Današnji Foreign Affairs (nekakšen outlet za objavo razmišljanj uradnega Washingtona) prinaša tri zanimive članke. Prvi je članek Raje Khalide “The Case for Palestine“, ki je pripravila skico ureditve bodoče Palestinske države in ta skica je dokaj revolucionarna:

At first, the state’s resident citizens should be those five million Palestinians now carrying PA identity cards and passports, but the state should eventually grant nationality without residency rights to Palestinian refugees worldwide, as an affirmation of identity. Palestinians could begin to be counted as individual citizens of a state that ties them to their homeland, not as a collective of diaspora communities and factions.

A government set up as part of the new state of Palestine might seem to offer few material benefits over today’s broken configuration of Palestinian politics. It is unlikely to be recognized by the United States or Israel. It would remain under Israeli occupation and would confer no diplomatic benefits over the current system. But a new government would offer Palestinians a chance to build new, better structures and restore trust in their leadership and the respect of the world. The state would be inclusive of all Palestinian factions and would serve as a forum where they can find commonalities and resolve differences. It is time for the state of Palestine to become more than ink on paper. Starting a government under its name is the next step in the long march of national liberation.

Nadaljujte z branjem→

Dobro obveščen Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh ima seveda logičen odgovor na naslovno vprašanje: Biden ne more sprementi svoje strategije, ker bi s tem priznal, da je bila strategija napačna in da je izgubil. Zato bo, čeprav sta njega in demokrate vojna v Ukrajini in Gazi politično ubila, vztrajal do konca.

Za spremembo politike bo treba počakati na nove politične voditelje. Kot je že zdavnaj povedal nemški fizik Max Planck: »nova znanstvena resnica ne doživi zmagoslavja zato, ker prepriča nasprotnike, temveč zato, ker nasprotniki sčasoma umrejo, medtem pa odraste nova generacija, ki je seznanjena z resnico«. Potrebna je menjava sedanje politične elite, le nova politična garnitura lahko prinese mir v Ukrajini in Gazi. Paradoksalno oziroma skrajno perverzno je le to, če bodo to politični populisti (od Trumpa, AfD do LePenove), s katerimi nihče izmed nas ne bi želel imeti niti najmanjšega opravka.

Putin is an enemy the West cannot topple—so why does Biden keep swinging?

President Biden’s foreign policy problems in the Middle East and Ukraine are daunting, especially in an election year, but the war between Russia and Ukraine could be nearing a military endgame, and not via negotiations. Vladimir Putin’s military is more entrenched inside Ukraine than ever, and the undermanned and under-equipped Ukraine military is facing a stalemate at best and the permanent loss of four oblasts. In essence, it is a defeat. 

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnja Trumpova ideja, da namesto carinskih ovir na uvoz kitajskih avtomobilov Kitajcem predlaga naložbe v nova avtomobilska podjetja v ZDA, kjer bi proizvajali kitajske električne avtomobile in baterije, je velik korak naprej od zadnjih 6-7 let trgovinske in tehnološke vojne proti Kitajski. Ta model je podoben Reaganovemu, kjer so prek “prostovoljnih izvoznih omejitev” japonske proizvajalce avtomobilov prisilili, da raje ustanovijo podjetja v ZDA.

Ob upoštevanju še Trumpovega odnosa do vojne v Ukrajini to odpira naslovno vprašanje: bo Trump troublemaker ali dealmaker? Bo zgagar in agitator za vojno kot Biden ali pragmatik, ki ga zanimajo interesi ameriškega gospodarstva? Za Evropo je seveda bolje, če bo dealmaker.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Konec januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v preteklem letu. Po predhodnih podatkih, ki so več ali manj tudi končne številke, smo leto zaključili z 2,3 milijarde eur proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po  katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde eur, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj.

A najbrž bi se morali vseeno zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019, torej letom pred pretresi zadnjih let (covid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov eur letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši kar za preko 2,6 milijarde eur. In to v preteklem letu, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate, ko je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019. Nedvomno je na mestu vprašanje, zakaj in kje smo dodatno potrošili znesek, ki presega desetino prejemkov vsega prebivalstva. Je kriv razbohoteni javni sektor, povečanje izdatkov za pokojnine, manj pobranih davkov, avgustovske poplave, energetska kriza, investicijski izdatki države ali kaj tretjega?

Kakšnih pojasnil s strani vlade, razen kako vsakič sprejemamo razvojno naravnane proračune, nismo dobili. Zato v nadaljevanju predstavljam, kje smo lani dodatno trošili in se kot država dodatno zadolžili v obsegu 4 % BDP več kot v letu 2019.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, Piers Morgan s svojim binarnim načinom razmišljanja in nerazgledanostjo ni bil kos sogovorniku. Zanimivo je, da ga ni sram vsakokratnega intelektualnega ponižanja, ki ga je deležen v pogovoru z intelektualno superiornim sogovornikom.

Kdo bi bil bolj prizadet v primeru vojne okrog Tajvana in prekinitve trgovine med Kitajsko in ZDA – Kitajska ali ZDA? Odgovor je drugačen, kot si morda mislite (glejte spodnje grafe). Kajti Kitajska kontrolira večino surovin in ključnih inputov za proizvodnjo. Torej morajo v ameriški (sedanji Bidenovi in bodoči Trumpovi) paziti, kaj si želijo glede “zaustavljanja Kitajske”.

