Rekordno težki prestop brazilskega nogometaša Neymarja iz Barcelone v Paris Saint-Germain (PSG) je v preteklih tednih in dnevih upravičeno buril duhove javnosti. PSG je Barceloni za Neymarja plačal odškodnino v višini 222 mio evrov (263 mio $), kar je dvakrat več od dosedanjega rekorda Paula Pogbe (v 2016). V času 5-letne pogodbe bo Neymar pri PSG dobival še letno plačo v višini skoraj 45 mio evrov, kar pomeni, da bo PSG za Neymarja efektivno plačal 446 mio evrov. Gre za astronomsko, ali če hočete – obsceno blazno vsoto.

Včeraj smo se na twitterju zapletli v debato ali je Neymarjev prestop res vreden toliko in zakaj je to problem. Spodaj je nekaj misli na to temo.

Nadaljujte z branjem→

Vir: @AcademiaObscura

Dodajte še točki:

• Can’t control their free minds
• Should never be allowed to go to politics

Bine Kordež

Pred časom sem bral intervju z enim od najuspešnejših slovenskih podjetnikov. Z ekipo in par sto zaposlenimi razvijajo izdelke s katerimi so postali pomembni dobavitelj svetovnih korporacij. Letno povečujejo promet za 15 %, izplačujejo nadpovprečne plače in ustvarjajo zavidljive poslovne rezultate. Kot eno ključnih vrednot lastnik izpostavlja odnose z zaposlenimi, ki se čutijo kot soustvarjalci uspešne zgodbe. K sreči je v Sloveniji podobnih zgodb kar veliko in takšni podjetniki s svojo sposobnostjo in prodornostjo prispevajo največji delež k razvoju in blaginji države.

Pričakovano pa podjetnik izpostavi tudi težave, s katerimi se srečuje v domačem okolju. Kot običajno je največ kritike namenjene davčnim obremenitvam, ki vodijo tudi k razmišljanju o preselitvi proizvodnje v tujino in nasploh o motiviranosti za delo. K takim izjavam praviloma spodbujajo že novinarska vprašanja o pogoltnosti države, o smiselnosti višjih zaslužkov zaradi katerih potem posameznik izgubi socialne ugodnosti in podobno. Seveda bi nižji davki podjetništvo še bolj spodbudilo in določene rešitve so včasih res nelogične. Vseeno pa konkretne primerjave s sosednjimi državami pokažejo, da davčne obremenitve v Sloveniji morda vseeno niso tako izstopajoče, da bi odganjale podjetnike v tujino. Tudi z vidika, kaj ljudje dobijo za vsa vplačila. Poglejmo nekaj dejanskih številk za omenjenega podjetnika.

Nadaljujte z branjem→

Mick Jagger (Rolling Stones) je izdal solo album, posvečen Brexitu in kako je izgubil Anglijo, ki jo je poznal. Ključni sta dve pesmi – “England Lost” in “Gotta Get a Grip”, duhoviti in ironični. “England Lost”, ki glasbeno sicer ni nek presežek, govori skozi nogometno prizmo o izgubljeni Angliji:

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman je danes objavil resnično izvrsten komentar o 40 letih moralne in intelektualne degradacije republikancev, ki se je začela z veliko lažjo Irvinga Kristola glede ponudbene ekonomike in nato nadaljevala iz ene laži v naslednjo, vse do sedanjega gnusnega, hinavskega in lažnivega poskusa vzeti dostopno zdravstveno zavarovanje več kot 25 milijonom Američanov z najnižjimi dohodki. Sedanji debakel republikancev glede izničenja Obamove zdravstvene reforme je bil naravna posledica te desetletja dolge moralne in intelektualne degradacije, temelječe na “politično koristni laži”, nemoralne in intelektualno deplasirane. Vendar Trumpova parodična kulminacija republikanske nemorale in laži na žalost ni konec zgodbe. Problem je, ker se republikanci – ki jim je v 4 desetletjih degradacije virus pojedel možgane – zavedajo tega, da njihove politike temeljijo na laži in nepoštenju, vendar kljub temu, kot se je pokazalo pri izpodbijanju Obamacara, vedno znova dvignejo roko za te katastrofalne politike, ker jim pač politično koristijo.

