Nekateri so to, kar se nam dogaja danes, videli prihajati že pred skoraj desetletjem. Eden izmed teh profetov je avstralski novinar John Pilger v “A world war has begun. Break the silence“. Spodnji pregled kaže, kako grozljivo točne so se izkazale njegove napovedi in opozorila iz leta 2016.

In March of 2016 the renowned Australian journalist and filmmaker John Pilger published an article titled “A world war has begun. Break the silence.” which urgently warned of the US empire’s aggressive escalations against Russia and China. Re-reading parts of it in 2023 is like watching someone placing flags next to recently planted seeds that would eventually grow into the towering problems our world now faces.

It’s like listening to a time traveler warning people from the past about a grave mistake they were about to make. Pilger points to US provocations in Ukraine, NATO militarism, and the encirclement of China and warns of the surging risk of nuclear war, noting that nuclear warhead spending “rose higher under Obama than under any American president.”

“In the last eighteen months, the greatest build-up of military forces since World War Two — led by the United States — is taking place along Russia’s western frontier,” Pilger wrote. “Not since Hitler invaded the Soviet Union have foreign troops presented such a demonstrable threat to Russia.”

Nadaljujte z branjem→

Če hočete razumeti kontekst in zakaj je prišlo do sedanjih trenj in potencialne vojne med ZDA in Kitajsko, je ta dokumentarec absolutno nujno treba pogledati. Kajti velika večina nas na to takrat ni bila pozorna.

Upokojeni zahodni generali namesto objektivnosti radi prodajajo bučke oziroma propagando. Richard Barrens, upokojeni britanski general in nekdanji poveljnik britanske vojske, je tako dejal, da Ukrajina letos sicer ne more zmagati v vojni proti Rusiji, lahko pa bo leta 2025. To je seveda popoln nonsens, kar slušatelji vojaških akademij dobro vedo, saj jih tam učijo vojaških strategij in tega, kaj pomeni strategija / vojna izčrpavanja.

V vojni izčrpavanja so pomembni fizični zakoni. Če je neka država glede prebivalstva 5-krat večja od druge, bo na dolgi rok zmagala v vojni, ker bo manjši državi prej zmanjkalo za boj sposobnih moških. Tudi razlika v orožju ne more spremeniti situacije, ker pač v manjši državi prej zmanjka moških, ki bi lahko to orožje uporabili. To je kot naravni zakon. Tega se seveda nisem sam spomnil, čeprav je logično, pač pa je to sestavni del vojaških strategij. Med drugim je to strategijo uspešno uporabila Rusija leta 1812 proti Napoleonu, danes pa jo uporablja proti Ukrajini.

Torej, če Ukrajini (ki je bila pred vojno dobrih 3-krat manjša od Rusije, zaradi emigracije pa je danes 5-krat manjša) že danes zmanjkuje vojakov (in mora novačiti mlajše od 18 let, starce, invalide, duševne bolnike, pobegle emigrante iz tujine ter od oktobra tudi ženske) in bo ob sedanjem tempu izgub (tedensko izgubi med 5 in 7 tisoč vojakov) že do konca letošnjega leta ostala z zelo majhnim obsegom za boj sposobnih mož, bo njena situacija naslednje leto in leta 2025 še slabša. V tem času se njena moška, za boj sposobna populacija ne bo povečala, kvečjemu zmanjšala. In tega manjka v številu vojakov ne more nadomestiti nobena razlika v količini orožja, ki bi ga Ukrajina še lahko dobila, saj ne bo dovolj vojakov, ki bi ga lahko uporabili (čeprav je jasno, da je zahodnim državam že zmanjkalo streliva in da se je ruska vojaška tehnika izkazala kot bistveno bolj učinkovita, medtem ko ruska vojaška industrija dela v treh smenah).

Ergo, v dolgotrajni vojni izčrpavanja bo – ob ostalih enakih dejavnikih – zaradi zakonov fizike nujno zmagala 5-krat večja država. Pri čemer pa ostali dejavniki niso enaki, ampak v prid Rusije: ruska vojska na zasedenih ozemljih je logistično dobro povezana z zaledjem, njena vojna industrija dela na trojnih obratih in teh logističnih poti nihče ne more presekati, medtem ko ruske sile v Ukrajini sproti uničujejo prispelo zahodno tehniko in skladišča orožja ter s tem ob vojaški sili tudi glede orožja izčrpavajo nasprotnika.

