Kolega Andrej Senegačnik in Mihael Sekavčnik iz Strojne fakultete sta v Sobotni prilogi Dela na učinkovit način prikazala, da je politični cilj do leta 2050 v Sloveniji (in enako velja za ostale države) opustiti fosilno in jedrsko energijo in ju zamenjati z električno energijo iz obnovljivh virov sonca in vetra (OVE) popolna iluzija. Je tehnično (glede na naravne fizikalne in termodinamske zakone ter tehnološko zrele tehnologije) in ekonomsko neizvedljiva. Po analizi ekonomskih in podnebnih učinkov NEPN, ki sva jo naredila s kolegom Babičem in po Mervarjevi analizi (Analiza 100% OVE scenarija v elektroenergetskem sektorju za Slovenijo za leto 2044), objavljeni prejšnii teden, je to tretja strokovna analiza v zadnjem času, ki je povsem raztrgala mit zelenega prehoda, ki ga pesni s strani MOPE bogato sponzoriran “klub zelenih pesnikov”, ki pripravlja NEPN.

Spodaj je nekaj računskih ilustracij Senegačnika in Sekavčnika glede tehnične in ekonomske  nesmiselnosti koncepta NEPN.

Ob predpostavki, da se bo današnji delež hidroenergije še nekoliko povečal, na okrog 5,5 TWh, bo treba z novimi, brezogljičnimi viri dodatno proizvesti 52,4 TWh (proizvodnja okrog petih jedrskih elektrarn z močjo 1100 MW!). Na dnevno-letni ravni bo treba od 57,9 TWh skladiščiti vsaj 70 odstotkov te energije, za kar se predvideva ČHE. Če se upošteva izkoristek skladiščenja električne energije s ČHE sistemi (75 odstotkov), bo potrebna letna proizvodnja vseh virov okrog 68,0 TWh, pri čemer bodo izgube skladiščenja s ČHE kar 10,1 TWh. Predvidena poraba okrog 68 TWh pomeni, da se bo poraba električne energije več kot početverila glede na izhodiščno leto 2019. Dobljen rezultat je skladen z rezultatom primerljive študije na globalni ravni, kjer kot rezultat nadomeščanja navajajo šestkratno povečanje porabe elektrike (Holechek et. al.: A Global Assessment: Can Renewable Energy Replace Fossil Fuels by 2050? Sustainability 2022, 14).

Letna poraba 68 TWh električne energije pomeni povprečno moč okrog 7,8 GW. Ker je proizvodnja z VRE časovno izredno nestanovitna, bodo potrebni velike instalirane moči in velika sistemska skladišča. Izračun potrebne površine PV modulov je narejen za območje Primorske, ki je v Sloveniji najbolj osončena regija. Povprečna letna osončenost Slovenskega primorja je 3,94 kWh/m²/dan, to je na letni ravni 1,44 MWh/m² (ARSO). Ob upoštevanju povprečnega 15-odstotnega izkoristka PV elektrarn se na kvadratni meter letno proizvede 216 kWh električne energije. Za 62,5 TWh letne PV energije (upoštevana proizvodnja hidroelektrarn, 68,0 – 5,5 = 62,5 TWh) je potrebna površina PV modulov okrog 290 km². Dejansko bi bila potrebna površina modulov še bistveno večja, ker moduli niso nameščeni idealno.

Nadaljujte z branjem→

Ehud Olmert (nekdanji predsednik vlade Izraela):

Our real enemy is not Iran, not Hezbollah, not Hamas.

The real enemy is from within; the messianic, crazy, extremist groups of Israelis… The government… Netanyahu

Louis-Vincent Gave, skupaj z Anatolem Kaletskyjem ustanovitelj Gavekal, enega najboljših svetovalnih podjetij, specializiranih za Azijo, je zelo dobro analiziral naslovno vprašanje. Pravi, da je do presenečenja nad nenadnim kitajskim industrijskim cunamijem, ki je udaril na plano po koncu korona epidemije in v času vojne v Ukrajini, prišlo zaradi kombinacije večih razlogov: (1) zaradi dolge izolacije in pomanjkanja informacij o Kitajski (zaradi zaprtja v času epidemije in zaradi “politične neprimernosti” poslovanja s Kitajsko zaradi njenega sodelovanja z Rusijo v času vojne v Ukrajini), (2) zaradi tipičnega podcenjevanja azijskih držav in dodatno spinanja namerno negativnega imidža Kitajske in podcenjevalnega odnosa do njenega gospodarstva, (3) zaradi neprimernega primerjanja kitajskih razvojnih težav z japonskimi izpred treh desetletij (kjer se je Japonski zgodil pok nepremičninskega balona, medtem ko je Kitajska balon nadzorovano spustila), in (4) zaradi prevlade zahodnega finančnega (borznega) pogleda na gospodarstvo, ki se fokusira na borzne indekse, namesto na proizvodne investicije.

