Spodaj je dobro razmišljanje o zahodni propagandni kreaturi, da je bil smisel podpiranja vojne v Ukrajini v tem, da bi sicer ruska vojska vojska pregazila Varšavo in Berlin in prodrla do Pariza. Ob tem seveda pozabimo na dejstvo, da ko se je Hitler odpravil zavzemat Poljsko, je imel za seboj 1.5 milijona vojakov, Putin pa je pred napadom imel na ukrajinski meji le med 160 in 190 tisoč vojakov. Težko bi s to vojsko prišel do Kijeva. In tudi ni prišel.

V tej zahodni propagandni kreaturi je torej od vsega začetka nekaj hudo narobe. In tudi z nadaljevanjem te zgodbe, ki je pripeljala do razorožitve evropskih držav. Ki bi zdaj res lahko morda postale lahek (ali lažji) plen, če bi se Putin odločil, da po Kijevu nadaljuje svoj pohod proti zahodu. Bomo po skoraj dveh letih vojne v Ukrajini torej končno zagnali vojaško industrijo v Evropi? Ali pa se Putina zares sploh ne bojimo?

__________

So a large part of the stated justification for NATO supporting Ukraine is the supposed belief that “the West is next” – that Ukraine is merely the first domino to fall in a new Russian march to Berlin.

It’s very odd then that the actual members of NATO aren’t acting like it.

Over the last two years, Western nations – in particular European nations – have done little to nothing to actually prepare for war with Russia.  By and large they have all happily handed over their existing, modest stocks of military equipment and ammunition to Ukraine with no serious replacement plans, let alone genuine rearmament plans.  Just to provide an example: with the sole exception of Poland, I don’t think any member of NATO – including the United States – has actually taken delivery of a single new tank on account of the war in the last two years.

Nadaljujte z branjem→

Nimam posebnih simpatij do Rusije kot žrtve ameriške zaplembe centralnobančnih rezerv, saj bo konec koncev Rusija nekako morala plačati za vojno škodo, ki jo je naredila v Ukrajini. Vendar problem v tej zgodbi po mojem mnenju ni v plačilu škode, pač pa v načinu plačila. Zaplemba centralnobančnih rezerv je zelo problematičen akt poskusa Rusijo prisiliti v plačilo vojne škode proti lastni volji, saj ruši zaupanje v finančni sistem na najvišji ravni. Če so ZDA to naredile Rusiji (še pred tem pa Iranu), lahko to naredijo komurkoli, za kogar se ameriške oblasti odločijo, da se ne obnaša v skladu z njihovimi željami. Posledica tega pa je, da bodo druge države postale zelo previdne pri držanju svojih rezerv v ameriških vrednostnih papirjih. To je pred dnevi zelo jasno izrazil tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Robert Schiller:

I can’t convince myself that this is the right way to go. Apart from the fact that it would be a confirmation to the Russian leadership that what is happening in Ukraine is a proxy war. Paradoxically, it could backfire on America and the West as a whole. What kind of signal is being sent to dozens of countries that, like Russia, including the G7 countries, are converting their savings into dollars for security reasons and entrusting them to the safe hands of Uncle Sam?

If America does this to Russia today, it could do this to anyone tomorrow. It would shatter the halo of security that surrounds the dollar and be the first step towards the de-dollarisation that many are increasingly confident of.

In ta učinek povečanega nezaupanja v ameriški finančni sistem po zaplembi ruskih centralnobančnih rezerv iz konca februarja 2022 se že kaže. Po februarju lani se je začel beg iz ameriških obveznic. Če so v letih 2020-2021 neto nakupi ameriških državnih obveznic znašali po 100 milijard dolarjev letno, so se lani (2022) in letos ti neto nakupi spremenili v velike neto prodaje ameriških obveznic v vrednosti blizu 500 milijard dolarjev letno. Centralne banke namesto ameriških obveznic raje pospešeno kupujejo zlato in druge valute (denimo kitajski yuan, s katerim lahko poplačujejo tudi mednarodne obveznosti do IMF). Posledica tega bega iz ameriških državnih obveznic se je letos odrazila v zmanjšanem povpraševanju po njih in drastičnem povečanju njihove obrestne mere, kar ZDA otežuje refinanciranje proračuna.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji predsednik nemškega orjaka Allianz, Mohamed A. El-Erian, pravi, da so države širom sveta zaradi dveh dogodkov izgubile vero v ZDA kot voditelja sveta. Najprej zaradi nemoči zahodnih držav pod patronatom ZDA, da bi učinkovito sankcionirale Rusijo, in drugič, ameriška vloga v vojni med Izraelom in Hamasom naj bi za mnoge države razkrila votlost zaveze Zahoda, da podpira osnovne človekove pravice in izpostavila nedosledno spoštovanje mednarodnega prava. Vendar se svet z zatonom ZDA kot hegemona po mnenju El-Eriana ne premika v smeri novega svetovnega reda pod vodstvom Kitajske, pač pa v globalni kaos brez reda. Zato naj bi bilo ključno, da se ohranijo sedanje multilateralne inštitucije, pri čemer pa bi bilo treba reformirati njihovo vodenje v korist držav globalnega Juga.

