Marko Golob

Na tem blogu je bil 5.6. 2023 (ponovno) objavljen intervju s prof. Johnom Mersheimerjem z Jožetovim povzetkom. Tragika Zahoda je, da je večinoma  izgubil sposobnost samorefleksije in da so tudi mnogi, ki v javnosti figurirajo kot vrhovi neke strateške analize in če hočete tudi nosilci samostojnega alternativnega vpogleda žrtve medijske propagande in pogosto napačnih nerealnih predpostavk. Mearsheimer je tukaj v marsičem izjema, vendar tudi on vzame določene predpostavke oz. “dejstva” za samoumevne in jih niti ne preverja. Mogoče je to rezultat trenda specializacije v znanosti, ko se v vse, kar ni ozko v tvojem področju, ne posega in še manj kritizira.

Pojdimo po vrsti. Mersheimer za razliko od prevladujoče zahodne propagande pravilno ugotovi, da Rusija v tej vojni zmaguje. Vendar pa pravi:

“Ukraine had the upper hand in 2022”

Res? Rusi v 2022 zavzamejo in anektirajo petino Ukrajine in to z minimalnimi žrtvami, Ukrajinci pa naj bi imeli pri tem “upper hand”? Ker jim je uspela ena sama ofenziva v Harkovski oblasti, ko ponovno osvobodijo kakih 9% s strani Rusov zasedenega ozemlja v oktobru 2022. Ob strahotnih lastnih izgubah (več kot 20 tisoč mrtvih) in minimalnih ruskih, ki so se začeli (skupaj s prebivalstvom) urejeno umikati že dneve prej? Rezultat te ofenzive je bistveno ugodnejša ruska operativna pozicija in zanemarljiva strateška pridobitev za Ukrajince.

Največja vrednost je bila propagandna. Pa še to lahko ocenimo kot stateški poraz, saj je napeljala Ukrajince v brezsmiselne ofenzivne akcije, v katerih so izgubili velik del svojega vojaškega potenciala, namesto da bi organizirali obrambo. Podobno je bilo s septembrsko ofenzivo v Hersonu. Namesto, da bi udarili na Melitopol, kar bi imelo resno strateško prednost, so šli v ofenzivo na odprti stepi na desnem bregu Dnjepra brez podpore letalstva. V enem mesecu so angažirali skoraj 90 tisoč vojakov in jih na koncu med 20 in 25 tisoč izgubili. Ob vsaj 160 izgubljenih tankih in več kot 250 oklepnih vozilih. Ko so Rusi svoje opravili, so elitno vojsko 30 tisoč padalcev in marincev umaknili v eni noči brez izgub in jo premestili na zaporoško fronto, ki je tista, ki v resnici najbolj šteje. Ukrajinci pa so izgubili dragocen strateški moment, ko so še imeli števično premoč nad Rusi in preden so Rusi izpeljali mobilizacijo.  S tem so izgubili vsaj teoretično možnost za uspeh.

“This is Muhammad Ali and Joe Frazier standing toe to toe and beating the hell out of each other in the center of the ring.”

Ne vem, če je to najboljša analogija. Jaz bi izbral Alijev boj z George Foremanom v Kinshashi v Zairu leta 1974. Dvoboj (“The Rumble in the Jungle”) je tako legendaren, da je bila po njem posneta celo glasbena uspešnica (Johnny Wakelin: In Zaire, 1976).

Primerjava je tako posrečena po eni strani kot napačna po drugi. Posrečena, ker zelo dobro ponazarja taktiko ene in druge strani. Foreman je napadal večino boja, Ali se je branil. Gledati, kako so Alijeve ledvice to prenesle, je bilo naravnost boleče. Vendar je na koncu Ali, ko je bil Foreman od nenenhnega udarjanja že pošteno utrujen, prešel v ofenzivo in na koncu zmagal s knockoutom. Podobno je v Ukrajini. Ukrajinci konstantno napadajo, trošijo svoje (in NATO-ve vire), Rusi se večinoma potrpežljivo branijo ob občasnih protinapadih. Počasi prihajajo Ukrajinci (in NATO) do točke, ko jim bodo pošle moči. Takrat bodo Rusi, tako kot nekoč Ali, prešli v ofenzivo na oslabljenega nasprotnika. Douglas Mcgregor to lepo ilustrira v zadnjem videu

