On 29 January 2026, I was on the “Deep Dive” with Lt. Col. (ret.) Danny Davis. We had an excellent discussion on what President Trump’s options are in a war against Iran. We both agreed that he has no good military option at this point or for the foreseeable future, which is not to say Trump will not attack. But all the evidence indicates that he would be foolish to do so. Indeed, it is quite clear that the Israelis, who asked him not to attack on January 14th, when he appeared ready to do so, still have reservations about the wisdom of an attack.

It is worth noting that the Israelis launched major attacks by themselves against Iran on 19 April 2024 and 26 October 2024. They then launched major attacks with the United States against Iran during the 12-day war in June 2025. Today, Israel is apparently planning to sit on the sidelines while the US attacks Iran by itself.

What is going on? Netanyahu tried hard to drag the Biden administration into attacking Iran with Israel in 2024, but failed. Biden and his lieutenants understood that a war with Iran was not in the American national interest. Netanyahu succeeded, however, in getting Trump to join forces with Israel and attack Iran in June 2025. Now he has helped maneuver Trump into contemplating a US-only war against Iran, although it appears that the Israelis are getting cold feet. Someone is being played for a sucker.

Below is the segment of the show dealing with a possible attack on Iran.

Razprave o morebitnem ameriško-izraelskem napadu na Iran se pogosto začnejo in končajo pri vojaški tehnologiji. Koliko letal, koliko raket, koliko prestreznikov. Ta perspektiva je zavajajoča. Ne zato, ker bi bila napačna, temveč zato, ker zgreši bistvo sodobnih konfliktov: zmaga ni več funkcija ognjene moči, temveč funkcija vzdržljivosti, stroškov in politične ekonomije konflikta.

Če pogledamo suha dejstva, je razmerje vojaških zmogljivosti jasno. Združene države in Izrael imajo popolno prevlado v zraku, satelitsko izvidovanje, natančno vodenje ognja in večslojno protiraketno obrambo. Iran na drugi strani nima primerljive zračne sile, ima pa nekaj drugega: veliko količino razmeroma poceni napadalnega orožja – balistične in križarske rakete ter brezpilotne letalnike – in doktrino, ki je zgrajena okoli množičnosti in izčrpavanja.

Tu se začne problem za napadalce. Obrambni sistemi, kot so Železna kupola, Davidova frača in Arrow, delujejo. A delujejo po ceni, ki je ekonomsko nevzdržna v daljšem časovnem obdobju. Prestrezna raketa stane od več deset tisoč do več milijonov evrov. Dron ali enostavna raketa, ki jo prestreza, pa pogosto nekaj tisočkrat manj. To ni tehnični, ampak ekonomski problem.

Če bi Iran izvedel enkraten, omejen povračilni napad, bi ga obramba absorbirala. Če pa bi sledila serija napadov, raztegnjena čez več tednov, bi v ospredje stopile omejitve, o katerih vojaški načrtovalci neradi govorijo: zaloge prestreznikov, proizvodni roki, vzdrževanje sistemov in človeški faktor. ZDA lahko proizvajajo orožje, vendar ne v realnem času. Zaloge pa niso neskončne, še posebej v razmerah, ko so že obremenjene zaradi drugih kriz.

Nadaljujte z branjem→

To so res neverjetne razlike v učinkovitosti med človeško in umetno inteligenco: za enako kognitivno aktivnost človeški možgani porabijo 12 W energije (kot varčna žarnica v eni uri), umetna inteligenca pa 2.7 GW oziroma 225 milijonkrat več energije.

Dokaz, kako učinkovita je bila evolucija glede razvoja energetsko varčnega biološkega računalnika v naših glavah.

Your brain is running on just 12 watts right now while processing this sentence. An AI system would need 2.7 billion watts to do the same thing.

That’s not a typo. The human brain operates on roughly the same amount of power as a dim light bulb, yet it can recognize faces, solve complex problems, create art, and experience emotions simultaneously. Meanwhile, artificial intelligence systems require massive data centers consuming enough electricity to power entire cities just to simulate a fraction of what your brain does effortlessly.

Nadaljujte z branjem→

Dva vrhunska koščka satire.

Prvi akt: Evropski tehnološki bum – startup, ki mu je v šestih letih uspelo priti na 112 tisoč EUR prihodka

Drugi akt: Evropska komisija naj bi zaštartala iniciativo za lastno evropsko socialno omrežje, ki naj bi nadomestilo Muskov X. No, če bi, bi to omrežje moralo zadovoljiti le nekaj drobnih regulatornih zahtev:

The EU is launching a European alternative to Twitter / X

As one of the most successful European founders, I was personally consulted on the strategic direction

What to expect:

1. Every account must be verified in person, with notarized documents
2. All engagement metrics are hidden to protect mental health
3. Posts mentioning other users require that user’s written consent, certified by a public notary
4. The platform will be coded without AI assistance
5. Any developer caught using ChatGPT faces up to 18 months in prison
6. Projected user base by 2031: 1,200 monthly active users

X is completely cooked, I cannot imagine how Elon Musk must feel now

Serija fatalnih političnih napak “voditeljev EU” se nadaljuje v nezmanjšanem tempu:

• popolna prepoved uvoza ruskega plina od 2027 naprej in vstop v popolno odvisnost od uvoza nekajkrat dražjega ameriškega LNG in s tem trajni dolgoročni negativni učinek na konkurenčnost evropske industrije,
• podpis prostotrgovinskega sporazuma z Indijo, ki bo evropski industriji naredil to, kar je mehiški šok naredil ameriški industriji po podpisu prostotrgovinskega sporazuma NAFTA (1994) in kar je kitajski šok naredil  ameriški industriji po vstopu Kitajske v WTO (2001). K temu je treba prišteti še migracije Indijcev in negativni učinek na plače in politično polarizacijo v Evropi. Vse to smo že videli v ZDA in V. Britaniji.

Eropski politiki se ponosno slikajo ob podpisu smrtne obsodobe za evropsko industrijo.

Sleepwalking of clueless creatures into a death trap.

Nadaljujte z branjem→

Well done! We no longer buy gas from a country that violates international law by invading other countries, and instead we have quadrupled our purchases of more expensive gas from another country that violates international law by invading other countries—one that has also imposed tariffs on us and seeks to strip territory from the EU.

“Kitajski šok” po vstopu Kitajske leta 2001 v WTO in drastičnem znižanju carin na uvoz iz Kitajske – ob obilnem političnem sponzoriranju ZDA – je po ocenah kumulativno odnesel okrog tretjino ameriških delovnih mest v industriji. EU se je v obupu iskanja novih trgov pognala v liberalizacijo trgovine z državami Mercosur in Indijo.

Medtem ko bo Mercosur imel omejene posledice (rahlo pozitivne za industrijo in rahlo negativne za kmetijstvo), pa je prostotrgovinski sporazum z Indijo – z 1,44 milijarde prebivalcev in povprečno starostjo 28 let – povsem druga zgodba. Znižanje carin za industrijske izdelke lahko v situaciji evropske stagnacije, drastične regulacije, nezanesljive oskrbe in ekstremno visokih cen energije, zavožene evropske geopolitične perpektive ter ekstremno visoke cene dela privede do podobnega učinka kot po letu 2001 za ameriško industrijo – do eksodusa evropske industrije oziroma do masovne relokacije industrijske proizvodnje v Indijo. V državo z maso res poceni delovne sile, državo z zanesljivo oskrbo in nizkimi cenami energije (ruski plin in nafta), državo z velikim domačim trgom, državo s šibko okoljsko zakonodajo in državo z odprtim pristopom na ključne trge v regiji in globalno. 

Zakaj proizvajati izdelke v EU, če pa lahko te iste izdelke proizvedete v Indiji z ekstremno poceni in fleksibilno delovno silo (povprečni urni stroški dela v Indiji so približno 5-8% od povprečja EU-27; za enako delovno uro, ki v Nemčiji stane 45 EUR, bo podjetje v Indiji plačalo morda 3-7 EUR za podobno usposobljenega delavca v organiziranem sektorju), ob za več kot polovico nižji ceni energije, brez administrativnega teženja Evropske komisije in zelenih vlad in brez stroškov CO2 kuponov in jih nato (skoraj) brez carine uvozite nazaj v EU ali prodate na globalnih trgih?! Zakaj ob takšnih pogojih sploh še ohraniti proizvodnjo v EU (razen za premijske ali tehnološko zelo intenzivne izdelke)? Zakaj ne ravnati tako, kot so ravnala ameriška podjetja po letu 2001 (ki niso imela desetine teh problemov, kot jih imajo evropska danes)?

Ali kdo sploh še trezno razmišlja v tej EU?

“Indijski šok” je realistična potencialna posledica tega sporazuma za EU. Nekateri to imenujejo evropski samomor, drugi podpis smrtne obsodbe za EU. Spodaj je svarilo glede tega. Dramatično zapisano, vendar zelo na mestu. Francoski, belgijski, madžarski in drugi protestniki so zgrešili namen svojih barikad – ne Mercosur, Indija predstavlja potencialni problem. 

