Bine Kordež je v članku Zakaj Evropa zaostaja? podal provokativno vprašanje iz naslova, ko je primerjal trajektorijo rasti Kitajske in Indije. Citiram:

…če pogledamo podatke do leta 1990, sta bili po BDP ti državi skoraj izravnani. Po tem letu pa se je Kitajska odprla svetu in stopila na pot izjemno hitre gospodarske rasti. Danes njen BDP kar za 5-krat presega indijskega, kar se seveda odraža tudi v bistveno višjem življenjskem standardu prebivalstva.

Biden je sicer na zadnjem srečanju v San Franciscu na vrhu APECA kitajskega predsednika lahko označil z “diktatorjem, ki vodi državo, ki je komunistična“, a pravilnost posameznih politik lahko presojamo tudi skozi takšne podatke. Lahko, da so Indijci bolj srečni, ker imajo na volitvah možnost izbire med Modijem in nekom tretjim za razliko od Kitajcev, a odgovor o prednostih je ob navedenih podatkih vseeno precej bolj kompleksen. Vprašanje je, če je možnost izbire med Golobom in Janšo ali Bidnom in Trumpom vrhunec demokratičnih procesov in garant za dobrobit prebivalstva. Mogoče zahodnjaki vseeno nismo v položaju, da bi še naprej lahko diktirali svetu, kaj je pravilno in kaj ne, ne glede na demokratične standarde, ki smo jih dosegli.

Dajmo na hitro pogledati razlike v rasti med “demokratičnimi” in “pomanjkljivo demokratičnimi” (ali če hočete: “iliberalnimi“) državami v Evropi. Spodnja slika na podlagi podatkov Eurostata kaže, da so po letu 2000 “pomanjkljivo demokratične” države rasle bistveno, ampak res bistveno hitreje od “demokratičnih” (kot slednje sem vzel države članice evro območja, kot primerjavo pa še Slovenijo). Demimo Turčija je med letoma 2000 in 2022 potrojila svoj BDP (povečanje za skoraj 200% !), Poljska pa več kot podvojila (za 120%), medtem ko so ga “demokratične” države evro območja povečale za manj kot 30%. Tudi Madžarska kot najmanj uspešna med “pomanjkljivo demokratičnimi” državami, ki je pred Orbanovim prevzemom oblasti stagnirala oziroma upadala, se je po njegovem prihodu na oblast (2010) začela konstantno dvigati in konsistentno rasla hitreje od Slovenije.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred časom smo lahko na straneh Dela brali zanimiv članek o zaostajanju Evrope (Evropske Unije) v globalni tekmi z ZDA in Kitajsko. Izhodišče so bili podatki o gibanju deleža BDP v svetovnem gospodarstvu, kot je prikazano v prvi sliki. Po podatkih Svetovne banke, delež Evrope v svetovnem BDP postopno upada in lani jo je prehitela tudi Kitajska. Na drugi strani pa Združene države svoj delež ohranjajo in če smo bili Evropejci z ZDA pred 15 leti približno izenačeni, je današnji BDP te države skoraj pol višji od BDP Evropske Unije.

Takšne nehvaležne trende za Evropo kažejo številke o gibanju BDP, a že tudi površno spremljanje razmer na svetovnih trgih, to potrjuje. Da Evropa močno zaostaja za velikimi ameriškimi igralci na področju digitalne tehnologije, smo nekako sprejeli. Prav tako tudi izjemno rast Kitajske, čeprav zahodni svet nekako ves čas napoveduje sesutje njenega gospodarstva. Zaskrbljujoče pa je, da je začela EU zaostajati tudi v njenih paradnih panogah. Ob vseh sto tisočih inženirjev v avtomobilski industriji, nas tudi tu prehitevajo. Da smo v Evropi surovinsko odvisni od drugih držav je bilo ves čas dejstvo, a to smo nadomeščali z znanjem in tehnologijo, sedaj pa tudi tu izgubljamo vodilno vlogo. Zaradi tega je Evropska Unija  angažirala Maria Draghija, da pripravi poročilo o perspektivah evropske konkurenčnosti in najbrž tudi ukrepih za njen dvig.

