To, kar Izraelci počnejo s Palestinci, je neizgovorljivo grozljivo. Primerja se lahko samo s tem, kar so nacisti počeli v koncentracijskih taboriščih.
Ni mi jasno, kako lahko evropski voditelji mirno spijo ob tem genocidu. To se mora nehati in v novem Nürnbergu morajo biti izraelski klavci ustrezno obsojeni in kaznovani. Evropske politike, ki podpirajo ta genocid, pa bomo kaznovali volilci.
Federal Court finds criticising Israel, the IDF, and Zionism over the genocide in Gaza, is NOT antisemitic.
Sensational findings by judge:
- “Political criticism of Israel, however inflammatory or adversarial, is not by its nature criticism of Jews in general or based on Jewish racial or ethnic identity.”
- “Disparagement of Zionism constitutes disparagement of a philosophy or ideology and not a race or ethnic group.”
More:
‘The Federal Court found passages in an interview and sermon by Mr Haddad contained critical and disparaging things about the actions of the Israel Defense Forces in Gaza and about Zionists.
‘However, the judge found the “ordinary, reasonable listener” would not understand those things to be about Jewish people in general.
“That person would understand that not all Jews are Zionists and that disparagement of Zionism constitutes disparagement of a philosophy or ideology and not a race or ethnic group,” Justice Stewart said.
“Also, political criticism of Israel, however inflammatory or adversarial, is not by its nature criticism of Jews in general or based on Jewish racial or ethnic identity.”
Vir: Peter Cronau
Ob evropskih sankcijah proti Rusiji se velikokrat spomnim na anekdoto prijatelja, kako je sankcioniral ženo. Anekdota gre tako: Z ženo sta imela enega otroka, on je želel še enega, ona pa ne več. Zato se je v obupu odločil za drastične sankcije proti ženi: naznanil ji je, da se bo vzdržal seksa z njo, dokler ne spremeni svojega stališča glede drugega otroka. Mineva prvi teden, žena se ne zdi nič kaj prizadeta zaradi pomanjkanja seksa. Teče drugi teden, še vedno nobenih znakov nemira s strani žene. Teče tretji teden, on je bil že čisto hin zaradi pomanjkanja seksa, žena pa še naprej lahkotno brezbrižna. In reče prijatelj: po treh tednih sankcij sem ugotovil, da v bistvu kaznujem samega sebe, in klinc, pa sem ukinil sankcije.
No, tako je približno s sankcijami Evrope proti Rusiji. Kljub 17. paketom v treh letih in 4 mesecih evropske sankcije niso uspele stresti stališča Rusije glede vojne v Ukrajini (prek kolapsiranja njenega gospodarstva) niti za milimeter. Nasprotno, Rusija ima še naprej visok zunanjetrgovinski presežek, devizne rezerve so se še povečale in Rusija že tretje leto dosega stopnje rasti BDP med 3 in 4 %. Rusija nafto in plin prodaja v Azijo, od tam pa po višjih cenah prihajata v Evropo. Evropski izvoz v Rusijo je nadomestila Kitajska. Zaradi sankcij se je Rusija začela ponovno industrializirati. Sankcije so prizadele izključno Evropo, ki je zaradi visokih cen energije in izpada izvoza v Rusijo (oboje zaradi sankcij) že tretje leto v stagnaciji, Nemčija pa v recesiji. Evropska industrijska proizvodnja je v upadu.
S sankcijami Evropa kaznuje izključno samo sebe, pomaga pa Rusiji in Kitajski. Toda za razliko od prijatelja v zgornji anekdoti, ki je po treh tednih sprevidel svojo zmoto in prekinil s sankcijami, se je vodstvo Evropske komisije odločilo za vztrajanje v norosti in za še 18. paket sankcij. V skladu z Einsteinovo definicijo norosti:
“Norost je delati vedno znova eno in isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.”
Sedanje evropske komisije in sedanje evropske politične garniture očitno ne bo srečala pamet in bodo do bridkega konca vztrajali v svoji norosti. Dokler ne uničijo evropskega gospodarstva.
