Bine Kordež

Da je dvig produktivnosti, torej povečanje ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega, ključni pogoj za višjo razvojno stopnjo države in višji življenjski standard ljudi, ni nobenega dvoma. Zaradi tega se tako naši gospodarstveniki kot politika zastavljajo ambiciozne cilje o dvigu dodane vrednosti na zaposlenega na 88 ali tudi 100 tisoč evrov na zaposlenega. Ti cilji so predstavljeni skupaj z raznimi akcijskimi načrti, usmeritvami stroke in slovesnimi podpisi dogovorov o strateških partnerstvih. A le redko se vprašamo, koliko so ti načrti realni in še manj, da bi pogledali doseganje preteklih ciljev in usmeritev. Zato poglejmo te cilje nekoliko podrobneje.

Predvsem je zanimivo, da pri nobenem zastavljenem cilju ni opredeljeno ali gre za povečanje v stalnih cenah, torej realno povečanje dodane vrednosti, ali so mišljene tekoče cene skupaj z inflacijo. Ob visoki rasti cen je ta informacija zelo pomembna. V letu 2018 so si pri Gospodarski zbornici na primer zadali cilj 60 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega v letu 2025. Glede na trenutna gibanja bomo ta cilj celo presegli, saj se bomo verjetno približali celo številki 70 tisoč eur na zaposlenega. A to je predvsem posledica dviga cen. Po takratnih cenah bomo dosegli “le” kakih 50 tisoč eur na zaposlenega glede na izhodiščnih 43 tisoč eur. Smo cilj torej dosegli ali ne? Mogoče se bo kdo pohvalil z doseženimi 70 tisoč evri, a realno smo seveda daleč izpod začrtanih ciljev.

Nadaljujte z branjem→

… seveda, ob ukinitvi lastnih neumnosti, kot sta zelena norost (prek forsiranja OVE deleža) in fiskalno-varčevalna norost (prek fiskalnega pravila). Svet bo lažje zadihal, ko bodo Američani nehali netiti požare.

Analiza The Intercept kaže, da so največji ameriški časopisi v prvih šestih tednih napada na Gazo zelo pristransko poročali o tem – drastično močno v prid izraelske pripovedi (nesorazmerno poudarjanje izraelskih smrti v spopadu; uporaba čustvenega jezika za opis umorov Izraelcev, ne pa tudi Palestincev).

The print media outlets, which play an influential role in shaping U.S. views of the Israeli–Palestinian conflict, paid little attention to the unprecedented impact of Israel’s siege and bombing campaign on both children and journalists in the Gaza Strip. 

Major U.S. newspapers disproportionately emphasized Israeli deaths in the conflict; used emotive language to describe the killings of Israelis, but not Palestinians; and offered lopsided coverage of antisemitic acts in the U.S., while largely ignoring anti-Muslim racism in the wake of October 7. Pro-Palestinian activists have accused major publications of pro-Israel bias, with the New York Times seeing protests Opens in a new tabat its headquarters in Manhattan for its coverage of Gaza –– an accusation supported by our analysis.

Nadaljujte z branjem→

Nemška vlada in kvazi-zeleni fundamentalisti se radi hvalijo, da Nemčija več kot polovico električne energije (lani 60 %) proizvede iz obnovljivih virov energije (OVE). Super, mar ne? Zeleni prehod je možen. Samo še malce Nemčija stisne, samo še 500 milijard evrov vloži v vetrnice, sončne panele, baterije in omrežje, pa bo na 100 % elektrike iz OVE.

Malo Morgen! Poglejte, kaj se je dogajalo včeraj zvečer ob 21. uri sredi kurilne sezone. Ker seveda ni bilo sonca, vetra pa le za ščepec, je Nemčija potrebno elektriko za ogrevanje proizvajala iz premoga. Ob 21. uri včeraj je bila ogljična intenzivnost nemške proizvodnje elektrike 776 g CO2/kWh oziroma za več kot 10-krat ! (za več kot 1000 % !!!) višja kot v Franciji:

Nadaljujte z branjem→

Interesting anecdote that illustrates the different approach to wealth in China and the US.

A few months ago I was having dinner in Shanghai with a very wealthy friend of mine. We’re talking about someone with a net worth of 9 figures, in dollars. He was telling me he was thinking of moving to the U.S., to California to be precise.

