Da ne bo kaj ostalo izgubljeno v površnem branju, bom dobesedno prevedel sporočilo v spodnjem tvitu:

Po veliki izkušnji, ko je bila pri plinu odvisna od druge države, Nemčija zdaj ponavlja ta uspešen model na področju električne energije.

Toda omrežja ne vzdržujeta veter in sonce, ampak uvoz iz držav, ki niso izgubile razuma, ko gre za energetsko politiko.

Kot lahko vidite, bolj kot je Nemčija zapirala jedrske elektrarne, bolj je postajala odvisna od uvoza električne energije. In letos avgusta, dobrega pol leta po zaprtju zadnjih treh jedrskih elektrarn, se je ta uvozna odvisnost glede na leto 2016 povečala za 3.7-krat (za 370 %)!

Ker spremenljiva vira sonce in veter seveda ne moreta nadomestiti proizvodnje energije iz stalnega vira, prav tako pa potrebujeta energijo za regulacijo celotnega elektroenergetskega sistema, ima Nemčija na voljo samo dve alternativi:

1. da kuri več premoga in plina (pri obojem je odvisna od uvoza iz Rusije ali ZDA in Katarja) za poganjanje plinskih in premogovnih termoelektrarn, ali
2. da uvaža pretežen del nadomestne električne energije iz držav, ki niso izgubile razuma in uspešno kombinirajo stalne vire (jedrsko, hidro) s folklornim deležem obnovljivih virov sonca in vetra, to pa so predvsem Francija in Švedska.

Kako je lahko tako neumna neka energetska politika, ki svoj elektroenergetski sistem tako močno izpostavi drugim državam? In kako močna mora biti religija, da absolutno zanika znanost in dejstva?

Nadaljujte z branjem→

Kako se častno umakniti iz ukrajinske vojne, kako priznati, da se je kljub obilni vojaški podpori Zahoda ukrajinska ofenziva razvila v (absolutno predvidljiv in nujen) popoln fiasko in kako priznati, da je za Ukrajino optimalna rešitev čimprejšnji konec vojne, teritorialna in gospodarska konsolidacija zahodnega dela Ukrajine v zameno za teoritorialne koncesije Rusiji na jugu in vzhodu, brez da bi Rusiji s tem dvignili njeno pogajalsko moč? To je ključna dilema političnih elit v Washingtonu in še dveh ali treh glavnih donatorskih držav. In ker nočejo Rusiji dati zadovoljstva zmage in ji dvigovati pogajalske moči, je morebiten začetek pogajanj o mirni rešitvi ukrajinske vojne v uradni politiki še vedno absoluten tabu. Spodaj je dober opis ujetosti v ta tabu v New York Timesu.

Iz tega tabuja se nakazujeta dva izhoda. Prvi je, da se bo narativa o “(delni) uspešnosti ukrajinske ofenzive” nadaljevala še nekaj časa (čeprav je Ukrajina pred dnevi v boj poslala še zadnjo izmed 12-ih brigad, ki jo je še imela v rezevi), in prav tako narativa, da bodo zahodne države pomagale Ukrajini “dokler bo potrebno”, vse dokler situacija na bojišču ne pokaže, da Ukrajina nima več nobenega vojaka, ki bi ga še lahko poslala v gotovo smrt (do zdaj jih je, po mnogih ocenah, od začetka ofenzive umrlo med 47 in 50 tisoč). Do takrat pa bodo zameriške obveščevalne službe prek zahodnih medijev pripravile teren, da so pogajanja edino smiselna, pri čemer bodo krivdo za neuspeh prevalile na Ukrajino (včerajšnji odstop ukrajinskega ministra za obrambo Reznikova je treba razumeti v tej smeri).

