Dober komentar Wolfganga Munchaua o smešnosti argumentov ameriških ekonomistov, da vloga dolarja v nastajajočem multipolarnem svetu ni ogrožena, ker ima Kitajska presežek z trgovinski bilanci. Vendar: bolj kot ZDA uporablja svojo valuto kot orožje v obliki finančnih sankcij, večja je verjetnost, da bo izgubila status svetovne valute. Kateri tuji (nacionalni) premoženjski sklad, zunaj držav Nata, bi še vedno želel imeti velik delež premoženja shranjen v ameriških obvweznicah, če pa je potencialna razlastitev le še ene ameriške volitve proč? ZDA s svojo agresivnostjo pospešeno izpodkopavajo položaj dolarja.

We note a lot of gloating from some US academics, who are telling us that, no, the global role of the dollar is not falling. And, no, there is no de-globalisation. The gloat is about comments from the Brazilian president, Luiz Inácio Lula da Silva, who said

“Why should every country have to be tied to the dollar for trade?… Who decided the dollar would be the (world’s) currency?”

Most of this gloating comes in the form of the straw man variety of arguments: China is running massive current account surpluses, which force them to invest their surplus in a foreign currency. Our all-time favourite is the assertion that there is no evidence of de-globalisation in the trade data. This falls into the category of Berlusconi economics. There can be no recession because the restaurants are full.

We understand the reasons why the dollar has emerged as the world’s largest currency. We also understand that this has nothing to do with the denomination of prices. Even if the oil industry were to start using the euro as the denominator, it would not make a difference. Lula has got that part wrong. But he still has a point.

Nadaljujte z branjem→

Kadar mediji, ki igrajo po notah ameriških obveščevalnih služb, pospešijo z objavami neoptimističnih komentarjev glede možnosti uspeha tako dolgo najavljane ukrajinske protiofenzive, obstajata samo dve možnosti: (1) da servirajo lažne informacije z namenom manipulacije nasprotnika ali (2) da pripravljajo teren za politiko, da lažje skomunicira neuspeh kot uspeh. Prva možnost je glede na rusko penetracijo ameriških obveščevalnih služb malo verjetna. Druga možnost bistveno bolj. Neuspeh ukrajinske protiofenzive in neuspeh zahodnih držav, ki so ustvarjala prevelika pričakovanja v javnosti. Glede na to, kako se je ukrajinska vojska zdesetkala v bitki za dokaj nepomembni Bakhmut in ko ni dobila ni “p” od pričakovane vojaške opreme (letala, raketni sistemi dolgega dometa, tanki, rakete in granate za artilerijo), sta njen preboj prek Dnjepra in na močno fortificirani fronti na jugu ter zavzetje Krima seveda na ravni znanstvene fantastike.

Zato je razumljivo, da poskuša ameriška uradna politika prek medijev zmanjšati pretirana pričakovanja, da bo javnost lažje sprejela novo realnost in se sprijaznila s tem, kar bo predstavljeno kot ukrajinski uspeh: premirje in pogajanja o končanju vojne. V ZDA so volitve čez leto in pol, na katerih grozi, da bodo republikanci ponovno prevzeli vse vzvode oblasti in demokrati nujno potrebujejo bodisi dobre novice ali pravočasni izstop iz dolgotrajne neuspešne vojne.

V tej luči je treba gledati zadnje objave v največjih ameriških medijih, ki so blizu uradnemu Washingtonu (New York Times, Washington Post, Politico itd.). Spodaj je primer dveh komentarjev, ki pripravljata teren.

Nadaljujte z branjem→

Finančna ministrica ZDA Janet Yellen je morda prejšnji teden res hotela pomiriti nekatere glede povečanih tveganj vojne med ZDA un Kitajsko. Vendar se ji ni najbolj posrečilo. Po vsem poskusu pomirjujočega tona je izrekla dva ključna stavka, s katerima je določila mirovne pogoje, pod katerimi bo ddovolila Kitajski, da se še naprej razvija. Prvi:

“China’s economic growth need not be incompatible with U.S. economic leadership.” 

Če prevedemo, Kitajska se lahko gospodarsko razvoja in raste, dokler ne ogrozi ameriške gospodarske dominacije. Toda Kitajska je to že zdavnaj naredila. Je daleč največja gospodarska velesila, merjena po obsegu BDP, je absolutno največja trgovinska velesila, za večino držav je Kitajska največji trgovinski partner, Kitajska je tehnološko prehitela ZDA na mnogih področjih, je prva velesila glede sodobnih zelenih tehnologij (proizvodnja solarnih panelov, proizvodnja baterij, proizvodnja električnih avtomobilov itd.) in ima monopol nad vsemi ključnimi inputi za zelene tehnologije (od litija do redke zemlje, prek Rusije pa tudi kobalta, mangana itd.), tudi glede aplikacij umetne inteligence Kitajska prevzema vodstvo. Torej, kako naj Kitajska ne bi ogrozila ameriške gospodarske dominacije?

Nadaljujte z branjem→

Ni kaj dodati k temu mnenju Wolfganga Munchaua. Kitajska ni Rusija, evropsko gospodarstvo je bistveno preveč prepleteno s kitajskim in Kitajska ima skorajda popolni monopol nad nekaterimi ključnimi inputi (litij, redka zemlja), ki so ključni za zeleno tehnološko transformacijo. V takšni morebitni debati bo zmagal interes gospodarstva in ne mnenje proameriških političnih adolescentov. Tukaj so mnenja Scholza in Melonijeve popolnoma usklajena z Macronom, ki je to prvič glasno povedal (in razburil nekatere).