Tak neinformiran, podcenjujoč in zahodno-centrističen pogled na Kitajsko je natanko to, kar bi si država, ki pripravlja veliko ofenzivo v skladu s filozofijo umetnosti vojne želela (mislim, da mi ni treba citirati znane premise Sun Tzuja glede podcenjevanja nasprotnika). Kitajski industrijski bum je zajel celoten zahodni svet nepripravljen in danes so kitajska podjetja tista, ki postavljajo standarde – na področju tehnologije, na področju sodobnih potrošniških dobrin (pametni telefoni, tablice, e-avti) in na področju organizacije proizvodnje (poenostavljeni procesi, avtomatizacija in robotizacija). In nič ne kaže, da bi jo kdo lahko kmalu prehitel glede tega.

At an investment conference in Kuala Lumpur recently, I caught up with an old friend and Gavekal client. Over coffee between sessions, we talked about one of the most visible changes of the last few years in Asia: the Chinese cars that have so quickly appeared on roads across the continent. This led us to the comments made in September by Ford chief executive officer Jim Farley. Freshly returned from a visit to China, Farley told The Wall Street Journal that the growth of the Chinese auto sector poses an existential threat to his company, and that “executing to a Chinese standard is now going to be the most important priority.”

By any measure, this is an earth-shattering statement.

Making cars is complicated. Not as complicated as making airliners or nuclear power plants. But making cars is still the hallmark of an advanced industrial economy. So, the idea that China is suddenly setting the standards that others must now strive to meet is a sea-change compared with the world we lived in just five years ago.

This led my friend to question how Farley and other auto industry CEOs could have fallen quite so deeply asleep at the wheel. How could China so rapidly leapfrog established industries around the world without all those very well paid Western CEOs realizing what was happening until two minutes ago?

Nadaljujte z branjem→

Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov o človekovih pravicah na okupiranem območju Palestine, je ena najbolj pokončnih in pogumnih žensk. V srečanju z novinarji (po predstavljenem poročilu v OZN) je dokumentirala kontinuiran izraelski genocid nad Palestinci od 1948 naprej.

Evropska izpostava medija Politico je objavila zanimiv pogled njenega urednika Nicka Vinocura na Evropo – njeno relevantnost za ZDA in njeno strateško izpostavljenost ZDA. Ključna poanta članka je, da je vseeno, kdo bo zmagal na ameriških volitvah, saj je Evropa za ZDA postala nerelevantna. Evropa Ameriki ni konkurenčna, ne ogroža je v nobeni gospodarski dejavnosti, tehnoogiji, kulturi ali športu. Če nisi vojaško suveren in močan in če nisi gospodarsko in tehnološko konkurenčen, si temu primerno nepomemben.

V resnici na ljubo, je Evropa za Ameriko pomembna zgolj kot lokacija za njene vojaške baze z jedrskimi raketami, s čimer ZDA vzdržujejo strateško ravnovesje moči z Rusijo. Izven te funkcije je Evropa nerelevantna. Evropa je mrtva. Ne glede na to ali zmaga Harrisova ali Trump, se bo zveza Evrope z ZDA razvodenela, ker se je ameriški strateški interes preusmeril v Azijo, na pravega tekmeca Amerike. Članice EU pa se bodo dezintegrirale, vsaka zase bo iskala svoje strateške interese in zase zagotavljala svojo strateško varnost.

No, Trump lahko da temu le še dodatni pospešek.

____________

That’s not to say this election won’t affect Europe. One candidate is an admirer of Vladimir Putin who wants to impose 100 percent tariffs on European goods and vows to end the Ukraine war the day after his election. His reported threats to pull Washington out of NATO should be taken seriously because, this time around, Trump probably wouldn’t be surrounded by “Deep State” restrainers. Harris, by contrast, pledges continuity in the U.S. global leadership role and has a Europhile adviser, Phil Gordon, in whom Europe places high hopes.

But if you take a step back, the bigger picture is this: Europe just isn’t as important to Washington as it once was. Aging and shrinking, allergic to power politics, fractious and risk-averse, Europe increasingly elicits not fondness in many Americans but sneering disdain — a place good for holidays and not much more (see this characteristic tweet from a San Francisco influencer). It doesn’t help that the performance gap between the American and European economies is widening inexorably, to America’s advantage.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska vlada naj bi se po poročanju nekaterih medijev na evropske carine na uvoz kitajskih električnih avtomobilov odzvala na prefinjen način, kot to znajo le Kitajci: s pozivom kitajskim avtomobilskim podjetjem, da začasno zaustavijo investicije v tiste članice EU, ki so glasovale za uvedbo carin na kitajske e-avte. Kaj menite, kakšen bo diferencialni učinek na gospodarstva teh držav?

This, if confirmed, is arguably a bigger deal than China’s retaliatory tariffs on French cognac.

Not only would this deprive the 10 concerned EU countries (including France, Poland and Italy) of billions in FDI and tens of thousands of jobs, but it would also make it all that much harder for them to develop their own EV sector, helped by China’s know how.