Nadaljujte z branjem→

Kako veš, da je hegemon izgubil svoj dominantni položaj? Takrat, ko več ne more pregnati vsiljivca in zaščititi svojih zaveznikov in ko se ga tudi zavezniki ne bojijo več in ignorirajo njegova priporočila in nasvete. ZDA se je to zgodilo v manj kot dveh letih – v Ukrajini in Izraelu (če pozabimo sramotni beg iz Afganistana). Spodaj je dobra analiza ameriške nemoči in impotence, ki jo je napisal Robert Wright.

Naj k temu dodam samo analogijo iz živalskega sveta. Levinje ostarelemu alfa samcu samo enkrat oprostijo poraz proti mlajšemu vsiljivcu (ki so ga morale same pregnati), naslednjič preženejo nemočnega ostarelega samca in si izberejo novega zaščitnika krdela. No, to se začenja dogajati ZDA. Le da se tega ameriški establishment še ni zavedel.

The phrase “Nothing about Ukraine without Ukraine”— President Biden’s way of saying that America won’t use its leverage as chief arms supplier to push Ukraine toward a peace deal—never made sense to me. Isn’t using leverage on less powerful allies a defining trait of great powers? And didn’t the Chairman of the Joint Chiefs of Staff say more than a year ago—presciently, we now know—that Ukraine’s battlefield prospects were unlikely to improve, so we should pursue a peace deal rather than spend more money and lives putting Ukraine in a worse bargaining position?

Nadaljujte z branjem→

Oblikovanje dvo-blokovskega sveta oziroma nova hladna vojna (ali Hladna vojna 2), o kateri sem pred leti še pisal v pogojniku, je postala splošno sprejeto dejstvo. In kot takšno je hladna vojna 2 postala predmet analize. Gita Gopinath, namestnica direktorice IMF (sicer pa pred tem profesorica na Harvardu), je pred dnevi na kongresu International Economic Association predstavila analizo IMF glede ekonomskih stroškov deglobalizacije oziroma gospodarske fragmentacije sveta, kot temu radi rečejo ekonomisti. Gopinathova ugotavlja, da bi gospodarska fragmentacija na globalni ravni, ki bi privedla do krčenja ali celo pretrganja globalnih proizvodnih verig, lahko imela velike negativne učinke. Globalni BDP bi se lahko zmanjšal za 2.5%, nekatere države pa bi lahko utrpele šok v višini do 7% BDP. Potem je tu še učinek zmanjšanja tokov neposrednih tujih investicij (2% BDP). V tem procesu pa bi lahko pridobile nekatere “neuvrščene države”. Denimo danes imata od zmanjšanja ameriškega uvoza iz Kitajske (za 10 odstotnih točk po letu 2017!) največ koristi Mehika in Vietnam, ki služita kot posrednika za proizvodnjo kitajskih izdelkov za ameriški trg. Medtem ko ima Indija koristi od preusmerjanja ameriških investicij, ki so prej šle v Kitajsko.

Analiza Gopinathove je zanimiva, vendar pa na koncu malce izgubi na kredibilnosti zaradi dokaj naivnih predlogov, kako bi se lahko izognili ekonomskim stroškom hladne vojne 2. Prvi njen predlog je, da bi države morale “poiskati multilateralni pristop vsaj za področja skupnega interesa.Na primer, sporazum o zelenem koridorju, ki bi lahko zagotovil mednarodni pretok mineralov, ki so ključni za prehod na čisto energijo“. Ehm, zakaj bi bilo Kitajski, ki kontrolira večino globalne proizvodnje mineralov in tehnološke opreme za zeleni prehod (solarnih panelov, elektrolizerjev, baterij itd.) in končnih izdelkov (denimo električnih avtov) in ki jo želijo ZDA zaustaviti v razvoju s paleto trgovinskih ovir in tehnoloških sankcij, EU pa pri tem ubogljivo asistira, v interesu, da pomaga ZDA in EU, da vzpostavita svoji proizvodnji tehnologij in opreme za zeleni prehod? Le kaj bi Kitajska pridobila, če bi se odrekla svojim konkurenčnim prednostim?!

