Paul Krugman, ki mu pripisujejo termin “brezmadežna dezinflacija“, v zadnjem komentarju na dolgo razlaga teorijo dezinflacije (prek koncepta Phillipsove krivulje) in zakaj je ta v mainstream makroekonomiji običajno zelo boleča (“costly”, ker prek recesije uničuje delovna mesta). Nakar razpravlja, zakaj tokrat nismo doživeli stagflacije kot v 1970-ih. Zanimivo pa je, da je na koncu (morda zato, ker se mu je mudilo končati komentar) pozabil na glavni razlog, zakaj tokrat nismo doživeli stagflacije in imamo opravka z “brezmadežno dezinfacijo”. Razlog je po mojem zelo preprost: ker je bila ta inflacija povzročena s ponudbenim (in ne povpraševalnim) šokom (zaradi post-covidnih zamaškov v ponudbenih verigah in porasta cen energentov in hrane) in je torej po svoji naravi prehodne narave. Takoj ko so se ti dejavniki izpeli, je inflacija začela upadati (in v ZDA konsistentno upada že od julija lani).

Vseeno pa je za neekonomiste Krugmanova poljudna razlaga zelo poučna in preprosta (tudi tistih nekaj enačb je zelo popreproščenih). Vendar pa Phillipsova krivulja ni najbolj primeren koncept za razlago opcij dezinflacijskih politik v primeru porasta inflacije zaradi kratkoročnih ponudbenih šokov, saj se v tako kratkem času inflacijska pričakovanja niti ne morejo oblikovati. V 1970-ih smo imeli drugačno situacijo zaradi dveh naftnih šokov in trajnega učinka na raven cen zaradi trajno povišanih cen nafte (glejte sliko spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki niso brali “Twitter files” (8-delna novinarska preiskava notranjih sistemov moderacije vsebine na Twitterju ter “subtilnega” vpliva varnostnih služb nanje, ki so jo naredili preiskovalni novinar Matt Taibbi in kolegi), je spodaj primer projekta Hamilton 68.

This week brought new illumination of how subtly, even invisibly, America’s hawkish foreign policy establishment can influence the minds of Americans.

The illumination comes from the latest chapter of the “Twitter Files,” written by journalist Matt Taibbi. Taibbi directs our attention to Hamilton 68, a digital “dashboard” designed to track Russian disinformation. During the Trump administration, Hamilton 68 got much media attention and played a significant role in convincing Americans of the pervasiveness of Russian influence on social media. In particular, Hamilton 68 helped convince liberals that Russia was powerfully abetting Donald Trump and various policies opposed by liberals. 

Hamilton 68 thus helped prime liberals to support hawkish policies toward Russia. It may even, in some small but not trivial way, have helped reduce the political pressure Biden felt to pre-empt the Russian invasion of Ukraine through diplomacy—and may similarly reduce the pressure he now feels to push Ukraine toward peace talks.

Nadaljujte z branjem→

V novem Der Spieglu so razdelani trije scenariji konca sedanje vojne v Ukrajini. Članek sledi trem scenarijem, ki jih je v začetku decembra lani v Washington Postu že razdelal Robert Wright (1. Ukrajina zmaga, 2. Rusija zmaga, in 3. Pat pozicija). Zanimivo je, kako so se v obdobju dveh mesecev zamenjali poudarki glede relevantnosti posameznih scenarijev. Čeprav se v Der Spieglu trudijo, da ne bi povsem odpisali prvega scenarija (možnosti zmage Ukrajine), pa v isti sapi navajajo tri ključne argumente, ki govorijo proti temu scenariju. Prvi je, da Ukrajina preprosto ne bo dobila potrebnega orožja, da bi se ubranila pred rusko ofenzivo, kaj šele, da bi izvedla uspešno protiofenzivo (letos spomladi bo dobila le nekaj deset obljubljenih tankov, 200 starih nemških tankov leopard 1 naj bi prišlo šele konec letošnjega leta, prav tako tistih nekaj ameriških abramsov; letal pa niti ZDA niti Nemčija in Francija nočejo poslati). Drugi argument je, da Ukrajina preprosto ne zmore dolgotrajne vojne proti Rusiji, ker je pač Rusija s 143 milijoni previvalcev in z 25 milijoni za vojno sposobnih moških bistveno večja in lahko angažira več vojakov in orožja, medtem ko na Zahodu tako podpora javnosti kot apetit političnih elit po sponzoriranju dolge vojne vztrajno usihata.

Putin’s military may not be particularly motivated, but he rules over a population of 143 million people, including 25 million men of military age. Ukraine’s population, by contrast, is just short of 40 million. According to a survey conducted by the independent polling agency Levada Center in Moscow, almost three-quarters of Russians support the “special operation” in Ukraine, as Putin insists it be called. Almost all serious opposition politicians are either dead, in exile or, as is the case with Alexei Navalny, locked away in a penal colony.

