Spodnja slika kaže spremembo deleža v dohodku, ki ga pobere zgornji 1% populacije z najvišjimi dohodki, v dobrih treh desetletjih po letu 1980. Kot lahko vidite, se je povsod sloj tistih z najvišjimi dohodki bolj ali manj dramatično “zredil”. Najbolj se je “zredil” v Rusiji in ZDA – na 20% celotnih dohodkov. Ostale države precej zaostajajo, saj ta delež ne preseže 14%. V skandinavskih državah kot tradicionalno najmanj neenakih družbah med razvitimi državami, pa je ta delež izpod 9%, na Danskem celo samo 6%. Bolj plastično rečeno, v ZDA 1% populacije domov odnese eno petino celotnega letnega dohodka države, na Danskem pa zgolj eno dvajsetino.

Nadaljujte z branjem→

Zadnja tri desetlja je bila neodvisnost centralnih bank (od vlade), sicer težko prigarana, svetinja. Do 1980-ih so bile centralne banke de facto samo en oddelek ministrstva za finance in vlade so v predvolilnih obljubah svoje centralne banke načeloma lahko uporabljale kot bankomate – te so natisnile  toliko svežega denarja, da je vlada lahko pokrila obljube, izražene v večjih ali manjših proračunskih deficitih. Ko so se centralne banke osamosvojile izpod neposredne vladne kontrole in začele zasledovati določena pravila za dosego cilja nizke inflacije (denimo 2% cilj), je slednja res drastično upadla glede na 1970-ta leta. Okej, bilo je še nekaj drugih pozitivnih dejavnikov, ki so k temu prispevali, ampak v grobem je zgodba o strogem, vendar uspešnem čuvarju vrednosti denarja in neodgovornem vladnem zapravljivcu nekako takšna.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V zadnjem času nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave, ker ne bomo zmogli starejšim državljanom zagotoviti dostojne starosti preko sistema pokojninskega varstva. Obremenitev BDP za ta namen naj bi z leti narasla na 16%, kar bi bilo narodnogospodarsko nevzdržno. Take trditve povzema tudi Ministrstvo za delo v Beli knjigi, ki predstavlja izhodišče za bodoče ukrepe na področju pokojninskega sistema. Tudi UMAR, ki je pripravil Strategijo dolgožive družbe, v glavnem povzema pesimistične demografske scenarije evropskih inštitucij. Vsi se sklicujejo na demografsko raziskavo Evropske komisije z nazivom POP2013, ki sloni na Eurostatovih podatkih.

Toda ali imajo prav vsi tisti, ki nas strašijo s temno prihodnostjo zaradi “upokojenskega vraga”, ki se širi kot rak?

Nadaljujte z branjem→

Thomas Piketty je včeraj objavil zanimiv komentar o katalonski želji po neodvisnosti. Pravi, da je za to krivo preveč in ne premalo decentralizacije v Španiji. Namreč, španske regije imajo že sedaj pravico, da si dohodke iz naslova dohodnine delijo z zvezno oblastjo po principu 50 – 50. Denimo, zvezna vlada v najnižjem davčnem razredu aplicira davčno stopnjo 9.5%, v najvišjem (nad 60,000 €) pa stopnjo 22.5%. Posamezna regija lahko doda enake stopnje, tako da bi skupna davčna stopnja v najnižjem razredu znašala 19%, v najvišjem pa 45%. Ni pa nujno, da posamezna regija to naredi, pač pa lahko določi svoj lasten interval davčnih stopenj (do navedene zgornje meje) in s tem konkurira z drugimi regijami glede davčnih stopenj. Za razliko od tega denimo gre celoten prihodek od dohodnine v Nemčiji v zvezni proračun, zvezne dežele pa ne smejo uvajati dodatnih dohodninskih stopenj. V ZDA je dohodnina tudi prihodek zveznega proračuna, posamezne zvezne države pa lahko dodajo svoje lokalne dohodninske stopnje, vendar so te nizke (med 5% in 10%).

