The Economist prinaša trezen pogled na napovedano cenovno kapico na rusko nafto, ki naj bi začela veljati 5. decembra letos. Naj osvežim spomin: dizajn cenovne kapice predvideva, da zahodna podjetja ne bi smela zavarovati, prevažati ali trgovati z rusko nafto, katere cena bi bila višja od postavljene cenovne kapice. S tem naj bi te sankcije dosegle dvojni učinek: prvič, zmanjšale ruske fiskalne prihodke (ki delujejo v obliki izvozne carine na izvoz nafte in plina) in s tem možnost financiranja ruske agresije v Ukrajini; in drugič, znižale cene nafte za zahodne države.

No, kot običajno dobre namene in politike prizemlji realna ekonomika. Problem cenovne kapice na rusko nafto je v tem, da ukrep, kot se trenutno kuha, ne more biti učinkovit. Iz večih razlogov. Prvič, ker naj bi bila cenovna kapica uveljavljena na ravni med 60 in 70 $/sodček, kar je bistveno višje od mejnih proizvodnih stroškov ruske nafte (v razponu med 20 in 40 $/sodček), in ki je višja od povprečne cene, ki jo je ruska nafta (Ural) dosegala v obdobju 2014-2020 ter približno na ravni letošnjih cen ruske nafte (glejte sliko spodaj).

Vir: Bloomberg

Nadaljujte z branjem→

Ne morem si pomagati, zaljubljen sem v to muziko. Samo še April skies, Psychocandy, Some candy talking, Reverence in Mood rider bi dodal k temu perfektnemu izboru.

Percepcija tragedije neke generacije, ki je odraščala v 1990-ih

Koncertna izvedba, skoraj 4 desetletja po nastanku pesmi. Intravenozno.

Ne poslušat tega, ne bo vam všeč, he he. Genialna muzika

Tri dejstva, zakaj cenovni kapici na plin in nafto morata biti brezzobi in zakaj ne cenovni kapici in ne popolni embargo na ruski izvoz česarkoli ne morejo ne zaustaviti ruske agresije v Ukrajini in ne Rusije pregnati iz zasedenih ozemelj. Prosto po Javieru Blasu, ki je v Bloombergu prišel še najbližje bistvu.

Prvič, nizko cenovno kapico na ruski plin si želijo države, ki nimajo fiskalne kapacitete, da bi subvencionirale industrijska podjetja s pokrivanjem razlike med svetovno ceno in domačo kapico in da bi pokrile izgube trgovcev. Za visoko cenovno kapico, tako visoko, da sploh ne bi mogla biti uveljavljena, se zavzemajo države, ki se bojijo, da bi ob prenizki cenovni kapici usahnili dotok plina in ki imajo hkrati dovolj fiskalne kapacitete, da si lahko privoščijo subvencioniranje podjetij in bail-out trgovcev. In ker so slednje države politično močnejše, nizka cenovna kapica ne more dobiti podpore (zato predlog EK glede kapice pri 275 €/MWh). Edini način, da bi nizka cenovna kapica lahko bila uveljavljena, je, če bi na ravni EU združili fiskalne moči, tega pa fiskalno močne države iz druge skupine nočejo. Konec zgodbe.

Nadaljujte z branjem→

Se še kdo spomni Stone Roses? To ploščo sem kupil leta 1990, ko so v Napredku Domžale v prvem nadstropju še imeli prodajalno plošč. No, tako kot na Napredek Domžale in njegovo prodajalno plošč kot tudi na Stone Roses je ostal samo spomin. Njihova druga plošča Second coming je bila flop, nato so razpadli, se čez desetletje spet zbrali, naredili turnejo in nekaj komadov ter spet razpadli. Ampak s prvo ploščo, ki je kombinacija alter rocka, psihedeličnega rocka in elektronske plesne glasbe, so naredili pravo malo revolucijo – nastala je manchesterska scena. Inspirirali so cel kup bandov, med njimi na žalost tudi nagravžne Oasis in Blur.

