Spodaj je dober komentar, ki podaja “indijski pogled” na vojno v Ukrajini in ki je karakterističen za države “tretjega sveta” (torej za veliko večino držav sveta). In ta “nezahodni” pogled je na eni strani kritičen do hipokrizije zahodnih držav, na drugi strani pa izjemno pragmatičen. Za nezahodne države je vojna v Ukrajini le še ena inštalirana vojna, ki jih ZDA serijsko proizvajajo, da lahko obvladujejo svet. Nezahodne države so, kadar same niso bile žrtev ameriške agresije, zgolj stale ob strani, da ne bi še njih doletela ameriška agresija v obliki sankcij. Toda v primeru vojne v Ukrajini nezahodne države niso ostale pasivne, pač pa so se aktivno priključile Rusiji, čeprav je agresor.

Zakaj? Ker se jim splača. Z vojno v Ukrajini so močno pridobile. Po eni strani lahko zdaj pridejo ceneje do energentov, na drugi strani pa pridobijo z nadomeščanjem zahodnega izvoza v Rusijo, ki je izpadel zaradi sankcij. Hkrati pa imajo zaščito v podobi zveze med Rusijo in Kitajsko, ki sta tako vojaško kot ekonomsko močnejši od kolektivnega Zahoda. Imajo garancijo, da bodo od Rusije dobile energente in pšenico, od Kitajske pa investicije v njihove izvozne sektorje. Zahod jim tega doslej ni zagotavljal. Torej v tehtanju med tem, ali naj sledijo ameriško-vodenim sankcijam proti Rusiji ali pa ostanejo pragmatično nevtralne in pridobivajo s trgovino z Rusijo, so se nezahodne države odločile za ekonomsko superiorno varianto.

Ameriško sprovocirana vojna v Ukrajini oziroma zahodni poker v Ukrajini, katerega namen je bil oslabiti in uničiti Rusijo in prestrašiti Kitajsko pred podobno usodo, se je razletel in se sprevrgel v svoje nasprotje: z vojno v Ukrajini ZDA in zahod izgubljajo, tako vojaško kot ekonomsko, moč zahodnih držav se v realnem času raztaplja, medtem pa se prav zaradi tega razloga gospodarsko in politično krepijo države tretjega sveta. Pri tem se krepi tudi njihova politična moč prek zveze BRICS+ držav, ki sta jo spretno izkoristili Rusija in Kitajska za oblikovanje novega globalnega ekonomskega in političnega bloka.

Paradoks vojne v Ukrajini je v tem, da če je bila to past za Rusijo in Kitajsko, so vanjo same padle ZDA in v njo potegnile še države EU. Lahko, da nam to ni všeč, lahko, da se s tem ne strinjamo, lahko, da raje gledamo stran, ker nočemo videti, toda z vsakim dnem padamo globlje v brezno. Če ne želimo razumeti, da je bila moč Evrope v specializaciji v industriji, temelječi na poceni energiji, in na pragmatičnem, neideološkem trgovanju z vsemi, nam pač ni več pomoči.

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija, zeleni aktivisti in politiki ter razna svetovalna podjetja nam slikajo rožnato sliko, da je prihodnost energetike v sončni in vetrni energiji, da so cene elektrike iz obeh virov postale tako zelo poceni, da bodo paneli in vetrnice izrinili ostale vire (fosilne in jedrsko). Toda če je to res, zakaj je potem elektrika v državah, ki pridobivajo največji delež elektrike iz sonca in vetra, tako zelo draga?

Podatki Eurostat kažejo, da polna cena električne energije (z vsemi davščinami) za gospodinjstva narašča z naraščanjem deleža elektrike iz obnovljivih virov (OVE). Med njima je pozitivna korelacija, torej čim večji je delež elektrike iz OVE, tem višja je cena za potrošnike.

V čem je skrivnost? Kako je možno, da ob vedno cenejši tehnologiji proizvodnje elektrike iz OVE njena cena skorajda linearno narašča z vključevanjem elektrike iz OVE v skupno porabo?

Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti se že dve leti prerekajo, ali je bil inflacijski šok v zadnjih dveh letih povpraševalne ali ponudbene razlage. Postavitev prave diagnoze glede tega ni trivialna in nepomembna zadeva. Napačna diagnoza namreč lahko vodi v napačen način ukrepanja. Če je bil inflacijski šok povpraševalne narave zaradi pregrevanja gospodarstva in posledičnega vpliva na rast plač, je pravilni protiukrep dvigovanje obrestne mere s strani centralnih bank, dokler dražji krediti ne ohladijo zasebnega in investicijskega povpraševanja. Če pa je bil inflacijski šok ponudbene narave (zaradi denimo pomanjkanja in posledičnega dviga cen surovin, hrane in energentov), potem centralne banke proti temu ne morejo narediti nič, saj ne morejo “natiskati” čipov, nafte, plina, aluminija itd. Dvigovanje obrestnih mer, da bi zaustavili tak tip inflacije je absolutno napačen ukrep, saj deluje kot “napalm metoda” – da bi se znebili koloradksih hroščev z napalmom po nepotrebnem požgemo celo polje in uničimo letino.

In natanko to danes centralne banke počnejo – inflacijski šok ponudbene narave poskušajo “zdraviti” kot da bi bil povpraševalne narave in s tem gospodarstva po nepotrebnem tiščojo v recesijo. Če je bil inflacijski šok ponudbene narave, bo inflacija  upadla, ko se bodo umirili dejavniki, ki so inflacijo zagnali – torej cene energentov, surovin in hrane. In točno to se v zadnjega pol do tričetrt leta dogaja. Inflacija upada, ker so upadle cene energentov in ker so se zamaški v dobavnih verigah sprostili. Preostanek inflacije je ostal le še v povišani rasti cen hrane. Vendar se bo tudi ta rast umirila v času poletne sezone. In če ne bo novih šokov (kot je bila denimo Ukrajinska vojna), se bo ponudbena inflacija, kot sem zapisal v včerajšnjem komentarju glede astroekonomske napovedi inflacije, iznihala v 18 mesecih po doseženem vrhu. To pa je konec letošnjega leta v ZDA in spomladi naslednje leto v EU.

Spodaj lahko preberete podoben komentar s strani Martina Sandbuja v Financial Timesu, ki navaja dve zadnji raziskavi ekonomskih veličin glede narave inflacije (Bernanke & Blanchard, 2023; Guerrieri et al, 2023) in ki svarita pred tem, da bi lahko sedanji ukrepi centralnih bank vodili v preveč in nepotrebnega zategovanja.

Nadaljujte z branjem→

Danes dopoldne sem imel na Dnevu ocenjevalcev vrednosti predavanje na temo “Inflacija in obrestne mere. Kje smo? Kakšne so napovedi razvoja?“. Seveda sem zbrano občinstvo že v prvem stavku moral razočarati in povedati, da se mi ne sanja, kakšna bo inflacija naslednji mesec ali čez pol leta ali čez eno leto. Ker pač tega nihče ne ve. Ker ga ni modela, ki bi to znal pravilno napovedati. Še najmanj pa modeli centralnih bank oziroma specifično ECB.

ECB je znana po svoji notorični nezmožnosti pravilno napovedati bodoči trend (kaj šele stopnjo!) inflacije. Kot lahko vidite na spodnji sliki, je v časih prenizke inflacije v obdobju 2012-2021 sistematično napačno predvidevala, da bo v naslednjih treh letih inflacija narasla in se približala njenemu cilju 2% inflacije. Samo što nije. Niti enkrat samkrat v n-poskusih ni zadela. Nato je po izbruhu inflacije zaradi post-kovidnega odpiranja gospodarstev spet sistematično napačno predvidevala, da inflacija v naslednjih četrtletjih letih upadla. Samo što nije. Niti enkrat samkrat v m-poskusih ni zadela.

Pač nihče ne zna pravilno napovedati bodoče inflacije, eno so wishful thinking glede željene inflacije, drugo pa je kompleksna kombinacija n-tih gospodarskih dinamik in m na x-to potenco različnih mikro in makro šokov. Ekonomija pač ni fizika ali kemija. Vreme za eno leto vnaprej znamo bistveno bolj natančno predvideti kot inflacijo. Ker pač poznamo meteorološke značilnosti in imamo historične podatke po urah za 100 let nazaj.

