Nobelovec Oliver Hart iz Harvarda in Luigi Zingales, eden najbolj uglednih finančnih teoretikov, sicer iz poslovne šole Booth na univerzi v Chicagu, sta se lotila vprašanja, ki ga je odprl ekonomski zgodovinar Adam Tooze iz univerze Columbia v zvezi z zahtevami pro-palestinskih študentskih protestnikov na elitnih ameriških univerzah. Študentski protestniki so zahtevali, da uprave njihovih univerz divestirajo (umaknejo svoje naložbe) iz podjetij, ki so povezana z omogočanjem izraelskega masakra v Gazi.

Hart in Zingales si zastavita temeljno vprašanje: Ali je treba naložbene odločitve sprejemati brez etičnega premisleka? Ugotavljata, da če bi sledili filozofiji Miltona Friedmana in “teoremu ločitve” finančnih koristi od nefinančnih, lahko univerze pozabijo na moralni kodeks, saj bi morala biti zanje na prvem mestu maksimizacija finančnih donosov. Toda to bi pomenilo tudi, da univerze potem ne bi smele imeti dvojnih meril, recimo, da ne investirajo v delnice podjetij, ki izkoriščajo delo otrok, zlorabljajo delo manjšin, onesnažujejo okolje ipd. In še več, univerze bi potem pri svojih naložbenih načrtih morale pozabiti na ESG standarde (družbena odgovornost na podlagi okoljskih, družbenih in upravljalskih kriterijev).

Torej, kot ugotavljata Hart in Zingales: če univerze uporabljajo etična merila pri eni vrsti naložb, se morajo tega držati tudi pri vseh ostalih naložbah. In zaključita: “Ne glede na to, ali se kdo strinja ali ne strinja s protestniki glede Gaze, imajo ti prav glede ene stvari: živeti bi morali po vrednotah, v katere verjamemo.”

Predstavljam si, da finančni donatorji na univerzah Harvard in Chicago niso bili prav veseli tega njunega zapisa.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović je izrazil začudenje, kako so se nemški Zeleni lahko tako drastično transformirali v pro-vojno in evropsko-supremačistično stranko:

The German Greens transformation is one of the most extraordinary. From being pro-Third World, they are now against it (European supremacism is their mot d’ordre). From saluting successes of poorer countries, they are now attacking them ferociously (China & India).

Arnaud Betrand pojasnjuje ta fenomen z razlago Jürgena Kurza, enega izmed ustanoviteljev stranke:

Anyone interested in the German Greens and their transformation into one of the most extreme pro-war and Western-supremacist parties in Europe should read this article by Jürgen Kurz, one of the historical founders of the party.

Kurz has been living in China for now 20 years and he is married to a woman from Xinjiang (!). The article is a criticism of the Green party’s approach to China but from it you can extrapolate and explain the party’s general ideology.

First of all, as Kurz explains, the top people making up the party are stunningly inexperienced and incompetent. As he explains in the piece, Annalena Baerbock, the Green Foreign Minister, went to China for the first time in her life (!!!) in 2023, 2 years into her mandate. How do you even become Foreign Minister if you’ve never travelled to China, probably Germany’s most consequential relationship? As such she has zero knowledge of the country, or more precisely, as Kurz writes, her knowledge is “based on reports from a handful of journalists who have searched for stories there that correspond to Western biases on distant China. The problem is that the image we in the West have about China borders on denial of reality!”

Secondly, they are supremacists to their core. Kurz beautifully describes the hypocrisy behind Baerbock’s “feminist foreign policy”:

Nadaljujte z branjem→

Tole zgoraj je vrhunski argument.

Po zadnjem popisu leta 2001 je v Ukrajini živelo 78 % Ukrajincev in 17 % Rusov (+4.9 % ostalih nacionalnosti), kljub temu je bil uradni jezik ukrajinščina.

Slika: Prevladujoči nacionalni jeziki v Ukrajini

Leta 2012 je bil v Ukrajini sprejet zakon “On the principles of the State language policy“, kjer je bil uradni jezik ukrajinščina, hkrati pa je bila omogočena omejena uporaba “regionalnih jezikov”, kjer je delež manjšine presegal 10 %, kar je v vzhodnih regijah omogočilo uporabo tudi ruskega jezika v šolah in uradih.

Leta 2020 je Rada sprejela zakon “On supporting the functioning of the Ukrainian language as the State language“. Wikipedia: “The law made the use of Ukrainian compulsory (totally or within quotas) in more than 30 spheres of public life, including public administration, electoral process, education, science, culture, media, economic and social life, health and care institutions, and activities of political parties. The law did not regulate private communication. Some exemptions were provided for the official languages of the European Union and for minority languages, with the exclusion of Russian, Belarusian and Yiddish.”