“Why?” I asked him, pointing out that he’d made his fortune in China so surely he must be pretty satisfied with the country. He went out to explain that basically, with his wealth, his children could have enormous advantages for their education in the U.S. vs the average kids there, which wouldn’t be possible in China. Indeed, his plan was to buy a house in the very best neighborhood in California, get them into the best schools, pay the best tutors money could afford and they’d eventually end up getting into the most prestigious American universities and having very successful professional lives. Pretty sound logic actually.

Why isn’t this possible in China? Because China has invested considerable efforts – and continues to do so – to ensure that wealth couldn’t “game” the education system. This includes:

Nadaljujte z branjem→

Tale spodnji povzetek kitajske gospodarske strategije bi morali predavati na vseh poslovnih šolah in vse vlade in parlamenti širom sveta bi se morale na nujnih sejah s tem seznaniti. Medtem ko zahodne države prek velikih medijev že več kot dve desetletji spinajo, da je Kitajska tik pred razsulom, da se bo ujela v “past srednjega dohodka” in da mora dati večjo vlogo potrošnji BDP namesto investicijam, se Kitajska pospešeno tehnološko razvija in industrializira. Medtem ko so zahodne države v zadnjih desetletjih šle v deindustrializacijo in krepitev storitvenega sektorja, predvsem finančnega, temelji sedanji kitajski 5-letni načrt na pospešeni industrializaciji. Medtem ko so zahodne države v zadnjih desetletjih v pohlepu korporacij po dobičkih šle v deindustrializacijo z oblikovanjem globalnih dobaviteljskih verig (verig vrednosti) in bile zadovoljne s prenosom “nižjih faz proizvodnje” (proizvodnja materialov in fizično sestavljanje izdelkov) v manj razvite države ter zadržanjem “višjih faz proizvodnje” (R&R, dizajn, marketing, prodaja, finance), Kitajska stremi k oblikovanju kompletnih verig vrednosti. Torej želi imeti doma pod nadzorom celotno verigo vrednosti v proizvodnji. Ob tem, da krepi tehnološki razvoj in dizajn, želi obdržati tudi industrijsko bazo, ki je temelj strateške avtonomije, hkrati pa s strateškimi meddržavnimi dogovori in investicijami v tujini kontrolira ključne naravne vire (energijo, ključne surovine in materiale).

Prihajamo v situacijo, da tako enostavnega proizvoda, kot so sončni paneli, zahodna podjetja ne bodo sposobna avtonomno proizvesti, ker brez Kitajske ne bodo imela na voljo ključnih inputov zanj.

ZDA so sicer zagnale paniko in po letu 2018 poskušajo z različnimi nelojalnimi praksami (v nasprotju s pravili WTO) Kitajsko zaustaviti. Vendar je to jalovo početje. Kitajska ima 1.4 milijarde ljudi in je, v primeru morebitne totalne vojaške eskalacije, sposobna zagotoviti dovolj velik trg za potrebe ekonomij obsega v industriji in razvoju. Hkrati si je Kitajska s strateškimi povezavami (SCO, BRICS+), meddržavnimi dogovori (Rusija, Savdska Arabija, Iran, Kazahstan) in investicijami v nahajališča in proizvodnjo ključnih materialov zagotovila dostop do energije in vseh ključnih materialov za proizvode prihodnosti. Kitajska ima velikost in strategijo, ki sta v kombinaciji nepremagljivi. In ima politično vodstvo z neskončnim časovnim horizontom namesto zahodnih kratkoročnih horizontov v okviru štiriletnih poliitčnih ciklov.

Zahodne države za nekaj korakov zaostajajo za Kitajsko. Vprašanje je le: bodo zahodne države poskušale posnemati Kitajsko v razvojni strategiji (industrija, tehnološki razvoj, zagotovitev dostopa do poceni energije in kontrola proizvodnje ključnih materialov) ali pa jo bodo poskušale v obupu zaustaviti z vojno?

Slednje je slaba strategija, ki se ni izšla niti proti 150-milijonski Rusiji brez resne industrijske baze (razen v orožarski industriji). Pri 1-4-milijardni Kitajski v navezi z Rusijo in BRICS+ je to zahodni samomor.

A new Bloomberg article has insightfully broken down China’s strategy to go well above middle-income status, avoid technological blockades, proceed with high-tech industrial upgrades and take center-stage in the World Economy while completely refuting the Neoliberal Orthodoxy in the process. As is well known by now, China has consciously and intentionally deflated its Property Sector and non-productive service industries such as Private Tutoring and Gaming; and has funneled that credit toward Industrial development.