Že v naslednjem koraku pa Gopinathova kot second best rešitev ponuja plurilateralne dogovore med državami glede trgovine in investicij, torej sporazume, ki gredo stran od osnovnega duha pravil Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki temeljij na nediskriminaciji. Gre torej za priznanje, da je svet razpadel na več delov in da se trgovina oblikuje znotraj blokov.

Zanimivo pa je, da niti Gopinathova niti kdo drug pri teh analizah ne povedo, da so globalizacijo dejansko enostransko ubile ZDA. Dokler so ZDA imele tehnološko prednost in nadzor nad globalno trgovino, so propagirale povsem prosto trgovino in si na vse kriplje prizadevale, da so leta 2001 v WTO spravile Kitajsko. Ko pa se je Kitajska preveč razvila in postala gospodarsko premočna ter ogrozila primat ZDA, so ZDA odstopile od modela proste trgovine in uvedle ideologijo in instrumentarij hladne vojne (spodbujanje sodelovanja znotraj lastnega bloka, ki ga dominirajo v vseh pogledih, in protekcionizem navzven do naspronega bloka, ki so ga same definirale).

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki so na streho namestili sončne celice, so si hkrati omislili toplotno črpalko, saj gresta ti dve tehnologiji z roko v roki. Na koncu pa kupili še svoj prvi električni avtomobil. Torej ti pionirji, ki so izvedli tako imenovani pozitivni zeleni prehod, so zdaj za svojo investicijo v prihodnost planeta kaznovani. Situacija je sicer popolnoma logična s tehničnega vidika. Res je, da obremenjujejo omrežje z “oddajanjem” in res je, da v določenem trenutku potegnejo več “štroma” za polnjenje avtomobila.

Vir: Jan Macarol Vrabec, X

Skoraj desetletje in pol so slovenske vlade s programom subvencij ljudi masovno spodbujale, naj namestijo sončno elektrarno na domačo streho, naj namestijo toplotno črpalko in naj kupijo električni avtomobil, ki ga bodo polnili na domači e-polnilnici. Z novim tarifnim sistemom pa je ta vlada z eno samo potezo porušila vse, kar so ostale vlade prej spodbujale skoraj desetletje in pol in hkrati z eno potezo ubila prihodnost “zelenega” prehoda, temelječega na “samooskrbnosti” gospodinjstev. Zdaj bo ta vlada z novim tarifnim sistemom obilno, vsak mesec, prek položnice obdavčila vse, ki so namestili sončno elektrarno in toplotno črpalko ter kupili električni avto.

To je nekako tako, kot če bi vlada bombastično obljubila plačilo v zlatu vsem, ki pritečejo v cilj s časom pod 10 sekundami na 100 metrov, nakar bi vse najhitrejše na cilju pričakal strelski vod.

Nadaljujte z branjem→

Two months after the 7 October attacks, the war in Gaza is no longer making the front pages in European newspapers. We listened to German radio yesterday morning. There was no mention whatsoever of what is happening in Israel and Gaza. Nor does it feature on the agenda of next week’s EU summit. And yet every day there is more death, destruction, and the possibility of an escalation in the region. Why this silence from the EU, which is usually so keen on defending human rights? There is a positive and a negative reading of this.

The positive is that real diplomatic efforts to end this war are happening behind closed doors without the media. The more negative reading is that European governments are not in the room, preferring to bury their heads in the sand and wait for the US to lead. It is most likely that what we are seeing is a mixture of both.

