Ne, za premiera res ni dobro, da ne ve za »pet črnih mesecev«, zlasti ne za premiera, ki je novi obraz in ki vodi stranko novih obrazov – novi obraz namreč nikoli nima ravno lojalne volilne baze. Ne poznajo se. Nimajo skupne zgodovine, skupne preteklosti. Ni jih zbližal skupni boj. Volivci novega obraza so labilni, nezanesljivi, provizorični, priložnostni – niso njegovi feni. Vanj emocionalno niso praktično ničesar investirali. Takoj se lahko splašijo. Takoj lahko pobegnejo. In prebegnejo. Že ob prvem nezadovoljstvu. Ob prvem ogorčenju. Ob prvem zdrsu. Ob prvem razočaranju. Vseeno jim je zanj.

A to, da Golob ni vedel za slovenski sindrom »petih črnih mesecev«, ne preseneča – Golob ne prihaja iz politike, temveč iz gospodarstva. Prej ni bil dolgoletni predsednik te ali one stranke ali minister, temveč direktor. Zato tudi misli, da je država kot podjetje. In da lahko državo vodiš kot podjetje. Toda to je le star neoliberalni trik. In slovenski direktorji in podjetniki – itak feni privatizacije, vitke države, nizkih davkov – so prežeti z neoliberalnimi puhlicami, zato ne preseneča, da se zdaj, ko Golobu ne gre, serijsko javljajo. Ne vedo več, kaj bi s svojo genialno podjetnostjo, pa bi vodili državo, ampak mimogrede – hkrati bi še naprej vodili svoja podjetja. Vodenje države ti itak vzame le uro ali dve na dan. Nič več. Slovenija je malce večje podjetje. Vsak, ki je vodil malce večje podjetje, lahko postane slovenski premier. Vse mu je jasno.

Tudi Golob je očitno mislil, da je Slovenija kot malce večje podjetje – in da jo je mogoče voditi kot malce večje podjetje.

V resnici je ravno nasprotno: država ni podjetje. In države ne moreš voditi kot podjetje. Če si direktor podjetja, lahko odpustiš polovico delavcev, podjetje lahko preseliš v tujino, lahko se noč in dan delaš, da ti je vse jasno, mirno lahko nižaš stroške in vseeno ti je, kako živijo tvoji delavci, kaj hočejo, o čem razmišljajo in sanjajo, kakšne so njihove afinitete in preference. Ko postaneš slovenski premier, je vse drugače: volivcev ne moreš odpuščati, Slovenije ne moreš preseliti v tujino (na Madžarsko, heh), stroškov ne moreš nižati in ne more ti biti vseeno, kako živijo ljudje, kaj hočejo, o čem razmišljajo in sanjajo, kakšne so njihove afinitete in preference. Če si premier, se ne smeš obnašati kot direktor podjetja – če se obnašaš kot direktor podjetja, potem avtomatično nasankajo tisti spodaj, ki začnejo vstajati. In kmalu imaš polne ulice in trge. Še toliko bolj, ko se vse iz dneva v dan le draži, draži in draži. In ko imajo ljudje občutek, da so iz dneva v dan čedalje revnejši.

Vir: Marcel Štefančič Jr., Mladina