Trumpova cionistična vojna proti Iranu

Donald Trump bo, tako kot njegovi predhodniki, naredil vse, kar mu naročijo njegovi lastniki, cionistični lastniki Amerike.  Med najglasnješimi je ga. Adelson, lastnica Dallas Maverics, ženska, ki je prodala Luko Dončića. Vsem je jasno, da te cionistične vojne Amerika ne more zmagati, toda kljub temu bo na ukaz lastnikov porušila velik del Irana in pobila tudi milijon ali več ljudi, če bo treba. Kot je v Iraku. Tudi uporaba jedrskega orožja ni izključena. Ker je morilski apetit cionistov neomejen.

A gigantic US Air Force deployment is currently underway, with over 20 aerial refueling tankers moving across the ocean, along with many more military assets as Netanyahu pushes Trump to join Israel’s war on Iran.

I am certain that Trump does not want the US directly engaged in the war, that he fantasizes about winning a Nobel Prize by ending it, and that in any case, he is too mentally lazy to manage such a conflict.

It is also clear that his base has no desire to fight any  neocon war of choice for Israel. America First influencers like Tucker Carlson and MTG are now escalating their opposition because they know that it will sabotage what’s left of Trump’s domestic agenda.

But there may be little they can do. The fact is that Trump is bought and bossed by the Zionist billionaire class. And after two assassination attempts, he is reluctant to defy a mob boss like Miriam Adelson or the malevolent forces she represents.

Indeed, Trump trembles before the Israeli assets in his camp. He’s like a deer in the headlights of a Merkava tank. And he is not only weak, but delusional enough to believe he can change the subject to immigration or some other culture war fixation after acceding to Netanyahu’s maniacal demands.

Which means that in the next 48 hours, Trump could greenlight a psychotic regime change war that no country in the world other than Israel wants, which will multiply the human misery of the region one hundred fold, tank the global economy, place a target on American backs, and ensure him a place among history’s greatest losers.

Vir: Max Blumenthal

Izraelska propaganda na poti v samodestrukcijo

Bo izraelski napad na Iran upočasnil ali pospešil iransko izdelavo jedrskih bomb?

There are three immediate questions to answer about the war that Israel has started with Iran, all of which lead to the most important of all: Can this achieve Israel’s stated goal of ensuring, once and for all, that Iran never gets a nuclear weapon?

If it can, then Prime Minister Benjamin Netanyahu’s decision to launch Israeli jets against a much larger nation of close to 90 million people would, depending on the nature of the targets struck and level of civilian casualties, be justified on both strategic and moral grounds.

The destruction of Israel is a declared policy of the regime in Tehran and one it’s been acting on for decades. There’s no doubt, despite denials, that Iran’s uranium enrichment program is designed to produce weapons-grade fuel; it’s practically there, with a growing stockpile concentrated to 60%, a level far beyond any conceivable civilian use. So, even though Israel has a nuclear deterrent of its own, as a tiny “one-bomb” country it can’t take the risk of allowing such a hostile power to also have one.

But whether the air strikes can indeed succeed is a very big “if.” It’s more likely that Israel can do no more than delay Iran’s nuclear program by a few years. And if that’s the case, it becomes impossible to justify the certain bloodshed and unknowable consequences of starting this war, because it would at best gain no more than the diplomacy it displaced. Both the abandoned 2015 international nuclear deal with Iran and any agreement that might realistically have come out of US-Iranian talks that were due to resume on Sunday would do as much — only without loss of life, or the risk to regional stability and global markets.

Nadaljujte z branjem

The Art of the Deal by Trump: Kako poraz prikazati kot zmago

Fascinantno dober primer, kako ameriško kapitulacijo pred Kitajsko prikazati kot ameriško zmago. No, v bistvu kot skupno zmago, kajti sicer bi si Xi morda lahko premislil. Kajti on drži vse adute v svojih rokah. Preberite Lutnickovo izjavo. Res fascinanten PR.

Jeffrey Sachs o tem, kako rešiti ZDA pred agresivnimi vojnami Izraela in katastrofalno vojno z Rusijo

Jeffrey Sachs je spet odličen. Tako dobre analize vzrokov za rusofobijo ne boste našli nikjer. Je celo boljša of Mearsheimerja. Nujno poslušanje!

“Prijatelji Ukrajine” so tisti, ki uničujejo Ukrajino. “Prijatelji Ukrajine” so tisti, ki spodbujajo nadaljevanje vojne. “Prijatelji Ukrajine” so tisti, ki želijio na fronto poslati še več mladih fantov. Zakaj?