Nadaljujte z branjem→

In to z “izbranimi” besedami:

Sodobna komunikacijska tehnologija je pustila odprta zadnja vrata za domači nadzor nad domačimi akterji, kar je odprlo pot za tuje spremljanje domačih (političnih, gospodarskih, vplivnih) akterjev in za potencialne manipulacije prek možnosti “perverznega insider tradinga”. Spomnite se primera Liz Truss. Če nekdo od zunaj pozna podrobnosti načrtovanih finančnih transakcij denimo ministrstva za finance ali centralne banke, lahko sproži ustrezne tržne akcije, da jih zminira ali usmeri v škodo tiste države.

Še nikoli ni bilo tako lahko destabilizirati neke države kot zdaj v času sodobne tehnologije. Čemu sploh se zapletati v vojaške intervencije, če pa lahko vladni hekerji naredijo umazano delo v targetirani državi na bolj “čist” in cenejši način…

Najprej preberite ta prvi post (nanaša se na dogajanje v 2022-2024, odkrito v 2024), nato pod njim še drugega glede implikacij. 

* Ponovna objava članka iz marca 2025 (Sobotna priloga Dela)

Bržčas sta edini koristi Trumpove vladavine 2.0 za Evropo v tem, da, prvič, utegne ameriški predsednik v njemu lastnem »kšeftarskem« slogu končati vojno med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju in s tem končati trpljenje Ukrajincev in evropsko stagnacijo, in drugič, da je države EU z brutalno brco prisilil, da se morajo osamosvojiti od ZDA. Ko sem pred letom in pol pisal o nujnosti evropske suverenosti, je bilo še prehitro. Takrat sem pisal, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. In da bo Evropa suverena šele takrat, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila od ZDA.

Izvirni greh: evropska nesuverenost

Vendar so bili evropski voditelji takrat še tesno v postelji z Bidnovo administracijo. Živeli so v iluziji večnega evroatlantskega zavezništva, v katerem bodo evropske države večno uporabljale ameriške tehnološke in komunikacijske storitve in da jih bo ameriška vojska večno in zastonj varovala. V zameno za to iluzijo so se bili evropski voditelji po drugi svetovni vojni pripravljeni odpovedati tehnološki, vojaški in zunanjepolitični suverenosti.

Toda Donald Trump je z eno potezo to iluzijo razblinil. Pokazal je, da je Evropska unija vojaško nebogljena skupinica političnih voditeljev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo bolj vehementno petelinil pred TV kamerami, pri čemer pa nima nikakršnih realnih sposobnosti, da bi vojaško zaščitila napadeno državo na svojih mejah. Ker brez ameriškega jedrskega ščita in ameriške pripravljenosti na vojaško pomoč še sebe ne more zaščititi. In s samostojnimi pogajanji z Rusijo o usodi Ukrajine je Trump brutalno demonstriral, da je Evropska komisija v najboljšem primeru nevladna organizacija, katere mnenje nikogar v svetu ne zanima. Trump je pokazal, da je EU v geopolitičnem oziru irelevanten subjekt. Svojo relevantnost so evropske države, vendar le peščica njih, črpale iz sodelovanja v skupini G7. Kadar in dokler je bilo to v interesu ZDA.

Kdor želi biti globalno relevanten mednarodni subjekt, mora biti politično suveren. Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora biti finančno suveren (mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, lastne bonitetne agencije in lasten velik in razvejan finančni sistem), mora biti tehnološko suveren, torej imeti svoj GPS sistem, svoje internetne brskalnike, svoje strežnike e-pošte, lastne ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, lastne podatkovne centre, in nenazadnje mora imeti svoje ponudnike družbenih omrežij in digitalnih klepetalnic. Države EU nič od tega nimajo, ker so vse to »outsourcale« v Ameriko.

Dokler tega nimamo, lahko ameriški subjekti prek pritiska aktualne ameriške vlade z eno potezo prizemljijo naša vojaška letala, omejijo njihove funkcionalnosti, ugasnejo naše računalnike in pametne telefone, ugasnejo našo prometno in energetsko infrastrukturo in lahko manipulirajo z našimi čustvi in volilnimi preferencami prek družbenih omrežij. Dokler nismo vojaško, finančno in tehnološko suvereni, nismo relevanten faktor v svetu.

Poglejmo, kako lahko EU ustvari svojo suverenost in s tem pridobi mednarodno politično relevantnost. Poglejmo, na podlagi izkušenj drugih držav, kaj morajo države EU narediti, koliko bi to stalo, kakšen je časovni horizont teh aktivnosti in ali so države EU to sposobne narediti.

Nadaljujte z branjem→