Jasmina Držanič

Zadnjo nedeljo v maju so imeli v Španiji lokalne (vse občine) delne regionalne (v 12 od 17 avtonomnih provinc) volitve. Na teh volitvah je vladajoča socialistična stranka (PSOE) dobila kakih 400 tisoč glasov manj kot pred štirimi leti. Če se to prevede v oblast na regionalnih volitvah, so jo socialisti izgubili v šestih avtonomnih provincah. Dan po tem je španski predsednik vlade Pedro Sanchez, objavil, da je kralju predlagal predčasne volitve in tako bodo splošne volitve, ki bi morale biti v decembru 2023, že 23. julija. Ta poteza je silno presenetila tako koalicijsko partnerico in zaveznike vladajoče stranke kot tudi, če ne še bolj, ljudsko stranko (PP) in njeno potencialno koalicijsko partnerico v avtonomnih provincah, skrajno desno stranko Vox. Hitropotezno Sanchezevo akcijo velja razumeti kot manever zmanjševanja škode in potencialnega nadaljnjega padca priljubljenosti PSOE pri volivcih. In tudi izziv strankam, ki so levo od PSOE in jih PSOE doživlja kot naravnega zaveznika, da se konsolidirajo.

Za razliko od Slovenije, kjer imamo vrsto neodvisnih list in stranke, ki nastanejo pred volitvah, imajo španske stranke relativno močno infrastrukturo in privržence in se da iz regionalnih volitev kar precej dobro ekstrapolirati tudi rezultat na splošnih volitvah. To, da na julijskih volitvah ne bi največ glasov dobila PP, je zelo malo verjetno. Absolutne večine ne bo dobila in bo morala v koalicijo in tu se najavlja možnost koalicije s skrajno desno Vox. To je stranka, ki ji je fašizem zelo blizu in se niti deklarativno ni odrekla politični dediščini Franca. V Baskiji so Voxovci na listo postavili človeka, ki je bil obsojen zaradi trgovine z drogami, pa to ni zmotilo volilnega izida (kot tista Trumpova, da lahko ustreli človeka na aveniji v New Yorku, pa se mu ne bo nič zgodilo). Proti Voxu je francoska Nacionalna fronta liberalna stranka.

Ampak pred razmišljanjem o tem, kaj bo v nadaljevanju, velja ugotoviti, zakaj je na regionalnih volitvah izgubila PSOE in zakaj jo je PP premagala. PP je bila zadnjič na oblasti med leti 2011-2016. V opoziciji so kritizirali naraščanje nezaposlenosti in neobvladovanje gospodarske krize. Ko je vlado vodila PP, se je nezaposlenost še povečevala (v letu 2014 je dosegla 29%), nadaljevale so se izselitve ljudi, ki niso mogli odplačevati kreditov, BDP je padal in po petih letih je španski parlament vladi izglasoval nezaupnico. Potem se je PSOE mučila s formatom manjšinske vlade, vmes so še odstavili Sancheza z mesta generalnega sekretarja stranke. Pa se je lisjak po pol leta vrnil nazaj na vrh stranke, PSOE je 2019 na splošnih volitvah premagala PP in ker se ni mogla dogovoriti z levo stranko Podemos za koalicijo, so imeli Španci čez pol leta še ene volitve, na katerih je PP dobila še manj glasov, manj jih je dobil tudi Podemos, PSOE pa je pobrala največ. In to pot so sestavili koalicijsko vlado. V tem obdobju 2019-2023 so doživeli pandemijo, pa izbruh vulkana na kanarskem otoku Santa Cruz (izseliti je bilo treba skoraj celoten otok) in potem so državo oplazile še posledice vojne v Ukrajini. Ekonomsko gledano je Španija po 2020 povečevala BDP in je bil v letu 2022 najvišji doslej. Nezaposlenost je 12% in pada od 2016 naprej. Inflacija je okrog 3%. Pred letom 2021 je bila cena elektrike za gospodinjstva med najvišjimi v EU, zdaj je pa najnižja. Z državnimi garancijami (za primer začasne plačilne nesposobnosti kreditojemalca, če ta izgubi zaposlitev)se obvladujejo nakupi stanovanj. Volivci so v obdobju 2020-2023 dajali PSOE podporo med 28% in 24% (vir: Poll-of-polls pri Politico), zaznan pa je bil počasen padec podpore. Če pa pogledamo, kaj je bilo s podporo PP v istem obdobju, je pa krivulja precej bolj sunkovita, podpore gredo od 17% do 32%. Maja 2022 sta obe stranki bili pri 27% podpore. Takrat je PP dobila novo vodstvo, predsednik je postal galicijski politik Alberto Núñez Feijóo. PP je tudi ulovila podporo danes minorne desnosredinske stranke Ciudadanos (ki je v najboljših časih dobivala do 15% glasov).