“… ZDA podpirajo Ukrajino pri vodenju hibridne vojne proti Rusiji … Namen je prizadeti Rusijo, držati nazaj Evropo, ugrabiti ‘zaveznike’ in ogroziti Kitajsko.” (Lyle Goldstein)

“Vojna v Ukrajini nikoli ni bila samo zaradi Ukrajine. Vedno je bila “večja od Ukrajine” in za apiracije ZDA, ki so večje od Ukrajine in “v mnogih pogledih večje od Rusije.” Ukrajina je mesto, kjer je Rusija potegnila črto v enopolarnem svetu, ki ga vodijo ZDA, in kjer so se ZDA odločile, da bodo bojevale bitko za hegemonijo. Ta bitka se sicer zdaj močno nanaša na Rusijo, dolgoročno pa na Kitajsko, ki je “najobsežnejši in resen izziv” hegemoniji ZDA.”

In his March 21 press briefing, State Department spokesman Ned Price told the gathered reporters that “President Zelenskyy has also made it very clear that he is open to a diplomatic solution that does not compromise the core principles at the heart of the Kremlin’s war against Ukraine.” A reporter asked Price, “What are you saying about your support for a negotiated settlement à la Zelenskyy, but on whose principles?” In what still may be the most remarkable statement of the war, Price responded, “this is a war that is in many ways bigger than Russia, it’s bigger than Ukraine.”

Nadaljujte z branjem→

Novi The Economist prinaša tudi osvežen globalni strateški pogled na posledice sedanje geopolitične vojne. Ugotavlja to, na kar opozarjajo tisti, ki niso zaslepljeni z lastno ideologijo ali iz medijev inputiranim (bolje: amputiranim) pogledom na svet, ampak razmišljajo s svojo glavo: iz obeh velikih geopolitičnih vojn sedanjega trenutka bo kot luzer izšla Evropa. Prvič, sicer lepo in prav, da Evropa moralno in vojaško podpira Ukrajino ob tej ruski agresiji, toda iz te proxy vojne med Rusijo in ZDA, ki se odvija na ukrajinskih tleh, bo dolgoročno kot poraženec izšla Evropa. Zaradi visokih cen energentov bodo energetsko intenzivna podjetja svojo proizvodnjo premaknila v smeri ugodnejših cen energije in ob velikem trgu še dodatnih drugih spodbud (v Kitajsko in ZDA).Evropa se bo deindustrializirala in začela tako tehnološko kot gospodarsko zaostajati. Ob negativni demografiji bo na udaru model evropske socialne države.

In drugič, tudi iz trgovinske in tehnološke vojne, ki so jo proti Kitajski sprožile ZDA, bo spet dolgoročno kot poraženec izšla Evropa, ki vztraja pri pravilih WTO. S kršenjem slednjih ZDA nimajo težav. ZDA so zastavile izjemno protekcionistično zastavljene ukrepe proti Kitajski, ki pa prizadenejo predvsem evropske države. In sicer tako prepoved izvoza čipov, in še bolj opreme za proizvodnjo čipov, kot nekaj-sto-milijardne subvencije za začetek proizvodnje tehnoloških izdelkov (čipov) in energetske opreme (od solarjev, baterij do e-avtov) v ZDA. Mnoga evropska podjetja svojo proizvodnjo baterij že prenašajo v ZDA.

V The Economistu sicer apelirajo na bolj uravnotežen strateški pogled ZDA, in sicer da ZDA ne bi smele imeti strateškega interesa za črpanje evropskih naložb in da bi tudi evropska podjetja morala biti upravičena do ameriških energetskih subvencij. V članku je sicer veliko bullshittinga in apeliranja na obojestransko koristnost evroatlantskega zavezništva, ki pa je seveda brezpredmetno, saj gre v konkretnem primeru obeh geopolitičnih vojn izključno za soliranje ZDA in za izključno zasledovanje zgolj lastnega geopolitičnega in ekonomskega interesa. Evropa je tukaj zgolj v funkciji statista, ali če hočete – koristnega idiota. ZDA pobirajo vse koristi – tako v tej vojni v Ukrajini (z izvozom energentov v Evropo in deindustrializacijo Evrope) kot v vojni s Kitajsko, kjer bodo ZDA z nedovoljenimi subvencijami počrpale investicije perspektivnih evropskih podjetij.

Nadaljujte z branjem→