Drugače rečeno, zakon iz 2020 je prepovedal uradno uporabo ruščine, čeprav ga je govorilo 17 % prebivalstva in je bil večinski jezik v vzhodnih regijah. Na tri različice tega zakona so Svet Evrope, Beneška komisija in Human Watch dali negativna mnenja, ker da ne ščiti jezika manjšin. Torej, kako naj bi temeljna pravica manjšin do svojega jezika (ruščina kot drugi uradni jezik v regijah z ustrezno kvoto ruskega prebivalstva) dosegla “kulturno asimilacijo v nekaj generacijah”?!

So se Italijani “kulturno asimilirali” v Južni Tirolski odkar je (po desetletjih boja) nemščina dovoljena kot drugi uradni jezik. Smo se Slovenci kulturno asimilirali z Italijani ali Madžari, ker sta oba jezika manjšin priznana kot druga uradna jezika v Sloveniji in ker imata obe manjšini z ustavo zagotovljeno po enega poslanca v Državnem zboru?

Desničarski nacionalisti bi bili ponosni na zgornjo argumentacijo. Vendar niti SDS niti SNS nista šli tako daleč, da bi manjšinam prepovedovali uporabo svojega jezika.

Zelo kratek in zelo površen, vendar precej točen odgovor se glasi: ker ne želijo izgubiti bogatih pro-izraelskih donatorjev.

Bolj kompleksno in zelo dobro razlago – v obliki politične ekonomije pro-palestinskih protestov na ameriških univerzah – je podal ekonomski zgodovinar Adam Tooze na primeru univerze Columbia, kjer je tudi sam profesor. Zgodba je približno takšna: ameriške univerze so v svojem bistvu profitne korporacije; denimo univerza Columbia ima premoženje vredno več kot 15 milijard dolarjev; v sklopu univerze deluje 7 velikih enot (ob fakultetah še medicinsko-farmacevtsko podjetje, zunanje financiran raziskovalni center, nepremičninsko podjetje itd.) z letnimi prihodki 5.8 milijard dolarjev; premoženje je ob nepremičninah naloženo tudi v finančne sklade, univerza pa izdaja tudi obveznice in ima bonitetno oceno AAA; ob vsem tem pa univerza dobi tudi za okrog sto milijonov dolarjev donacij; no in v slednjem je catch – ko je Columbia University Apartheid Divest (CUAD), koalicija 89-ih študentskih organizacij, začela protestirati in zahtevati, da vodstvo univerze umakne svoje naložbe v podjetja, ki naj bi bila povezana z izraelsko apartheid državo, so bogati donatorji, načelu s Kraftom zahtevali, da vodstvo univerze prekine pro-palestinske proteste, sicer bodo donatorji prenehali sodelovati z univerzo Columbia; in vodstvo univerze je poklicalo policijo, da umakne protestnike.

No, vprašanje je, kot se na koncu sprašuje Tooze, kako bo na ‘triple A’ boniteto univerze Columbia vplivala izguba nekaj pro-izraelskih donatorjev s skupaj okrog sto milijoni dolarjev donacij? Tipično eksistencialno vprašanje ameriškega kapitalizma. Na bonitetno oceno univerze dolgotrajni protesti in policijsko nasilje nad protestniki očitno nimajo vpliva.

Spodaj je nekaj odlomkov iz dolge analize Toozeja.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zelo dobro argumentirana in logična analiza o nadaljevanju vojne v Ukrajini, in sicer:

• da ruska vojska namenoma napada počasi vzdolž dolge fronte, da popolnoma izčrpa ukrajinsko vojsko, dokler povsem ne kolapsira in se dezintegrira,

• da najnovejši paket vojaške pomoči ne more spremeniti ničesar glede izida vojne,

• da bi bila aktivna vključitev zahodnih sil prav tako jalova,
• scenariji razpada ukrajinske vojske,
• variante, po katerih lahko pride do “premirja”
• in da bodo tuje sile kvečjemu morale skrbeti, da ne pride do državljanske vojne v delu, ki bo še ostal ukrajinski.

Vendar je to šele prvi del analize, ki se nanaša na “lažji del”, na pot do premirja. Težji del, kaj bo z Ukrajino po mirovnem sporazumu, je pokrito v drugem delu, ki sledi.

