Spodaj je zelo dobro argumentirana in logična analiza o nadaljevanju vojne v Ukrajini, in sicer:

• da ruska vojska namenoma napada počasi vzdolž dolge fronte, da popolnoma izčrpa ukrajinsko vojsko, dokler povsem ne kolapsira in se dezintegrira,

• da najnovejši paket vojaške pomoči ne more spremeniti ničesar glede izida vojne,

• da bi bila aktivna vključitev zahodnih sil prav tako jalova,
• scenariji razpada ukrajinske vojske,
• variante, po katerih lahko pride do “premirja”
• in da bodo tuje sile kvečjemu morale skrbeti, da ne pride do državljanske vojne v delu, ki bo še ostal ukrajinski.

Vendar je to šele prvi del analize, ki se nanaša na “lažji del”, na pot do premirja. Težji del, kaj bo z Ukrajino po mirovnem sporazumu, je pokrito v drugem delu, ki sledi.

What’s the situation on the ground? The Ukrainian Armed Forces (UAF) have been comprehensively defeated, by which I mean not simply that they cannot now “win” (as some of the braver western commentators have now begun to admit) but that they will soon cease to exist as a coherent fighting force. Let’s unpack that. “Winning” can mean many things. Because the Russians are fighting an attrition war, and because their territorial objectives are modest, it is highly unlikely that Russian troops will want to penetrate throughout the whole of Ukraine, except in token numbers. Thus, by pretending that the war actually was a war of territorial conquest, Ukraine and its western backers will be able to claim that the Russians “lost,” and by (dubious) extension, that they “won”. This is likely to be the western political response to defeat, as I argued recently.

But in this case, “winning” for the Russians means achieving their announced victory criteria, which include the destruction of the UAF as a fighting force. Now, it is important to understand that we are talking here about the destruction of a capability: Kiev will no longer have organised forces at its disposal which can carry out tasks that might affect the course of the war. This does not mean the killing of every UAF soldier, or the destruction of every last piece of equipment (and in history that seldom if ever happens anyway.) It means that by continued attrition, the Russians will destroy the UAF as a centrally-directed, functioning military institution. Detachments of troops and equipment will remain, and some may even be described as “Brigades”, but they will no longer be able to act as a coherent whole. So far, it looks as if the UAF has preserved the capability to conduct operations involving a number of Brigades, and retain some form of central command. Quite soon they will lose this capability, and we can expect two things to happen. One is that the forces remaining (and for political reasons even formations of a few hundred men will probably still be called “Brigades”) will simply be too weak and poorly-equipped to stop the Russians doing what they want. The other is that the command structure of the UAF will start to fall apart, and that it will no longer be possible for higher echelons to coordinate operations At that point it’s all over.

Nadaljujte z branjem→

Mario Draghi si zaradi svoje vloge kot predsednika ECB in dveh ključnih dejanj – s prelomno izjavo »whatever it takes« in programom masovnega odkupovanja evrskih obveznic – nedvomno zasluži naziv »rešitelja Evrope«. Je Draghi lahko enako uspešen kot rešitelj konkurenčnosti evropskega gospodarstva?

Po epizodi tehničnega vodenja italijanske vlade v času koronske krize je lani Draghi dobil novo zadolžitev, za Evropsko komisijo naj bi do junija letos pripravil poročilo o konkurenčnosti. Vendar je tokrat njegova naloga, po mojem mnenju, bistveno težja, kot je bilo reševanje evra. Draghijevo poročilo naj bi dalo smernice, kako rešiti evropsko gospodarstvo v svetu, kjer so se povsem spremenila geopolitična razmerja in kjer so se povsem spremenila tudi pravila igre.