Zveni sicer razumno, vendar kdo bo prevzel vlogo države, ki bo koordinirala reformiranje multilateralnih inštitucij, kot so OZN, IMF, SB, WTO? ZDA to prav gotovo niso, saj v zadnjih letih sistematično razgrajujejo moč teh inštitucij z nespoštovanjem oziroma nasprotovanjem njihovim deklaracijam (OZN), z blokiranjem imenovanj ključnih organov teh institucij (WTO) itd. Bo Kitajska prevzela vlogo ZDA pri koordinaciji ali bo raje oblikovala lastne multilateralne zveze (BRICS, SCO) in institucije (Asian Development Bank)? Zaenkrat kaže na slednje, s tem pa na drsenje sveta v globalni kaos podobnega tipa kot v začetku 1930-ih let. Iz slednjega kaosa se je rodila 2. svetovna vojna. Tokrat pa tudi ne kaže bistveno drugače.

Nadaljujte z branjem→

In March​ 1960, Konrad Adenauer, the chancellor of West Germany, met his Israeli counterpart, David Ben-Gurion, in New York. Eight years earlier, Germany had agreed to pay millions of marks in reparations to Israel, but the two countries had yet to establish diplomatic relations. Adenauer’s language at their meeting was unambiguous: Israel, he said, is a ‘fortress of the West’ and ‘I can already now tell you that we will help you, we will not leave you alone.’

Six decades on, Israel’s security is Germany’s Staatsräson, as Angela Merkel put it in 2008. The phrase has been repeatedly invoked, with more vehemence than clarity, by German leaders in the weeks since 7 October. Solidarity with the Jewish state has burnished Germany’s proud self-image as the only country that makes public remembrance of its criminal past the foundation of its collective identity. But in 1960, when Adenauer met Ben-Gurion, he was presiding over a systematic reversal of the de-Nazification process decreed by the country’s Western occupiers in 1945, and aiding the suppression of the unprecedented horror of the Judaeocide. The German people, according to Adenauer, were also victims of Hitler. What’s more, he went on, most Germans under Nazi rule had ‘joyfully helped fellow Jewish citizens whenever they could’.

Nadaljujte z branjem→

Po padcu komunizma so zahodne države živele v prepričanju, da bodo skozi gospodarsko sodelovanje (trgovino) uspele spodbuditi transformacijo v nekdanjih socialističnih in arabskih državah. Da bodo tja vsadile liberalno demokracijo po ameriškem okusu. Razen v novih članicah EU iz vzhodne države, se je ta mit izjalovil. Nove članice EU, vse po vrsti absolutno ali relativno majhne, so se podredile “redu”, ki so ga oblikovale Zahodne države (čeprav imata že Madžarska in Poljska problem pri podrejanju kulturnim in političnim normam Zahoda). Toda v Rusiji, Kitajski in arabskih državah je ta mit povsem pogorel. Gospodarska rast in povečan gospodarski potencial je, nasprotno, tem državam omogočil moč in samozavest, da se ne pustijo podrediti zahodnim kulturnim, civilizacijskim in političnim normam Zahoda. Kot pravi Adam Tooze:

“Napaka ni bila v prepričanju, da medsebojna gospodarska povezanost ustvarja resnične družbene, gospodarske in politične spremembe. Napaka je bila predstavljati si, da je ta preobrazba enosmeren proces, ki bo samodejno zagotovil red – in da bo ta red všeč Zahodu.”