What’s the situation on the ground? The Ukrainian Armed Forces (UAF) have been comprehensively defeated, by which I mean not simply that they cannot now “win” (as some of the braver western commentators have now begun to admit) but that they will soon cease to exist as a coherent fighting force. Let’s unpack that. “Winning” can mean many things. Because the Russians are fighting an attrition war, and because their territorial objectives are modest, it is highly unlikely that Russian troops will want to penetrate throughout the whole of Ukraine, except in token numbers. Thus, by pretending that the war actually was a war of territorial conquest, Ukraine and its western backers will be able to claim that the Russians “lost,” and by (dubious) extension, that they “won”. This is likely to be the western political response to defeat, as I argued recently.

But in this case, “winning” for the Russians means achieving their announced victory criteria, which include the destruction of the UAF as a fighting force. Now, it is important to understand that we are talking here about the destruction of a capability: Kiev will no longer have organised forces at its disposal which can carry out tasks that might affect the course of the war. This does not mean the killing of every UAF soldier, or the destruction of every last piece of equipment (and in history that seldom if ever happens anyway.) It means that by continued attrition, the Russians will destroy the UAF as a centrally-directed, functioning military institution. Detachments of troops and equipment will remain, and some may even be described as “Brigades”, but they will no longer be able to act as a coherent whole. So far, it looks as if the UAF has preserved the capability to conduct operations involving a number of Brigades, and retain some form of central command. Quite soon they will lose this capability, and we can expect two things to happen. One is that the forces remaining (and for political reasons even formations of a few hundred men will probably still be called “Brigades”) will simply be too weak and poorly-equipped to stop the Russians doing what they want. The other is that the command structure of the UAF will start to fall apart, and that it will no longer be possible for higher echelons to coordinate operations At that point it’s all over.

Nadaljujte z branjem→

Mario Draghi si zaradi svoje vloge kot predsednika ECB in dveh ključnih dejanj – s prelomno izjavo »whatever it takes« in programom masovnega odkupovanja evrskih obveznic – nedvomno zasluži naziv »rešitelja Evrope«. Je Draghi lahko enako uspešen kot rešitelj konkurenčnosti evropskega gospodarstva?

Po epizodi tehničnega vodenja italijanske vlade v času koronske krize je lani Draghi dobil novo zadolžitev, za Evropsko komisijo naj bi do junija letos pripravil poročilo o konkurenčnosti. Vendar je tokrat njegova naloga, po mojem mnenju, bistveno težja, kot je bilo reševanje evra. Draghijevo poročilo naj bi dalo smernice, kako rešiti evropsko gospodarstvo v svetu, kjer so se povsem spremenila geopolitična razmerja in kjer so se povsem spremenila tudi pravila igre.

Namesto enopolarnega sveta pod vodstvom ZDA, ki so definirale pravila igre skozi multilateralne sporazume in po potrebi s političnimi in vojaškimi intervencijami, imamo danes opravka s svetom z dvema gospodarskima in političnima centroma moči, ZDA in Kitajsko, ki tekmujeta za prevlado. In ki ne spoštujeta prejšnjih pravil igre. Ko je Kitajska po gospodarski moči prehitela ZDA in izgradila industrijske kapacitete, s katerimi lahko zapolni skoraj vse potrebe sveta tako po običajnih kot tudi po najbolj sofisticiranih potrošniških dobrinah, so ZDA odstopile od pravil svetovne trgovine, kodificiranih v okviru WTO, in uvedle enstranski protekcionizem. Ko je Kitajska tudi tehnološko dohitela in prehitela ZDA, so ZDA uvedle še tehnološki protekcionizem in začele z največjim programom spodbujanja tehnološkega preoblikovanja industrije, ki zaradi nedovoljenih subvencij krši dosedanja pravila svetovne trgovine. Medtem ko Kitajska krši pravila igre glede subvencij industriji, pa jih ZDA kršijo glede trgovinskih in tehnoloških ovir in glede subvencij industriji.

Nadaljujte z branjem→

Posnetki, ki kažejo organizacijo proizvodnje avtomobilov v kitajskih BYD, Xiaomi ali Huawei so zastrašujoči. Zastrašujoča je produktivnost popolnoma robotizirane proizvodnje. V Xiaomiju en avto robotske linije sestavijo v 76 sekundah. V avtomobilski industriji prihodnosti po kitajsko ni več fizične delovne sile, ljudje se pojavijo le še pri postavljanju proizvodnih linij in programiranju algoritmov ter nekaj operaterjev, ki skrbijo za normalno delovanje linij.

