Italija se je izognila bankrotu v času evrske krize zaradi Maria Draghija, ki je najprej pomiril finančne trge z “whatever it takes”, nato pa s politiko kvantitativnega sproščanja odkupoval državne obveznice. S tem je omogočil Italiji refinanciranje po znižanih obrestnih merah. Kot pravilno ugotavlja Paul Krugman (glejte spodaj), je tokrat situcija nekoliko drugačna. Italija tokrat ne more “potegniti Draghija”, nihče se ne bo zanjo zavzel tako srčno kot on, v sedanji vlogi pa je padel v tipično italijansko politično past – politično nestabilnost. Tokrat je Draghi (nehote) del problema in ne del rešitve, prispeva k povečani politični nestabilnosti in s tem k okrepljenim špekulacijam na finančnih trgih (ki ne ljubijo ničesar bolj kot vrtati po kariesu nestabilnih držav in služiti na premijah za politično tveganje).

Če se vojna v Ukrajini in s tem energetska kriza ter povišana inflacija  ne konča v doglednem času, se bo smrtonosni objem finančnih špekulantov močno okrepil. Je pa seveda nenapisano dejstvo, da Italija ne sme bankrotirati. Pod nobenimi pogoji. Če bankrotira Italija, tretja najmočnejša članica evro območja, pride do razpada  evrske monetarne unije. Če obstajajo “strici” in “lože”, bodo naredili vse, da se temu scenariju izognemo.

Nadaljujte z branjem→

Bil sem velik fan ekonomskega programa Josepha Bidna. Program je bil vsebinsko zelo dober, ambiciozen glede infrastrukturnih in klimatskih ciljev. In začetnega pol leta je bilo sanjsko glede hitrosti in učinkovitosti izvajanja nekaterih ukrepov. Zdelo se je, da se bo Biden vpisal v zgodovino kot največji ameriški reformator po Franklinu Delanu Rooseveltu. Nato pa se je zgodba simbolno zaustavila na enem človeku – na demokratskem senatorju Joeju Manchinu, ki je z odtegnitvijo odločilnega glasu podpore zadal smrtni udarec dvema verzijama (ambiciozni in povsem razvodeneli) programa Build Back Better. In kot je zapisal Jonathan Chait v New York Magazine’ Intelligencerju: Joe Biden je nekoč sanjal o agendi domačih reform v obsegu reform Franklina Delana Roosevelta. Toda propad pogajanj v kongresu bo zacementiral, da ne bo dosegel nič takega – niti Rooseveltove, ne Obamove in celo Clintonove reformne uspešnosti. (Billu Clintonu je uspelo zvišati davke za bogate, razširiti olajšavo za davek na zasluženi dohodek in ustvariti ugodnosti zdravstvenega varstva za revne otroke.)

In še več, Bidenu ob povsem propadlem klimatskem načrtu, kjer si je Bidenova administracija prizadevala postati vodilna sila v globalnem oziru, grozi, da bo tisti predsednik države, ko je ta izgubila tudi politični primat v svetu. Vojna v Ukrajini, ki je bila sprovocirana s strani Bidenove adminstracije (tako kot majdanski nemiri 2014), kaže izjemno slabo za ZDA kot glavno vojaško in finančno sponzorko, saj se razen EU in zahodnih OECD držav na ameriško stran niso postavile največje nezahodne velesile – države BRICS in OPEC, pač pa se grupirajo okrog Rusije in Kitajske. Bidenova administracija, ki je izgubila na domači reformni fronti, se je zato toliko bolj fokusirala na ukrajinsko vojno, ki je ne sme izgubiti. Toda ta stava je izjemno tvegana.

Sicer pa vzrok za Bidenov polom, kot piše Adam Tooze (glejte spodaj izvrstno kronologijo in analizo), ni v enem človeku, ki ima slučajno odločilni glas, temveč v globoki razdeljenosti ameriške družbe in dvostrankarskem političnem sistemu. Lahko tako globko razdeljena država še naprej učinkovito obvladuje globalna dogajanja? Nadaljujte z branjem→

Res priceless. Kdo je zdaj bebec?

Problem je, ker se Nemčija iz tega ni ničesar naučila in da so enako bebave njene sedanje poteze (1) zapiranja domačih (varnih, stabilnih, najbolj nizkoogljičnih) nukleark in (2) namesto njih odpiranje (najbolj umazanih, kar se da) termoelektrarn na premog, (3) forsiranje embarga na uvoz ruske nafte in plina, ki bo res energetsko združil Rusijo in Kitajsko ter (4) govoričenje, da je mogoče z variiranjem temperature ogrevanja / hlajenja za 2 stopinji povsem nadomestiti izpad ruskega plina. Nemška neumnost in trdoglavost vztrajanja v napačni smeri nimata meja. Žrtve pa smo seveda podjetja in prebivalci ostalih EU držav, katerim Nemčija kroji zunanjepolitično in energetsko prihodnost.

Najbolj preprosti ljudje, ki jih srečate v trgovini ali na cesti, razumejo in vam “v nulo” razložijo to nemško stupidnost in naše žrtovanje na tnalu te stupidnosti. Zakaj se jim pustimo nategovati? Zakaj nihče na najvišji ravni (razen Orbana) ne pove, da je cesar nag?

Posledica tega bo, da bomo naslednjič volili nekoga, kot je Orban, nekoga, ki bo poskrbel za naše nacionalne interese.

