Na Oxfam blogu postavljajo ključna vprašanja: Zakaj nenadoma toliko protestov? Zakaj zdaj? Kaj je skupni imenovalec teh protestov? Niso našli odgovora. Na koncu so se zatekli k razlagi Branka Milanovića: Globalizacija in finančna kriza sta vzeli kredibilnost vladajočim politikom. Dovolj so majhni sprožilci (kot je dvig cene goriva za nekaj procentov), da zanetijo splošne, masovne proteste. Ljudje hočejo, da se njihov glas spet sliši. Zato se zatekajo k iskanju “novih obrazov” v politiki. In pri tem uresničevanju želje, da so slišani, jim novi mediji, masovna socialna omrežja dajejo natanko to možnost – svojemu krogu lahko sporočijo bodisi da so pravkar pripravili super sladico ali da imajo zdaj pa zares dovolj te vladne ignorance ali arogance.

Pri teh masovnih protestih ne gre iskati razlogov ali podstati v ideologiji. Zgolj nezadovoljstvo in željo po biti slišan. Biti pomemben član skupnosti. In tehnologija je omogočila, da protesti postanejo “masovno spontani”.

Somethin is happening here: Every day my timeline highlights a different uprising – today it is a national strike in Colombia, with hundreds of thousands protesting in support of the faltering peace process, despite the pouring rain (thanks to Hong Kong, at least umbrellas are cool now). But it could equally well have been Iran, Iraq, Bolivia, Lebanon, Chile, Hong Kong or many others.

According to the Economist ‘Not since a wave of “people power” movements swept Asian and east European countries in the late 1980s and early 1990s has the world experienced such a simultaneous outpouring of popular anger. Before that, only the global unrest of the late 1960s was similar in scope.’

Nadaljujte z branjem→

Odlična aplikacija kultne pesmi moje priljubljene rock skupine R.E.M. na temo Trumpovega ubijanja na obroke Svetovne trgovinske organizacije (WTO) s solističnimi akcijami, ki so bile še do nedavnega nepojmljive. Ob čemer se dobro najbrž počuti samo Trump.

Zelo primeren izbor naslova glede na dizastrsko tematiko spodnjega video clipa. Čeprav kot bo morda pokazal čas, ti Trumpovi ukrepi morda niso tako mimo – če seveda kot glavno prioriteto postavimo domačo raven zaposlenosti, ne pa cene in širino izbora dobrin.

Dajte na glas!

Alen Ščuric je v intervjuju za MMC RTV Slovenija brez milosti počistil z naravnost neverjetnim diletantizmom slovenske politike – prejšnje in sedanje vlade, ki sta do temeljev uničili slovensko letalstvo. Toliko naivnosti, amaterizma in nesposobnosti na enem kupu je težko najti. In to troje je stalo Slovenije nacionalne suverenosti, njene prebivalce povezljivosti s svetom, gospodarstvo pa oropalo pomembne strateške prednosti v regiji.

Lekcija iz fiaska Slovenije je torej ta, naj politiki ne nasedajo špekulativnim skladom, ki nimajo pojma, kot pravite, o poslu, ki ga prevzemajo?
Ne samo to! V eni od analiz sem zapisal, da je evidentno dejstvo, da je slovenska politika v kratkem času uspela zelo dobro uničiti slovenski zračni promet. Ne govorimo samo o Adrii, poglejte fiasko z letališčem v Mariboru. Kaj vidimo? Letališče, ki živi na plečih davkoplačevalcev, prometa ni, novi terminal pa ničemer ne služi. Poglejmo Fraport, lastnika ljubljanskega letališča, ki je edino realno delujoče v Sloveniji. Veliko podjetje, ki zna, ki obljublja, a dejstvo ostaja, da je ljubljanski zračni promet pred bankrotom Adrie rasel zgolj simbolično, daleč za regijo, kjer so druga letališča rasla veliko hitreje. Politika je uspela glavno letališče dati v upravljanje slabemu lastniku, uspela je uničiti Adrio in izvedla mariborski fiasko. Povejte mi, kako?