No, Piketty pravi, da je prav ta decentralizacija v Španiji problem, da je šla predaleč in da je kriva za željo po še več decentralizacije oziroma neodvisnosti. Po eni strani namreč ta delitev dohodnine po načelu 50 – 50 in različno izkoriščanje te ugodnosti s strani posameznih regij uvaja davčno konkurenco med regijami, saj lahko posamezne regije z dumpinškimi davčnimi stopnjami privabljajo bogate posameznike, da tja prenesejo svoj rezidenčni status. Po drugi strani pa prav to ruši občutek solidarnosti med regijami, saj bogatejše regije želijo še več davkov zase in zakaj ne bi namesto zgolj 50% od pobrane dohodnine pobrale vseh 100%, če se osamosvojijo?

Nadaljujte z branjem→

Vulgarnost pojavnosti, ki nas definira

Dani Rodrik ima podoben problem z neoliberalimom kot ga imam jaz. Že tam od leta 2004. Takrat so mene in kolege, ki smo se zavzemali za malce več trga in malce manj države, v nekaterih medijih (predvsem v Sobotni prilogi Dela in Mladini) psovali kot neoliberalce. Vendar pa mi niti tega izraza niti koncepta za njim nismo razumeli. Ker je bil v ekonomiji povsem neznan. Rodrik je šel nazaj v stare zapise pogledat, od kje se je pobral ta hudičev neoliberalizem. In res je našel tam leta 1982 en zapis Charlesa Petersa z naslovom “A Neo-Liberal’s Manifesto“. Vendar pa je bil ta neoliberalni manifest en povsem drugačen koncept, kot se ga danes predstavlja, in namesto Ronalda Reagana in Margaret Thatcher je kot neoliberalne guruje za vzgled dajal povsem druge politike, katera imena danes več ne povedo prav veliko (Bill Bradley, Gary Hart in Paul Tsongas ???).

No, meni je koncept neoliberalizma kapnil šele tam leta 2007, ko sem bil gostujoči profesor na Wirtschaftsuniversitaet na Dunaju, ko sem v pisarni prijatelja Wilfrieda Altzingerja začel opažati knjige različnih sociologov in ekonomistov bolj levičarskega pedigreja. Takrat sem šele vzel na znanje, da ta osovraženi koncept neoliberalizma res obstaja. Kasneje, po izbruhu finančne krize v ZDA in EU, pa sem začel povezovati neoliberalizem z dvema ključnima značilnostima: finančno deregulacijo (finacializacijo) in globalizacijo. Oboje skupaj je z malce preveč naslonitve na čudežno moč trgov in njihovo samoregulativno moč vrglo zahodni ekonomski model s tečajev.

Nadaljujte z branjem→

• How Corporations and the Wealthy Avoid Taxes (and How to Stop Them) – Gabriel Zucman
• Policy Implications of Sustained Low Productivity Growth – PIIE
• Rescuing Economics from Neoliberalism – Dani Rodrik
• Taking a Crack at Neoliberalism – Dani Rodrik
• What really caused the financial crisis – Simon Wren-Lewis
• Leprechaun Economics and Neo-Lafferism – Paul Krugman
• Leprechaun Economics, With Numbers – Paul Krugman
• Understanding Permanent and Temporary Income Shocks – Libety Street
• Central Banks in the Dock – Barry Eichengreen
• Where star scientists choose to locate – Microeconomic Insights
• Revisiting Harvard and the American Dream – Larry Summers
• Trade, Technology, and Job Disruption – Tim Taylor
• The Wykehamist fallacy – Stumbling and Mumbling
• The Moral Identity of Homo Economicus – Ricardo Hausmann

In še video doza Bernieja Sandersa za lepši dan. O ekonomiki ameriških milijarderjev: imajo polna usta institucij, vojske in infrastrukture, vendar zanje ne bi nič prispevali, imajo pa denar, ogromno denarja, za politične donacije, s katerimi dosežejo, da jim ni treba prispevati za tiste stvari v prvem delu.

A case in point – maybe the most spectacular– is Google Alphabet, Google’s parent company. In 2003, less than a year before its initial public offering in August 2004, Google US transferred its search and advertising technologies to “Google Holdings”, a subsidiary incorporated in Ireland, but which for Irish tax purposes is a resident of Bermuda.

Ever since then, all the profits generated by these assets have ended up in Bermuda, after a (tax-free) detour via the Netherlands – the infamous “double Irish Dutch Sandwich”. In 2015, Google Alphabet reported $15.5bn in profits in Bermuda, where the corporate tax rate is a modest 0%. It is as if every Bermuda resident (almost none of whom actually work for Google) each generated $260,000 in profits for the company.

Vir: Gabriel Zucman, The Guardian