Jasmina Držanič

Zadnjo nedeljo v maju so imeli v Španiji lokalne (vse občine) delne regionalne (v 12 od 17 avtonomnih provinc) volitve. Na teh volitvah je vladajoča socialistična stranka (PSOE) dobila kakih 400 tisoč glasov manj kot pred štirimi leti. Če se to prevede v oblast na regionalnih volitvah, so jo socialisti izgubili v šestih avtonomnih provincah. Dan po tem je španski predsednik vlade Pedro Sanchez, objavil, da je kralju predlagal predčasne volitve in tako bodo splošne volitve, ki bi morale biti v decembru 2023, že 23. julija. Ta poteza je silno presenetila tako koalicijsko partnerico in zaveznike vladajoče stranke kot tudi, če ne še bolj, ljudsko stranko (PP) in njeno potencialno koalicijsko partnerico v avtonomnih provincah, skrajno desno stranko Vox. Hitropotezno Sanchezevo akcijo velja razumeti kot manever zmanjševanja škode in potencialnega nadaljnjega padca priljubljenosti PSOE pri volivcih. In tudi izziv strankam, ki so levo od PSOE in jih PSOE doživlja kot naravnega zaveznika, da se konsolidirajo.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji britanski diplomat Alastair Crooke, ki je v okviru te funkcije tri desetletja dejansko opravljal “službene obveznosti” za britansko obveščevalno službo MI6, je dobro opisal ameriško vpletenost v vojno v Ukrajini, in sicer kot: zapeljali so v tunel, katerega vhoda ne bi smeli prekoračiti, zdaj pa se ne morejo nikamor več umakniti, ne naprej in ne nazaj, čakajo lahko le na morebitno luč na koncu tunela…

Le kaj bi lahko bila ta luč? Da Putin, zdaj, ko je zmagal in je samo še vprašanje, v kakšnem deležu si bosta Ukrajino med seboj razdelili Rusija in Poljska, predlaga mirovne pogovore? Tja, ta vlak je odpeljal lani marca v Istanbulu.

Tale spodnji graf je alarmanten. Je začetek sekularnega trenda deindustrializacije panoge, kot smo jo poznali. Graf kaže, kako je energetska kriza po začetku ukrajinske vojne uničila nemško energetsko intenzivno industrijo (papirna, kemična, industrije materialov). Po teh cenah energije, ki bodo višje, večji bo delež obnovljivih virov energije (OVE), nemška energetsko intenzivna industrija ne more preživeti. V Nemčiji. Edina rešitev zanjo je relokacija proizvodnje v države z dovolj energije in po nizkih cenah.

Bojim se, da za Nemčijo glede teh energetsko intenzivnih panog ni več poti nazaj. Problem pa je, da bo s tem tako Nemčija kot EU izgubila industrije za proizvodnjo strateških materialov za bodoči razvoj v zelenih tehnologijah. Če vse prenesemo na Kitajsko, še povečamo strateško odvisnost od nje. Torej moramo najti odgovor na problem visokih cen energije – to pa niso obnovljivi viri vetra in sonca (ker so nestanovitni, neizdatni in ne rešujejo  problema razogljičenja), pač pa jedrska energija in plini (vodik, sintetični metan, začasno tudi zemeljski plin).

Vsi smo nekako posvojili narativo, da je (z namenom zmanjšanja globalnih izpustov CO2) potrebno razogljičiti proizvodnjo električne energije (EE). V naslednjem koraku pa, da je najbolj učinkovit in logičen način razogljičenja prek obnovljivih virov energije (predvsem prek energije, sonca in vetra ter delno biomase, geotermalne energije itd.). Toda ali je to res?

Predpostavljam, da 99.999% ljudi pri sebi razmišlja, da smo s tem, ko ugasnemo umazane elektrarne in jih nadomestimi s sončnimi paneli, rešili problem izpustov CO2, saj solarni paneli nimajo emisij CO2. Pri tem pa seveda povsem pozabijo na to, da sonce dovolj intenzivno sije zgolj pomladi in poleti ter še malce jeseni, da sije samo podnevi (intenzivno največ 8 ur dnevno) in samo ob sončnih dneh. V Sloveniji, ki spada med najbolj osončene države v Evropi, na letni ravni zberemo v povprečju 1,100 sončnih ur. Toda leto ima 8,760 ur (365 x 24). S čim si svetimo in se ogrevamo v preostalih 7,660 urah leta?