Namesto enopolarnega sveta pod vodstvom ZDA, ki so definirale pravila igre skozi multilateralne sporazume in po potrebi s političnimi in vojaškimi intervencijami, imamo danes opravka s svetom z dvema gospodarskima in političnima centroma moči, ZDA in Kitajsko, ki tekmujeta za prevlado. In ki ne spoštujeta prejšnjih pravil igre. Ko je Kitajska po gospodarski moči prehitela ZDA in izgradila industrijske kapacitete, s katerimi lahko zapolni skoraj vse potrebe sveta tako po običajnih kot tudi po najbolj sofisticiranih potrošniških dobrinah, so ZDA odstopile od pravil svetovne trgovine, kodificiranih v okviru WTO, in uvedle enstranski protekcionizem. Ko je Kitajska tudi tehnološko dohitela in prehitela ZDA, so ZDA uvedle še tehnološki protekcionizem in začele z največjim programom spodbujanja tehnološkega preoblikovanja industrije, ki zaradi nedovoljenih subvencij krši dosedanja pravila svetovne trgovine. Medtem ko Kitajska krši pravila igre glede subvencij industriji, pa jih ZDA kršijo glede trgovinskih in tehnoloških ovir in glede subvencij industriji.

Nadaljujte z branjem→

Posnetki, ki kažejo organizacijo proizvodnje avtomobilov v kitajskih BYD, Xiaomi ali Huawei so zastrašujoči. Zastrašujoča je produktivnost popolnoma robotizirane proizvodnje. V Xiaomiju en avto robotske linije sestavijo v 76 sekundah. V avtomobilski industriji prihodnosti po kitajsko ni več fizične delovne sile, ljudje se pojavijo le še pri postavljanju proizvodnih linij in programiranju algoritmov ter nekaj operaterjev, ki skrbijo za normalno delovanje linij.

In ta popolna nadomestitev ljudi v proizvodnji z roboti in ta enormna produktivnost se zdi danes najbolj zastrašujoča za zahodni svet.

Berliner Zeitung razkriva, kako so uradniki vladajoče stranke Zeleni ponaredili dokumente o nujnosti zaprtja nemških jedrskih elektrarn, ker da jih je treba zapreti zaradi varnosti, čeprav so strokovne podlage kazale nasprotno in čeprav so strokovne podlage kazale, da bi to pomembno znižalo cene elektrike v Nemčiji, ter kako so prikrivali, da je 5 izmed 6 zadnjih jedrskih elektrarn še mogoče aktivirati ob razumnih stroških. V zgodbo je seveda vpletena Habeckova poročna priča Patrick Graichen, ki je ustanovil lobistično organizacijo za energetski prehod »Agora Energiewende«, ki se je strastno zavzemala za postopno opuščanje jedrske energije in za zakon o ogrevanju.

Ključno sporočilo, ki sledi iz te afere, za katero upajmo, da bo za vedno odnesla nemške Zelene, je, da ideologija nikoli ne sme prevladati nad stroko. Pri nas se dogaja podobna zgodba v navezi med sestavljalci NEPN in vladajočo stranko, kjer imamo opravka z manipulacijami glede tega, da je mogoče na osnovi sončnih elektrarn narediti energetski prehod s fosilnih na nefosilne vire. Kar je popolna laž in skregana z elementarnimi osnovami elektrofizike in energetike.

Spodaj je nekaj odlomkov iz nemškega članka (strojni prevod)

Nadaljujte z branjem→

Grčija je v zadnjem desetletju in pol šla skozi težke travme. Leta 2014 je “trojka” (EK, ECB, IMF) tedanji vladajoči levičarski stranki Siriza zvila roke, da sprejme tretji paket “pomoči” z zavezo nadaljevanja ostre politike varčevanja, sicer bi morala formalno bankrotirati in zapustiti evrsko območje. Danes mednarodne organizacije in veliki mediji, kot je The Economist, Grčijo hvalijo kot zgodbo o uspehu, saj naj bi po letu 2020 rasla hitreje od držav evro območja.

No, če smo pošteni, je ta “zgodba o uspehu” malce manj uspešna. Podatki Eurostata kažejo, da je Grčija zaradi ekstremne politike varčevanja v času treh “paketov pomoči” trojke med 2010 in 2014 izgubila več kot 18 % BDP (in to leto za letom med 2011 in 2019). Danes Grčija res hitro raste, vendar: (1) države EU-27 v povprečju rastejo še hitreje, in (2) grški BDP je v 2023 prišel šele na 90 % tistega iz leta 2010, medtem ko so države EU v povprečju v istem obdobju BDP povečale za 18 %.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Zadnje čase razburja strokovno javnost uvedba novega načina obračunavanja omrežnine v okviru novega tarifnega sistema, ki ga je sprejela Agencija za energijo že lani. Po večkratnih prestavitvah začetka uporabe zaradi zahtevnosti in priprav izvajalcev oskrbe naj bi se dokončno uvedel  julija letos. Zadnja novost je, da so po uvedbi on line možnosti preračunavanja stare in nove omrežnine v začetku tega leta v gospodarstvu preračunali, da bi se jim računi za elektriko krepko povečali, nekaterim energetsko bolj intenzivnim potrošnikom celo za večkrat (po navajanju GZS). Na te pripombe je reagiralo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo na način, da predlaga Agenciji prestavitev začetka uporabe celotnega tarifnega sistema za dve leti.

