Prejšnji teden se je francoski predsednik Emmanuel Macron v intervjuju za The Economist pridružil dramatičnim tonom Maria Draghija in Enrice Lette glede nevarnosti zatona Evrope. Pridružil se je tudi njunim predlogom glede rešitev. Toda je ob tem institucionalnem ustroju EU trende evropskega zatona sploh še mogoče obrniti?

Macron je identificiral tri šoke, ki naj bi Evropo prizadeli hkrati. Prvi naj bi bil geopolitični zaradi ruskega napada na Ukrajino in bojazni, da se Putin ne bo ustavil, ko bo zavzel Ukrajino. Drugi je dvojni gospodarski šok, ki naj bi sledil zaradi tehnološkega napredka in vloge Kitajske. Macrona skrbi, da bo Evropa zaostala v ključnih visokotehnoloških sektorjih. Tretji šok za Evropo naj bi bila grožnja za demokracijo, ki sledi iz poraslega nacionalizma, ki naj bi ga napajale dezinformacije in njihovo hitro širjenje prek družbenih omrežij.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, zelo dober strateški povzetek zgodovinarja Adama Toozeja glede dogajanja v Ukrajini in glede strategije, ki je še preostala Ukrajini in njeni sponzorki ZDA. Po analizi dejstev in ugotovitvi, da zadnji finančni paket pomoči ničesar ne rešuje, je postavil ključno vprašanje: če je Ukrajina brez streliva in če ji streliva ne morejo dostaviti niti ZDA in Evropa, ker ga same nimajo in ga niti približno ne zmorejo dovolj proizvesti glede na rusko proizvodnjo, če je Ukrajina ostala brez za orožje sposobnih moških, če je Rusija iz meseca v mesec močnejša in če grozi, da bodo ruske sile vsak čas predrle frontno linijo na več mestih, in če se ZDA na vsak način želijo izogniti jedrski eskalaciji, kaj je potem sploh še ostalo od prvotne strategije ZDA in zahodnih držav v Ukrajini in kakšna je nova strategija? Mar ni čas, da začne Washington aktivno pritiskati na Zelenskega, da se začne pogovarjati o pogojih za premirje?

In a remarkable interview with Ezra Klein, in March 2024 Richard Haass – for 20 years the President of the Council of Foreign Relations – insisted that it was time for the US finally to formulate what he called an “independent” policy with regard to Ukraine – a policy defined by America’s own strategic vision and strategic interests rather than simply backing war aims as formulated by the Zelensky government in Kyiv.

A cynic might say that the US de facto already has such a policy. It consists in giving Ukraine enough resources to continue the defense against Russian attack, draining Putin’s resources. The USA does enough to avoid the opprobrium of abandoning the Ukrainian cause, but not enough to risk humiliating Russia and provoking nuclear escalation. Meanwhile, Washington waits for attrition to drive Kyiv to the conclusion that it must shift to a defensive stance and moderate its war aims.

Though this has an evident logic from the US point of view, Haass’s call for a new and more specific road map for the future of the war, is driven by three realization.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je povzetek zelo dobre simulacije nizkoogljičnega koncepta nemškega elektroenergetskega sistema in ocenjenih cen električne energije za dva scenarija. Bengt J. Olsson iz švedslega Adelfors AB je simuliral dve nizkoogljični varianti nemškega elektroenergetskega sistema: (1) samo OVE brez jedrske (SWETH) in (2) z OVE in jedrsko (SWENTH). V modelskih simulacijah je simuliral samozadosten zaprti sistem brez uvoza, pri čemer je simuliral pogoje zanesljive oskrbe in stabilnosti sistema na osnovi urnih bilanc proizvodnje in porabe. V SWETH konceptu glavnina elektrike pride iz vetra, nato iz sonca, nihanja v proizvodnji in izravnavanje razlik med proizvodnjo in porabo pa izvajajo termoelektrarne (CCGT) na vodik (baterije so neprimerne in predrage za ta namen). Simulacije (ki sicer slonijo na zelo, zelo optimističnih cenah elektrolizerjev za proizvodnjo vodika in nerealistični predpostavki, da se elektrolizerje splača uporabljati ob izkoriščenosti pod 15 %) kažejo, da bi bila LCOE cena elektrike iz SWETH koncepta brez jedrske energije za okrog četrtino dražja od elektrike iz SWENTH koncepta z jedrsko energijo. Pri čemer v izračunih niso upoštevani stroški nadgradnje distribucijskega in prenosnega sistema, ki so v razpršenem konceptu SWETH izjemno visoki.

Naj spomnim, da smo v naših izračunih SAZU-GZS za slovenski elektroenergetski koncept upoštevali tudi stroške nadgradnje omrežja in uvoz (Slovenija nima naravnih danosti (solne kaverne) za velika skladišča vodika), kjer pa so cene manjkajoče elektrike v času, ko je potreben uvoz (ob slabem vremenu, ponoči in kurilni sezoni), zelo visoke. To poviša sistemski LCOE in privede do tega da so cene elektrike v čistem OVE konceptu za 60 do 80 % višje kot v konceptu OVE + jedrska energija.

Avtor na koncu zaključi, da je:

težko […] razumeti, zakaj Nemčija ne upošteva sistema SWENTH, ki bi bil boljši od sistema SWETH, tako glede na njegove značilnosti in lastnosti kot tudi glede njegove gospodarske učinkovitosti.