Na žalost imamo tudi pri nas opravka z vse večjo “politično republikansko falango”, ki jim je virus pojedel možgane in ki vedno znova zagovarjajo in izvajajo politike, ki so intelektualno deplasirane, temeljijo na lažeh in so moralno oporečne. Zadnje v vrsti so bančna sanacija iz leta 2013, prodaja NKBM in poskus prodaje NLB na horuk ter zakon o gradnji drugega tira. Hudič pa je v tem, da ta “politična republikanska falanga” ni zasidrana samo v SDS in NSi, pač pa je lepo porazdeljena tudi po nominalni politični sredini in levici. In tudi tukaj gre zgolj za nagnusni politični oportunizem političnih povzpetnikov in staroselcev, ki bi prodali lastno mamo za en dodaten dan čepenja na vrhu politične gomile gnoja.

Nadaljujte z branjem→

Če je še pred dvema desetletjema, ko je Dani Rodrik pisal o politični trilemi globalizacije, bilo naslovno vprašanje irelevantno oziroma je bilo postavljeno prej kot “Koliko demokracije in suverenosti je smiselno žrtvovati za več odprtosti?“, je danes povsem samoumevno v večini zahodnih držav. Dejstvo je, da je “globalizacija šla predaleč” iz vidika porušitve notranjega gospodarskega in političnega ravnotežja v razvitih zahodnih državah in da je zaradi tega to udarilo nazaj v obliki desničarskega populizma. In dejstvo je, da večina zahodnih držav zdaj išče poti nazaj k manj odprtosti in več suverenosti in demokracije.

Kar se mene tiče, je bil Brettonwoodski sistem s kapitalskimi kontrolami (brez prostega pretoka finančnega kapitala) in z nepopolno liberalizirano trgovino (predvsem pri občutljivih proizvodih, kot so hrana, tekstil in jeklo) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. In kar se mene tiče, bi bil v kontekstu EU povratek nazaj na prostotrgovinsko območje (brez monetarne unije in brez prostega pretoka kapitala ter brez popolne mobilnosti delovne sile in trgovine s storitvami) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. Hočeš nočeš se nam zdaj dogaja nekontroliran povratek nazaj na staro, zadnje delujoče stanje. In ker gre za nekontroliran proces, ki ga vodijo populistične desničarske struje, se lahko v tem procesu marsikaj nezaželenega zakuha. Tudi razpad EU in kakšna vojna.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Makroekonomska slika Slovenije se močno spreminja. Od leta 2013, ko je zaradi prezadolženosti kriza dosegla vrhunec in smo bili prisiljeni izvesti obsežno sanacijo bančnega sistema, se razmere hitro izboljšujejo.

Po treh letih zmerne rasti BDP dosegamo v letošnjem letu v 1. kvartalu nadpovprečno rast v višini 5,3% in se še krepi. Tako smo že presegli magično mejo 40 mrd ustvarjenega BDP v enem letu, konec leta se ga bo nabralo za 42 mrd. Nosilec take rasti je izvoz, ki raste po še višjih stopnjah, letos v prvem kvartalu realno medletno za 8,7%, presežek v plačilni bilanci s tujino pa dosega 5,7% BDP oziroma 2,1 mrd. V tem obdobju spremlja izvoz tudi povečana domača potrošnja prebivalstva za 4% in povečanje investicij za 10,5%.

Nadaljujte z branjem→

• Must democracy, sovereignty and economic integration remain incompatible today? – Financial Times
• Why Tax Cuts for the Rich Solve Nothing – Joseph E. Stiglitz
• Economics With a Humanities Face – Morson and Schapiro – Project Syndicate
• Inequality and Long-term Growth – Unassuming Economist
• Why Health Care Policy Is So Hard – Greg Mankiw
• Trump’s Growth Charade – Simon Johnson
• The high costs of being poor in a rich land – VoxEU
• Where Friedman Was Wrong – ProMarket
• New road infrastructure: The effects on firms – VoxEU
• Why mathematics has not been effective in economics – Tim Johnson
• John Maynard Keynes and Effective Macroeconomic Policy – EconoMonitor
• Globalisation and political structure: Lessons for the EU – VoxEU