Zakaj je primerjava napačna? Ali in Foreman (kot tudi Frazier) sta bila enakovredna borca. Rusi in Ukrajinci kljub masovni uporabi sil na obeh straneh, niti od daleč nista enakovredna nasprotnika. To je tako, kot bi težkokategornika poslali v boj proti srednje težki kategoriji. Izzid tega boja je vnaprej določen. Srednjekategornik bi mogoče lahko računal na presenečenje s knockoutom (če bi imel srečo). V boju izčrpavanja, kot je bil Alijev s Foremanom, pa proti močnejšemu nasprotniku nima teoretične šanse.

“Who wins war of attrition?”

Mearsheimer pozabi na ključen faktor: industrijo. Rusija ima mogočno vojno industrijo v državni lasti, ki je tako Ukrajina nima (več), Zahod pa tudi ne (več). Eden od razlogov je ta, da je bil, oz. je še, velik del te industrije na Zahodu v privatnih rokah. Težko je v privatni firmi držati desetletja industrijske kapacitete v pripravljenosti. Ne gre samo za kapital, gre predvsem za ljudi. Povečati te kapacitete od danes do jutri je zahtevna, če ne celo nemogoča naloga.

Drug problem je, da je Zahod zaslepljen s svojo definicijo GDP (ki ga v glavnem sestavljajo storitve). Pozablja na oz. ne daje ustrezne teže “realnemu” delu gospodarstva. Včasih, še v socializmu, smo družbeni produkt računali po marksistično, t.j. industrija, industrijske storitve, poljedelstvo in rudarstvo. To je to, kar šteje v vojaški primerjavi. Tu si z odvetniškimi, finančnimi storitvami ali industrijo zabave ne morete kaj dosti pomagati. Če gledate po tem “realnem” kriteriju, potem je Rusija za polovico večja od Nemčije in večja od Francije in Velike Britanije skupaj. Kaj pa zavezniki? EU in Amerika? Pozabite! Ko imate na svoji strani Kitajsko z večino sveta v razvoju, se tehtnica prevesi, pa če se še tako trudite.

Artillery?

Ja drži, ampak bolj kot obseg artilerije in preskrba z municijo je odločilna prednost v načinu uporabe. Rusi imajo odločilno prednost v sistemu izvidovanja (ISR) in digitaliziranem avtomatiziranem (AI) sistemu vodenja ognja. To je odločilna prednost. Lahko bi omenili še tradicionalno kvaliteto ruske artilerije in pa dejstvo, da gre pri Rusih za unificiran sistem in ne mešanico šare iz vseh koncev sveta, ki predstavlja logistično moro za ukrajinsko stran.

Population advantage

Spet napačen izračun, ki pozablja, da je Ukrajina multietnična država in da gre v tej vojni tudi za državljansko vojno. Od približno 38 milijonov (če?) državljanov na začetku spopada, jih je 6 do 7 milijov pripadalo Donbasu (ti so se borili za samostojnost Donbasa in priključitev Ruski federaciji ne za Ukrajinsko državo), 11 do 13 milijonov pa jih je prebivalo v anektiranih Oblastih. Od katerih je večina Rusov ali rusko govorečih Ukrajincev, ki so tradicionalno naklonjeni Rusiji. Tako ostaja v pravi “ukrajinski” Ukrajini kakih 18 milijonov ljudi, od katerih jih je 8 milijonov odšlo v tujino. Razumete, zakaj je pred kratkim ukrajinski veleposlanik v Londonu izjavil, da imajo Rusi 16 –kratno prednost v številu prebivalstva. Približno 160 milijonov Rusov (145 milijonov pred vojno in novi državljani iz anektiranih oblasti) proti 10 milijonom Ukrajincev, ki so ostali v domovini. Ne gra za težkokategornika proti srednji težki kategoriji. Gre za težko proti velterski kategoriji.

Casualty Exchange rate.