Nadaljujte z branjem→

Težko je lepše prikazati prosti pad nemške industrije, kot na spodnji sliki. Upadanje se je začelo že leta 2018 zaradi tehnološkega zaostajanja Nemčije za kitajskimi konkurenti. V času Covida se je tehnološki zaostanek akumuliral, v času Covidne krize so kitajski avtomobilski proizvajalci v izvozu prehiteli nemške. Nakar je leta 2022 po začetku ukrajinske vojne udaril še energetski šok (drastična podražitev plina) in zmanjšal proizvodnjo še v energetsko intenzivnih industrijah materialov ter skupno industrijsko proizvodnjo zmanjšal še za desetino.

Upad nemške industrije se bo ob visokih stroških energije (zaradi zelenega prehoda in prepovedi uvoza ruskega plina) in tehnološkem zaostajanju samo še potenciral. Razen če:

1. nemška vlada modificira zeleni energetski prehod, tako da bo vključeval tudi jedrsko energijo,
2. pride do skorajšnjega konca vojne v Ukrajini in ponovne vzpostavitve dobav poceni ruskega plina,
3. EU uvede visoke carine na uvoz kitajskih izdelkov, nemška podjetja pa bi to zaščito izkoristile za tehnološki catch-up s kitajskimi konkurenti.

Točki 1 in 2 sta malo verjetni na zelo kratek rok, izvedljivi šele po nemških parlamentarnih volitvah (če bi zmagala CDU). V najboljšem primeru bi do sprememb glede cen energije lahko prišlo šele po 2 do 3 letih. Prepozno za eksodus nemških podjetij v tujino (Kitajsko in ZDA). Točka 3 je dokaj verjetna po evropskih volitvah in spremembi sestave Evropske komisije. Protekcionizem je v zraku. Vendar tudi če bi nemška podjetja pod zaslombo carinske zaščite uspela nadoknaditi tehnološki zaostanek za kitajsko konkurenco, vendar bo to trajalo zelo dolgo, pri čemer jim kot izvozni trg ostane samo zaščiten evropski trg, na globalnem trgu bo kitajska konkurenca bistveno, bistveno cenejša. To pa ne omogoča povečanja obsega nemške proizvodnje, kaj šele povratka na stari obseg proizvodnje.

Torej nič dobrega se ne obeta nemški industriji. Na žalost so nanjo z dobavnimi verigami privezana tudi slovenska industrijska podjetja.

Drago Babič

Letos se bomo na referendumu odločali, ali bomo v Sloveniji gradili nove jedrske elektrarne. Javnost upravičeno pričakuje, da bo pred tem čim bolj podrobno seznanjena s problematiko take izgradnje, da bodo državljani na referendumu lahko kompetentno odločali. V seriji člankov bomo to problematiko predstavili na strokoven, vendar poljuden način s ciljem informirati čim širši krog državljanov. Željen je odziv bralcev, tako da bomo vedeli, ali ta cilj dosegamo.

Po podatkih IAEA v svetu trenutno obratuje 416 jedrskih elektrarn s skupno električno močjo (vse v tekstu navedene moči se nanašajo na električno moč) 375 GW, ki so v letu 2022 proizvedle 2.487 TWh električne energije, kar predstavlja 9,4% celotne svetovne proizvodnje elektrike. Največ jih obratuje v ZDA, 94, 56 v Franciji in na Kitajskem, 36 v Rusiji. Po deležu jedrske energije v skupni proizvodnji elektrike prednjači s 63% Francija, nato Slovaška z 59% ter Madžarska in Belgija s po 47%. V ZDA, ki ima največje število jedrskih elektrarn, je njihov delež 18%. V Sloveniji je z eno elektrarno ta delež 43% (upoštevana vsa proizvodnja NEK), z dvema bo ob bistveno večji skupni proizvodnji narasel na 63%.

Večina elektrarn je stara okoli 40 let, najstarejše obratujejo že 55 let. Prvotno so bile te elektrarne grajene za življenjsko dobo 40 let, vendar jim lastniki s posodobitvami  podaljšujejo obratovanje na 60 let, nekaterim (v Švici in ZDA) že čez to dobo. Novejše elektrarne imajo življenjsko dobo 60 let.

Nadaljujte z branjem→

Brutalnost izraelskega režima. Poslušajte tiskovnega predstavnika izraelske vlade.

Izraelski masaker civilistov spominja na francosko inkvizicijo: “Pobijte vse, Bog jih bo ločil med seboj”

Sramotna hipokrizija

David Malpass, nekdanji predsednik Svetovne banke o tiktakajoči ameriški dolžniški bombi:

Kaj je narobe s spodnjo sliko?

1. pojem “čiste energetske tehnologije”: slika ne vključuje hidro in jedrske energije, čeprav imata slednji daleč najnižje CO2 izpuste; hkrati pa so solarji, vetrnice in baterije zaradi svoje občasnosti (zaradi nujnosti njihovega nadomeščanja s fosilnimi viri) in zaradi načina pridobivanja surovin, izdelave ter razgradnje izjemno umazane tehnologije.
2. potrebna rast vetrnic za net zero cilj se je prepolovila, pri baterijah, elektrolizerjih in toplotnih črpalkah pa je ves hype itak samo v obljubah (“committed” in “preliminary”).

Vendar se iz tega, če nekdo želi manipulirati, da narediti lepa “čista energetska tehnološka” zgodba. Neverjetno, kako se nekaterim da toliko manipulirati.

Povzetek Lukšičevega predavanja: Sončna energija je demokratizacija proizvodnje energije.

FDV lunatiki so prišli do 1. koraka te dogme: postavitve panelov na individualne hiše. Kako naprej in zagotoviti luč in ogrevanje ponoči in pozimi ter s čim proizvajati dobrine za preživetje, je v 99. koraku. O tem bodo razmišljali takrat, ko bodo v temi, brez služb in lačni.

S to demokratično energetsko tezo se bom sicer pozabaval enkrat kasneje.