Odgovor nima nobene zveze z Ukrajino. Ukrajina je za njene “prijatelje” irelevantna. Odgovor se skriva v želji po oslabitvi Rusije. Zakaj? Ker je Rusija velika. Ker bi potencialno lahko ogrožala dominantni položaj ZDA. Ker je pred stoletjem in pol potencialno lahko ogrožala dominantni položaj

Stoletje ponižanja: Kako je Kitajska izgubila svojo vlogo velesile in jo zdaj skuša povrniti

Ko danes razpravljamo o vzponu Kitajske, o njeni gospodarski, vojaški in tehnološki moči, pogosto spregledamo, da ima ta vzpon tudi zgodovinsko globoko zakoreninjen motiv: izbrisati boleč spomin na t.i. “stoletje ponižanja”. Gre za obdobje med letoma 1839 in 1949, ko je Kitajska izgubila svojo nekdanjo vlogo srednjega kraljestva (Zhōngguó) in bila razkosana, oslabljena in ponižana s strani tujih sil – zahodnih držav in Japonske. Kdor hoče razumeti sedanja ravnanja kitajskih oblasti glede suverenosti in (gospodarske, tehnološke in vojaške) neodvisnosti, mora kontekst poiskati v “stoletju ponižanja” Kitajske. Gre za ključno zgodovinsko obdobje, ki močno zaznamuje kitajsko kolektivno zavest in nacionalni ponos.

Začelo se je z opijskimi vojnami, ko je britanski imperij Kitajski vsilil trgovino z opijem, da bi uravnotežîno trgovinsko bilanco.

Nadaljujte z branjem

Evropska blaznost glede Rusije: Skrajna rusofobija ali kalkulirana blaznost politikov, ki si želijo provizij orožarskih podjetij?

Evropska blaznost glede Rusije postaja neznosna za prenašati. Evropski politiki tekmujejo z bombastičnimi grozilnimi izjavami, da nas bo Rusija napadla čez 5 let. Ne, čez 3 leta. Ne, naslednje leto. Ali pa že jutri. Spodaj je jagodni izbor teh bombastičnih izjav iz letošnjega in lanskega leta:

Vprašanje pri teh bombastičnih izjavah je le, ali gre za blaznost, ki izvira iz rusofobije ali pa za kalkulirano blaznost politikov, z namenom od davkoplačevalcev pobrati čim več denarja, da bi ga dali orožarskim podjetjem in da bi lahko politiki pobrali svoje provizije. Ker sem racionalen človek, se bolj nagibam k temu, da gre za kalkulirano blaznost politikov oziroma politično manipulacijo. Če želijo politiki ljudi prepričati, da se odpovejo socialni državi, šolstvu, zdravstvu in infrastrukturi, da bi namesto tega dvignili izdatke za oboroževanje za 3-krat – iz 1.5 % na 5 % BDP, morajo politiki tekmovati, kdo bo bolj glasno vpil, da bo Rusija že jutri napadla Evropo, če jim ne bomo dali več denarja za orožje.

In to je vso racionalno bistvo kokodakanja klike političnih manipulantov, ki trenutno vlada v Evropi. 

Največja ironija teh bombastičnih političnih manipulacij je, da politiki v isti sapi govorijo, (A) da je Rusija gospodarsko šibka, da je tik pred bankrotom, da je izgubila en milijon vojakov v Ukrajini, da je njena vojska v razsulu in da izgublja vojno v Ukrajini in (B) da bo Rusija napadla V. Britanijo (in vmes pokorila celotno zahodno Evropo). In ti politični idioti sploh ne opazijo nekonsistentnosti med A in B v svojih izjavah. Ali pa jim je malo mar za to nekonsistentnost, ker so “volilci itak neumni in je ne opazijo”.

Zato še enkrat: Rusija bi lahko napadla katerokoli evropsko državo pred desetletjem, lani, včeraj ali danes, ker ima hipersonične rakete, po potrebi opremljene z jedrskimi konicami, s katerimi lahko zadane katerokoli tarčo v Evropi na meter natančno, pri čemer nobena evropska država (in tudi ne ZDA) nima učinkovite protizračne obrambe, s katerimi bi lahko te rakete prestregle. In te učinkovite protizračne obrambe proti ruskim hipersoničnim raketam evropske države ne bodo imele niti čez 5 let, niti čez 10 let, niti čez 15 ali 20 let, ker v Evropi in ZDA ni znanja “nove fizike” za konstruiranje hipersoničnih raket, ki bi se lahko kosale z ruskimi. Torej lahko v Evropi vržemo v orožarsko brezno nekaj tisoč milijard evrov, pa se ne bomo sposobni ubraniti pred ruskimi raketami.

Čemu torej vse to politično kokodakanje, da moramo za 3-krat povečati izdatke za orožje, da bi se ubranili pred morebitnim ruskim napadom? Ker pričakujemo, da bo ruska vojska tako kot ob koncu druge svetovne vojne s tanki prodirala prek Ukrajine, nato Poljske, nato Nemčije, nato Francije do V. Britanije?! Resno? V dobi ruskih hipersoničnih raket, pred katerimi ni obrambe?

Vso to politično kokodakanje  je žalitev za inteligenco povprečnega državljana Evrope.

Evropski politiki nam lažejo direktno v obraz s praznimi grožnjami. Ker nas želijo zmanipulirati, da bi jim dovolili razmontirati socialno državo, šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo, da bi ti manipulantski politiki lahko naš, davkoplačevalski denar preusmerili v orožarska podjetja in pridobili provizije zase. Samo za to jim gre.