* Ne pravim, da je to dobro, pač pa, da je to fizična zakonitost, ki bi se je vse vpletene strani v to nesrečno vojno v Ukrajini morale zavedati in nehati prodajati propagando in iluzije. Daljša bo vojna izčrpavanja, manj Ukrajine bo ostalo in težje se bo ta preostali del Ukrajine lahko spet pobral.

Tukaj ni velike fiolozofije: večje kapacitete sončnih panelov in vetrnic država inštalira, dražja je eelektrika za odjemalce. Lahko si izračunate, kajti korelacija med inštaliranimi kapacitetami sonca in vetra na prebivalca in ceno za potrošnike je skoraj 1 (vir: ziegle).

Nadaljujte z branjem→

Dober članek, če hočete razumeti, kako ZDA (in Evropa) še lahko tekmujejo s Kitajsko na tehnološkem področju: samo z velikim povečanjem investicij v raziskovanje in razvoj, spremembo šolskega sistema v smeri tehničnih profilov in s ciljno industrijsko politiko.

Western media, for the most part, has ignored a remarkable array of Chinese pilot products in industrial automation, executed primarily by Huawei, the world’s largest maker of telecommunications infrastructure and the target of a global suppression campaign by the United States. Fully automated factories, mines, ports, and warehouses already are in operation, and the first commercial autonomous taxi service is starting up in Beijing. Huawei officials say the company has 10,000 contracts for private 5G networks in China, including 6,000 in factories. Huawei’s cloud division has just launched a software platform designed to help Chinese businesses build proprietary AI systems using their own data.

There’s no indication that the Biden administration’s restrictions on high-end chips and the software and machines that make them have slowed China’s drive for dominance in the so-called Fourth Industrial Revolution—the application of AI to manufacturing, mining, farming, and logistics. Although the fog of tech war makes it hard to evaluate China’s progress with precision, available information points to surprisingly rapid progress in China’s efforts to work around technology restrictions.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed bolj zanimivih paradoksov, ki jih doživljamo ob proklamirani evropski politiki “zelenega in digitalnega tehnološkega prehoda”, ki naj bi prinesel tudi tehnološko revolucijo v evropski industriji, predvsem takoimenovano četrto industrijsko revolucijo (temelječo na 5G procesih), je, da evropska industrija te revolucije ni sposobna narediti. Natančneje, zamudila je ta vlak že dolgo, vsaj desetletje in pol nazaj. Dejstvo je, da se zelena tehnološka revolucija oziroma 4. industrijska revolucija dogaja na Kitajskem in da Evropa tukaj nima nobenih možnosti.

Kitajska je odgovorna za proizvodnjo približno 90 odstotkov redkih zemeljskih elementov na svetu, vsaj 80 odstotkov vseh faz izdelave sončnih panelov in 60 odstotkov vetrnih turbin in baterij za električne avtomobile. Pri nekaterih materialih, ki se uporabljajo v baterijah in bolj nišnih izdelkih, je tržni delež Kitajske skoraj 100-odstoten. Huawei je globalno vodilni ponudnik na področju 5G komunikacij in je sklenil 10.000 pogodb za zasebna omrežja 5G na Kitajskem, vključno s 6.000 v tovarnah. Huaweijev “oblačni” oddelek je nedavno lansiral programsko platformo, ki je namenjena pomoči kitajskim podjetjem pri izgradnji lastnih sistemov umetne inteligence z uporabo njihovih lastnih podatkov, kar naj bi optimiziralo in pocenilo procese ter privedlo k večji produktivnosti.