Ne vem. Ampak, ali ni bila Adria še nedavno vzor v širši regiji?
Da. Slovensko letalstvo je bilo še okoli leta 2000 številka ena v regiji, zdaj pa je zaradi katastrofalnih odločitev padlo na dno. Črni gori se obetajo podobne napake, za Aerodrome Crne Gore zdaj išče koncesionarja. Temelj njihovega bruto domačega proizvoda (BDP) je turizem, hkrati pa so prometno popolnoma izolirani. V Sloveniji vsaj lahko sedete v avto in ste relativno hitro na velikih mednarodnih letališčih v sosednjih državah, ali pa ste v 5, 6 urah z avtom skoraj kjerkoli po Evropski uniji. Črna gora tega nima, povezave z vlakom, ladjo in cestami so slabe, obsojeni so na zračni promet. Je v tem kontekstu pametno dajati letališča v koncesijo tujcem? In to letališča, ki so profitabilna! Državi v blagajno nosijo resen denar, s koncesijo bodo dobili manj, kot če bi obdržali državno lastništvo. Kdo je tu nor? Isti problem, ki se je zgodil z Adrio, pa se obeta tudi Montenegro Airlinesu. Slovenski letalski fiasko je šolski primer ne samo za Črno goro, Hrvaško ali Srbijo, pač pa za celo Evropo.

Nadaljujte z branjem→

Tone Martinjak

Toplotna črpalka (TČ) zrak-voda je v bistvu samo okrog obrnjeni hladilnik, ki hladi zunanji zrak in greje vodo za v naš ogrevalni sistem: radiatorje ali talno gretje. Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) sicer po svoje upravičeno favorizira tip zemlja – voda, ki namesto zraka, kot vir toplote, uporablja v zemlji akumulirano sončno energijo in sicer prek zakopanih plastičnih cevi. Tovrstni sistem je energetsko boljši, investicijsko dražji, a deloma tvegan, saj se lahko pripeti, da bo poraba električne energije (EE) zelo primerljiva sistemu zrak-voda. Poleg tega se uporabljata še geosonda in voda-voda. Samo slednja je po energetskem izplenu res bistveno boljša. Zrak-voda zmaguje predvsem pri obstoječih objektih, kjer je težko pričakovati, da prekopljemo celo okolico hiše. Opozoriti velja na življensko dobo, ki je lahko presenetljivo kratka. Vzrok tiči v odtaljevanju ledu oziroma sreža na zunanji enoti, kar predstavlja velike šoke za vgrajene komponente.

O TČ zrak-voda se v glavnem piše samo lepe reči, le redko o porabi električne energije, ko je res hladno, še redkeje o obremenitvi omrežja. Na to dvoje bi rad opozoril, da se potem, ko bo prepozno, ne bomo sprenevedali.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Statistični urad je pred dnevi objavil zadnje podatke o blagovni menjavi Slovenije. Po nekoliko slabšem avgustu, so septembrski dosežki zopet rekordni. Izvoz je bil kar za 15% večji v primerjavi z lanskim septembrom in v prvih devetih mesecih smo tako izvozili za blizu 10% več kot v istem obdobju preteklega leta. Glede na stalna opozorila o ohlajanju gospodarskih gibanj in skoraj ničelno rast pri naših največjih partnericah, so to vsekakor impresivni podatki. Sliko nekoliko kvarijo podatki o uvozu, kjer je letos rast še višja in sicer 11,8%. Zaradi tega se je lanski devetmesečni presežek v višini 423 milijonov evrov praktično izničil. Letos sta zaradi hitrejše rasti uvoza po začasnih podatkih izvoz in uvoz skoraj izravnana, saj imamo v trgovinski bilanci celo 35 milijonov evrov primanjkljaja. Seveda pa je tekoči račun plačilne bilance kljub temu močno pozitiven (tudi letos bo verjetno ponovno preko 2,5 milijardi evrov), ker imamo velik presežek pri menjavi storitev s tujino.

Uradni podatki o obsegu blagovne menjave s tujino ter predvsem o izvozu so torej še naprej močno pozitivni. A ti podatki v zadnjem letu zajemajo tudi neka posebna dogajanja, ki pa postavljajo dosežke v blagovni menjavi Slovenije v precej drugačno luč. Rast je sicer še vedno pozitivna, vendar precej nižja, če izločimo en večji posel, ki v realnem pogledu na našo ekonomijo večjega vpliva nima.