Drugi pa je, da bodo – ker se Putin trenutno ni pripravljen začeti pogajati pod nobenimi pogoji, razen že predstavljenimi – v igro poskušale poslati posrednike iz tretjih držav. Predvsem Kitajsko. Spomnite se, kako so pred meseci, ko je Kitajska lansirala pogovore o možnosti mirovnih pogajanj, ZDA v trenutku “ubile” to iniciativo. No, zdaj bo Kitajska prišla prav, češ da edina lahko prepriča Rusijo v pogajanja, po katerih bi Rusija morala dati večje koncesije, kot jih je zdaj pripravljena. No, ZDA imajo pri tem težavo – v zadnjem letu so povsem zminirale diplomatske odnose s Kitajsko, Kitajska pa je medtem okrepila svoje politično, gospodarsko in vojaško sodelovanje z Rusijo. In ker ZDA Kitajsko izrinjajo iz globalizacije, se Kitajska strateško še toliko bolj navezuje na Rusijo.

Torej, vso srečo pri teh naporih.

Tudi jaz, ki sem najbolj navijal za hitro mirno rešitev (in to od 5. marca lani), sem postal pesimističen, da je hitra mirna rešitev za vojno v Ukrajini sploh še možna. Drugače rečeno, da je možna pred popolnim vojaškim in političnim kolapsom Ukrajine. Kar pa lahko traja še pol leta ali pa nekaj let. Na žalost in veliko škodo za Ukrajino in njeno prihodnost.

Nadaljujte z branjem→

Letno srečanje BRICS držav prejšnji teden, petnajsto po vrsti, je vzbujalo zelo mešane občutke. Na strani t.i. »tretjih držav«, to je držav izven kluba razvitih držav, članic OECD, so bili sentimenti izjemno pozitivni, na strani kluba razvitih držav pa bodisi previdni bodisi omalovažujoči, češ da gre za poskus oblikovanja novega gibanja Neuvrščenih držav.

Postavimo najprej zadeve v kontekst. Kot pravi Branko Milanović, so BRICS danes enako kot Neuvrščeni nekoč reakcija na globalizacijo Nata. Tako Neuvrščene nekoč kot BRICS danes naj ne bi družile neke skupne vrednote, ideologija ali težnja po hegemoniji, pač pa to, da ne želijo biti del drugega, ideološkega bloka.

Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Marcela Štefančiča Jr. v Mladini o zlaganosti brezmejne podpore Zahoda Ukrajini za nadaljevanje neskončne vojne, v kateri Ukrajina nima niti najmanjše možnosti za zmago. Zahod Ukrajino potrebuje zgolj za izčrpavanje Rusije. Zato mora vojna trajati v neskončnost. Ukrajinci pa morajo biti zadovoljni, da se lahko borijo proti Rusiji namesto zahodnjakov:

“Ukrajinci so Evropi v napoto. Saj je lepo, da se namesto nas borijo proti Rusiji, a zakaj nam ves čas težijo? Zakaj od nas stalno nekaj hočejo? Okej, tu imate orožje, da boste lahko na fronti trpeli in umirali za nas, ampak nikar nam ne težite!

Lahko trpite in umirate za nas, a ne boste jedli za našo mizo!”

___________

Ko je ameriški predsednik Joe Biden februarja obiskal ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, mu je obljubil zvestobo do groba. »Opominjate nas, da je svoboda neprecenljiva. Zanjo se je vredno boriti, kolikor je treba. In toliko časa bomo z vami, gospod predsednik – kolikor bo treba.« Biden bo z Ukrajino, kolikor bo treba. To ponavlja ves Zahod. In Nato tudi. Lepo. Ganljivo. Srčno. Brezpogojna solidarnost, ki bo trajala dolgo, res dolgo, kolikor bo pač treba – neskončno dolgo, če bo treba. As long as it takes.

Toda v tej zahodni, ameriški in natovski srčnosti je vendarle nekaj zoprnega in mučnega. Zoprna in mučna pa je prav ta implicitna predpostavka o neskončnosti ukrajinske vojne. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o vojni, ki ne predpostavlja miru. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončni, brezkončni, večni vojni, v kateri bodo umirali Ukrajinci, mi pa bomo z njimi – v mislih in molitvah. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončnem trpljenju in umiranju Ukrajincev.

Nadaljujte z branjem→

Si predstavljate, na kakšne huronske proteste žensk in levih liberalcev bi naletel tak ukrep v Sloveniji?

Pa vendar vzamimo ta zgornji predlog, vsaj na hipotetični ravni, resno. Če je upadanje rodnosti v Sloveniji resen dolgoročni problem, kar je, zakaj ne bi poskušali rodnosti začeti bolj odločno spodbujati, in to z bolj radikalnimi ukrepi? Kaj menite o teh ukrepih spodaj?

1. Materam s tremi otroki se prepolovi obveznost plačila dohodnine;
2. Matere s štirimi otroki ali več so oproščene plačila dohodnine;
3. Matere s tremi otroki ali več, ki se odločijo za nego otrok, so upravičene do nadomestila v višini minimalne plače;
4. Vrtec za vse otroke je brezplačen;
5. Vsi novorojeni otroci so deležni 150 evrov univerzalnega otroškega dodatka na mesec;
6. Država polovično subvencionira obrestno mero pri nakupu stanovanja / hiše za družine z dvema otrokoma in stoodstotno za družine s tremi ali več otroki.

Bi ženske in levi liberalci protestirali proti tem radikalnim ukrepom? Ti ukrepi ne posegajo v nobene  človekove pravice. So opcijske narave, veljajo le za tiste posameznike / družine, ki se zanje odločijo. Ti ukrepi niso protiustavni, ker ima vlada pravico, da s posebnimi politikami zasleduje strateške cilje.

Zakaj torej, če za trenutek odmislimo fiskalne razloge, ne bi razmislili o tovrstnih ukrepih?

Yesterday CNN published another Russiagate like nonsense story:

Newly declassified US intel claims Russia is laundering propaganda through unwitting Westerners

Russian intelligence is operating a systematic program to launder pro-Kremlin propaganda through private relationships between Russian operatives and unwitting US and western targets, according to newly declassified US intelligence.

Caitlin Johnstone takes it apart:

Another Day, Another CIA Press Release Disguised As News

She concludes:

One of the craziest things happening in our world today is how westerners are being trained to overlook the massive amounts of western propaganda they’re inundated with day in and day out and focus instead on “Russian propaganda”, which has no meaningful existence in the west. In 2017 before RT was shut down in the UK, it accounted for 0.04 percent of the UK’s total TV audience. A New York University study published earlier this year found that the supposed Russian Twitter influence campaign ahead of the 2016 election which dominated headlines for years had had “no measurable impact in changing minds or influencing voter behavior”. An earlier study found that suspected Russian accounts showing up in Facebook’s news feed during that time amounted to “approximately 1 out of 23,000 pieces of content.” A study by Adelaide University found that despite headline after headline warning us about a massive wave of Russian bots manipulating online discourse after the invasion of Ukraine began last year, the overwhelming majority of fake accounts they examined (more than 90 percent) were pro-Ukraine accounts.

Contrast this microscopic smattering of influence with the fact that westerners are continually getting their news reporting from western propaganda outlets which openly publish CIA press releases disguised as news on a regular basis. These people are absolutely telling us the truth when they say we’re under constant bombardment by propaganda and influence operations — they’re just lying about who’s really doing it to us.

Nadaljujte z branjem→

Večina ljudi se ne zaveda, da staranje prebivalstva – kot posledica nižje stopnje rodnosti od stopnje umrljivosti – vodi v upadanje stopnje gospodarske rasti (seveda pa tudi v pospešeno rast izdatkov, povezanih s staranjem – za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo). Stopnja rasti BDP je namreč po definiciji enaka vsoti stopnje rasti prebivalstva in stopnje rasti produktivnosti (BDP per capita). Spodaj je nekaj odlomkov iz zadnje empirične analize (za 145 držav), za koliko bi negativna demografija lahko znižala stopnjo gospodarske rasti. Analiza kaže, da če bi povprečna stopnja rasti BDP v obdobju 2020-2050 brez učinkov staranja znašala 2.5% letno, bi staranje prebivalstva to stopnjo rasti BDP v povprečju znižalo za 0.8 odstotnih točk. Ta negativni učinek bi lahko bil nižji (“le” 0.4 odstotnih točk), če bi upoštevali učinke “funkcionalne kapacitete” starostne strukture. Po domače rečeno, če bi vzporedno s staranjem prebivalstva tudi podaljševali delovno dobo oziroma skrajševali upokojitveno obdobje, bi lahko nekoliko omilili negativni učinek staranja prebivalstva.

Naj povem še drugače, ker smo z rastjo razvitosti izgubili željo po razmnoževanju (in po vsaj enostavni reprodukciji prebivalstva, to je najmanj 2.1 otroka v povprečju na žensko), bomo to morali plačati z nižjo gospodarsko rastjo. To pa lahko nekoliko omilimo s tem, da delamo dlje. Iz tega sledi logično vprašanje za mlajše generacije v reproduktivni dobi:

vam je ljubše roditi več otrok ali delati bistveno dlje (in manj časa uživati pokojnino)?

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zelo dobro dokumentirana finančna analiza, ki kaže, da medijska kampanja o finančnem in gospodarskem zlomu Kitajske ne drži. In analiza tudi daje odgovor, zakaj zahodni mediji to kampanjo izvajajo prav zdaj, ko se v resnici sesuva ameriški obvezniški trg.

It is impossible to turn to a newspaper, financial television station or podcast today without getting told all about the unfolding implosion of the Chinese economy. Years of over-building, white elephants and unproductive infrastructure spending are finally coming home to roost. Large property conglomerates like Evergrande and Country Garden are going bust. And with them, so are hopes for any Chinese economic rebound. Meanwhile, the Chinese government is either too incompetent, too ideologically blinkered, or simply too communist to do anything about this developing disaster.

Interestingly, however, financial markets are not confirming the doom and gloom running rampant across the financial media. Consider the following points.

Nadaljujte z branjem→

Kot pravi Branko Milanović (v tekstu spodaj), so BRICS danes enako kot Neuvrščeni nekoč reakcija na globalizacijo Nata. Tako Neuvrščene nekoč kot BRICS danes ne družijo skupne vrednote ali ideologija, pač pa to, da ne želijo biti del drugega, ideološkega bloka.

Je pa res, in tukaj se razhajam z Milanovićem, da danes države BRICS (in pretendente za članstvo) druži bistveno več, kot je nekoč Neuvrščene. Prvič, imajo skupno agendo, to je razvoj, neodvisen od ameriško oktroiranih pravil. In drugič, imajo alternativo (in krmarja), ki je Neuvrščeni niso imeli. Kitajska kot najmočnejša gospodarska sila in najmočnejša trgovinska partnerica večine držav ter država, ki obeta, da bo tehnološko in trgovinsko dominirala v prihodnosti, s svojo trgovinsko integracijo in relativno velikostjo daje državam v razvoju potrebno zavetje in varnost. Kitajska je hkrati edina država, ki očitno ima globalni načrt, ki vključuje mrežo ekstenzivnega razvojnega sodelovanja večine držav v razvoju. Kitajska ima Belt and Road Initiative, v okviru katere gradi pomorsko in kopensko infrastrukturno mrežo, ki železniško in pomorsko integrira Evropo, Azijo in Afriko in jo s tem tudi  trgovinsko in gospodarsko integrira. Kdor tega ne razume, ne razume pomena železnice ali organiziranih pomorskih poti za razvoj. In Kitajska to dela na enak način kot Avstroogrska, ki je zgradila železniške povezave od Dunaja proti Trstu, proti Pragi in Egru ter od Budimpešte do Rijeke.

In paradoksalno, s tem, ko se BRICS krepi z novimi članicami in z daljšajočo se listo pretendentov za članstvo, BRICS+ dobiva tudi ideoološko podstat. Ne lastno, pač pa jo definira ideologija nasprotnega bloka. Ameriško dominirani NATO in G7 ter njena podrejena podružnica EU namreč na BRICS lepijo etiketo, da gre za združenje nedemokratičnih držav oziroma držav za avtoritarnimi režimi. Ergo, obeta se nam ne samo globalna gospodarska polarizacija na osi “Globalni Zahod” (OECD) proti “Globalni Jug” (BRICS+), pač pa tudi politična globalna polarizacija, ki jo bodo – stavim – zahodni mediji postavili na osi “demokratični svet” proti “nedemokratičnemu svetu”.

____________

Nadaljujte z branjem→