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Na tem blogu je bil 5.6. 2023 (ponovno) objavljen intervju s prof. Johnom Mersheimerjem z Jožetovim povzetkom. Tragika Zahoda je, da je večinoma  izgubil sposobnost samorefleksije in da so tudi mnogi, ki v javnosti figurirajo kot vrhovi neke strateške analize in če hočete tudi nosilci samostojnega alternativnega vpogleda žrtve medijske propagande in pogosto napačnih nerealnih predpostavk. Mearsheimer je tukaj v marsičem izjema, vendar tudi on vzame določene predpostavke oz. “dejstva” za samoumevne in jih niti ne preverja. Mogoče je to rezultat trenda specializacije v znanosti, ko se v vse, kar ni ozko v tvojem področju, ne posega in še manj kritizira.

Pojdimo po vrsti. Mersheimer za razliko od prevladujoče zahodne propagande pravilno ugotovi, da Rusija v tej vojni zmaguje. Vendar pa pravi:

“Ukraine had the upper hand in 2022”

Res? Rusi v 2022 zavzamejo in anektirajo petino Ukrajine in to z minimalnimi žrtvami, Ukrajinci pa naj bi imeli pri tem “upper hand”? Ker jim je uspela ena sama ofenziva v Harkovski oblasti, ko ponovno osvobodijo kakih 9% s strani Rusov zasedenega ozemlja v oktobru 2022. Ob strahotnih lastnih izgubah (več kot 20 tisoč mrtvih) in minimalnih ruskih, ki so se začeli (skupaj s prebivalstvom) urejeno umikati že dneve prej? Rezultat te ofenzive je bistveno ugodnejša ruska operativna pozicija in zanemarljiva strateška pridobitev za Ukrajince.

Nadaljujte z branjem→

Povzetek

Pri prometni povezljivosti (avtobusni, železniški, letalski) gre za infrastrukturno dejavnost, ki zasleduje širše družbene interese in ima pozitivne eksternalije na vse segmente družbe (gospodarstvo, znanost, kultura, šport, prebivalstvo). Zasebna podjetja, ki zasledujejo zgolj lastni komercialni uspeh, teh širših družbenih koristi ne naslavljajo, zato so na tem področju države EU uvedle javne službe in zato navkljub konkurenci nizkocenovnih družb na nekaterih povezavah velika večina evropskih držav zagotavlja polno letalsko povezljivost prek nacionalne letalske družbe in po potrebi pokriva njihove izgube. Do izgub pa prihaja prvenstveno zato, ker nacionalne letalske družbe v konkurenci z nizkocenovnimi družbami, katerih poslovni model temelji na nizki kvaliteti, plačljivosti vseh dodatnih storitev in prikritega subvencioniranja, ne morejo zaračunavati polne stroškovne cene letov. Makroekonomske in širše družbene koristi od polne letalske povezljivosti, ki jih zagotavlja nacionalni prevoznik, za faktor 100 presegajo stroške, povezane s subvencioniranjem oziroma pokrivanjem tekočih izgub.

Naša analiza za Slovenijo, ki je novembra 2019 izgubila nacionalnega letalskega prevoznika, kaže, da je ustanovitev novega nacionalnega letalskega prevoznika pod določenimi predpostavkami lahko ekonomsko upravičena in pravno izvedljiva v skladu s pravili EU glede državne pomoči. Analiza kaže, da koristi od nacionalnega letalskega prevoznika (skupaj 575 mio evrov) za več kot 100-krat presegajo predvidene letne stroške subvencioniranja posamičnih letalskih linij (5.6 mio evrov letno) oziroma potreb po začetnih finančnih vložkih v novo družbo. Analiza ugotavlja, da je je optimalni model iz vidika poslovanja nove letalske družbe javno-zasebno partnerstvo (PPP) s strateškim partnerjem, ki bi ob zagotovitvi kapitalskega vložka v novo družbo prinesel tudi ustrezna znanja glede organizacije poslovanja in trženja ter racionalnega poslovanja. Najnižji potrebni začetni kapitalski vložek v novo letalsko družbo bi znašal med 30 mio evrov (osnovni scenarij) in največ 70 mio evrov (negativni scenarij), pri čemer bi zasebni partner vložil polovico zneska. Ta kapitalski vložek bi zgotavljal pokrivanje bilančne izgube v prvih letih poslovanja, dokler družba ne začne poslovati s pozitivnim poslovnim izidom. To tudi pomeni, da javni in zasebni partner v prvih desetih letih poslovanja ne bi imela dodatnih izdatkov oziroma vložkov iz naslova pokrivanja morebitnih izgub.