Emmanuel Macron’s endorsement of a close industrial relationship with China shocked many commentators in the UK and the US, but only very few people in western Europe. It is one of the few issues on which the German chancellor Olaf Scholz agrees with Macron. The French disagree with their president’s pension reforms, not his foreign policy. Giorgia Meloni, the Italian prime minister, is no friend of Macron either, but she is in the same camp as him on China. China is a big investor in Italy.

Just look at EU-China relations from the position of European industrial companies. In the space of only a few years, they lost the UK as a privileged trading partner. They lost Russia. They cannot afford to lose China as well. East Europe has different priorities, for sure. The war in Ukraine has brought eastern European politicians a media presence they were denied previously. They are the strongest Atlanticists in the EU. But it would be a mistake to think that they speak for the EU. They just happen to be aligned with the UK’s position on many issues.

The concrete question the EU will soon face is whether to follow the US, on which it depends for its security, into a confrontational position with China – or whether to strive to become more independent of the US, with all the consequences that such a step would imply. I recall it was already the big question when the euro was launched in 1999. Many of us were asking at the time whether the EU should develop the euro into a geopolitical instrument as an alternative to the US dollar.

Nadaljujte z branjem→

V sosednjem članku je citirana izjava iz govora predsednice ECB Christine Lagarde na zasedanju washingtonskih institucij IMF in Svetovne banke pred enim tednom. Lagardova pripoznava konec enopolarnega sveta pod ameriško hegemonijo “rules based” svetovnega reda in njegovo evolucijo v multipolarni svet. Že samo uradno priznanje tega dejstva je velik korak naprej, vendar pa Lagardova v isti sapi (še vedno) dvomi, da je konec tudi hegemoniji dolarja in da bi zahodne države za ohranitev statusa morale povečati medsebojno soodvisnost in sodelovanje. Ameriška finančna ministrica Janet Yellen pa je na istem zasedanju celo povedala, da je za ohranitev “strateškega položaja” in ameriških vrednot smiselno utrpeti nekaj gospodarske škode.

No, problem kolektivnega Zahoda in njegovih posamičnih članic je najbolje ilustriran v spodnji sliki, ki kaže kumulativno gospodarsko rast držav v obdobju zadnjih 20 let (2000-2020). Kot lahko vidite, so v tem obdobju države BRICS (kot steber novega svetovnega pola) zrasle dramatično bolj od zahodnih držav – Kitajska za 1,266%, Rusija za 466%, Indija za 440%, Brazilija za 316%, Južna Afrika za 200%. Tehtano povprečje rasti držav BRICS (uteži so deleži v skupnem BDP) v zadnjih dveh desetletjih znaša 926%. Med zahodnimi velikimi državami so najbolj zrasle ZDA – za 109%, kar je 12-krat manj od Kitajske in 9-krat manj od povprečja BRICS! 20-letna kumulativna rast Nemčija, Francije in Italije se giblje v razponu samo 60 do 80% (kar je 10 do 15-krat manj od povprečja BRICS!). Japonska je zrasla samo za 6% (kumulativno v 20 letih)!

Le kako si zahodne države obetajo ohranitev svoje vodilne moči v svetu, če pa na letni ravni tudi v zadnjem desetletju rastejo 5 do 7-krat počasneje od držav BRICS? Politična slika sveta bo slejkoprej zavzela sliko porazdelitve gospodarske moči. Lahko si zatiskate oči, ampak to se be neminovno zgodilo.

Nadaljujte z branjem→

Dogajanje na bojišču, nesposobnost ukrajinske vojske, da bi začela z resno protiofenzivo in serija člankov v velikih zahodnih medijih o tem kaže na to, da se pripravlja medijski teren za ukrajinski poraz in priznanje, da je potrebno začeti z mirovnimi pogajanji brez “jokerja” ukrajinske zmage. Članek v Politicu opisuje nezadovoljstvo Ukrajincev nad nezmanjšano stopnjo korupcije in z načinom, kako avtoritativno predsednik Zelenski vodi državo. In navaja sentiment med ljudmi, ki si želijo novega Majdana, torej spremembe na oblasti.

“Of course, we need to support the government, and we need to remain united,” said Mykola Knyazhytsky, an opposition lawmaker from the western city of Lviv. “But I worry about the future of democracy in my country. Even in wartime, there must be political opposition, the democratic process must continue, there must be parliamentary oversight,” he said.

Like others, Knyazhytsky noted that Zelenskyy’s taking advantage of presidential wartime authority and martial law to grab more power, to control the television media, to sideline parliament and to disregard legislative oversight on how government funds are being disbursed — and to whom — and whether its beneficiaries are business allies of the Ukrainian president or companies tied to members of his ruling party.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinski general Krivonos: “Mesoreznica. Rusi so vanjo poslali plačane kriminalce in neozdravljivo bolne, mi pa naše najboljše vojake.”

Nadaljujte z branjem→

Ne, za premiera res ni dobro, da ne ve za »pet črnih mesecev«, zlasti ne za premiera, ki je novi obraz in ki vodi stranko novih obrazov – novi obraz namreč nikoli nima ravno lojalne volilne baze. Ne poznajo se. Nimajo skupne zgodovine, skupne preteklosti. Ni jih zbližal skupni boj. Volivci novega obraza so labilni, nezanesljivi, provizorični, priložnostni – niso njegovi feni. Vanj emocionalno niso praktično ničesar investirali. Takoj se lahko splašijo. Takoj lahko pobegnejo. In prebegnejo. Že ob prvem nezadovoljstvu. Ob prvem ogorčenju. Ob prvem zdrsu. Ob prvem razočaranju. Vseeno jim je zanj.

Nadaljujte z branjem→