Razmerje ni 2:1, razmerje je 10 do 12:1 v korist Rusije. V mrtvih! V skupnih izgubah (mrtvi in ranjeni) pa 8-7:1. Ne verjamete! Naredite samo preprost izračun. Uporaba municije je pri Rusih v povprečju 10-krat večja kot pri Ukrajincih s tem, da je učinkovitost te municije zaradi boljšega ISR sistema in sistema vodenja ognja neprimerno večja.  Artilerija je v povprečju v modernih vojnah kriva za približno 4/5 vseh žrtev. Kje bo torej več žrtev? Pa do ruske premoči v letalstvu, dronih in vodenih raketah niti še prišli nismo. Drug faktor, ki vpliva na žrtve, je kvaliteta sanitetskega osebja. Razmerje mrtvi ranjeni je pri Rusih 1:5, pri Ukrajincih pa 1: manj kot 2. Zakaj? Ker je ruska saniteta neprimerno učinkovitejša. Zato se tudi večina ranjenih borcev čez nekaj tednov ali mesecev pri Rusih vrne na fronto, pri Ukrajincih pa umirajo tudi tisti, ki bi ob pravočasni (“Golden hour”) in kvaliteteni oskrbi lahko preživeli.

“Ukrainians are becoming desperate to conscript men”

Kaj ne bodo! Od maksimalnega mobilizacijskega potenciala 2 milijonov ljudi pred vojno, so “potrošili” približno polovico. Ob tem, da je ob maksimalni uporabi mobilizacijskega potenciala cel kup funkcij družbe paralizirane, ker ni ljudi. Še hujše kot to je, da je usposobljena profesionalna vojska (145 tisoč pred vojno) in fanatična nacionalistična republikanska garda (98 tisoč), ki so predstavljali ukrajinske sile pred vojno, v glavnem pobita. Da večine šolanega ukrajinskega oficirskega kadra ni več. Nikar si ne predstavljajte, da 1 mesečni kurs nekje v NATO Evropi lahko nadomesti 4 leta vojaške akademije in vrsto let praktičnega urjenja.

Prihodnost

Kar se tiče napovedi za prihodnost, se lahko s Mersheimerjem strinjam v večini. Kar pomeni, da je kljub napakam v predpostavkah situacija tako očitna, da so rezultati podobni. Pripomnil bi samo, da verjetnost jedrske eskalacije ne grozi od Rusije, temveč od Nata. Podobno kot je bilo po Natovi doktrini za časa Sovjetske zveze, ko bi NATO na sovjetsko konvencionalno premoč takoj odgovoril z jedrskim udarom.

V nasprotju s propagandno maksimo niso namreč Rusi tisti, ki grozijo z jedrskim orožjem. Ker jim ni treba. Ker imajo proti Natu odločilno konvencionalno prednost. Ključna prednost pa je ta, da bodo imeli po koncu tega spopada v boju preizkušeno prekaljeno vojsko milijona ljudi. Razlika med v boju prekaljenim borcem in tistim, ki ni, je ogromna. Isto velja za celo vojsko. Vojna je najboljša šola, najboljši trening. Zakaj? Zato ker se napake plačujejo z življenjem in je zato motivacija po izboljšanju oz. optimizaciji največja možna.

Za konec

Mersheimer predstavlja enega boljših komentatorjev te vojne, kljub temu pa je tipičen predstavnik zahodne akademske šole. Veliko samozavesti, izvirajoče iz akademske prominence, pa pomanjkanje občutka za omejitve zaradi  pomanjkanja praktične izkušnje. Tu se lahko samo strinjam z Martyanovim. Težko je razglabljati o vojni, ne da bi imel vojaško znanje in izkušnje, da ekonomskega ozadja niti ne omenjam. Ekonomskega ozadja? Da! Tako imenovano: “Tooth to tail” razmerje, ki kaže na razmerje med osebjem v boju in podpornim osebjem, je v modernih armadah (navajam ameriško) 1:8. To pomeni, da v povprečju potrebujete 8 ljudi, da oskrbujejo enega borca. Gre za ekonomijo. Če tega ne razumete, o vojni ne razumete ničesar pomembnega.

Če razumete, potem veste, da Ukrajina v tem boju nima veliko možnosti.

Po mojem mnenju je boljša analiza Zorawara Daulet Singha.

Za tiste, ki jim še vedno ni jasno, kaj je vojna, nepričakovano dober članek, reportaža iz ukrajinskega bojišča ameriškega novinarja Luke Mogelsona v New Yorkerju.