Toda pametnim je bilo jasno od prvega paketa sankcij, da ne bodo delovali. In pametni kličejo k njihovi ukinitvi. Ker škodujejo izključno Evropi in koristijo Rusiji in Kitajski. Spodnji predlog je sicer malce naaiven, da bi Rusija v zameno za ukintev sankcij pristala na pogajanja in drugačen mirovni sporazum, kot si ga je zamislila. K temu je nihče ne more prisiliti. Ne s sankcijami in ne brez njih.
Ukinitev sankcij koristi predvsem Evropi. Ne Rusiji. In tega se v Rusiji zavedajo. Zato se jim nikamor ne mudi.
Pravkr sem prebral knjigo “House of Huawei” (napisala jo je novinarka Washington Posta), ki ob portretu ustanovitelja Huaweija, Rena Zhengfeija, in kako je zgradil razvejan korporativni imperij z največjim R&R oddelkom na svetu in prvaka z največ patenti na leto, katerega vzpon na vse kriplje poskušajo zaustaviti v zahodnih državah, vzporedno opisuje evolucijo kitajskega tehnološkega in gospodarskega vzpona po letu 1979. Knjiga sicer ni literarni presežek, je pa dobra v prikazu razlike med kitajskim in zahodnim poslovnim modelom, ki se kaže tudi v Huaweijevi prvi “delničarski pogodbi”. Zahodni poslovni model temelji na maksimi “vrednosti za delničarje” (kar vodi v aberacije glede napihovanja borznih cen, da bi menedžment obdržal službe in čim več zaslužil z opcijami). Kitajski poslovni model pa temelji na maksimi “vrednosti za deležnike”, ki pa so predvsem zaposleni in kar vodi predvsem v reinvesticije dobičkov v razvoj in v razdelitev med zaposlene (ki so v primeru Huaweija edini delničarji).
Kitajski model temelji na povečevanju blaginje ljudi, kar se med drugim kaže tudi v tem, da je Kitajski v 40 letih uspelo iz vasi izgraditi več kot 100 milijonskih mest (mesta z več kot 1 mio prebivalcev). Natančneje, uspelo ji je izgraditi stanovanja za prebivalce v teh sto novih milijonskih mestih, skupaj z moderno prometno in družbeno infrastrukturo (vrstci, šole, zdravstveni domovi, bolnišnice, upravne stavbe). Si predstavljate kakšen socialni transfer je to in kakšna je vrednost tega nepremičninskega portfelja, če bi ga ovrednotili po zahodnih cenah?
In kitajski poslovni model se kaže tudi v enormni gospodarski rasti – Kitajska danes ob 4.5 % rasti BDP uspe vsaka 4 leta povečati svoj BDP za eno Nemčijo. Si predstavljate – vsaka 4 leta gospodrasko zraste za eno Nemčijo!
No, ob tem pa zahodni mediji zadnjih 30 let neumorno vodijo propagandno kampanjo proti Kitajski v stilu, da bo zdaj zdaj kolapsirala (zadnjič sem objavil listo naslovov teh člankov). Kar se pa nikoli ne usresniči. In vsak kitajski dosežek, na kateremkoli področju, od izboljšanja blaginje do manjših izpustov CO2, opremijo s vprašanjem v naslovu članka: “ampak s kakšnimi stroški?” Tile članki sicer spominjajo na basen o lisici in kislem grozdju.
Spodaj je ena lista takšnih člankov.
________
Vir: Moon of Alabama
Tole spodaj je resnično dober graf iz New York Timesa, ki kaže diametralno različne strategije ZDA in Kitajske glede investicij v tehnologije za proizvodnjo elektrike in tehnologij za uporabo elektrike namesto fosilnih goriv (baterije, EV). Katera strategija bo zmagovalna v tej tekmi?
This absolutely stunning chart comparison by the NYT might prove to be the most important geopolitical visualization of the 21st century.
The two major superpowers are each cornering a competing energy platform. China bets everything on clean energy, the US on fossil fuels.
It’s incredibly rare, probably even unprecedented in history, to see 2 superpowers making completely opposite trillion-dollar bets on the underlying technology that literally powers the world.