Nadaljujte z branjem→

Ja, to je ključna poanta: zeleni prehod z obnovljivimi viri sonca (in vetra) pomeni bistveno višje cene elektrike (za okrog dvakrat). Ker je potrebno nadgraditi distribucijsko omrežje, kuriti plin za proizvodnjo nadomestne energije, za zagotavljanje profila proizvodnje in za regulacijo elektroenergetskega sistema (to je sistemski strošek sončnih elektrarn (VALCOE), ki ga jedrska ali hidro energija nima – njun sistemski strošek VALCOE je enak LCOE).

Trditve, da je elektrika iz sončnih panelov poceni (in se sklicevati na LCOE vrednosti za velike sončne elektrarne), je absolutno zavajanje. To je najdražji in najmanj zanesljiv vir elektrike (glejte spodnje LCOE vrednosti Mednarodne agencije za energijo iz 2022; k njim pa je treba dodati še sistemski strošek). V Sloveniji je treba upoštevati, da okrog 70% vse elektrike iz sonca pride iz strešnih rezidenčnih elektrarn, ki je daleč najdražja (cene nad 200 EUR/MWh), preostanek pa iz komercialnih strešnih elektrarn (velikosti med 300 kW in 1,000 kW), katero distributerji odkupujejo po cenah med 120 in 160 EUR/MWh), šele letos pa smo postavili prvo veliko sončno elektrarno (velikosti 6 MW).

Mervar bi moral dodati, da cene elektrike ne bi bile višje (od sedanjih), če bi namesto v solarne elektrarne in nadgradnjo omrežja investirali v hidro in jedrsko energijo, ki sta ne samo dramatično cenejši, ampak imata hkrati tudi precej nižje izpuste CO2 od proizvodnje in uporabe solarnih panelov.

Javier Blas je v Bloombergu lepo razložil, kako brati sklepe maratonske podnebne konference COP28 v Dubaju. Vse je stvar interepretacije. “Zelenaši” se lahko veselijo sklepov v zaključni deklaraciji, ki govorijo o zavezi k “prehodu stran” od fosilnih goriv z namenom doseganja neto ničelnih izpustov do 2050.

Naftna industrija pa je vesela zaradi treh razlogov. Prvič, da ji je uspelo besedilo deklaracije ustrezno spremeniti tako, da ne govori več o “postopnem odpravljanju” (“phasing out”) fosilnih goriv, ampak o “prehodu stran” (“transitioning away”) od fosilnih goriv. Drugič, ker to pomeni, da je treba delati na strani zmanjšanja povpraševanja po fosilnih goriv (čemur se bo prilagajala njihova ponudba), ne pa na zmanjševanju ponudbe (črpanju nafte in plina). In tretjič, ker so fosilna goriva ostala kot “tranzicijsko gorivo” v prehodu k neto ničelnim izpustom, kar v praksi pomeni, da bodo države, ki bodo zapirale elektrarne na premog, lahko namesto tega uporabljale zemeljski plin (bodisi kot neposredni nadomestek ali za proizvodnjo nadomestne elektrike, ko veter in sonce “spita” in za regulacijo elektroenergetskih sistemov). Pri čemer zmagovalke niso samo arabske države in Rusija, pač pa predvsem ZDA in Avstralija kot največji proizvajalki utekočinjenega zemeljskega plina, ZDA pa tudi nafte.

In ja tudi, pristaši jedrske energije so lahko veseli, ker je bila spet dodana k brezogljičnim virom (in bo torej lahko deležna subvencij v enaki meri kot OVE).

Torej vsi so lahko srečni in zadovoljni. Spremenilo pa se v bistveni meri ne bo nič.

___________

Nadaljujte z branjem→

Kako se bo začela 3. svetovna vojna? Apokaliptični triler “Leave the World Behind” pravi, da s kibernetskim napadom. Najprej ugasnejo telekomunikacijske naprave, tankerji nasedajo na obalo, letala strmoglavijo in samovozečim vozilom se zmeša, izpadejo RTV komunikacije in pride do električnega mrka. Nato pride vojna z nekonvencionalnim orožjem. Življenje se ustavi, nastopita panika in strah. In boj za preživetje. Vsaka družina postane lastni univerzum, ki želi preživeti v kaosu brezpravja in vojne za preživetje. Šteje le, kako dobro je vaše zaklonišče, kako dobro ste založeni s hrano in vodo, kakšen je vaš agregat za električno energijo, kakšna je zaloga gotovine in kako dobro ste oboroženi. Kajti svet, kot ga poznamo, razpade.