Analiza ugotavlja, da je finančni vložek države v ustanovitev nove letalske družbe v perspektivi 10-letnega obdobja primerljiv s sedaj predvidenimi izdatki za letne subvencije tujim letalskim družbam za povečevanje letalske povezljivosti, pri čemer pa nacionalni letalski prevoznik prinaša bistveno večjo gotovost in stabilnost glede povezljivosti ter zagotavlja večje makroekonomske učinke na slovensko gospodarstvo. V primeru subvencioniranja tujih prevoznikov, se pretežni del koristi preliva v tujino.

Analiza ugotavlja, da bodo za uspešnost in dolgoročno vzdržnost poslovanja nove letalske družbe ključni predvsem vitka organizacija družbe, komercialna uspešnost pri zapolnjevanju letalskih kapacitet ter optimalnost poslovanja glede voznih redov, velikosti letal in letalske flote v začetni fazi poslovanja ter fleksibilnost družbe glede teh parametrov v zrelih fazah poslovanja družbe.

Nadaljujte z branjem→

…nakar bi po popolnem porazu Rusije Ukrajina lahko vstopila v Nato. Poslušajte odgovor Oleksija Arestoviča, nekdanjega obveščevalca in svetovalca za strateško komuniciranje v kabinetu predsednika države Zelenskega, na vprašanje novinarja, ali se mu to zdi sprejemljiva cena:

https://twitter.com/Glenn_Diesen/status/1665637373588250625

Ta nastop Johna Mearsheimerja, vodilnega teoretika mednarodnih odnosov (z univerze v Chicagu), sem pred časom sicer že objavil. Glede na dogajanja v Ukrajini (dolgo odlaševano in zdaj povsem ponesrečeno protiofenzivo) velja njegova stališča še enkrat pazljivo poslušati:

(1) Current status:

• The Russians are winning the war. Ukraine had the upper hand in 2022 but Russia has it in 2023. The Russians have not won yet, but Mearsheimer believes they are winning and will win the war. Why?
• This is a war of attrition similar to WWI. The goal is to bleed out the other side. “This is Muhammad Ali and Joe Frazier standing toe to toe and beating the hell out of each other in the center of the ring.”
• Who wins a war of attrition? 3 factors decide: (1) Balance of resolve. (Both sides are resolved.) (2) Population. (3) Artillery.
• Russia had a 3.5 to 1 population advantage at the beginning of the war. This has grown to about 5:1 as a result of 8+ million Ukrainian refugees, 3M of which have gone to Russia.
• Artillery is the “king of battle.” Balance of artillery is somewhere between 5:1 and 10:1 in Russia’s favor. The US doesn’t have enough artillery to give Ukraine; that’s why we’re talking about tanks and planes. “Two armies standing toe to toe trying to destroy each other with firepower.” Russia has a lot more men and artillery.
• Casualty Exchange Ratio is at least 2:1, meaning that two Ukrainians are likely dying for every Russian. The Ukrainians’ claim of 7:1 CER in their favor is ludicrous. The Russians are not doing mindless frontal assaults. Recent RUSI report shows that Russian tactics have improved.
• Ukraine pushed large numbers of troops into Bakhmut in a losing effort. Ukrainians are becoming desperate to conscript men. Russia has not fully mobilized yet.

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo bo videti, katero novo katastrofo bodo izumili, ko bo konec strašenja s CO2 kataklizmo. Od spodnjega se distanciram le glede davkov