In the West, meanwhile, public opinion is far from steadfast. Whereas a clear majority of Germans supported weapons deliveries to Ukraine earlier in the war, only just over half are now in favor of sending tanks.

Tretji argument pa je, da bi ta vojaška ofenziva Ukrajine za osvoboditev okupiranih ozemelj trajala leta, v vmesnem času pa se utegnejo zgoditi politične zamenjave v ključnih državah zaveznicah (predvsem v ZDA utegne republikanski kandidat zmagati), s čimer bi usahnila politična podpora dolgotrajnemu financiranju vojaške pomoči Ukrajini in financiranju njenega proračuna. Brez močne vloge ZDA pa evrospki voditelji ne bodo dolgo vztrajali pri svoji načelnosti.

Nadaljujte z branjem→

Jeseni leta 1969 sta New York Times in Washington Post dobila informacije o My Lai masakru, o množičnem poboju civilistov, žensk, otrok in dojenčkov, ter posilstvu žensk in otrok v Vietnamu s strani ameriških vojakov (wikipedia):

Between 347 and 504 unarmed people were killed by U.S. Army soldiers from Company C, 1st Battalion, 20th Infantry Regiment and Company B, 4th Battalion, 3rd Infantry Regiment, 11th Brigade, 23rd (Americal) Infantry Division. Victims included men, women, children, and infants. Some of the women were gang-raped and their bodies mutilated, and some mutilated and raped children who were as young as 12.

Vendar ne New York Times in ne Washington Post nista reagirala. Tudi drugi veliki mediji si niso upali ali želeli raziskati te zgodbe. Zgodba je eksplodorala šele, ko je Seymour Hersh, neodvisni raziskovalni novinar, po prejetju informacij izvedel neodvisno preiskavo in jo objavil, da bi razbil zid molka, ki je obkrožal pokol Mỹ Lai. Hersh je sprva poskušal zgodbo objaviti v revijah Life in Look; obe sta jo zavrnili. Hersh se je obrnil na majhno družbo Dispatch News Service s sedežem v Washingtonu, ki je članek poslala petdesetim večjim ameriškim časopisom. Trideset jih ga je sprejelo v objavo. Seymour Hersh je leta 1970 za ta novinarski dosežek prejel Pulitzerjevo nagrado. Hersh je za svoje novinarske dosežke kasneje prejel še številne druge prestižne nagrade.

Ta zgodba, kot neštevilne druge podobne zgodbe, kaže na to, da veliki mediji večinoma niso pripravljeni odkrivati takšnih umazanih ali kontroverznih zgodb. Običajno zato, ker so neformalno povezani z oblastjo prek žametne verige zaupnosti med uredniki in novinarji na eni ter politiki na drugi strani. Zaprtje obeh očes in neporočanje o določenih zadevah je pač cena za prednostno pridobivanje “zaupnih” podatkov.

In ta zgodba pove tudi to, kako pomembno je imeti majhne, neodvisne medije, ki niso zlizani z oblastjo. V današnjih časih to pove, kako pomembno je imeti platforme, kot sta WordPress in Substack (ter druge), na katerih lahko neodvisni novinarji in strokovnjaki necenzurirano objavijo preiskovalne članke, ki jih v velikih mainstream medijih ne bi mogli (seveda pa manjko uredniškega filtra še ne garantira kvalitetnega novinarstva).

No, v sredo je Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh v blogu na Substacku objavil zgodbo, kako so ameriške enote v povezavi z norveškimi razstrelile plinovoda Severni tok 1 in 2. Gre za prvi primer sistematičnega opisa, kako je bila skrivna akcija načrtovana in izpeljana. Hersh podaja kronologijo dolgega načrtovanja te akcije in njene izpeljave (spodaj je nekaj ključnih odlomkov), pri čemer se sklicuje na dobro obveščene interne vire.

Preiskovanje te zgodbe ni bilo v interesu nobenega velikega medija, ker pač ni v skladu z mainstream narativo o ukrajinski vojni, kot so jo oblikovali mediji v skladu z interesi uradne politike, in je zelo verjetno tudi ne bi objavil noben velik medij. Toda novinarje imamo zato, da raziskujejo in poročajo tudi o stvareh, ki ne gredo v prid mainstream narativi po želji uradne politike, mar ne?

Nadaljujte z branjem→

Tuji in ruski ekonomisti, ki so napovedovali dramatičen kolaps ruskega gospodarstva v lanskem letu, so se zmotili. Kljub napovedanemu kolapsu ruskega BDP za 10% ali celo 15%, se naj bi ta lani skrčil le za vsega 2%. Letos pa naj bi spet zrasel. Skrivnost tega “uspeha” je v trojem. Prvič, v uspešnem menedžiranju krize s strani ruskih tehnokratov, predvsem v centralni banki in ministrstvu za finance (lani decembra je imel Financial Times odličen prispevek na to temo). Drugič, specifična narava ruskega gospodarstva in njenega globalnega položaja. Rusija je izvoznica redkih energentov, za katere se vedno najde globalno povpraševanje, saj si večina držav ne more privoščiti sankcioniranja države, ki zagotavlja ključne inpute za pogon njihovih gospodarstev. In tretjič, hiter prehod na vojno gospodarstvo, kjer je drastično povečano financiranje vojaške industrije nadomestilo izpad agregatnega povpraševanja v “civilnih sektorjih” in trošenju prebivalstva.