Nadaljujte z branjem→

Skupina ameriških strokovnjakov za nacionalno varnost je včeraj v New York Timesu in nekaj drugih medijih objavila dolgo javno pismo  in poziv predsedniku Josephu Bidenu in Kongresu, naj z diplomatskimi sredstvi zaustavijo vojno v Ukrajini. Na koncu pisma navajajo kronologijo ameriškega širjenja Nata proti ruskim mejam po letu 1990, prelomljenih obljub Rusiji in ruskih opozarjanj v zadnjih treh desetletjih na nesprejemljivost tega ameriškega početja. Pravijo, da je neuspeh diplomacije vodil v vojno in da je zdaj diplomacija nujno potrebna za končanje rusko-ukrajinske vojne, preden uniči Ukrajino in ogrozi človeštvo. Smo na robu jedrske eskalacije, ki lahko uide izpod nadzora. Avtorji opozarjajo na ameriškega predsednika J. F. Kennedyja, ki je pred 60 leti v času “kubanske krize” znal obrzdati jastrebe v ameriškem establishmentu in v vojski ter se z diplomatskim dogovorom z vodstvom nekdanje Sovjetske zveze uspel izogniti jedrskemu spopadu ter zacementirati temelje za mirno koeksistenco za naslednjih 60 let.

Te vojne ni mogoče zmagati z vojaškimi sredstvi, ne glede na to, koliko orožja bodo ZDA z zahodnimi zavezniki na eni in Rusija na drugi strani angažirali na ukrajinskem ozemlju. Pač pa bo to zgolj opustošilo Ukrajino in ji vzelo prihodnost, v nekem trenutku eskalacije pa lahko uniči človeštvo. In to zgolj zaradi tega, ker so ZDA želele svoje sile postaviti na meje z Rusijo.

Namerne provokacije so povzročile rusko-ukrajinsko vojno. Na enak način ga lahko konča premišljena diplomacija.

The Russia-Ukraine War has been an unmitigated disaster. Hundreds of thousands have been killed or wounded. Millions have been displaced. Environmental and economic destruction have been incalculable. Future devastation could be exponentially greater as nuclear powers creep ever closer toward open war.

We deplore the violence, war crimes, indiscriminate missile strikes, terrorism, and other atrocities that are part of this war. The solution to this shocking violence is not more weapons or more war, with their guarantee of further death and destruction.

As Americans and national security experts, we urge President Biden and Congress to use their full power to end the Russia-Ukraine War speedily through diplomacy, especially given the grave dangers of military escalation that could spiral out of control.

Sixty years ago, President John F. Kennedy made an observation that is crucial for our survival today:

“Above all, while defending our own vital interests, nuclear powers must avert those confrontations which bring an adversary to a choice of either a humiliating retreat or a nuclear war. To adopt that kind of course in the nuclear age would be evidence only of the bankruptcy of our policy–or of a collective death-wish for the world.”

Nadaljujte z branjem→

No, zdaj, ko so Avstrijci odšli, vrnili denar in nam pustili izgrajene tovarniške objekte, pa dajmo Magni” novo vsebino. Privabimo kitajska podjetja, da v njej odprejo tovarno baterij in/ali e-avtov. To bo odskočna deska Kitajcem na zapirajoči se EU trg, za nas pa številna nova, kvalitetna delovna mesta ter skok na lestvici tehnološke intenzivnosti.

Minister Han?

Evo, največja baterija v Evropi je bila priključena na omrežje v V. Britaniji. Z enim polnjenjem lahko zadosti povpraševanju 300,000 domov za 2 uri. 600 takšnih mega baterij bi potrebovali za poganjanje vseh britanskih domov 24 ur dnevno. Ob ceni 75 mio evrov za eno baterijo bi takšna investicija stala 45 milijard evrov. Vendar ostaja odprto vprašanje, s katerimi viri bi Britanija proizvedla dovolj potrebne energije za polnjenje teh mega baterij. S temi 45 milijardami evrov bi Britanija lahko zgradila 6 do 8 jedrskih elektrarn tipa AP 1000 … in odpadla bi potreba po baterijah. Da o stroških nadgradnje omrežja ne govorimo. In o negativnih učinkih na stabilnost elektroenergetskega sistema in negativnih učinkih na okolje tudi ne.