Ta predlog Agencija odločno zavrača, predvsem z argumentacijo, da je nov tarifni sistem z omrežnino vred ključnega pomena za energetsko oskrbo Slovenije po veljavnih načrtih (NEPN) in da bi ga morali implementirati po že predlagani časovnici.

Da bi odgovorili na to dilemo, moramo malo podrobneje pogledati ozadje, zaradi katerega je sploh nastala potreba, da se tarifni sistem tako radikalno spreminja. Neposreden vzrok je nov razvojni načrt elektrodistribucijskih podjetij za obdobje 2023 do 2032, ki je bil sprejet lani januarja in je nadomestil prejšnjega za obdobje 2021 – 2030, ki je bil sprejet januarja leta 2021 še pred sprejetjem prvega Nacionalnega energetsko podnebnega načrta Slovenije. V pripravi pa je že nov načrt za obdobje 2025 do 2034.

Nadaljujte z branjem→

Nikoli nisem maral socializma in dvomim, da ga kdaj bom (ker pač zanika človeško naravo in ne more delovati). Verjamem pa v kapitalizem, vendar takšnega s človeškim obrazom – s profitnim motivom in posledičnimi inovacijami, davki kot regulatorjem distribucije dohodkov in državo blaginje, ki omogoča enake možnosti za vse. Zato nestrpno čakam na branje knjige nobelovca Josepha Stiglitza “The Road to Freedom” (pravkar na mojem Kindlu), ki ponuja kritiko neoliberalne verzije kapitalizma in skico “dobrega kapitalizma”.

Explicitly taking on giants such as Friedrich Hayek and Milton Friedman, Stiglitz exposes accepted ideas about our political and economic life for what they are: twisted visions that tear at the social fabric while they enrich the very few.

The Road to Freedom breaks new ground, showing how economics—including recent advances in which Stiglitz has played such an important role—reframes how to think about freedom and the role of the state in a twenty-first century society. Drawing on the work of contemporary philosophers, Stiglitz explains a deeper, more humane way to assess freedoms—one that considers with care what to do when one person’s freedom conflicts with another’s. We must reimagine our existing economic and legal systems and embrace forms of collective action, including regulation and investment, if we are to create an innovative society in which everyone can flourish. The task could not be more urgent, and Stiglitz’s latest book is essential reading for those committed to the American ideal of an economic and political system that delivers well-being, opportunity, and meaningful freedoms for all.

“Kitajska propaganda” v spodnjem videu, vendar s številkami. Odpira dve ključni vprašanji:

1. Kdo profitira z vojno v Ukrajini? Očitno so to ZDA, (1) ki prodajajo Evropi plin (polovica uvoženega LNG v Evropo prihaja iz ZDA) po 3 do 4-krat višjih cenah in (2) kjer 90 % od “pomoči” Ukrajini (75 milijard $ do sedaj in novih 61 milijard $) ostane doma in gre na račune ameriških proizvajalcev orožja. Posledično ameriški BDP lepo raste (rast 2.5% v 2023).

2. Kdo izgublja z vojno v Ukrajini? Očitno je to (1) Evropa, ki plačuje višje cene za plin in elektriko in je na robu recesije (rast BDP zgolj 0.4 % v 2023, Nemčija pa v recesiji) in kjer večji delež povečanih proračunov gre za kupovanje ameriškega orožja, in (2) seveda Ukrajina, ki plačuje z življenji, s porušenjem države in izgubo prihodnosti.

No, zato bodo ZDA naredile vse, da se – namesto iskanja poti k miru – ta vojna v Ukrajini nadaljuje čim dlje. It’s the economy, stupid!