In ta popolna nadomestitev ljudi v proizvodnji z roboti in ta enormna produktivnost se zdi danes najbolj zastrašujoča za zahodni svet.

Berliner Zeitung razkriva, kako so uradniki vladajoče stranke Zeleni ponaredili dokumente o nujnosti zaprtja nemških jedrskih elektrarn, ker da jih je treba zapreti zaradi varnosti, čeprav so strokovne podlage kazale nasprotno in čeprav so strokovne podlage kazale, da bi to pomembno znižalo cene elektrike v Nemčiji, ter kako so prikrivali, da je 5 izmed 6 zadnjih jedrskih elektrarn še mogoče aktivirati ob razumnih stroških. V zgodbo je seveda vpletena Habeckova poročna priča Patrick Graichen, ki je ustanovil lobistično organizacijo za energetski prehod »Agora Energiewende«, ki se je strastno zavzemala za postopno opuščanje jedrske energije in za zakon o ogrevanju.

Ključno sporočilo, ki sledi iz te afere, za katero upajmo, da bo za vedno odnesla nemške Zelene, je, da ideologija nikoli ne sme prevladati nad stroko. Pri nas se dogaja podobna zgodba v navezi med sestavljalci NEPN in vladajočo stranko, kjer imamo opravka z manipulacijami glede tega, da je mogoče na osnovi sončnih elektrarn narediti energetski prehod s fosilnih na nefosilne vire. Kar je popolna laž in skregana z elementarnimi osnovami elektrofizike in energetike.

Spodaj je nekaj odlomkov iz nemškega članka (strojni prevod)

Nadaljujte z branjem→

Grčija je v zadnjem desetletju in pol šla skozi težke travme. Leta 2014 je “trojka” (EK, ECB, IMF) tedanji vladajoči levičarski stranki Siriza zvila roke, da sprejme tretji paket “pomoči” z zavezo nadaljevanja ostre politike varčevanja, sicer bi morala formalno bankrotirati in zapustiti evrsko območje. Danes mednarodne organizacije in veliki mediji, kot je The Economist, Grčijo hvalijo kot zgodbo o uspehu, saj naj bi po letu 2020 rasla hitreje od držav evro območja.

No, če smo pošteni, je ta “zgodba o uspehu” malce manj uspešna. Podatki Eurostata kažejo, da je Grčija zaradi ekstremne politike varčevanja v času treh “paketov pomoči” trojke med 2010 in 2014 izgubila več kot 18 % BDP (in to leto za letom med 2011 in 2019). Danes Grčija res hitro raste, vendar: (1) države EU-27 v povprečju rastejo še hitreje, in (2) grški BDP je v 2023 prišel šele na 90 % tistega iz leta 2010, medtem ko so države EU v povprečju v istem obdobju BDP povečale za 18 %.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Zadnje čase razburja strokovno javnost uvedba novega načina obračunavanja omrežnine v okviru novega tarifnega sistema, ki ga je sprejela Agencija za energijo že lani. Po večkratnih prestavitvah začetka uporabe zaradi zahtevnosti in priprav izvajalcev oskrbe naj bi se dokončno uvedel  julija letos. Zadnja novost je, da so po uvedbi on line možnosti preračunavanja stare in nove omrežnine v začetku tega leta v gospodarstvu preračunali, da bi se jim računi za elektriko krepko povečali, nekaterim energetsko bolj intenzivnim potrošnikom celo za večkrat (po navajanju GZS). Na te pripombe je reagiralo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo na način, da predlaga Agenciji prestavitev začetka uporabe celotnega tarifnega sistema za dve leti.

Ta predlog Agencija odločno zavrača, predvsem z argumentacijo, da je nov tarifni sistem z omrežnino vred ključnega pomena za energetsko oskrbo Slovenije po veljavnih načrtih (NEPN) in da bi ga morali implementirati po že predlagani časovnici.

Da bi odgovorili na to dilemo, moramo malo podrobneje pogledati ozadje, zaradi katerega je sploh nastala potreba, da se tarifni sistem tako radikalno spreminja. Neposreden vzrok je nov razvojni načrt elektrodistribucijskih podjetij za obdobje 2023 do 2032, ki je bil sprejet lani januarja in je nadomestil prejšnjega za obdobje 2021 – 2030, ki je bil sprejet januarja leta 2021 še pred sprejetjem prvega Nacionalnega energetsko podnebnega načrta Slovenije. V pripravi pa je že nov načrt za obdobje 2025 do 2034.

Nadaljujte z branjem→