončnice tako izjemna naložba, bi Amerika obe državi že zdavnaj napadla. Tako pa napada večinoma države z nafto. Kaj je tako zelo narobe vetrnicami in sončnicami?

Tale spodnja zgodovinska paralela med lahkotnostjo nemškega napada na Francijo avgusta 1914 in Trumpovim “vikend napadom” nas Iran je fenomenalna. V to kategorijo spada tudi Napoleonov napad na Rusiho sto let pred tem ali britanski poskus zavzetja polotoka Gallipoli ob turški ožini Daedanele. Gre za napad iz objestnosti, kjer napadalec nima plana B, ker je bil tako zaverovan v svojo zmago. Nakar je šlo vse narobe in vodilo v zgodovinsko katastrofo.

There are many historical parallels to be drawn with Epic Fury. The most telling, to me, is with the beginning of the First World War. Both conflicts began with what looked like a brilliant plan. The US and Israel aimed to decapitate the Iranian regime on day one of the war. Germany’s strategy was to secure a rapid victory in France. It was devised by Field Marshal Alfred von Schlieffen eight years previously, and rather than attacking France directly from the Franco-German border, where it had strong fortifications, the Germans would go through Belgium and Luxembourg and encircle Paris in a spiral-like movement. Speed was of the essence back then, just as it is today.

It is hard to imagine today the degree of optimism everybody had about the war when Helmuth von Moltke, the German military commander, executed a version of the Schlieffen plan. Kaiser Wilhelm II told his soldiers: “You will be home before the leaves fall from the trees.” Young men left their jobs to go to the front. Older men, like the German sociologist Max Weber, lamented their inability to fight. In Britain, too, the general expectation was that the war would be “over by Christmas”. Trump predicted that the Iran war would last four to five weeks. We are now in week five.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji graf, ki so ga pripravili v Morgan Stanley in ki ga je objavil Bloomberg, ilustrira kontroverzno situacijo na trgu nafte. Bela krivulja predstavlja današnje stanje krivulje terminske cene Brent nafte: cene v bližnjem roku se vzpenjajo proti 110–116 dolarjev za sodček, nato pa strmo padajo proti 70–80 dolarjem v letih 2028–2030. Modra krivulja izpred meseca dni je bila precej nižja in precej manj strma. To je vizualni prikaz učinka t.i. backwardation. To pomeni, da trg plačuje visoko premijo za takojšnjo nafto, medtem ko verjame, da se bo čez čas vse umirilo. V normalnih razmerah je krivulja contango (cene rastejo z rokom – prihodnje cene so višje). Backwardation pa pomeni obratno: trg pričakuje, da bo nafta zdaj dražja kot kasneje. V tem grafu je backwardation zelo strm, kar je signal velike kratkoročne panike zaradi motnje v dobavi. Trg pravi: „zdaj je nafte premalo, zato plačujemo premijo za takojšnjo dostavo“.

Nadaljujte z branjem→

Destrukciji ponudbe (primanjkljaj 15-20 % svetovne ponudbe nafte) bo sledila tudi destrukcija povpraševanja. Drugače ne gre.

Seveda, če bo Hormuška ožina ostala zaprta oziroma če bo prišlo do fizičnega uničenja naftne infrastrukture v Zalivu.

Prepis nekaterih delov pogovora:

Then I think all that’s left for us to think about is how far the desperation of the United States will take it, because it can’t tolerate a defeat. And in this way, I think it’s really quite similar to the almost by now absurd hysteria of the Europeans vis-à-vis Russia. Not because they have a chance to defeat Russia — they don’t — but because the thought of a defeat of Europe by Russia frightens them to such a point.

By them, I mean the leaders of the countries. Their careers would be over, their political life, history would be kind of erased. The whole world would see the kind of slavish subordination Europe accepted after World War II. Perhaps it had no choice, but in any case, it accepted it. And this is the end of that process — the United States throwing them under the bus because it has its own problems.

Nadaljujte z branjem→