The consequences of this are astounding. China’s surplus of manufactured goods relative to global GDP is now 2%, a level unseen since the US after World War II, when all Europe and Japan lay in ruins. But, unlike wartime destruction, the de-industrialization of the West was entirely self-inflicted. It sought to alleviate (or do away with) the social and economic pressures of a highly organized and politically conscious working class by exporting industrial manufacturing and the contradictions that come with it. As a consequence, Bloomberg estimates that 45% of China’s gargantuan manufacturing output (now accounting for more than 1/3rd of global value-added) is exported. But we have long since passed the era of cheap Chinese toys and clothes. China is now competing for the whole cake and biting the heels of Germany, South Korea and Japan, cutting into the they have historically held against China due to their essential provision of hi-tech components that China was unable to make by itself.

Nadaljujte z branjem→

Katerokoli statistiko proizvodnje pogledate je nemško gospodarstvo v zadnjih treh letih najmanj v stagnaciji, v zadnjih dveh letih pa v prostem padu. Skupna industrijska proizvodnja se po pandemiji v 2020 kasneje ni vrnila na predpandemsko raven (pa že v 2019 je upadala). Pa pandemiji so se začasno pobrale in zrasle kemična industrija, gradbeništvo in proizvodnja električnih in elektronskih aparatov, ne pa tudi avtomobilska in papirna industrija. Po začetku vojne v Ukrajini februarja lani pa so v prostem padu glede na leto 2019 vse panoge – najbolj papirna (>20%), kemična (>10%), avtomobilska (>7%).

Nadaljujte z branjem→

The International Court of Justice (ICJ), also called the World Court, is one of the six principal organs of the United Nations (UN). It settles disputes between states in accordance with international law and gives advisory opinions on international legal issues. The ICJ is the only international court that adjudicates general disputes between countries, with its rulings and opinions serving as primary sources of international law (subject to Article 59 of the Statute of the International Court of Justice).

The ICJ is the successor of the Permanent Court of International Justice (PCIJ), which was established in 1920 by the League of Nations. After the Second World War, the League and the PCIJ were replaced by the United Nations and ICJ, respectively. The Statute of the ICJ, which sets forth its purpose and structure, draws heavily from that of its predecessor, whose decisions remain valid. All member states of the UN are party to the ICJ Statute and may initiate contentious legal cases; however, advisory proceedings may only be submitted by certain UN organs and agencies. (Vir: Wikipedia)

V četrtek ICJC začenja zaslišanja v zvezi s tožbo Južnoafriške republike, ki obtožuje Izrael genocida v vojni v Gazi in zahteva nujno prekinitev njegove vojaške kampanje. Odločitve sodišča so zavezujoče, a sodišče nima ukrepov, da prisili državo, da jih uresniči. Kljub temu, da je odločitve ICJ težko uveljaviti, če mednarodna skupnost ni enotna (primer razsodbe glede ruskih dejanj v Ukrajini), pa so njegove razsodbe pomembne iz meritornega stališča, saj se je nanje mogoče sklicevati kot na razsodbe najvišjega mednarodno priznanega tribunala.

The Israeli Foreign Ministry is instructing its embassies to press diplomats and politicians in their host countries to issue statements against South Africa’s case at the International Court of Justice that accuses Israel of committing genocide in Gaza, according to a copy of an urgent cable obtained by Axios.

Why it matters: The cable, sent by the Israeli Foreign Ministry on Thursday, illustrates Israel’s diplomatic action plan ahead of next week’s ICJ hearing: to create international pressure on the court to not issue an injunction that orders Israel to suspend its military campaign in Gaza.

Behind the scenes: The Israeli Foreign Ministry cable states that Israel’s “strategic goal” is for the court to reject the request for an injunction, refrain from determining that Israel is committing genocide in Gaza, and recognize that the Israeli military is operating in the Strip according to international law.

• “A ruling by the court could have significant potential implications that are not only in the legal world but have practical bilateral, multilateral, economic, security ramifications,” reads the cable, a copy of which was obtained by Axios from three different Israeli officials.
• The Israeli Foreign Ministry declined to comment.
• “We ask for an immediate and unequivocal public statement along the following lines: To publicly and clearly state that YOUR COUNTRY rejects the outragest, absurd and baseless allegations made against Israel,” the cable also says.