Naj nam bo všeč ali ne. Nova globalna ureditev bo drugačna od zahodnih pričakovanj. In potrebno se bo navaditi na realizem namesto idealizma, na kulturno in civilizacijsko raznolikost namesto zahodnega uniformizma v mednarodnih odnosih.

Nadaljujte z branjem→

Molitev za mir. Začenši v Gazi in Ukrajini. Mir, bratje in sestre.

Za Božička imam letos – ob miru v Ukrajini in Gazi – zgolj dve, sicer precej neskromni želji, in sicer, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Razum glede podnebnih, razvojnih in fiskalnih politik ter suverenost na političnem in gospodarskem področju.

Predpogoj vsega je povratek razuma. Dajmo se za trenutek zaustaviti in od zunaj mirno in trezno poglejmo na situacijo, v kateri smo. Zakaj smo udeleženi v vojni z Rusijo? Zakaj smo se obsodili na pomanjkanje poceni plina? Zakaj smo se obsodili na visoke cene električne energije z neznanstveno digresijo k neizdatni in zgolj občasni energiji iz sončnih panelov? Zakaj s posledično visokimi cenami energije uničujemo svojo industrijo in pomagamo kitajski? Zakaj se obsojamo na gospodarsko stagnacijo z digresijo v znanstveno neutemeljene fiskalne konsolidacije? Kateri vrag nas sili, da uničujemo sami sebe? Zakaj počnemo to s samim seboj samo mi v Evropi, medtem ko drugi prosperirajo na račun naše samouničevalne neumnosti? Čemu ta mazohizem?

Nadaljujte z branjem→

It’s almost two years since Russia invaded Ukraine and the war is not ending anytime soon. The Ukrainian counter-offensive of 2023 has not brought the gains the country’s leaders and western backers hoped for. The pressure is on both the US and EU to keep providing Ukraine with the military and financial support it needs.

Meanwhile Vladimir Putin looks more confident than ever. This time last year, western powers introduced an oil price cap aimed at seriously denting the Kremlin’s capacity to earn revenue from its oil exports. It worked for a few months but Russia has found ways around it.

Meanwhile, its economy continues to function reasonably well, despite the range of sanctions levelled at it. In this episode of Business Beyond, we ask if there are economic scenarios that could force Russia to the negotiating table. Or if the Kremlin simply has enough financial firepower to keep going – however long it takes.

Chapters:

• 00:00 Introduction
• 01:55 Sanctions explained: the price cap
• 05:46 Russia finds a workaround
• 09:08 With a little help from his friends
• 11:38 Russian economy: reality v wishful thinking
• 14:55 What the West can do
• 19:55 Conclusion: Why Russia is winning

Tale zapis v Bloombergu je dobra propaganda za nujno nadaljevanje vojaške pomoči Zahoda Ukrajini. Analizo o vojaški nevarnosti ruske zmage v Ukrajini so standardno naredili na Institute for the Study of War (ISW), “neprofitni organizaciji”, ki jo financirajo ameriške orožarske družbe, specializira pa se na “neodvisne analize” vojaških spopadov, v katerih so udeležene ZDA. Analize ISW glede vojne v Ukrajini so se do sedaj izkazale kot izjemno pristranske in so po pravilu povsem zgrešile kasnejši dejanski potek situacije na bojišču. Tako da je njihova uporabna vrednost zelo majhna, razen lepih zemljevidov glede kontrole nad ozemljem s strani različnih sil.

No, ta analiza kaže na nevarnost, da bi v primeru ruske zmage in popolnega zavzetja Ukrajine, Rusija lahko svoje vojaške baze postavila neposredno na meje Nata. Posledično bi to naj pomenilo, da bi morale vzhodnoevropske države Nata močno okrepiti obrambne sile na meji z Ukrajino, kar bi bilo zelo drago. Iz tega sledi propagandna implikacija, da je iz vidika stroškov bolj oportuno nadaljevati financiranje vojne v Ukrajini in upati na čudežno ukrajinsko zmago, kot pa nositi stroške ojačanja Natovih vojaških baz v vzhodnoevropskih državah.