Nadaljujte z branjem→

• Sacha Baron Cohen: Facebook would have let Hitler buy ads for ‘final solution’ – The Guardian
• OECD urges governments to take ‘urgent’ stimulus action – Chris Giles
• EU Plans $3.9 Billion Fund for Startups in ‘Valley of Death’ – Bloomberg
• How and why economics forgot Keynes’ warnings on panics – FT Alphaville
• The End of Neoliberalism and the Rebirth of History – Joseph E. Stiglitz
• Understanding the lack of corporate investment in Europe – Sebnem Kalemli-Özcan
• Are We in a Recession? Experts Agree: Ask Claudia Sahm – WSJ

Huh, meni se vedno naježijo vse kocine, ko slišim Leonardov glas. Bil je moj privatni intelektualni oče. In nekako, tako kot pri mami, ko vedno znova dobim slabo vest, da sem se premalo pogovarjal z njo, ko je še bila z nami, tudi pri Leonardu dobivam slabo vest, da sem ga premalokrat šel poslušat v živo, ko je bil še čas. Njegove plošče sem gulil od začetka srednje šole, na koncert mi je uspelo iti samo trikrat. Vendar, tako pri mami kot Leonardu, vseeno nikoli nimam občutka, da bi odšla. Še vedno sta tukaj, ko ju rabim za pogovor ali meditacijo.

Spodaj je prva pesem iz novega, posthumnega albuma Leonarda Cohena “Thanks for the Dance“, ki jo je dokončal njegov sin Adam. Temna je. V moodu njegovega zadnjega albuma “You Want It Darker“, ki je izšel le dobra dva tedna pred njegovo smrtjo. Temna.

Ashoka Mody, nekdanji visoki predstavnik IMF za Evropo in avtor knjige “EuroTragedy: A Drama in Nine Acts” v zadnjem komentarju ni prizanesljiv z Mariem Draghijem, ki je oktobra končal 8-letni amndat predsednika ECB. Pravi, da Draghi ni rešil evra, pač pa, da je njegov “whatever it takes” iz julija 2012 učinkovito umiril špekulativne napade finančnih trgov na obveznice perifernih evrskih držav zgolj zato, ker je Draghija že naslednji dan močno podprla nemška kanclerka Angela Merkel.

In naprej, Mody pravi, da je Draghi s svojo nekonvencionalno monetarno politiko (najprej Outright Monetary Transactions – OMT in od 2015 naprej APP – Asset Purchase Programme) zgolj zamaskiral “norost” nedelujoče monetarne unije. Pri tem pa APP (kvantitativno sproščanje z odkupom državnih obveznic) sploh ni deloval – ni uspel odlepiti core inflacije od 1%, niti ni uspel zagnati gospodarske rasti. Rast je upadla takoj, ko je Kitajska umaknila svoje stimulativne ukrepe.

Mody gre še korak naprej in pravi, da je APP program imel zelo diferencialne in divergentne učinke na posamezne članice, če upoštevamo različne inflacijske stopnje po državah. V Nemčji, ki je imela zaradi solidne rasti inflacijo okrog 1.5%, je APP program realne obrestne mere spustil na minus 1.5% in s tem dodatno stimuliral rast. V Italiji, kjer zaradi gospodarske stagnacije bila inflacija zgolj okrog 0.5%, pa je APP znižal realne obrestne mere na plus 1.5%, medtem ko bi Italija potrebovala negativne realne obrestne mere (med -2% in -3%). Draghijev APP program naj bi torej pomagal že močnim državam, šibkim pa ni omogočil rasti.

Nadaljujte z branjem→

Malce prej v avtu na Rock radiu. Ne da bi hotel vleči kakršnekoli vzporednice, pač ker mi je všeč ta energija v pesmi. Spodnji izsek iz refrena je pa definitivno zmagovalen:

“… smrdim po bednih odločitvah in starem pivu”

Redko se zgodi, da nemški delodajalci in sindikati govorijo isti jezik. Tokrat ga. Združili so moči in financirali študijo (dveh inštitutov – IW in IMK), ki je pokazala, da je Nemčija v zadnjem desetletju povsem zanemarila investicije v javno infrastrukturo – od cest, železnic, telekomunikacij, stanovanjskega sklada, vrtcev, šol do zdravstvenih ustanov. Investicijska podhranjenost je postala celo tako bizarna, da je včeraj televizija, ki je prenašala obisk nemške kanclerke na posvetu o problematiki izpadov telekomunikacijskih omrežij, morala prekiniti prenos – ker je pač izpadlo telekomunikacijsko omrežje in povezava z ekipo.

Oba inštituta sta izračunala, da infrastrukturna investicijska podhranjenost znaša skoraj 500 (457) milijard evrov, kar naj bi nova nemška vlada nadomestila z desetletnim investicijskim ciklusom. V zadnjih 20 letih so bile nemške javne neto investicije blizu 0 (nič) in v dveh obdobjih celo negativne.

Nadaljujte z branjem→