Nadaljujte z branjem→

… dobiš novega argetinskega predsednika Javierja Mileia in neoliberalno revolucijo čilenskega tipa. Mnogi niso vedeli, da je bil Javier Milei v “prejšnjem življenju” profesor ekonomije (predaval je predvsem makroekonomijo in gospodarsko rast) in glavni ekonomist v številnih finančnih inštitucijah in in think-tankih. Treba je seveda vedeti, da je Milei v osnovi libertarec in to tiste najhujše sorte – avstrijska šola (Menger, Böhm-Bawerk, von Mises, Schumpeter, Hayek…). To pomeni, da verjame v trg in cenovni mehanizem kot zveličavni avtomatski mehanizem, ki gospodarstvo in družbo vodi v ravnotežje, če jima le pustimo prosto pot. In seveda, da verjame, da je kakršnokoli vmešavanje države z razvojnimi in ekonomskimi politikami, kaj šele s socialnimi politikami, škodljivo.

In seveda to pomeni, da bo Milei, če se bo obdržal na oblasti in če ne bo spremenil svojih prepričanj, v Argentini naredil neoliberalno revolucijo čilenskega tipa v stilu vladavine Pinocheta. Tudi začel je podobno – s prepovedjo javnih demonstracij. In seveda vas ne sme čuditi, če boste na socialnih omrežjih in nekaterih medijih zasledili veliko navdušenje ameriških libertarnih ekonomistov nad politikami, ki jih je Milei začel izvajati v Argentini. Pričakujte popolno privatizacijo ključnih javnih storitev (zdravstvo in šolstvo, pokojninski sistem) in odpravo socialnih politik.

Če je Pinochet prišel na oblast z vojaškim udarom (ob izdatni ameriški pomoči), so si Argetinci svojega Pinocheta sami in demokratično izvolili.

Za pokušino, kako Milei vidi prilagajanje gospodarstva, je spodnja “šnelkurs” razlaga tehnološkega razvoja prek cenovnega mehanizma. Spodnja razlaga je zanimiva, vendar v njej manjka ključna zadeva – kako se v družbi, ki temelji na tržnih principih in neenakih možnostih, ob ali navkljub cenovnemu mehanizmu lahko razvije kritična masa “človeškega kapitala”, ki nato prinese inovacije in tehnološki napredek? Ali lahko do njega spontano pride v majhni in revni državi? In katera pot k tehnološkemu napredku je hitrejša – laissez faire (prostotržna), kot je bila Anglija v 18. in 19. stoletju ali z izrazitimi razvojnimi in industrijskimi politikami, kot sta bili Japonska po 1945 ali Kitajska po 1980? Ali bi ZDA kdaj dohitele Anglijo, če se ne bi v 19. stoletju posluževale protekcionizma? Ali bi Japonska in Kitajska kdaj razvojno ujele ZDA, če se ne bi v 20. stoletju posluževale razvojnih in industrijskih politik ter protekcionizma? In ali bo Argentina kdaj začela dohitevati razvite države, če se ne bo lotila spodbujanja “človeškega kapitala” in tehnološkega razvoja prek industrijskih politik?

Maria Zakharova, tiskovna predstavnica ruskega ministrstva za zunanje zadeve, je posula sol na rep podpredsednika italijanske vlade Antonia Tajanija, ki se je zavzel za samostojno evropsko vojsko. Opomnila ga je na preprosto dejstvo, ki se ga je treba zavedati, in sicer, katero gorivo bodo uporabljali evropska vojaška tehnika in letala. Če Evropa nima niti svojega goriva, bo težko avtonomna pri uporabi svoje vojske.

Jaz se s Tajanijem seveda povesme strinjam glede vojaške avtonomije Evrope, vendar pa so predpogoji zanjo, da Evropa pred tem doseže tudi strateško avtonomijo pri tehnologijah, orožarski industriji, energiji, hrani in seveda gospodarstvu. Brez tega ni vojaške avtonomije.

Deputy Prime Minister and Minister of Foreign Affairs of Italy Antonio Tajani: “The European Union must form its own armed forces that could play a role in maintaining peace and preventing conflicts. If we want to be the bearers of world peace, we need a European army. This is a fundamental prerequisite for an effective European foreign policy. In a world with such powerful players as the USA, China, India, Russia, and with crises stretching from the Middle East to the Indo-Pacific, Italian, German, French or Slovenian citizens can only be protected by what already exists, and that is called European Union. Therefore, defense and a common army must become a concrete fact. And this cannot be postponed.”

Nadaljujte z branjem→