Ta propaganda ne zdrži preprostega logičnega testa. Prvič, zakaj je Nato sploh silil v širitev v Ukrajino, kar je bil vzrok za začetek vojne v Ukrajini (kar potrjujejo sklepi z vrhov Nata in tudi izjave njegovega sekretarja Stoltenberga)? Prej je Ukrajina služila kot tamponska cona med Natom in Rusijo in je omogočala, da so članice Nata bile izven dometa večine ruskih raket. S sprejemom Ukrajine v Nato, bi Nato nenadoma imel dolgo skupno mejo z Rusijo in bi morale ZDA in ostale članice močno povečati izdatke za vojaške baze v Ukrajini. Torej, če so se države Nato hotele izogniti visokim vojaškim stroškom, zakaj so rinile neposredno na meje z Rusijo? (podobno se zdaj dogaja s Finsko po sprejemu v Nato, ker bo Rusija zdaj morala postaviti baze blizu finskih meja).

In drugič, če je interes Zahoda varnost in minimizacija vojaških izdatkov za dosego tega cilja, zakaj zahodne države ne sprožijo procesa mirovnih pogajanj z Rusijo? Tudi če bi Rusija v teh mirovnih pogajanjih dosegla nevtralnost Ukrajine in priključitev zasedenih ozemelj k Rusiji (1/6 ozemlja), bi to Rusijo ohranilo na zelo veliki razdalji do meja Nata in prihranilo ogromna sredstva članicam Nata za obrambo.

Da ne bo pomote: simpatiziram z Ukrajinci, niti malo nisem navdušen nad Rusijo in njenim režimom in v celi zgodbi glede vojne v Ukrajini me zanima samo mirna rešitev, ohranitev človeških življenj in možnosti Ukrajine, da lahko čim prej začne okrevanje v miru. Toda tovrstne analize, kot jo je pripravil ISW, so skregane z osnovami logike in samo spodbujajo prilivanje goriva na ogenj in Ukrajino oddaljujejo od miru in možnosti, da začne z okrevanjem. Ter seveda spodbujajo nadaljevanje negotovosti v regiji in s tem zaton Evrope.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je v članku Zakaj Evropa zaostaja? podal provokativno vprašanje iz naslova, ko je primerjal trajektorijo rasti Kitajske in Indije. Citiram:

…če pogledamo podatke do leta 1990, sta bili po BDP ti državi skoraj izravnani. Po tem letu pa se je Kitajska odprla svetu in stopila na pot izjemno hitre gospodarske rasti. Danes njen BDP kar za 5-krat presega indijskega, kar se seveda odraža tudi v bistveno višjem življenjskem standardu prebivalstva.

Biden je sicer na zadnjem srečanju v San Franciscu na vrhu APECA kitajskega predsednika lahko označil z “diktatorjem, ki vodi državo, ki je komunistična“, a pravilnost posameznih politik lahko presojamo tudi skozi takšne podatke. Lahko, da so Indijci bolj srečni, ker imajo na volitvah možnost izbire med Modijem in nekom tretjim za razliko od Kitajcev, a odgovor o prednostih je ob navedenih podatkih vseeno precej bolj kompleksen. Vprašanje je, če je možnost izbire med Golobom in Janšo ali Bidnom in Trumpom vrhunec demokratičnih procesov in garant za dobrobit prebivalstva. Mogoče zahodnjaki vseeno nismo v položaju, da bi še naprej lahko diktirali svetu, kaj je pravilno in kaj ne, ne glede na demokratične standarde, ki smo jih dosegli.

Dajmo na hitro pogledati razlike v rasti med “demokratičnimi” in “pomanjkljivo demokratičnimi” (ali če hočete: “iliberalnimi“) državami v Evropi. Spodnja slika na podlagi podatkov Eurostata kaže, da so po letu 2000 “pomanjkljivo demokratične” države rasle bistveno, ampak res bistveno hitreje od “demokratičnih” (kot slednje sem vzel države članice evro območja, kot primerjavo pa še Slovenijo). Demimo Turčija je med letoma 2000 in 2022 potrojila svoj BDP (povečanje za skoraj 200% !), Poljska pa več kot podvojila (za 120%), medtem ko so ga “demokratične” države evro območja povečale za manj kot 30%. Tudi Madžarska kot najmanj uspešna med “pomanjkljivo demokratičnimi” državami, ki je pred Orbanovim prevzemom oblasti stagnirala oziroma upadala, se je po njegovem prihodu na oblast (2010) začela konstantno dvigati in konsistentno rasla hitreje od Slovenije.

Nadaljujte z branjem→