Spodnji video je neprecenljiv. Na brutalno iskren način pokaže, da V. Britanija ne more biti Kitajski niti tekmec niti sovražnik, ker je pač Kitajska na vseh gospodarskih in tehnoloških področjih (pa tudi na vojaškem) svetlobna leta pred Britanijo. Britanija je lahko Kitajski zgolj trgovinski partner. Trgovina pa je koristna za obe državi (kot sta pionirsko dokazovala oba britanska klasika med ekonomisti: Smith (1776) in Ricardo (1819) in kar je temelj vseh učbenikov ekonomije).

Zato je več kot ustrezen sklep kitajskega sogovornika: “Let’s make peace rather than agitating for war“.

Večina apologetov obnovljivih virov energije iz sonca še vedno prodaja manipulacije, da je cena električne energije (EE) iz sončnih panelov poceni. Ja, poceni je proizvodna cena EE iz panelov, če niste priključeni na omrežje in samo na sončen dan ter samo za čas, ko je dan (takšna situacija v Sloveniji velja približno 1,100 ur na leto od skupaj 8,760 ur, kot jih ima leto, torej 12.5 % časa v letu). Vendar ste preostalih 7,670 ur (oziroma 87.5 % časa v letu) brez elektrike, in to takrat, ko jo najbolj potrebujete (ponoči in v času kurilne sezone).

Če pa želite imeti ves čas elektriko, se morate priključiti na omrežje (baterija vam pomaga zgolj poleti, in prišteti morate investicijo v ustrezno veliko baterijo, kar skoraj podvoji ceno EE iz sončnih panelov). Omrežje vam služi hkrati kot baterija za vaše dnevne viške EE in kot vir EE, ko vaša sončna elektrarna ne dela (87.5 % časa v letu). Ampak gostovanje vaše sončne elektrarne v omrežju ni zastonj, saj je treba ojačati distribucijsko omrežje. In več kot je sončnih elektrarn v omrežju, večje so težave za omrežje (večji strošek nadgradnje distribucijskega in prenosnega omrežja), hkrati pa je treba zagotavljati regulacijo sistema (da bosta proizvodnja in poraba EE vedno uravnotežena in da bo frekvenca omrežja ves čas 50 hercev) in investirati v nadomestne kapacitete proizvodnje EE, ki služijo kot velike sistemske baterije (hidro elektrarne in črpalne HE) in ki zagotavljajo potrebno EE, ko ni sonca (elektrarne na premog in plin). Ti dodatni stroški, ki nastanejo za celoten elektroenergetski sistem zaradi vključevanja velikih kapacitet sončnih elektrarn v omrežje, se imenujejo sistemski stroški integracije sončnih elektrarn v omrežje in so zelo visoki (rang velikosti same proizvodne cene EE iz sončnih elektrarn).

No, vključitev velikih kapacitet sončnih elektrarn v omrežje zato pomeni dvoje (glejte spodaj):

1. sredi dneva poleti je EE iz sončnih elektrarn zaradi velikih viškov EE zelo poceni; cena EE je celo negativna, ker je treba nekomu plačati, da te viške prevzame od vas;
2. skupna cena EE iz sončnih elektrarn tekom celotnega leta je zelo visoka (zaradi visokih sistemskih stroškov integracije) in je tem višja, čim večji je delež EE iz sončnih elektrarn v omrežju.

Zato je, kot lahko nazorno vidite spodaj, cena EE za odjemalce v Kaliforniji (ki ima velik delež EE iz sončnih elektrarn v omrežju), za 2.3-krat višja kot za ostale Američane ali prebivalce države Illinois, kjer je ta delež EE iz sončnih elektrarn v omrežju nizek. Torej: bolj kot spodbujamo nameščanje sončnih panelov na strehe, višje cene elektrike bomo plačevali glede na to, če ne bi imeli sončnih panelov.

Razogljičenje proizvodnje električne energije? Absolutno, toda tega ne boste dosegli s sončnimi paneli, ker s tem zmanjšate izpuste CO2 samo za eno tretjino. Če želite povsem (za 95%) razogljičiti proizvodnjo električne energije, morate preiti na prave nizkoogljične vire energije, kot sta hidro energija in jedrska energija. To sta edina vira, ki zagotavljata konstantno proizvodnjo EE vsako uro v letu (jedrska energija bolj, ker ni odvisna od hidrologije), ki zagotavljata izjemno nizko ceno EE (med 20 in 30 EUR/MWh), ki nimata praktično nobenih dodatnh sistemskih stroškov in ki zagotavljata dramatično nižje CO2 izpuste od vseh ostalih virov energije (tudi od sonca in vetra).

Vse ostalo so bučke in manipulacije pokvarjencev za nevedneže.

Ali neuspešnost zaustavitve vojaškega spopada na Bližnjem vzhodu, neuspeh proxy vojne v Ukrajini in nezmožnost zloma kitajskega gospodarstva predstavljajo zaton Zahoda?