Evropska industrija je na ravni mehanike, je na ravni avtomobila z notranjim izgorevanjem, kitajska industrija pa je že globoko v digitalni dobi, je na ravni električnega avtomobila in vsega, kar spada zraven – od proizvodnje vseh sestavnih delov (elektro motor, baterija, kontrolni mehanizmi), 5G optimiziranih procesov izdelave in logistike, vseh potrebnih surovin in njihove predelave, pa tudi proizvodnje vseh komponent za proizvodnjo “zelene” energije (solarni paneli, vetrnice, turbine,…) in vseh potrebnih surovin zanje in njihove predelave. V Kitajski so premislili in implementirali celotno proizvodno-logistično verigo na področju zelenega in digitalnega prehoda. V Evropi se posamična podjetja ukvarjajo z majhnimi fragmenti v tej verigi, pa še tukaj so ugotovila, da ne morejo tekmovati.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška administracija je leta 2019 kitajsko podjetje Huawei postavila na črno listo, kar je pomenilo, da Huawei ni mogel več ponujati svoje 5G tehnologije v ZDA, ameriški dobavitelji pa Huaweiju niso smeli dobavljati svojih komponent in aplikacij. Tako denimo Huawei ni smel uporabljati operacijskega sistema Android, uporabljati čipov, ki omogočajo 5G funkcionalnosti v pametnih telefonih, Wi-Fi 6 in 7 itd. Toda Huawei je ogromno podjetje z več kot 200,000 zaposlenimi, pri čemer jih več kot polovica (110,000) dela v raziskovalnem oddelku, katerega proračun presega 22 milijard dolarjev. In Huawei je najprej razvil svoj lasten operacijski sistem Harmony ter ostale ključne sestavine pametnih telefonov in kot piko na i razvil lasten čip velikosti 7 nm, ki se uporablja v 5G telefonih. Prejšnji teden je lansiral nov 5G pametni telefon Mate 60 Pro, ki je po karakteristikah enako hiter ali hitrejši od Applovega iPhona in vsega drugega, kar je na trgu. Bloomberg je najel podjetje TechInsights, da pregleda telefon, ali res omogoča tovrstne hitrosti in ali bazira na 7 nm tehnologiji čipov, proizvedenih na Kitajskem. Danes je objavil poročilo, ki v celoti potrjuje, da je Huaweiu in kitajskemu proizvajalcu čipov SMIC uspel tehnološki preboj, s katerim so tako Huawei kot ostala kitajska podjetja zaobšli ameriške sankcije:

Huawei’s Mate 60 Pro is powered by a new Kirin 9000s chip that was fabricated in China by Semiconductor Manufacturing International Corp., according to a teardown of the handset that TechInsights conducted for Bloomberg News. The processor is the first to utilize SMIC’s most advanced 7nm technology and suggests the Chinese government is making some headway in attempts to build a domestic chip ecosystem, according to the research firm.

Torej ameriške sankcije niso zaustavile kitajskega tehnološkega razvoja. Nasprotno, samo pospešile so ga. Kitajska je zaradi sankcij vložila vse napore v lasten tehnološki razoj in danes razvija lasten ekosistem čipov, na podlagi katerega ne bo več omejena z ameriškimi sankcijami ali odvisna od uvoza tajvanskih čipov. Še več, postopoma bo slednje izrinila.

Spodaj je dober komentar na MoA o tem, kako se je Kitajska zgolj v šestih letih (med 2012 in 2018) prelevila od posnemovalca tujih izdelkov do inovatorja. In še huje, kako so se v zadnjih petih letih ZDA in njihova vojaška industrija prelevili v posnemovalca kitajskih tehnoloških izdelkov. In problem je še hujši: ZDA danes, tudi če bi želele, na tehnološkem področju ne morejo več tekmovati s Kitajsko – ker so ameriška podjetja v dirki za dobički svoj tehnološki razvoj outsourcala in nimajo dovolj znanstvenega in inženirskega kadra za lasten razvoj. Še tovarne čipov ne morejo postaviti, ker nimajo ustreznega kadra.

Kitajska je v zadnjih dveh desetletjih na področju razvoja naredila vse to, čemur so se ZDA v svoji ošabnosti voditelja in korporativni kulturi finančnega pohlepa po letu 1980 odpovedale.

Nadaljujte z branjem→

Da ne bo kaj ostalo izgubljeno v površnem branju, bom dobesedno prevedel sporočilo v spodnjem tvitu:

Po veliki izkušnji, ko je bila pri plinu odvisna od druge države, Nemčija zdaj ponavlja ta uspešen model na področju električne energije.

Toda omrežja ne vzdržujeta veter in sonce, ampak uvoz iz držav, ki niso izgubile razuma, ko gre za energetsko politiko.

Kot lahko vidite, bolj kot je Nemčija zapirala jedrske elektrarne, bolj je postajala odvisna od uvoza električne energije. In letos avgusta, dobrega pol leta po zaprtju zadnjih treh jedrskih elektrarn, se je ta uvozna odvisnost glede na leto 2016 povečala za 3.7-krat (za 370 %)!

Ker spremenljiva vira sonce in veter seveda ne moreta nadomestiti proizvodnje energije iz stalnega vira, prav tako pa potrebujeta energijo za regulacijo celotnega elektroenergetskega sistema, ima Nemčija na voljo samo dve alternativi:

1. da kuri več premoga in plina (pri obojem je odvisna od uvoza iz Rusije ali ZDA in Katarja) za poganjanje plinskih in premogovnih termoelektrarn, ali
2. da uvaža pretežen del nadomestne električne energije iz držav, ki niso izgubile razuma in uspešno kombinirajo stalne vire (jedrsko, hidro) s folklornim deležem obnovljivih virov sonca in vetra, to pa so predvsem Francija in Švedska.