Kje so bo začela 3. svetovna vojna? Triler pravi, da v ZDA, in sicer razloge strne nekako tako: Preveč držav smo zbombardirali in prizadeli in zdaj so se vsi združili proti nam. Zato je treba je biti pozoren na to, kdaj bodo Rusi, Kitajci, Korejci, Iranci itd. umaknili osebje iz svojih ameriških ambasad, ameriški vojaški dobavitelji pa začeli panično likvidirati svoje finančne naložbe.

V srednji šoli so nas peljali gledat apokaliptični triler “The Day After“, danes je treba gledati “Leave the World Behind“.

Na Netflixu.

Da bi dosegli cilj povečanja globalne temperature zgolj za 1.5% C, bi morale razvite države do leta 2030 znižati CO2 emisije za 65%, srednje razvite države na čelu s Kitajsko za 55%, nizko razvite države na čelu z Indijo pa za 40%. Kar je povsem nerealistično in tudi nepravično do slednjih. Adam Tooze:

Given the urgency of the crisis, the IMF’s calculations yield remarkably little differentiation between polluters. Of course, the IMF’s call for the US or the EU to slash emissions by 65 percent by 2030 is dramatic. But to have any chance of stopping global warming at 1.5 degrees, the model requires China to make a 55 percent cut. In light of China’s rapid growth in emissions, this is arguably even more extreme than the 65 percent cut required of the high-income countries. We will, in fact, count ourselves lucky if China stabilizes its emissions in the next couple of years. Halving them seems out of the question. Even more implausibly, to give us a chance of hitting 1.5 degrees the IMF calls on India to cut emissions by almost 40 percent in the next seven years. Given that India’s per capita emissions are currently one seventh those of the United States this seems both inequitable and unrealistic.

Of course, these demands are based on the constraint of the carbon budget. If India and China do not cut by as much as the IMF suggests, then even larger and more implausible cuts would have to be made by the rich countries.

Cilj 1.5 stopinj je realistično gledano nedosegljiv. Tudi cilj 2 stopinj. In kaj zdaj?

Kot pravi Adam Tooze v spodnjem odličnem pregledu, največ bi naredili v tej smeri, če bi uspeli prepričati Kitajsko in Indijo, da zaustavita svoje termo elektrarne na premog. Toda, kje bosta dobili energijo, če jih zaustavita? Ali elektrarne na premog realistično lahko v 15 letih zamenjata za jedrske elektrarne? Je na svetovni ravni dovolj proizvodnih kapacitet in kdo bo to financiral? S soncem in vetrom si Kitajska in Indija ne moreta veliko pomagati. Kot kažejo primeri Nemčije, Britanije, Irske itd., se s povečevanjem deleža energije iz sonca in vetra povečuje odvisnost od plina in premoga. Ker je pač treba v času kurilne sezone, ko ni sonca in ko pride “Dunkelflaute” pri vetru, dobiti zanesljiv pasovni vir energije in ker je treba zagotoviti fleksibilni vir energije za regulacijo elektroenergetskih sistemov, ko ni sonca in vetra oziroma ko se na nebu pojavi velik oblak.

Heretična in provokativna rešitev bi se glasila, da naj razvite države prihodke od dajatev za izpuste CO2 (za ETS kupone) in za ogljično izravnavo na meji (CBAM) namenijo za pospešeno gradnjo jedrskih elektrarn doma in za financiranje gradnje teh v Kitajski in Indiji. S tem bi največ naredile za globalno razogljičenje proizvodnje energije in za približevanje cilju vsaj 2 stopinj glede globalnega segrevanja. Ampak do tega prebliska v glavah zahodnih politikov bo minilo še ogromno časa.

___________

Nadaljujte z branjem→