The reason some countries voted for the tariffs was that it’d help their auto industry survive, but ironically as a result those that voted against the tariffs (including Germany) will probably see their auto industry fare much better than those that voted for it.

Which is a classic China move: they always seek to demonstrate that hostile actions against them have the complete opposite effect than the one intended. We’ve seen this with the US solar tariffs against China in the mid-2010s, which essentially destroyed the US solar industry. We’re seeing this with the US semiconductors export controls, aimed at killing China’s progress in semiconductors but actually made China homegrown semiconductor industry thrive like never before. And we may in due time have another example here…

Vir: Arnaud Betrand

Tega ne boste mogli prebrati v naših medijih. Geneza obtožb o volilni prevari, ki je ni bilo. Objavljeno v zelo dobrem ameriškem (sicer levičarskem) magazinu Jacobin, spodaj je izvleček iz članka.

On Saturday, Georgians went to the polls amid a tense atmosphere. A video began circulating of a man attempting to stuff multiple ballots while election observers tried to stop him. Dozens of people and cameras were present, and the footage quickly spread across local, international, and social media platforms.

Additional videos of scuffles outside polling stations also gained wide attention, painting a picture of widespread violence and ballot-stuffing. Additional videos of scuffles outside polling stations also gained wide attention, painting a picture of widespread violence and ballot-stuffing.

As voting ended, three exit polls appeared, each commissioned by different forces. The Edison poll, which favored the opposition, showed the various forces critical of the ruling Georgian Dream (GD) party total 51 percent of the vote — enough to form a government.

They declared victory, with President Salome Zourabichvili — head of state, but today an opponent of the government — thanking the electorate for their political maturity and “Europeanity [sic].”

Yet, the pro-government poll had the ruling party at 56 percent, and the other opposition poll put it at 41-42 percent.Both camps claimed victory, though at first Western media largely reported on the opposition’s supposed lead.

As the count progressed, Georgian Dream maintained a lead of over 50 percent, and President Zourabichvili suddenly fell silent. The opposition, which had been running parallel vote counts, stopped releasing their data. One by one, opposition parties declared the election had been rigged.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika ECB kaže, da se je trend investicij v času izpred pandemije v evro območju v 2023 povsem zaustavil ali celo obrnil navzdol (v Nemčiji od začetka 2022). Zaustavitev trenda je korelirana predvsem z energetsko krizo (drastičnim povišanjem cen energije), slednja pa z vojno v Ukrajini, in dvigom obrestnih mer ECB, da bi znižala inflacijo, ki so jo povzročile predvsem višje cene energije.

Torej v EU subjekti (podjetja, vlade) ne želijo investirati. Hkrati se je Evropa znašla v nezavidljivem položaju pred obema konkurentoma, Kitajsko in ZDA, ki oba vlagata gromozanske vsote v investicije v nove proizvodne kapacitete in tehnološka podjetja prihodnosti. V EU so se namesto tega odločili za varčevanje. Letos je Evropska komisija uveljavila novo fiskalno pravilo, po kateri morajo države zmanjšati javne izdatke (v razponu med 0.3 in 0.6 % BDP letno). To bo seveda še dodatno zmanjšalo že tako skoraj neobstoječo gospodarsko rast in nekatere države celo spravilo v recesijo. Kot kaže raziskava IMF, zmanjšanje KATERIHKOLI javnih izdatkov VEDNO zmanjša gospodarsko rast, še najbolj pa zmanjšanje javnih investicij (ker imajo največji multiplikativni učinek). Glejte spodnjo sliko. Če bo Francija znižala javne izdatke za 0.6 % BDP, se bo njena rast BDP znižala za okrog 1 odstotno točko.

Torej, kako si v Evropski komisiji predstavljajo, da bodo države EU lahko rasle in da bodo spet postale konkurenčne napram Kitajski in ZDA, če pa od vlad članic ta ista Komisija zahteva znižanje javnih izdatkov, kar bo vodilo v še večjo stagnacijo ali recesijo?! Kako bomo brez investicij v sodobno infrastrukturo (tehnološko, prometno, socialno, energetsko) in brez javnih subvencij za investicije v prioritetne panoge lahko v Evropi postali konkurenčni?!

Kot sem pisal včeraj – brez investicij ne more biti gospodarske rasti. To dejstvo je v makroekonomiji enako močna zakonitost kot denimo termodinamika v fiziki:

1. investicije so del letnega BDP (v enakem znesku povečajo BDP),
2. investicije imajo multiplikativni učinek na BDP (multiplikator je okrog 2) in
3. investicije povečajo potencial za bodočo rast BDP (povečajo potencialni output).

To vse je tako samoumevno kot 24-dnevni cikli dneva in noči ali cikli letnih časov, vendar očitno evropski politiki tega ne razumejo.

Preprosto neverjetno je, kakšni tepci nas vodijo v Evropi.