Kako je lahko tako neumna neka energetska politika, ki svoj elektroenergetski sistem tako močno izpostavi drugim državam? In kako močna mora biti religija, da absolutno zanika znanost in dejstva?

Nadaljujte z branjem→

Kako se častno umakniti iz ukrajinske vojne, kako priznati, da se je kljub obilni vojaški podpori Zahoda ukrajinska ofenziva razvila v (absolutno predvidljiv in nujen) popoln fiasko in kako priznati, da je za Ukrajino optimalna rešitev čimprejšnji konec vojne, teritorialna in gospodarska konsolidacija zahodnega dela Ukrajine v zameno za teoritorialne koncesije Rusiji na jugu in vzhodu, brez da bi Rusiji s tem dvignili njeno pogajalsko moč? To je ključna dilema političnih elit v Washingtonu in še dveh ali treh glavnih donatorskih držav. In ker nočejo Rusiji dati zadovoljstva zmage in ji dvigovati pogajalske moči, je morebiten začetek pogajanj o mirni rešitvi ukrajinske vojne v uradni politiki še vedno absoluten tabu. Spodaj je dober opis ujetosti v ta tabu v New York Timesu.

Iz tega tabuja se nakazujeta dva izhoda. Prvi je, da se bo narativa o “(delni) uspešnosti ukrajinske ofenzive” nadaljevala še nekaj časa (čeprav je Ukrajina pred dnevi v boj poslala še zadnjo izmed 12-ih brigad, ki jo je še imela v rezevi), in prav tako narativa, da bodo zahodne države pomagale Ukrajini “dokler bo potrebno”, vse dokler situacija na bojišču ne pokaže, da Ukrajina nima več nobenega vojaka, ki bi ga še lahko poslala v gotovo smrt (do zdaj jih je, po mnogih ocenah, od začetka ofenzive umrlo med 47 in 50 tisoč). Do takrat pa bodo zameriške obveščevalne službe prek zahodnih medijev pripravile teren, da so pogajanja edino smiselna, pri čemer bodo krivdo za neuspeh prevalile na Ukrajino (včerajšnji odstop ukrajinskega ministra za obrambo Reznikova je treba razumeti v tej smeri).

Drugi pa je, da bodo – ker se Putin trenutno ni pripravljen začeti pogajati pod nobenimi pogoji, razen že predstavljenimi – v igro poskušale poslati posrednike iz tretjih držav. Predvsem Kitajsko. Spomnite se, kako so pred meseci, ko je Kitajska lansirala pogovore o možnosti mirovnih pogajanj, ZDA v trenutku “ubile” to iniciativo. No, zdaj bo Kitajska prišla prav, češ da edina lahko prepriča Rusijo v pogajanja, po katerih bi Rusija morala dati večje koncesije, kot jih je zdaj pripravljena. No, ZDA imajo pri tem težavo – v zadnjem letu so povsem zminirale diplomatske odnose s Kitajsko, Kitajska pa je medtem okrepila svoje politično, gospodarsko in vojaško sodelovanje z Rusijo. In ker ZDA Kitajsko izrinjajo iz globalizacije, se Kitajska strateško še toliko bolj navezuje na Rusijo.

Torej, vso srečo pri teh naporih.

Tudi jaz, ki sem najbolj navijal za hitro mirno rešitev (in to od 5. marca lani), sem postal pesimističen, da je hitra mirna rešitev za vojno v Ukrajini sploh še možna. Drugače rečeno, da je možna pred popolnim vojaškim in političnim kolapsom Ukrajine. Kar pa lahko traja še pol leta ali pa nekaj let. Na žalost in veliko škodo za Ukrajino in njeno prihodnost.

Nadaljujte z branjem→

Letno srečanje BRICS držav prejšnji teden, petnajsto po vrsti, je vzbujalo zelo mešane občutke. Na strani t.i. »tretjih držav«, to je držav izven kluba razvitih držav, članic OECD, so bili sentimenti izjemno pozitivni, na strani kluba razvitih držav pa bodisi previdni bodisi omalovažujoči, češ da gre za poskus oblikovanja novega gibanja Neuvrščenih držav.

Postavimo najprej zadeve v kontekst. Kot pravi Branko Milanović, so BRICS danes enako kot Neuvrščeni nekoč reakcija na globalizacijo Nata. Tako Neuvrščene nekoč kot BRICS danes naj ne bi družile neke skupne vrednote, ideologija ali težnja po hegemoniji, pač pa to, da ne želijo biti del drugega, ideološkega bloka.

Nadaljujte z branjem→