Na kratek in srednji rok bo rusko gospodarstvo zaradi prehoda na vojno ekonomijo ter dokaj konstantnega dotoka prihodkov od izvoza energentov očitno ostalo robustno. Na dolgi rok pa seveda tovrstna vojna ekonomika ne vodi k bolj konkurenčnemu gospodarstvu. Toda, resnici na ljubo, Rusija v zadnjih dveh desetletjih miru kljub bonanzi, ki jo je doživela glede porasta cen energentov po ameriški invaziji na Irak, ni vlagala v tehnološko prestrukturiranje gospodarstva. Korist od te bonanze so imeli samo oligarhi in delno vojaška industrija, rusko prebivalstvo pa je navajeno vsega hudega. V miru ali vojni.

Spodaj je dober povzetek nekaterih razmišljanj na Zahodu glede ruskega gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva serija na Netflixu v šestih delih, v kateri ni nedolžnih. In ki ima toliko subjektivnih interpretacij, kot je gledalcev. Zame je zgodba v tem, do katere mere prevarana žena še lahko podpira moža, da bi ohranila družino in svoj status.

Zadnji mesec sem preučeval statistike o tehnološkem razvoju, kvaliteti inovacijskega in poslovnega ekosistema ter strategije držav, ki so uspele postati tehnološke gazele. … in padel v depresijo. Glede na to, kako smo zastavili naš razvoj zadnjih 30 let, nam slabo kaže. Slovenija na ta način nikoli ne bo postala tehnološka gazela.

Pa podatki na prvi pogled niso tako slabi. Denimo Slovenija, kot celota javnih in zasebnih vlaganj, precej vlaga v raziskave in razvoj (R&R). Do leta 2015 smo bili celo nad povprečjem držav EU. Danes smo z 2.1% BDP izdatkov za R&R malenkost pod povprečjem EU, vendar nad primerljivimi tekmicami, ki so Češka, Estonija, Hrvaška, Madžarska in Slovaška.

Toda ko na te izdatke za R&R pogledamo kot investicije in se vprašamo o »donosu« teh investicij, zaidemo v težave.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški F22 je v soboto nad Atlantikom vendarle sestrelil nesrečni kitajski “vohunski” ali “meteorološki” balon, ki ga je veter zanesel nad ameriško ozemlje. Zdi se, da so vsi v medijih zadovoljni s to razrešitvijo te bizarne situacije, ki jo je z življenjem plačal nesrečni balon. Toda pravo vprašanje je, čemu je bila namenjena ta bizarna situacija. Čemu bi Kitajci “poslali” balon nad ZDA z namenom vohunjenja, če pa to lahko bistveno bolj učinkovito in neopaženo že dolgo počnejo s svojimi sateliti? In čemu so ameriški politiki informacijo o balonu nad Montano, za katerega so vedeli od torka, lansirali šele v petek? Komu je koristila ta situacija oziroma kaj so želeli s tem demonstrirati bodisi Američani bodisi Kitajci? Dobro razmišljanje spodaj.

I took a bit of time to dissect the “spy balloon” story – both how it is portrayed in the US and China’s response.

As you’ll see, the more you think about it, the more stunned you get at the sheer absurdity of the whole thing.

A small 🧵

First, the US story.

China sent a “spy balloon” over highly strategic US sites. It chose to spy on these sites with a big visible balloon (reported as being “as big as multiple school buses”), that anyone can see with the naked eye from the ground, to “demonstrate it had the…

…capability”, despite having a plethora of other more discreet ways to spy like satellites or stealth drones.

Unclear that anyone doubted China had mastered the technology of *check notes* hot air balloons and why it therefore needed to demonstrate this capability…

China chose to do so on the eve of Secretary of States Blinken’s visit to China, where he was invited, and hours after signaling Blinken would also be meeting with Xi during his visit 🔽, a high-level meeting not granted to any US Secretary of States in years.

Nadaljujte z branjem→

Če je ta “meteorološki” balon nad ZDA res “pobegnil nadzoru kitajske komunistične partije” in “zalutal” nad Montano, potem ima najmogočnejša in z najbolj sodobnim orožjem opremljena vojska na svetu težave, če ga ne zna / ne zmore / nima s čim sestreliti. In zato pač temu ustrezno reagira na diplomatski ravni z odpovedjo obiska ameriškega zunanjega ministra Blinkena na Kitajskem.

Spodaj je malce več razlage, zakaj je tako težko sestreliti telo na višini +30,000 metrov, ki ne oddaja temperature in radijskega signala, če nima država ustreznih specifičnih raket ali posebnih letal in izurjenih posadk za takšne višine.

Nadaljujte z branjem→