Kako smo prišli iz situacije polne globalizacije in hedonističnega zadovoljstva nad tem, da so vse dobrine, ki si jih lahko zamislimo, na voljo in po sprejemljivo nizki ceni in ko je bila naša edina skrb, v koliko dneh bo dobrina, naročena na Amazonu, dostavljena, do situacije, kot pravi Branko Milanović, v kateri so “današnje razmere v svetu najslabše od konca druge svetovne vojne, ko se zibamo na robu jedrske vojne“? Kako smo lahko naredili tako drastično pot v zgolj nekaj letih?

Milanović sicer ne poda tega odgovora, zelo dobro pa opiše genezo svetovnega reda, ki smo ga dobili po padcu komunizma. Na eni strani zmagoslavje ob “koncu zgodovine”  in temu primerna hegemonija zmagoslavnega družbenega reda ter ekspanzionizem Zahoda (globalizacija, širjenje Nata), na drugi strani pa nacionalizem ter frustracije na Vzhodu. Namesto konvergence najboljšega obeh svetov (tržno gospodarstvo in socialna država) smo dobili razrast divjega neoliberalizma ter hegemonije kapitala nad delom in Zahoda nad Vzhodom ter tleče nezadovoljstvo s svojim položajem v novem svetovnem redu in posledično nestabilnost na Vzhodu.

Nezadovoljstvo je na obeh straneh. Na Zahodu nezadovoljstvo “delavskega razreda”, ki je izgubil svoj status in relativni dohodkovni položaj ter nezadovoljstvo političnega razreda nad državami na Vzhodu, ki niso privzela demokratičnega in multikulturnega modela, ki ga je ponujal Zahod, pač pa so se potopile v nacionalizem in šovinizem. Čeprav sta slednja dejansko rezultat istega procesa, ki je skozi nacionalistične težnje privedel do dezintegracije držav in umetnih političnih tvorb na Vzhodu (nekdanja Jugoslavija, Češkoslovaška in Sovjetska zveza). Na Vzhodu pa frustracije nad tem, da ni prišlo do konvergence najboljšega obeh svetov, pač pa da je zahodni model preprosto pogoltnil vzhodnega in da mu poskuša vsiliti njegove multikulturne in demokratične norme (od sprejemanja migrantov, LGBT kulture do vladavine prava).

Nadaljujte z branjem→

Henry Kissinger, oče političnega realizma v mednarodnih odnosih v intervjuju za Der Spiegel pravi naslednje. Prvič, vojno v Ukrajini je treba končati, pogajalska pozicija pa bi morala biti situacija pred 24. februarjem. Drugič, o pomenu globalnega ravnotežja moči: ravnotežje moči samo po sebi ne zagotavlja stabilnosti, a brez ravnotežja moči ne morete imeti stabilnosti. In tretjič, razširiti vojno v Ukrajini v vojno proti Rusiji, hkrati pa ostati v izjemno sovražnem položaju do Kitajske, bi bilo to zelo nespametno. In četrtič, ko bo te vojne konec, bo vprašanje, ali bo Rusija dosegla skladen odnos z Evropo – kar si je vedno prizadevala – ali pa bo postala predstraža Azije na meji Evrope. Prihodnji odnos Rusije z Evropo bo postal ključno geostrateško vprašanje.

Moj pristavek: Vprašanje je, ali je v pogajanjih sploh še mogoče iti na pozicijo izpred 24. februarja (osebno močno dvomim v to). In vprašanje je, ali je v ameriških in evropskih voditeljih dovolj državništva, da bi se zavedali, da je nespametno voditi (tehnološko, trgovinsko, vojaško) vojno proti Rusiji in Kitajski hkrati in s tem hkrati proti novemu globalnemu gospodarskemu in političnemu polu (BRICS, OPEC). Drugače rečeno, vprašanje je, ali so ZDA in Evropa pripravljene miroljubno pristati na to, da so z globalizacijo, ki so jo same zagnale in dizajnirale, izgubile svojo dominantno vlogo v svetu. Ali so pripravljene pristati na multipolarni svet?

DER SPIEGEL: Mr. Kissinger, when you were born, Lenin was still alive. You were 29 years old when Stalin died, 39 when Nikita Khrushchev deployed nuclear missiles in Cuba and 45 when Leonid Brezhnev crushed the Prague Spring. Which of these Kremlin rulers does Vladmir Putin most remind you of?

Henry Kissinger: Khrushchev.

DER SPIEGEL: Why?

Kissinger: Khrushchev wanted recognition. He wanted to affirm the importance of his country and to be invited to America. The concept of equality was very important to him. In Putin’s case, this is even more acute, because he considers the collapse of the Russian position in Europe from 1989 onward as a strategic disaster for Russia. That has been his obsession. I don’t really share the view of many people who think that he wants to regain every bit of territory that was lost. But what he cannot bear is that the entire territory between Berlin and the Russian border fell to NATO. And that’s what made Ukraine such a key point for him.

Nadaljujte z branjem→

Tekst novinarja Aleksandra Nepogodina, ki jih objavlja na spletu RT, ruske mednarodne TV mreže. Berite ga z ustrezno dozo previdnosti ob zavesti, da je bil objavljen na mediju pod kontrolo ruske države. Informacijska vrednost teksta je opis etnične delitve v Ukrajini, ki se zdi zelo podobna tisti v Bosni in Hercegovini in ki se je na podoben način radikalizirala po letu 2014 kot v Bosni po letu 1991.

Alexander Nepogodin: Ukraine’s divisions will help Russia consolidate the territory it now controls

The conflict in Ukraine has many frontlines. The world is mostly focusing on the hostilities, but an even more serious conflict is unfolding inside the Ukrainian camp. This standoff between Ukrainians and Russians as two political nations has been developing since 2014, but it entered a new, decisive phase after Russia began its military offensive, three months ago. 

Nadaljujte z branjem→