Jeffrey Sachs v izjemnem članku »European Russophobia and Europe’s Rejection of Peace: A Two-Century Failure« obravnava, kako naj bi Evropa skozi zadnjih 200 let – od Krimske vojne do današnje vojne v Ukrajini – ponavljala vzorec zavračanja pogajalskih priložnosti z Rusijo, pri čemer ruske varnostne skrbi ne razume kot legitimnega interesa, temveč kot moralno nesprejemljivo grožnjo, kar po njegovem vodi v strateške napake, eskalacije in na koncu v samopovzročeno oslabitev evropske varnosti, gospodarstva in strateške avtonomije.

Sachs trdi, da Evropa že dve stoletji ponavlja isti strateški vzorec: v trenutkih, ko je bila na mizi pogajalska rešitev z Rusijo, jo je zavrnila – in se s tem dolgoročno oslabila. Bistvo njegove teze ni idealiziranje Rusije, temveč opozorilo, da Evropa ruske varnostne interese dosledno obravnava kot moralno nesprejemljive, ne kot legitimne interese, o katerih se pogaja v skupnem evropskem varnostnem redu.

Ključna implikacija “evropske rusofobije” (kot jo definira Sachs) je sistemska: gre za vgrajen miselni okvir v evropski varnostni politiki, po katerem je Rusija “izjema” od pravil normalne diplomacije. Evropa svoje širitve zavezništev, vojaške namestitve in projekcijo moči razume kot obrambne in normalne, podobne poteze Rusije (zlasti ob njenih mejah) pa kot inherentno agresivne. To asimetrijo Sachs vidi kot generator varnostne dileme, ki zmanjšuje prostor za kompromis in povečuje verjetnost konflikta.

Nadaljujte z branjem→

Ob takšnih dločitvah se vsak normalen človek vpraša, kateri tepci vodijo EU

Prišli, videli, pobegnili

Ob takšni vojski nasprotniku zaledeni kri v žilah

Nekateri so “mračno dobo” doživljali v zgodnjem srednjem veku, drugi v času totalitarizma (čas fašizma in nacizma v zahodnjih državah in čas komunizma – socializma v vzhodnih državah). No to se zdaj vrača v sodobno EU – glejte dva primera spodaj.

Vendar po mračnem srednjem veku sta prišli renesansa in razsvetljenstvo, po totalitarizmu pa demokracija. In tudi v EU se bo po tej mračni epizodi prejkoslej vrnila demokracija.

Donald Trump je ponosen prejemnik Nobelove nagrade za mir, ki mu jo je – v znak hvaleženosti, ker je napadel njeno državo – podarila Machadova.

Treba pa je povedati, da do vse te kolobocije ne bi prišlo, če bi CIA (ki igra svojo vlogo pri (časovno tempiranem) nominiranju in selekciji kandidatov za Nobelove nagrade za mir (in pogosto tudi za literaturo – primer Solženicin) v državah, ki so v interesni sferi ZDA) lani bolje opravila svojo nalogo in neposredno nominirala Donalda Trumpa. Tako pa je moral najprej izvesti napad na Venezuelo, ugrabiti njenega predsednika in njegovo ženo, se razglasiti za predsednika Venezuele, da si je pridobil zadovoljivo raven spoštovanja in hvaležnosti Machadove. 

Toda Donald Trump ni prvi politik, ki mu je bila prostovoljno podarjena Nobelova nagrada v znak hvaležnosti za zasedbo države. Pred njim je norveški pisatelj Knut Hamsun svojo Nobelovo nagrado za literaturo – v znak hvaležnosti za nacistično okupacijo Norveške – prostovoljno podaril nemškemu ministru za propagando v Hitlerjevi vladi Josephu Goebbelsu. Grok:

In May 1943, Hamsun and his wife Marie visited Berlin and met with Joseph Goebbels (Nazi Minister of Propaganda) and his wife. Both parties enjoyed the encounter, as Goebbels was a fan of Hamsun’s writing. Upon returning to his farm in Nørholm, Norway, Hamsun sent his Nobel medal to Goebbels as a gift.

This is the only well-known historical case of a Nobel laureate voluntarily gifting their medal to a political figure (until recent events).

Touche Branka Milanovića glede nerazumne logike evropskih politikov. Precizna diagnoza.

Sem dal v slovenščino, da se kaj ne izgubi:

Kot sem že prej napisal in se sinoči pogovarjal s prijateljem, težko razumem logiko političnih elit EU.
Pripravljajo se na vodenje konvencionalne vojne proti Rusiji. A očitno ne pričakujejo, da bi se ta vojna odvijala na ozemlju EU in tako uničila njihove lastne države. Zato želijo najti drugo ozemlje (na primer Ukrajino), kjer bi potekali spopadi in opustošenje. To je kot nekakšno »Champ de Mars Evrope«.

Toda če bi v tej konvencionalni vojni izgubili, zakaj bi se Rusija tam ustavila in ne bi šla naprej vse do Berlina ali Pariza?

Če pa bi Rusija izgubila konvencionalno vojno, ali kdo res verjame, da ne bi uporabila jedrskega orožja, zlasti proti nejedrskim državam EU, ki se ne bi mogle odzvati z enakimi sredstvi?

Torej, v katerem scenariju EU zmaga v vojni, ne da bi pri tem uničila sama sebe?

Mike Carney, predsednik vlade Kanade, ob obisku na Kitajskem, kjer je povedal (do sedaj na Zahodu neizrekljivo), da se ob eroziji dosedanje gradi nova svetovna ureditev. In da je sporazum s Kitajsko pač del tega.

Poglejte spodnjo sliko o disperziji cen v ZDA med letoma 2020 in 2025 in videli boste (pričakovane) škarje cen med (netrgovanimi) domačimi storitvami in proizvodi (hrana, pohištvo, avtomobili) in trgovanimi proizvodi. Podjetja na domačem trgu so dvigovala cene, tuja konkurenca jih je zniževala. In še drugače, če ne bi bilo tuje konkurence (proste trgovine), bi se blaginja v ZDA še bolj zmanjšala zaradi rasti domačih cen. Je pa res, da bi večji del industrije preživel in s tem delovna mesta.

Mearsheimer ima še enkrat več prav (glejte spodaj).

Ko so se ZDA distancirale od EU, in to brutalno jasno, so nenadoma evropski politiki (Meloni, Macron, Merz) začeli govoričiti o nujnosti začetka diplomacije in ureditve odnosov z Rusijo po vojni.

To je bila prva faza. Druga faza bo eskalacija do sedaj zatrtih nesoglasij med članicami EU.

EU so držale skupaj (1) ameriška politična kontrola in de facto vojaška okupacija (predstavljena kot zaščita pred Sovjetsko zvezo) in (2) prosta trgovina (zelo koristna), razdvajale pa so jo skupne evropske politike, ki so šle na škodo interesov posameznih članic in vodile v 3 desetletja gospodarske stagnacije EU. Z umikom ZDA bodo stroški škodljivih skupnih politik prevladali nad koristmi proste trgovine.

Proces dezintegracije se je začel. Seveda pa bo vodstvo EU naredilo vse, da zatre že samo – intelektualno in politično – diskusijo o tem. Toda bolj brutalno se bodo tega lotili, toliko hitrejši bo proces dezintegracije.

Kot sem že pisal – za EU bi bilo optimalno vrniti se nazaj v »zadnje delujoče stanje«. To je v obdobje Evropske gospodarske skupnosti in pred uvedbo Enotnega trga (in seveda evra). To je v stanje pred letom 1993.