Let’s see how it plays out… One interesting related statistic: 87% of the Global South’s new energy investments go to clean tech, so it’s pretty crystal clear which future they back.
Vir: Arnaud Betrand
Summary
This report investigates the corporate machinery sustaining Israel’s settler-colonial project of displacement and replacement of the Palestinians in the occupied territory. While political leaders and governments shirk their obligations, far too many corporate entities have profited from Israel’s economy of illegal occupation, apartheid and now, genocide. The complicity exposed by this report is just the tip of the iceberg; ending it will not happen without holding the private sector accountable, including its executives. International law recognizes varying degrees of responsibility – each requiring scrutiny and accountability, particularly in this case, where a people’s self-determination and very existence are at stake. This is a necessary step to end the genocide and dismantle the global system that has allowed it.
Marko Golob
Vsa zadeva s povečanjem obrambnih izdatkov je v svojem bistvu »Reverse Marshall Plan«. Če je bil originalni Marshallov plan namenjen okrevanju Evrope po 2. svetovni vojni, je ta namenjen okrevanju Amerike po katastrofalnem neoliberalnem pohodu. Ta iniciativa bo zelo malo prinesla Evropi. Večina orožja oz. tri čertine je kupljeno v Ameriki, velik del preostalih evropskih kapacitet vojaške industrije je v ameriških rokah. Pozabite na narodnogospodarski multiplikator. Evropska oboroževalna industrije je senca nekdanje, pa tudi tisti sektorji, ki še imajo znanje in potencial, so na tak ali drugačen način vezani ali odvisni od Američanov.
Kaj pa vojaški aspekt? Pozabite! Jedrske velesile ne morete premagati, ker ima ultimativni »escalation potential«. Če bodo Rusi preveč ogroženi, bodo uporabili jedrsko orožje. V zadnjih desetletjih so Rusi popolnoma prenovili svoje jedrske sile in danes le-te niso samo največje, so tudi kvalitetno vodilne.
Kje je tu Evopa? Ostane pešajoča Francija z zelo ostarelim jedrskim potencialom, angleški pa je popolnoma pod ameriško kontrolo. Mislite, da bodo Američani žrtvovali svoja mesta za odgovor na ruski napad na evropska? Če to mislite, ste neskončni naivni (tako kot evropski politiki).
Nekaj tez o tem, kaj bo odločalo na prihodnjih državnozborskih volitvah:
Bine Kordež
V zadnjih tednih je verjetno najbolj aktualna tema varnost države in vlaganja v obrambo. Kot običajno, se tudi pri tej temi ljudje polarizirajo, čeprav večina ne podpira povečanja obrambnih izdatkov nad 2 % BDP. Po zadnji objavljeni anketi reprezentativnega vzorca, povečanje izdatkov na 3 % BDP podpira le desetina vprašanih, 5 % BDP kot je bilo sprejeto na zadnjem vrhu Nata, pa le 5 odstotkov anketirancev.
Podpora povečanju izdatkov je torej dokaj šibka, čeprav nas obrambni strokovnjaki, pa tudi politika redno prepričujejo, da je varnost na prvem mestu. Navajajo, da moramo evropske zaveznice v zaostrenih varnostih razmerah krepiti svoje lastne obrambne sposobnosti in odpornost. In to naj bi menda dosegli z obrambnimi izdatki v višini 5 % BDP, kar za Slovenijo danes konkretno pomeni kake 3,5 milijarde eur. Za občutek kaj pomenijo te številke navedimo, da smo lani za vse pokojnine namenili 6,7 milijarde, za zdravstvo iz javnih sredstev pa 5,3 milijarde eur.
“The United States was forced to intervene to prevent Iran from destroying Israel.” Larry Johnson, former CIA analyst:
“Many people don’t realize that Israel was perhaps one or two weeks away from total defeat. Some say, ‘Oh, you’re just repeating Iranian propaganda.’ Well, then listen to me…”
“Israel has two seaports, and Iran closed them, so there was no sea traffic. Iran also destroyed two oil refineries — in Haifa and Ashdod — or disrupted their ability to produce fuel. Iran closed Israel’s only international airport.”
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.