Zakaj so volivci na regionalnih volitvah kaznovali PSOE? Zaradi ekonomsko boljših rezultatov in dejansko boljšega standarda, kot ga imajo danes Španci, jih niso mogli. Torej, zakaj? Španski poznavalci vidijo dva razloga. Eden je, da je PSOE z glasovi plačala nezadovoljstvo volivcev z držo koalicijske Podemos. Drugi je v tem, da je Španija zabredla v eno kloako, kjer mediji vedno bolj sporočajo zmerjanje in da so volivci to držo prevzeli.

Poglejmo podrobneje. Prvič, stranka Podemos (Zmoremo) ni najbolje naredila tranzicije iz pozicije briljantnega kritika politik ljudske stranke na pozicijo koalicijskega partnerja. Ko kakšno tvojo idejo prevzame tudi koalicijski partner in če to doživljaš kot napad na svojo platformo (in to je del Podemosa doživljal na tak način), si že izgubil. Iz te zgodbe je odkorakala precej priljubljena ministrica za delo Yolanda Díaz in v začetku leta ustanovila platformo levih gibanj z nazivom Sumar (Sumar je sedaj že registriran kot stranka) in Podemosa skoraj ni več. Sumar naj bi bil tisti naravni zaveznik PSOE, ki naj bi zamenjal raznovrstno in z narcisizmom malih razlik obremenjeno pahljačo malih levih strank.

Drugič, mediji so, namesto obveščanja spodbujali ceneno prepiranje, ker prepiri dvigujejo gledanost. V času, ko je vse vedno bolj kompleksno, mediji žal vedno bolj delujejo kot nekdo, ki bi »zahtevno realnost malo poenostavil«. Namesto razprav so vesti kratke, komentarji se umikajo bolj ali manj posrečenemu infotainemntu (križanec med informacijskim in zabavnim programom).

Ne govorim o slovenskem medijskem prostoru (čeprav je verjetno kdo pomislil točno to), temveč o španskem. Španska nacionalka je bila do 2011 nedvoumni vodja v informativnem programu z največjo gledanostjo (pa je ljudska stranka zamenjala vodstvo, prva liga novinarjev informativnega programa je nacionalko zapustila in od takrat gledanost pada; če zveni znano, pač zveni znano). Komercialne televizije pa v bitki za gledanost često dajo prednost prepiranju pred kvaliteto. Španska kultura pozna fenomen »la tertulia« (ko se ljudje pogovarjajo o različnih temah) V novejših časih se je pokazalo, da ni nujno, da se razpravljajoči spoznajo na temo, ker je imperativ showa večji od imperativa kvalitete. Tertulije vodijo novinarji z ne povsem brezhibnimi karierami in z relativno visokimi honorarji. Ana Rosa Quintano (nabor njenih novinarskih zdrsov od plagiatorstva do lažnih novic, je precej dolg), ki vsak dan eno uro vodi tertulijo na komercialni televiziji Telecinco, na leto zasluži do 4 milijone EUR. Bo taka oseba naklonjena progresivnim politikam? Jasno, da ne.

Dejstvo je, da so si v tertulijah precej privoščili Podemos, medtem ko so na ekcese Santiaga Abascala (vodja skrajno desne Vox), pa na njegovo razlago, da družinskega nasilja ni, ker da španski moški lahko udari po mizi, gledali z blago ironijo. In skozi leta tertuliranja so volivci malo po diagonali povezali vse skupaj. Podemos prepoznavajo kot » radikalno manjšino, ki se je zajedala v španske institucije in izvaja neodgovorne avanture, ki so daleč od skrbi državljanov« (tako piše na prvi strani volilnega programa PP za regionalne volitve). PP je na regionalnih volitvah zmagala s strašenjem pred »radikalno manjšino na levi« in po regionalnih volitvah obljublja, da bo končala s sančizmom. Definicija sančizma je pri tem umanjkala.

9. junija bo jasno, katere stranke se bodo pomerile na španskih splošnih volitvah. Zanimivo bo gledati, koliko mladih volivcev lahko mobilizira Sumar in koliko PSOE (če lahko zaustavita padec podpore). Trenutno preračunavanje kaže, da niti desnica in še manj levica ne dosegata absolutne večine in da bo potrebno dobiti podporo manjših strank (ki predstavljajo kakih 10% odstotkov sestave parlamenta) in da bi naj bi bila vlada manjšinska. To, da bi manjše regionalne stranke podprle koalicijo, v kateri je Vox (ki bi ukinil vse, kar ne govori kastiljsko), si je težko zamisliti. Vsekakor bodo naslednji tedni v Španiji zelo politično intenzivni in ne gre izključiti ničesar. Od možnosti odpiranja vrat fašizmu do možnosti, da bodo imeli čez šest mesecev spet volitve.