P.S. Je pa res, da ZDA s podaljševanjem vojne v Ukrajini izdatno pomagajo tudi Rusiji, ki vsak dan pridobi več ozemlja in krepi svoje gospodarstvo (ruski BDP je lani zrasel za 3.6 %, letos pa naj bi za 3.2 %) in Kitajski, ki je zamenjala evropski izvoz v Rusijo s svojim in od Rusije namesto Evrope pridobiva poceni plin (kitajski BDP je lani zrasel za 5.2 %, letos pa naj bi za 4.6 %) (podatki IMF).

Če bi kdo hotel uničiti Ukrajino in Evropo ter izdatno pomagati sebi, Rusiji in Kitajski, bi naredil točno to, kar počnejo ZDA.

Tale slika me je danes zjutraj presenetila. Kaže na izjemno hitro elektrifikacijo porabe energije v Kitajski, ki je naredila kvantni skok s povečanjem deleža električne energije v skupni rabi energije med 1990 in 2022 iz 5.6 % na 27.2 %. S sedanjim trendom vlaganj v nizkoogljične vire energije in elektrifikacijo prometa bo Kitajska v dveh letih prehitela Japonsko. Evropo in ZDA pa je itak že zdavnaj prehitela.

Na drugi strani me je presenetila stagnacija Evrope glede elektrifikacije v zadnjem desetletju. Poglejte:

Snel sem podatke z Enerdata Yearbook, da vidim, kaj se dogaja v Evropi oziroma katere države držijo elektrifikacijo v Evropi navzdol. In, uganili boste, Evropo glede rasti deleža električne energije v skupni rabi energije drži navzdol – predvsem Nemčija. Pred tremi desetletji sta bili Nemčija in Francija glede deleža porabe električne energije še zelo skupaj (16 – 18 %), do leta 2022 pa so se škarje drastično odprle – delež porabe električne energije v Franciji v 2022 znaša 25 %, v Nemčiji pa samo 18.8 %. In še huje, v Nemčiji se po letu 2010 ta delež trendno zmanšuje.

Zakaj?

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela je dr. Igor Lengar, vodja skupine Fuzijska nevtronika na Institutu Jožef Stefan in predavatelj na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru, objavil izjemno dober članek o optimalni poti v brezogljično družbo iz vidika zahtev zanesljivosti oskrbe in stabilnosti elektroenergetskega sistema. Nazorno je pokazal, da iz tehničnega vidika z obnovljivimi viri vetra in sonca ni mogoče zagotoviti stabilnosti elektroenergetskega sistema, saj ta vira v sistem vnašata ogromno nestabilnost. Te nestabilnosti pa ni mogoče učinkovito izravnavati s shranjevanjem morebitnih viškov elektrike iz sonca in vetra, saj tako velikega hranilnika ni mogoče izgraditi. To nestabilnost, ki jo v sistem vnašata elketrika iz sonca in vetra, je mogoče izravnavati zgolj z izdatnimi fleksibilnimi viri, kot so termoelektrarne (na premog in plin) in kar počne Nemčija. Vendar pa na tak način ni mogoče razogljičiti proizvodnje električne energije, kar je cilj politik neto ničelnih izpustov do leta 2050.

Lengar izjemno dobro ilustrira to, kar energetiki zelo dobro vedo, vendar so zaradi agresivnosti vladajoče politike, ki tega ne razume, prisiljeni molčati. Lengarjev članek posredno potrjuje absolutno pravilnost našega alternativnega NEPN (SAZU-GZS, 2022 in 2024), ki smo ga naredili z energetiki na podlagi urnih bilanc proizvodnje in porabe električne energije.

Ta članek bi morali vsak večer pred spanjem namesto pravljice zvočno predvajati predsedniku slovenske vlade, ministrom in sestavljalcem NEPN, ki zanikajo energetsko stroko. Resnično je težko verjeti, da je lahko ideologija tako močno povozila stroko pri sicer tako eksaktni zadevi, kot je energetika.

Spodaj je nekaj odlomkov, ki se nanašajo na analizo različnih evropskih elektroenergetskih modelov.

Nadaljujte z branjem→