Zadnji mesec sem preučeval statistike o tehnološkem razvoju, kvaliteti inovacijskega in poslovnega ekosistema ter strategije držav, ki so uspele postati tehnološke gazele. … in padel v depresijo. Glede na to, kako smo zastavili naš razvoj zadnjih 30 let, nam slabo kaže. Slovenija na ta način nikoli ne bo postala tehnološka gazela.

Pa podatki na prvi pogled niso tako slabi. Denimo Slovenija, kot celota javnih in zasebnih vlaganj, precej vlaga v raziskave in razvoj (R&R). Do leta 2015 smo bili celo nad povprečjem držav EU. Danes smo z 2.1% BDP izdatkov za R&R malenkost pod povprečjem EU, vendar nad primerljivimi tekmicami, ki so Češka, Estonija, Hrvaška, Madžarska in Slovaška.

Toda ko na te izdatke za R&R pogledamo kot investicije in se vprašamo o »donosu« teh investicij, zaidemo v težave.

Glede na vlaganja, bi moralo biti pri nas število patentov 2.5-krat večje, enako povprečju EU in kot v Franciji in Belgiji. Čeprav vlagamo 3-krat več v R&R kot Hrvaška, smo po inovativnosti podjetij na isti ravni. Čeprav vlagamo 3-krat več v R&R kot Slovaška, skoraj dvakrat več kot Madžarska in več kot Češka, smo glede deleža visokotehnoloških panog v BDP na enaki ali nižji ravni od njih.

Še huje je pri deležu izvoza proizvodov visoke tehnologije, kjer so od nas boljše vse od novih članic EU, vključno z Bolgarijo, Romunijo, Litvo in Latvijo.

Slovenija ni privlačna za razvoj tehnoloških zagonskih (start up) podjetij in vlaganja tveganega kapitala. Pri slednjih kot deležu v BDP smo na zadnjem mestu v EU. Številka je pozitivna šele na tretji decimalki odstotka.

Naj ponazorim, v Estoniji je bilo lani za 1.3 milijarde evrov investicij tveganega kapitala v zagonska podjetja, v zadnjih petih letih skupaj za 3.1 milijarde evrov. V Češki je bilo tega v zadnjih petih letih skupaj za 1.5 milijard, v Hrvaški in Litvi za dobro milijardo evrov itd. Pri nas pa skupaj le za 160 milijonov evrov, absolutno manj kot v Bolgariji in Litvi.

V čem je razlika? Zakaj nismo tako uspešni pri inoviranju in materializiranju inovacij v obliki patentov in izdelkov visoke tehnologije? Zakaj nismo privlačni za investicije v nove tehnologije? Razlika je predvsem v dvojem. Prvič, države tekmice iz srednje in vzhodne Evrope niti ne potrebujejo toliko vlaganj v R&R, ker so izkoristile prvi val privatizacije in privedle tuje investicije v industrijo, tuja podjetja so prinesla nove tehnologije in na tej osnovi zdaj izvažajo tehnološko bolj dovršene izdelke kot mi. Seveda je vprašanje, koliko je tukaj sploh spodbujenega tehnološkega razvoja, saj tuja podjetja običajno zgolj prenesejo proizvodne linije v hčerinske družbe, kjer »štancajo« in sestavljajo končne izdelke brez kakšnega inoviranja. Vprašanje je, kako vzdržna je ta strategija na dolgi rok, saj ne prihaja do »prelivanja znanja« in spodbujanja nastanka novih tehnološko intenzivnih podjetij.

Drugič, in to se mi zdi ključna razlika, pri nas delamo vse »by the book« in mehanično. Vemo, da so vlaganja v R&R in visoko šolstvo pomembna, zato primerjalno veliko vlagamo v oboje. Toda to delamo brez strasti. Brez zaresne želje, da bi uspeli. Delamo, ker tako pravijo v Bruslju. Če bi si zares želeli uspeti in postati tehnološka gazela, bi na državni ravni naredili »nekaj več«. Denimo posnemali bi Estonijo. Ne zgražajte se, Estonija je postala najbolj digitalno razvita država v EU in tudi po deležu vlaganj tveganega kapitala v BDP je na prvem mestu.

Estonija je bila po osamosvojitvi »lačna« – lačna razvoja in napredka. Zato se je povsem odprla, se zavezala digitalizaciji in enostavnosti poslovanja. Poglejte časovnico: 1994 – pripravljen strateški osnutek razvoja IT sektorja, 1996 – pobuda Tiger Leap Initiative, namenjena posodobitvi lokalne IT infrastrukture, opreme učilnic z računalniki in računalniškega opismenjevanja v šolah, 1996 – uvedba online bančništva, 2000 – uvedba e-davkov in m-parkinga (plačevanje parkirnin z mobiteli), ustanovljeni državni razvojni in tehnološki skladi za financiranje zagonskih podjetij, 2002 – uvedba e-osebnih izkaznic in digitalnega podpisovanja z njimi (uporablja jih 98% ljudi, privarčujejo 2% BDP), 2003 – ustanovljen Skype, 2005 – uvedba e-volitev, 2007 – e-kibernetska varnost, 2008 – inovacija blockchain tehnologije, 2008 – uvedba aplikacije e-zdravje, 2010 – uvedba e-recepta, 2014 – program e-Residency, ki posameznikom (digitalnim nomadom) z vsega sveta omogoča, da zaprosijo za digitalno osebno izkaznico in dostopajo do e-storitev Estonije (do zdaj jih je več kot 50,000), 2017 – program Startup Visa, ki omogoča, da se ustanoviteljem, ki niso iz EU, omogoči začetek in širitev njihovega startup podjetja v Estoniji, 2015 – prodaja Skypa podjetju eBay za 2.6 milijard dolarjev, ki je ustvarila nov razred estonskih vlagateljev, 2019 – strategija umetne inteligence, 2020 – overitev na daljavo za notarje itd.

Naj omenim le še troje: v Estoniji velja enotna davčna stopnja na osebne dohodke (20%), na izplačane dividende ni dohodnine, lastništvo zaposlenih spodbujajo prek delniških opcij, na katere se plača zgolj 20% dohodnina ob prodaji.

Glede na Estonijo smo digitalno (e-osebne izkaznice smo uvedli natanko 20 let za njo) in glede poslovnega okolja še v socializmu. Ker smo tam miselno. Zato pravim, da je na vprašanje, ali si želimo, da Slovenija postane tehnološka gazela, naš odgovor: Ne, hvala! Preveč bi morali spremeniti našo miselnost, naše poslovno okolje in s tem naš socialno-ekonomski ustroj. Tega pa nočemo. Ne želimo si zares postati tehnološka gazela.

Pa kaj nam bo to?

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku