Leta 2019 je z Evropskim zelenim dogovorom nova evropska komisija močno zaostrila podnebne cilje z namenom prispevanja k omilitvi podnebnih sprememb. Toda problem te zaostritve je, da ima sicer lahko lokalno pozitivne učinke glede razogljičenja v Evropi, globalno pa še pospešuje emisije CO2.

Evropsko politiko glede razogljičenja lahko najbolj plastično opišemo kot primer človeka, ki se svojih smeti znebi tako, da jih čez ograjo vrže sosedu. Prva oseba se je sicer znebila smeti in je lahko zadovoljna s tem, toda neto učinek glede smeti je načeloma enak nič. Vendar je situacija glede smeti še malce bolj kompleksna: prva oseba bi lahko smeti dala v kontejner, s čomer bi poskrbela za kontrolirano razgradno smeti, medtem ko sosed lahko te smeti pusti ležati ali jih odpelje na divjo deponijo nekam v gozd.

In približno takšna je situacija glede evropske ambiciozne politike glede razogljičenja.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je z najbolj neumno možno energetsko politiko in posledičnim zvišanjem cen električne energije v zadnjih dveh desetletjih sprožila trend uničevanja energetsko intenzivnih podjetij, kar se med drugim kaže v padajočem indeksu obsega proizvodnje teh panog od leta 2018 naprej. Vendar nemške vlade po drugi strani prizadetim panogam pomagajo (1) s subvencijami glede cene električne energije (za razliko od Slovenije so v Nemčiji cene elektrike za gospodarstvo nižje od tistih za gospodinjstva) in (2) s subvencijami za energetsko in ogljično prestrukturiranje gospodarstva. Pri nas teh ukrepov v praksi ni. Poskušajte dobiti državno subvencijo za projekt prestrukturiranja podjetja, ki bo prinesel znižanje porabe energije in znižanje izpustov CO2. Vso srečo!

“Wherever you see cactus, know there was a Palestinian village in that place”. That’s what they tell you if you ever visit the West Bank. Israel has been removing, bulldozing, erasing villages and cities for decades to terraform the land. But the problem is, Cactus keeps growing back. No matter how they try to destroy the land and the soil and build their settlements, cactus keep coming back.

A friend of mine just came back from there carrying a gift for me: Locally squeezed olive oil from a her village in the West Bank. “Forget the commercial stuff you buy from stores. We squeeze oil in our own villages.”

They squeeze the olives on the stone mills, use clean dedicated straw bags to squeeze it on the extruding machines. Same process that has been done for 100, 200, 400 maybe 600 years. As old as these trees. You take a product of the land, squeeze it to its limits and you get that pure green gold.

A healing potion of life.

“Just put some oil” is the answer for everything in Palestine. Hungry ? Add oil. A bit sick ? Rub oil. Want to feel better about the world? Oil as old as the earth is there for you. They are not just olive trees. They are family. They are there to feed you, heal you and take care of you.

How can you uproot a member of the family and call this land yours? I have no idea. The trees don’t agree with that. And cactus definitely don’t agree with that. Maybe we got it all wrong! Maybe olive trees are not just an extension of Palestinian heritage. Maybe, Palestinians themselves are an extension of the land. They are like the trees. You can beat them, you can pressure them, you can squeeze them and push them beyond any human limits. But they don’t die. Like crushed olives that produce green gold. And from death, a million lives will be born. And their pain will eventually be the healing potion for all of us.

And if you try to uproot them, they won’t go away. You think they will. But they come back. Like cactus. To defy you, to stand up for you, take your abuse and prick you back. They are there, to stay. Forever.

Vir: Bassem Youssef

Z vojno v Izraelu je Ukrajina izgubila na pomenu za ZDA, ker je za ZDA Bližnji vzhod trenutno bolj pomemben od Ukrajine (glejte spodnjo zelo plastično ilustracijo)…

… in ker bi se se ameriška politična elita rada znebila mlinskega kamna svoje vpletenosti v poraz v Ukrajini. Ocena je enotna, da Ukrajina v tej vojni ne more zmagati proti Rusiji, zato je nadaljevanje obsežnega vojaškega financiranja Ukrajine izgubilo smisel. Vojna v Izraelu je ZDA ponudila dokaj eleganten izhod iz zanjo neprijetne situacije. In zaradi tega iskanja izhoda ameriško vodstvo (ter njegove medijske izpostave) daje signale ukrajinskemu vodstvu, da se začne s pogajanji. Brez obsežnega financiranja se bo ukrajinska država sesedla. Pa ne samo vojaška pripravljenost na fronti, pač pa ukrajinski proračun, ki se ne more zapreti brez tuje finančne pomoči. In sesula se je notranja enotnost v Ukrajini, zdi se, da samo še Zelenski podpira nadaljevanje vojne, medtem ko vojaško vodstvo in večina establishmenta bolj realistično ocenjuje situacijo. Spodaj je dober članek na to temo.

Nadaljujte z branjem→

Še en izjemni intervju Dominiqua de Villepina, nekdanjega predsednika vlade Francije, ki izjemno natančno opredeli suicidalno napačnost Netanyahujevega bombardiranja civilnega prebivalstva v Gazi in opredeli edino trajno, politično rešitev vojne v Izraelu. In zdi se, da bo po tej vojni Izrael manjši, kot je bil pred njo, če si bo želel imeti mir in varnost.

The Israeli government, Benjamin Netanyahu, failed on October 7th and failed doubly. Firstly, in its ability to ensure the protection of the Israeli people by allowing massacres that are an abomination to occur. He bears direct responsibility for what happened. And his second failure is having encouraged a policy of occupation and colonization, which continues at this moment in the West Bank and constitutes another threat to Israel if a second front in the West Bank were to open.

Force does not ensure the security of a people! This is what all Israelis must understand today. And what is important is that since October 7th, the Israeli government’s choice has been to escalate the use of force. You know, neither force nor vengeance ensures peace and security. What ensures peace and security is justice! And justice is not being served today.

The rationale of the Israeli government for the bombings happening today is flawed, and the whole international community can see it. The principle is: “we target terrorists, and unfortunately, there are also civilian populations,” what is euphemistically called in military language “collateral damage.” It must be understood that this collateral damage is not accidental. That is to say, it is perfectly predictable and fully accepted.

Nadaljujte z branjem→

Ko analitikom čustva zameglijo razum, pridemo do “efekta Robina Brooksa“. Brooks vztrajno že 19 mesecev strastno navija za sankcije proti Rusiji in zadnje leto za zaostritev (znižanje) kapice na rusko nafto, češ da bi tako znižali ruske prihodke in zmožnost financirati vojno (prva slika). Ob tem je vztrajno pozabljal, da bi ob znižanju cen nafte nekateri ponudniki zmanjšali količine črpanja in izvoza nafte, da bi spet dvignili ceno (kar so države OPEC pod vodstvom Savdske Arabije in Rusije tudi naredile). Posledica je seveda primanjkljaj nafte na trgu ob enakih ali še višjih cenah (kar gledamo danes).

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Nikoli ne podcenjujuj faktorja čiste neumnosti v politiki (ne vem kdo je to rekel, mogoče sem bil celo sam)

Pred kratkim so v Litvanci predlagali nove sankcije proti Rusiji. Gre za gumbe, “cvirn” in šivanke. Kar vidim vas, kako ste razširili oči v nejevernosti in kako se vam počasi krivijo ustnice v nasmeh. Počasi, počasi, vsa stvar je tankoumno premišljena, ima svoj globok smisel, kot se za parlament zrele evropske demokracije tudi spodobi.  Premislite malo, kaj to pomeni za Ruse!

Malo domišljije prosim!

Samo zamislite si ruske vojake, ko jurišajo brez gumba na hlačah. V eni roki s kalašnikovim z drugim pa držijo hlače. Na juriš! Kot kavboji iz Divjega zahoda; “shooting from the hip”.

In tu pridemo počasi do zahodne zvijače. Enoročno streljanje s kalašnikovim ni ravno ostrostrelska disciplina. Natančnost pade, več ukrajinskih vojakov preživi, tehtnica se obrne v korist Ukrajincev. Pa to še ni vse. Malo potrpljenja prosim. Zamislite si naslednjo sceno.

Ruski vojak juriša in strelja z boka in nenadoma ugotovi, da mu je preciznost močno upadla. V obupu prime svojega kalašnikova še z drugo roko, natančno pomeri in….v trenutku mu padejo hlače z boka. Ves zmeden v samih gatah stoji pred sovragom. Kaj naredijo prebrisani Ukrajinci in prekaljeni zahodni propagandisti v tem trenutku; …bliskovito potegnejo iz nahrbtnikov fotoaparate in posnamejo golo rusko resnico, da jo vidi cel svet. V gatah! In to vojaških! Tisti, ki smo še služili vojsko se še spomnimo znamenitega reka: “Usran kot vojaške gate”. Takoj pade vsa ruska propaganda in ugled ruske vojske in države v svetu. Še ameriški kongres bi mogoče povečal zadnje čase hudo padajoče zneske za podporo Ukrajine.

Nadaljujte z branjem→

Že štiri tedne čakam, da bo kdo napisal očitno dejstvo. Ameriška vlada bo za pasjo figo (oziroma iz razloga, ki ga bo po potrebi izsesala iz palca) sankcionirala katerokoli državo, ki se ji bo zamerila in v sodelovanje pri sankcijah prisilila še zahodne in druge vazalne države. Toda Izrael lahko v Palestini počne kar hoče – lahko dan za dnem pobija tisoče otrok in žensk, lahko bombardira bolnišnice in šole, lahko bombardira vozila prve pomoči, lahko civilnemu prebivalstvu zapre pitno vodo in elektriko (vse našteto krši mednarodna humanitarna pravila v vojni), lahko pobije dva milijona prebivalcev Gaze, lahko na Gazo vrže tudi jedrsko bombo (kot je včeraj povedal izraelski minister) – lahko počne, kar hoče, pa ga nihče ne bo zaustavil. Ker si ga nihče ne upa zaustaviti. Še arabske države si mu ne upajo zapreti dotoka nafte.

Zakaj ne? Ker pač – in tega si nihče ne upa povedati na glas, čeprav je večini to jasno – židovski lobi kontrolira ključne dejavnike. Jasno, tukaj smo na polju teorije zarote, vendar dejstva glede prezentnosti in vpliva židovskega lobija so pač dejstva. Spodaj je nekaj naštetih.

Kdo si bo upal sankcionirati državo, katere diaspora ima tak vpliv na ameriško politiko, medije in finance? Takšna država bi nenadoma zašla v velike težave glede refinanciranja svojega dolga. Akcija glede uvedbe sankcij bi lahko bila uspešna samo, če bi se zanjo odločila glavnina držav, vendar ZDA ne bodo tista država, ki bi to akcijo inicirala. Glejte točko 1 spodaj.

1. Židovski vpliv na ameriško vlado

Nadaljujte z branjem→

Avstrijci ostajajo pragmatični. Po začetku vojne v Ukrajini se niso prestrašili zaradi navodil Bruslja, da morajo prenehati kupovati ruski plin, pač pa so se sklicevali na pogodbene obveznosti in ruski plin še naprej uvažali prek Ukrajine. Tudi zdaj, ko je Ukrajina sklenila, da ne bo podaljšala sporazuma z Rusijo glede tranzita ruskega plina, so Avstrijci našli rešitev – pogodbo z novim partnerjem, ki bo prek istega plinovoda Avstriji dobavljal ruski plin. Avstrijci so torej pragmatično ostali na poceni ruskem plinu, medtem ko je slovenska vlada sledila navodilom Bruslja in slovenski partner je bil prisiljen enostransko prekiniti pogodbo z ruskim partnerjem. Posledica je velika finančna izguba zaradi nakupa dražjega plina iz Afrike ter pogodbena kazen zaradi enostranske odpovedi pogodbe, če bo tako presodila mednarodna arbitraža.

Zakaj ne znamo biti avstrijsko pragmatični?

Austria is reportedly considering bypassing Ukraine’s scheduled end to Russian gas transits to secure future supplies. The plan would see Austria ordering Russian gas itself and transporting it via the Ukrainian pipeline.

This would be regardless of the end of the supply contract with the Ukrainian Naftogaz company, according to Austria’s energy regulator.

“The physical pipeline is still available, which means that gas can still flow, just with other contractual partners,” Alfons Haber, Director of the Austrian regulator ‘E-Control’, told Euronews.

“If a European market participant now comes and says I would like to book the pipeline to transport gas here, then there is no direct contractual relationship between Naftogaz and Gazprom, so the new conditions are fulfilled.”

Nadaljujte z branjem→